sobota, 27. marec 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 28. 3. 2021-18. 4. 2021

»LE KDO MI BO ODVALIL KAMEN Z GROBA?«

Ne skrbi, Marija Magdalena, že dol­go je, kar je kamen odvaljen. Grob je odprt in prazen. Življenja se namreč ne da zapreti v hladno zemljo in ga ne zapečatiti s težkimi rdečimi pečati ali zastražiti s spečimi stražarji. Živi, Marija Magdalena, tvoj Gospod, pre­magal je smrt in ti, ti mu moraš sledi­ ti. Vse, kar moraš storiti, je le, da od­vališ skalo s svojega srca, tisto težko breme svojih grehov, človeške majh­nosti in nepopolnosti; da se mu popol­noma odpreš ter prepustiš njegovemu brezmejnemu usmiljenju in ljubezni. On je, Marija Magdalena, že vstal, sedaj si na vrsti ti.


Skupaj z njo pa, dragi brat in sestra, storiva to tudi midva. Odvaliva skalo z najinih src, odvrziva povoje in stopiva iz hladnega groba v sončno pomladansko jutro, vesela in hvaležna, da sva odrešena, nova, vstajenjska kristjana.

vaš župnik

Že dobro leto pripravljam knjigo o svoji družini. Družinsko drevo, predstavljeno na dveh straneh, bo le njen majhen del. V mislih imam povsem isti cilj, kot ga je imel Goran Vojnović, ko je pisal roman Figa, za katerega je leta 2017 dobil kresnika. Izpisati je želel boleči­no svojih prednikov, ker je postalo breme njihove bolečine tudi zanj pretežko. V Figi raziskuje, kako se bolečina naših prednikov prenaša na nas. »Človeka razumeš šele ta­krat, ko razumeš njegovo bolečino. Včasih se šele s pisanjem približaš bolečini očeta ali mame, babice ali dedka. Ne gre za to, da z bolečino opravimo, temveč da se z njo zbli­žamo in jo spoznamo,« pravi Vojnović. Naša knjiga sicer ne bo ta­kšna literarna mojstrovina kot njegova, bo pa dragocena, ker bo svoje zgodbe prispevalo več avtor­jev iz širše družine.

Cvetna nedelja je danes. Med branjem pasijona po Marku nas bodo v srce zadele Jezusove bese­de: »Moja duša je žalostna do smr­ti. Ostanite tukaj in čujte!« In šel je malo naprej, se vrgel na tla in mo­lil. »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« Nato se je vrnil in videl, da spijo. Z bolečino je ostal sam. Vedno nas presune, ko vidimo tr­pljenje nedolžnih in svojih bli­žnjih. Umolknemo, ker v njihovi bolečini ne najdemo smisla. Niko­li ga ne bi našli, če ne bi Jezus, Bož­ji Sin, sam trpel v vseh žrtvah, v vseh nas, ko nam je težko. V Njem, ki je v sebi povzel vse naše bole­čine, jih nesel na križ in z njimi vstal, se je naše trpljenje preobli­kovalo v novo odrešeno resnič­nost. Sicer bi nam ostale le boleče zgodbe in žalostni spomini nanje. Biti odrešen je neskončno več kot biti razumljen; odrešenje je več kot najboljša literatura.

Milan Knep

Enkrat v blagodejnosti, sedaj v preizkušnjah še zmeraj pa je tu velika noč

V prečudoviti moči velike noči ho­dimo tudi Slovenci od postaje do postaje mejnikov enkrat v blagodejnosti, drugič v preizkušnjah -, da bi ohranili življenje in mladim omogočili dostojno prihodnost. Zaradi neuničljivega upanja smo se pred tridesetimi leti odločili za samostojno Slovenijo. To smo ho­teli, ker smo tega vredni.

Že dobro leto pa premagujemo ve­like težave zaradi epidemije novega virusa. Kaj nas še čaka, ne moremo vedeti. Eno je gotovo: dobrotnost, so­lidarnost in služenje, ki jih hvaležno občudujemo pri varuhih zdravja in blagostanja, molitve in bogoslužja še zmeraj hodijo med nami kot an­gelski znanilci vstajenja. Ti dobro­tniki nam ohranjajo upanje.

Mnogi naši bližnji so že morali napraviti zadnjo stopinjo do gro­ba. Čeprav smo žalostni, svoja hre­penenja po nesmrtnosti utemelju­jemo na veliki noči, ker verujemo, da se vse preizkušnje stekajo v Kri­stusovo zmago nad smrtjo. Škof dr. Jožef Smej je zmeraj opo­gumljal: »Skrivnosti trpečih src ne poznajo zatona. Odrešilne so in zato tudi večne.«

V tej zaupljivi veri škofje vošči­mo blagoslovljeno veliko noč vsem prebivalcem Slovenije, zamejcem in tistim, ki živite v tujini; posebej pa bolnim in trpečim.

Nekaj misli iz pridige pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja na peto postno nedeljo:

Na današnjo nedeljo so po naših cerkvah križi zagrnjeni z vijolič­nim prtom. Zagrnjeni bodo vse do velikega petka, ko bomo pri obre­du odkrivanja križa počastili na­šega Gospoda Jezusa Kristusa na križu: »Glejte les križa, na kate­rem je viselo zveličanje sveta! Pri­dite molimo!« Takrat ga bomo po­častili, se ga oklenili, mu zaupali svoje križe ter sprejeli povabilo: »Kdor hoče ho­diti za menoj, naj vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj!« Ta čas nas posebej spod­buja in izziva, da bi bili z Jezusom, da bi ga še bolje spoznali, da bi vstopili v njego­vo skrivnost Bož­jega Sina, da bi ga videli in živeli z njim.


Današnji evan­gelij nam pri tem pomaga: slišali smo, kako so Grki pristopili k Filipu in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Tiha nedelja pa s svojim vijolič­nim prtom za nekaj časa zakrije podobo Jezusa na križu. »Radi bi videli Jezusa.« Ali ni to pravzaprav hrepenenje vsakega človeka rad bi videl Boga. Vsa naravna religio­znost nam govori o iskanju Boga, le da ga ljudje velikokrat iščejo po meri svojih okusov in izbir. Morda imamo tudi mi že izkušnjo iskanja nekega malika, navezovanja na boga, ki ni Jezus Kristus.

Tisti Grki so is­kali Jezusa, apo­stola Filip in An­drej pa sta jim pomagala. Pri­peljala sta jih do njega, da so ga lahko slišali in videli. Imeli so srečo, da so vide­li Jezusa v živo, slišali njegove besede in tudi vi­deli njegova dela. Marsikdo ga je is­kal zato, ker je delal čudeže, Jezus pa je želel, da bi ga iskali predvsem zato, da bi lahko vanj verovali ter sprejeli odrešenje za sedanje ži­vljenje in vso večnost. Zato jim razkrije svojo skrivnost dela, Bož­je slave in poveličanja. Pove jim primero o pšeničnem zrnu, ki je vsejano, da umrje v zemlji ter zato obrodi veliko sadu. Ta pot ni pre­prosta in lahka. V njej je skrivnost darovanja, umiranja, potrpežlji­vosti ter končno vstajenja z zveli­čavnimi sadovi. Jezus o tej skriv­nosti govori zelo naravnost in zgoščeno. Šele ob doživljanju vse njegove poti moremo razumeti te besede še posebej besedo o nje­govem poveličanju. Tudi apostoli so te besede razumeli šele po pri­hodu Svetega Duha na binkoštni praznik. Še posebej skrivnostne

in pomenljive so bile njegove bese­de: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« Najprej je bil povzdignjen, ko so ga pribili na križ in ga dvignili med nebo in zemljo. Potem pa je bil povzdignjen z zemlje, ko je bil po svojem vstajenju vzet v nebesa.

Jezus Kristus, Bog, ki ga išče­mo in ljudi priteguje, je torej kri­žani in poveličani Jezus. Ne gre za boga z zanimivimi čudeži in pri­jetnimi besedami, pač pa za križanega in poveličanega Jezusa. Zakriti križi naj nas torej še bolj spodbudijo k iskanju prave podo­be Jezusa Odrešenika križanega in poveličanega. To je Bog, ki ljubi človeka, ki sprejme človekove sla­bosti in grehe, jih sam pretrpi in premaga ter nam podari novo ro­dovitno življenje.

Je spominski dan Jezusove zadnje večerje in noči, prečute v vrtu Getsemani. Dopoldan so v vseh


stolnih cer­kvah slovesne krizmene maše, ko se ob svojih škofih zberejo duhovniki iz vse škofije, da tako izrazijo edinost zbora duhovnikov. Obnovijo tudi svo­je duhovniške obljube, saj je na ta dan Jezus postavil zakrament mašniškega posvečenja. Škofje pri tej maši blago­slovijo krstno in bolniško olje ter po­svetijo sveto krizmo, torej sveta olja, ki se uporabljajo pri podeljevanju ne­katerih zakramentov. Letos bomo zaradi epidemije krizmeno mašo opravili kasneje, ko se bodo razme­re izboljšale.

Zvečer so po župnijah slovesne svete maše, ko obhajamo in doži­vljamo to, kar se je zgodilo pri za­dnji večerji na prvi veliki četrtek. Takrat je Jezus s svojimi učenci:

•  opravil prvo sveto mašno daritev,

•  jim z umivanjem nog izročil novo zapoved medsebojne ljubezni ter

•  postavil apostole za prve duhovnike.

Najbolj žalosten dan v letu. Jezus da­ruje edino pravo in krvavo dari­tev na križu, zato ta dan ni svete maše.

Obredi, ki jih opravimo, imajo šti­ri dele: na začetku pride duhov­nik pred oltar in tam nekaj časa leže in v tišini moli. Nato beremo Božjo besedo, zlasti pasijon. V drugem delu molimo oz. prepeva­mo zelo


stare prošnje za različne potrebe Cerkve; sledi najbolj po­menljiv obred češčenja križa, na katerem se je daroval naš Odrešenik. Duhovnik ob prepevanju odpeva »Glejte les križa ...« in posto­pnim odkrivanjem prinese križ pred oltar, kjer ga vsi počastimo s poklekom in poljubom. Zadnji del obredov je sveto obhajilo, zatem pa se Najsvetejše prenese v bož­ji grob, kjer ga izpostavljenega v monštranci in zagrnjenega s tančico (znamenje, da je bil Jezus povit v povoje in položen v grob) še ne­kaj časa častimo.

Ker pa se na ta večer že začne »ža­lovanje«, pri maši po slavi utih­nejo orgle in zvonovi, ki za tri dni »poromajo v Rim«. V spomin na trpljenje, ki ga je Jezus začel z mo­litvijo in krvavim potom na Olj­ski gori, po maši oz. obhajilu pre­nesemo Najsvetejše v t. i. »ječo«, kjer potem še nekaj časa »čujemo in vztrajamo v molitvi« skupaj z Jezusom. Razkriti in neokrašeni oltarji pa nas spominjajo na Jezu­sa, ki so ga oropali vsega človeške­ga dostojanstva.


Tudi ta dan ni svete maše, saj večerna vigilija spada že k praznovanju velike noči. Vsi se mudimo ob Jezusovem gro­bu in premišljujemo njegovo trpljenje. Zjutraj pred cerkvi­jo blagoslovimo ogenj, ki ga nato raznesemo po domovih. Po stari slovenski navadi se ta dan blagoslavljajo veliko­nočna jedi, ki jih družina zaužije za velikonočni zajtrk.

Zvečer se po cerkvah začne velikonočna vi­gilija (bedenje). Duhovnik zopet blagoslovi ogenj, ob katerem pri­žge velikonočno svečo, ki pred­stavlja vstalega Kristusa. Svečo prinese v temno cerkev in zapo­je ob njej čudovito in starodavno hvalnico. To je t. i. slavje luči, saj

je vstali Kristus edina prava luč, ki razsvetljuje naše življenje. Drugi del obredov predstavlja dalj­še besedno bogoslužje (na voljo je devet beril iz Stare zaveze ter dve novozavezni). Pred berilom iz Nove zaveze zapojemo slavo, prižgejo se vse luči, oglasijo se zvonovi in or­gle. Pred evangelijem pa zopet zapojemo alelujo trikratno, vedno višje in mogočnejše. Po pridigi sledi blago­slov krstne vode, ki se uporablja za krščevanje ves velikonočni čas. Ob tem vsi navzoči s prižganimi svečami v rokah obnovimo svoje krstne obljube. Evharistično slav­je se nato nadaljuje kot običajno.

V velikonočno jutro nas prebudi en sam radostni vzklik »aleluja«. Po zgodnjem »gor vstaje­nju« se po vaseh in mestih raz­vijejo procesije z Najsvetejšim kot znak našega veselja, ki ga želimo oznaniti vsem ljudem. Letos teh procesij žal ne bo, a ne bo veselje v naših srcih zato nič manjše, saj za vsakim velikim petkom pride tudi jutro vsta­jenja. Kristus je namreč vstal, vstali bomo tudi mi. Aleluja.


 

Nedelja, 28. 3.: CVETNA NEDELJA

Ponedeljek, 29. 3.: sv. Bertold, redovni ustanovitelj

Torek, 30. 3.: sv. Janez Klimak, opat

Sreda, 31. 3.: sv. Gvido (Vido), opat

Četrtek, 1. 4.: veliki četrtek

Petek, 2. 4.: veliki petek

Sobota, 3. 4.: velika sobota

Nedelja, 4. 4.: VELIKONOČNA NEDELJA

Ponedeljek, 5. 4.: velikonočni ponedeljek

Torek, 6. 4.: sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec

Sreda, 7. 4.: sv. Janez Krstnik de la Salle, redovni ustanovitelj

Četrtek, 8. 4.: sv. Maksim in Timotej, mučenca

Petek, 9. 4.: sv. Maksim Aleksandrijski, škof

Sobota, 10. 4.: sv. Domnij (Domen), škof, mučenec

Nedelja, 11. 4.: BELA NEDELJA, nedelja Božjega usmiljenja

Ponedeljek, 12. 4.: sv. Zenon Veronski, škof

Torek, 13. 4.: sv. Martin I., papež, mučenec

Sreda, 14. 4.: sv. Lidvina, devica

Četrtek, 15. 4.: sv. Helena (Jelica) Alzaška, kneginja

Petek, 16. 4.: sv. Bernardka Lurška, devica

Sobota, 17. 4.: sv. Simon Barsabejski, škof, mučenec

Nedelja, 18. 4.: 3. velikonočna nedelja

bo na belo nedeljo popoldan ob 16.00. Daroval jo bo nadškof Stanislav Zore. O tem, kako bo z udeležbo, boste pravočasno obveščeni.

krizmene maše ni! 18.30: sveta maša in obredi velikega četrtka do 20.30: molitev z Jezusom na Oljski gori


9.00: molitveno bogoslužje 15.00: križev pot 18.30: obredi velikega petka do 20.30: molitev pri božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

6.30: blagoslov ognja 9.00: molitveno bogoslužje 11.00-15.00: blagoslovi jedi 16.00: večernice 18.30: velikonočna vigilija


Zaradi razmer bodo letos ob: 11.00, 12.00, 13.00, 14.00 in 15.00.

6.30: 8.30: sveta maša vstajenjska sveta maša

svete maše 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

15.00: protipotresna pobožnost (sv. Jožef)

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH: tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Mobilna aplikacija Stolnica

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Stare, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana, roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 

Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)