Kdaj se bodo razmere normalizirale? Kdaj bomo
dokončno pospravili maske? Kdaj bo zaposlitev spet varna? Vsa ta vprašanja in
še tisoč še drugih nas vsak dan znova plašijo. Na tihem upamo, da bo olajšanje
prineslo vroče poletje. Največ pričakovanj pa polagamo v odkritje učinkovitih
zdravil in cepiv. S to neznanko smo pripravljeni potrpeti kakšno leto. Potem
pa naj bi bilo poglavitnih skrbi vendarle konec. Kakor je takšno razmišljanje
docela normalno, je tudi slepilo. Vsi odgovori so namreč preloženi v prihodnost.
Ta pa je negotova. Živeti pa moramo sedaj. Sv. Peter v svojem pismu na 6.
velikonočno nedeljo perspektivo popolnoma obrne. Vprašanja, podobna našim,
pušča ob strani. Zaveda se, da nas ne more zadovoljiti noben odgovor. Kajti v
vsakem odgovoru se skriva vrsta novih vprašanj. Odgovori samo na videz
prinašajo
rešitve. Podobno kot v znanosti tudi v
praktičnih zadevah odgovori zgolj odpirajo nova polja neznanega. In če tega ne
uvidimo, potem se spotaknemo nad vsakim ukrepom škofov in vlade, kajti vsak
ukrep je ne le ambivalenten, temveč polivalenten.
Peter nas želi
osvoboditi kroga vprašanj in odgovorov, lovljenje lastnega repa in nam hoče
povedati, da obstaja še druga raven bivanja. Prve, v katero smo zapleteni, ne
podcenjuje, ker je tudi sam iz mesa in krvi, a ne pusti, da ga použije, zato
spregovori o razlogih za svoje upanje. Tega pa ne najde v tvarnem svetu, ki
pada iz ene krize v drugo, ampak v tem, da »slavi Kristusa v svojem srcu.«
Trpljenje je preprosto neizogibno. Če ne bi bilo tako, bi se mu Božji Sin
izognil. Naj tako kot On ostanemo krotki in potrpežljivi. V njegovem Duhu
stvari vidimo in občutimo drugače kot tisti, ki tega upanja nimajo.
Milan Knep
ŽUPNIKOVA BESEDA Prazna stolnica drugič
V času, ko so bile cerkve zaprte in so veljali
strožji varnostni ukrepi glede epidemije, ste gotovo spremljali svete maše in
pobožnosti po TV ali spletu. Sedaj pa je pred nami novo obdobje: cerkve so
odprte in se zopet lahko udeležujete bogoslužij... A nedelja, ko smo duhovniki
po naših župnijah zopet lahko maševali z ljudmi in za ljudi, ni bila taka,
kot smo si potihem želeli. Lahko verjamete, da smo bili veseli vsakega, ki je
prišel, a pri mnogih kljub temu ostaja grenak priokus in žalost, da so bile
kljub omejenemu prostoru ter ob vseh ukrepih klopi po cerkvah marsikje precej
prazne in svete maše skromno obiskane. Tudi v stolnici, kjer smo prav zaradi
tega, da bi vsi imeli možnost priti, ohranili vseh devet(!) nedeljskih in obe
sobotni (prav tako nedeljski) sveti maši. »Nevarnost« seveda še ni mimo in
prav je, da smo previdni in odgovorni. A se bojim, da nas ne bi ob tem okužil
nek drug virus, precej starejši od covida-19 in morda še bolj nevaren: virus,
ki nas odvrača od tega, da bi »sedli na kolo in se množično zapeljali do naših
cerkva«. Virus strahu, ki ti zleze pod kožo, do kosti, in virus komodnosti, ko
ugotoviš, da je tako pravzaprav čisto v redu: maša iz naslonjača s pritiskom na
gumb daljinca ali miške na zaslonu računalnika.
V ponedeljek, 18. maja, bo minilo sto let od
rojstva svetega papeža Janeza Pavla II. Vemo, kako pogumno in odločno se je on
spopadal s številnimi problemi, težavami in nevarnostmi v svojem dolgem
pontifikatu, nazadnje tudi s svojo boleznijo. Poljski škofje se v posebnem
pismu, ki so ga napisali ob tem jubileju, med drugim sprašujejo tudi o tem, kaj
bi nam rekel danes, kakšno sporočilo bi nam namenil v tem tako težkem trenutku
za vse nas, ki se borimo s pandemijo koronavirusa?
Prav gotovo bi razumel osebe, ki so v osami
ali karanteni in molil za bolne, umrle in njihove družine. Njegov odgovor pa
bi se glasil: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Njegovi
zveličavni moči odprite meje držav, ekonomske in tudi politične sisteme,
prostrana področja kulture, omike, razvoja. Ne bojte se! Kristus ve, kaj je v
človeku. Samo on ve!« »Kristus ve, dodajo poljski škofje, kaj vsakdo izmed nas
nosi v sebi danes; natanko pozna naše radosti, skrbi, upanja, strahove in
želje. Samo On ima odgovor na vprašanja, ki si jih zdaj zastavljamo.« Vsi
skupaj pa se v molitvi pridružimo tudi našemu nadškofu, ki nas vabi »h goreči
prošnji, da bi postopno sproščanje ukrepov za zajezitev koronavirusa vsi
sprejemali zelo odgovorno in
ne bi odprli vrat za morebitni drugi val.
Obenem vas prosim, da po Mariji prosimo Jezusa za brate in sestre kristjane,
ki jih je strah ali so se odvadili prihajati k sveti maši; da bi znova
zahrepeneli po občestvu, po živi Cerkvi in po Jezusu v svetem obhajilu. Ta
naša prošnja naj bo še posebej goreča.«
Dragi farani in člani našega oltarnega
občestva! Iskrena hvala vsem, ki ste se v teh tednih izolacije in medsebojne
»odrezanosti« z molitvijo, darovi za svete maše ali kakšno drugo pozornostjo
spomnili na nas, duhovnike. Bog naj vam stoterno povrne! Sedaj smo na vrsti mi: tu smo, za vas, pridite in: »Ne bojte se
(Kristusa)!«
Nasproti sv. Ambroža, pod odprto orgelsko
emporo, je na podoben način naslikan sv. Avguštin, škof v Hiponu. Oblečen v
škofovski ornat z mitro na glavi in peresom v desnici sedi za pogrnjeno mizo,
ob kateri mu angel pridržuje odprto knjigo.
Sveti Avguštin se je rodil leta 354 v severni
Afriki očetu poganu in materi Moniki, ki ga je vzgajala v krščanskem duhu.
Vendar je kljub dobri in skrbni vzgoji dolgo časa živel precej grešno
življenje in se odvračal od Boga. Pridige sv. Ambroža v Milanu in življenjepis
sv. Antona Puščavnika pa so ga tako pretresli, da se je začel spreobračati in
se dal na veliko noč 396 krstiti. Kasneje je bil posvečen v duhovnika in
izvoljen za škofa v mestu Hippo. Umrl je 28. januarja 430.
Sveti Avguštin je največji cerkveni učitelj
zahoda in eden največjih umov Katoliške cerkve vseh časov. Iz njegovih del še
danes črpa tako krščanska filozofija in teologija kakor tudi mistika.
Najznamenitejše med njegovimi deli so prav gotovo Izpovedi, avtobiografija
»nemirnega srca, ki se lahko spočije le v Bogu«. Avguštin je namreč iskal Boga
z umom in srcem hkrati; bil je mož globokega uma, pa tudi molitve, telesne
pokore, samozatajevanja in razdajajoče se delavnosti.
Podobno kot v kapeli Svetega Rešnjega telesa
je tudi tu nad vhodom v zakristijo oz. upodobitvijo sv. Ambroža naslikan
iluzionističen balkon, kjer je za ograjo, pokrito z dekorativno preprogo, za
napol odgrnjenim zastorom klerik z molitvenikom v roki. Tudi tu freska nakazuje
namen glavne zakristije: v njej se duhovniki pripravljajo na mašno daritev.
• V četrtek, 21. 5., bomo obhajali slovesni
praznik Gospodovega vnebohoda. Svete maše bodo po prazničnem redu, večerno
sveto mašo ob 18.30 bo imel gospod nadškof.
• V petek, 29. 5., na god sv. Maksima Emonskega,
bo v stolnici celodnevno češčenje. Lepo vabljeni!
• Ponedeljek, 18. 5.: sv. Janez I., papež,
mučenec
• Torek, 19. 5.: sv. Krispin, redovnik
• Sreda, 20. 5.: sv. Bernardin Sienski,
duhovnik
je v stolnici vsak dan ob 8.30 in pri večerni
sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 Lepo vabljeni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani
prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
• Petek, 22. 5.: sv. Marjeta (Rita) Kasijska,
redovnica
• Sobota, 23. 5.: sv. Servul (Socerb) Tržaški,
mučenec
Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih
boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste namenili za stroške stolnice,
naše zaposlene in prostovoljce. Bog povrni!
Dokler bodo trajale posebne razmere, bo
stolnica zaprta:
delavniki: 12.00-17.00 sobote:
- 12.00-15.00 nedelje:
- 13.30-15.00 spoved:
- 7.00-11.00 in zvečer (Ciril-Metodov trg 7) oz. pod dogovoru
- Krst, poroka, pogreb: po dogovoru z župnikom
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar