Otroka ni treba uvajati v ljubezen do staršev, ker jih preprosto ljubi. Podobno je bilo nekoč z ljubeznijo do domovine; otroci so jo ponotranjili z materinim mlekom. Slomšek je vedel, da ga bodo razumeli, ko je zapisal: »Domovina je naša ljuba mati, ki nam daje mnogotere dobrote, zato smo ji dolžni hvalo, ljubezen in pomoč.« To je bila obenem tudi njegova državljanska vzgoja.
Komunistična revolucija pa je pred 75 leti pripadnost slovenstvu zamenjala s pripadnostjo delavskemu razredu. Postali smo proletarci, Slovenci pa samo še na tiho. Domovina delavskega razreda ni bila več Slovenija, temveč ves delavski svet. Nismo se več smeli družiti na narodni osnovi, zlasti v JLA, temveč pod Marxovim geslom: Proletarci vseh dežel združite se.
Ta ideologija je danes sicer presežena, a se v novi preobleki trdovratno
nadaljuje. V naši državi je danes potreben zagovor, apologija domovinske ljubezni. Zanjo se moramo skoraj opravičevati in kar naprej pojasnjevati, da z domovinsko ljubeznijo ne mislimo nič slabega, ker nikogar ne izključujemo. Narode razdvaja nacionalizem, ki je izraz narcističnega poveličevanja lastnega rodu ter podcenjevanje ali celo zaničevanje drugih jezikov, narodov, ver, ras in kultur.
Ljubezen do slovenstva, ki je obenem spoštovanje drugih narodov, je neprekosljivo upesnil France Prešeren: »... Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet, / brate vse, / kar nas je / sinov sloveče matere.« Potem pa je zaklical tudi drugim narodom: »Žive naj vsi narodi, / ki hrepene dočakat dan, / da koder sonce hodi, / prepir iz sveta bo pregnan, da rojak / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak!« Slomšek in Prešeren, rojena leta 1800, sta ljubeče, vsak na svoj način, izpovedovala pripadnost domovini in slovenstvu. Kdo jima ne bi zaupal?
Milan Knep
Letošnja osrednja slovesnost ob Slomškovi nedelji bo pod zgornjim geslom potekala to nedeljo na Bizeljskem. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa sveta maša.
Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga na pobudo župnika poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.
Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa. Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes.
Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede, zato je tudi sam veliko pisal: od študentskih pesmi in kratkih pripovedi do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in različnih časopisih ter vzgojnih knjig (npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli). Tako je že za časa njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 njegovih tiskanih del. Njegovo pomembno delo na kulturnem področju je tudi širjenje dobre in cenovno dostopne slovenske knjige. Leta 1845 je začel izdajati zbornik Drobtinice, 1851 pa je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo. Močno si je prizadeval tudi za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij. Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.
Papež sv. Janez Pavel II. ga je 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil za blaženega.
Freska na oboku glavne ladje - podobe apostolov
Sv. Jerneju sledi sv. Jakob mlajši s kotomerom v roki.
Ime Jakob je hebrejsko, Ja'aakob'el, in pomeni
»Bog je varoval«. Domnevajo, da je naj bi izhajal iz Naza- reta, saj ga
evangeliji omenjajo tudi kot »Gospodovega brata«. Bil naj bi namreč sin Alfeja,
ki je bil brat sv. Jožefa in Marije, ene tistih pobožnih žena, ki so hodile z
Jez
usom in so vztrajale ob njem tudi pod križem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot 'Jakob, Alfejev sin', nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezusovem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla osebno prikazal. Njegovi bratje so bili Jožef, Simon in Juda Tadej. Jezusu naj bi bil po zunanji podobi zelo podoben. Apostol Pavel ga prišteva med 'stebre Cerkve'. Zaradi svoje zvestobe Mojzesovi postavi in zaradi svojega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi
škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pavla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava. Najvišje merilo mu je bila Božja milost, zato se je vedno trudil, da je pomirjujoče posredoval v sporih med tradicionalisti in kristjani, ki so izšli iz poganstva. Slovel je zaradi svoje pobožnosti in asketskega življenja. Pravijo, da je kleče toliko premolil, da je imel kolena ožuljena kakor kamela. Čeprav je bil zvest Mojzesovi postavi, pa ni bil ozkosrčen, zlasti ne do poganov, ki so vstopali v krščansko vero. Mučeniško smrt naj bi prestal okoli velike noči leta 62. Nekateri viri pravijo, da so ga kamnali, drugi pa, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar nato pobil s kolom.
Je zavetnik kramarjev, mlinarjev, paštetarjev, strojarjev in lekarnarjev.
Njegovi atributi so poleg kotomera (naj bi bil tesar) še suknarski kol, knjiga in sekira. Častijo ga skupaj s sv. Filipom. Pri nas jima je posvečenih osem cerkva, godujeta pa 3. maja.
• V sredo, 30. 9., bo po večerni sveti maši kratka molitev v čast svetemu Jožefu.
• V četrtek, 1. 10., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetejšim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim
NEDELJA
15.30: molitev pred izpostavljenim
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI PETEK
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVA SOBOTA
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
DELAVNIKI:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00
CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI:
6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
• V petek, 2. 10., bo ob 8.30 molitev pred
Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu.
Ob 15.00 pa bo ura Božjega
usmiljenja in po njej sveta maša.
• V soboto, 3. 10., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.
GODOVI IN PRAZNIKI
• Nedelja, 27. 9.: 26. nedelja med letom - Slomškova nedelja
• Ponedeljek, 28. 9.: sv. Venčeslav (Vaclav), mučenec
• Torek, 29. 9.: Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli
• Sreda, 30. 9.: sv. Hieronim, duhovnik, cerkveni učitelj
• Četrtek, 1. 10.: sv. Terezija Deteta Jezusa, devica, cerkvena učiteljica
• Petek, 2. 10.: angeli varuhi
• Sobota, 3. 10.: sv. Frančišek Borgia, redovnik
• Nedelja, 4. 10.: 27. nedelja med letom - rožnovenska nedelja
Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste namenili za stroške stolnice, naše zaposlene in prostovoljce. Bog povrni!
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar