Sekularno okolje obvladuje prepričanje, da ne
moremo govoriti ne o krščanski umetnosti ne krščanski filozofiji, temveč
kvečjemu o umetnosti in filozofiji kristjanov. Pogled na odnos med vero in umetnostjo
je sumničav. In če odnos med vero in umetnostjo še vedno obstaja, je po mnenju
mnogih neavtentičen, zato se mora umetnost od vere radikalno emancipirati.
Še vedno se spopadata dva nazora, ki sta v
temelju napačna, zato je govor o odnosu med vero in umetnostjo en sam velik
nesporazum.
Laicistična stran je prepričana, da vera umetnost
vedno inštrumentalizira, jo ima za svojo deklo; ars ancilla theologiae so nekoč
govorili. Umetnost, ki je tako podrejena veri, je, tako pravijo, lahko samo
pedagoška, poučna in moralistična.
Nasprotna stran pa poenostavljeno trdi, da
prave umetnosti brez odnosa do transcendence preprosto ni. Dialog med tema dvema
naziranjema ni možen. A ne iz moralnih razlogov, ker bi bili predstavniki enega
in drugega nazora zakrknjeni aprioristi, temveč zato, ker sta oba pogleda
napačna.
Odgovor: umetnost je
lahko umetnost, tudi če nima odnosa do transcendence. To stališče je v skladu z
načeli koncila o avtonomiji zemeljskih stvarnosti. Krščanska umetnost in
krščanska filozofija nista namreč v nikakršni načelni podobnosti z, denimo,
socialističnim realizmom, ko je komunistična partija po vzoru nacistične
stranke določala kriterije in cilje umetnosti. O krščanski filozofiji, pravi
Gorazd Kocijančič, in o krščanski umetnosti govorimo takrat, ko je umetnik ali
mislec v molitvi in živem duhovnem izkustvu, kot Andrej Rubljov (+1430), v
Kristusovi misli in večni Lepoti, ju duhovno umeva, in iz te skrivnostne božje -
človeške interakcije ustvarja.
Milan
Knep
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in
obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28), je
naslov poslanice, ki jo je papež Frančišek napisal za letošnji svetovni dan
bolnikov, ki bo kot vsako leto 11. februarja, na god Lurške Matere Božje. Pri nas bo osrednja slovesnost v narodnem
svetišču Marije Pomagaj na Brezjah v torek, 11. februarja, ob 10. uri. Vodil
jo bo murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf SDB. »Svetovni dan bolnikov
in njegovo bližino naj zaznamuje naša večja pozornost do bolnikov in trpečih.
K temu spodbujajmo tudi tiste, ki so blizu bolnikom in vsem, ki zanje skrbijo.
Pozornost in hvaležnost pa pokažimo v teh dneh tudi do vseh zaposlenih v
zdravstvu in v drugih ustanovah.
Spodbujen ob papeževi poslanici za svetovni
dan bolnikov in Lurški Materi Božji se vam zahvaljujem za vašo bližino bolnim,
ko že uresničujete papeževe besede v letošnji poslanici: 'Ko enkrat prejmemo
počitek in Kristusovo tolažbo, smo poklicani tudi sami postati počitek in
tolažba za brate, s krotko in ponižno držo, po zgledu Učitelja,'« pa je zapisal
msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK.
Iz pridige škofa dr. Franca Šuštarja na
svečnico v stolnici: Najprej se postavimo v vlogo, o kateri smo
slišali v današnjem evangeliju: Kako sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v tempelj. Kaj mi lahko iz teh dogodkov, evangeljskih besed, potegnemo za svoje življenje? Najprej to da smo, kakor Jožef, Marija in Jezus, tudi mi poslušni Božji besedi, ki nam je oznanjena, da bi dosegli zveličanje, da bi živeli Gospodovo prijateljstvo in ga ohranjali vso večnost. Druga stvar, ki je posebej značilna v današnjem evangeliju je to, da je bil Simeon napolnjen s Svetim Duhom ter da je po navdihnjenju Svetega Duha prišel v tempelj, sicer ne bi med množico otrok prepoznal ravno Jezusa, Božjo besedo. Pa tudi prerokinja Ana, ki je bila vse življenje posvečena Bogu, je ravno takrat – ni bilo slučajno – prišla v tempelj in sprejela Boga v Svetem Duhu.
Tudi to je za nas spodbuda in izziv, da bi
vedno znova prosili Svetega Duha, da bi znali prepoznati pravi trenutek našega
življenja, ko se srečamo z Bogom; da bi prosili Svetega Duha, da bi prepoznali
Boga: v človeku, v dogodkih sveta, v življenju Cerkve, še posebej pa v molitvi
in zakramentih. Jezus je predstavljen od starčka Simeona kot luč, kot luč v
razsvetljenje ne le izraelskega ljudstva, pač pa za razsvetljenje vseh narodov,
tudi nas. Hkrati pa starček Simeon pove Mariji, da bo ta otrok tudi znamenje
nasprotovanja.
To se dogaja Jezusu, pa tudi nam. To je del
Jezusovega življenja in njegovega poslanstva, to spada zraven tudi k življenju
vsakega kristjana. Po eni strani je lahko znamenje Gospodove bližine, po drugi
strani pa tudi znamenje nerazumevanja: človek, ki je drugačen, ki vznemirja in
ne pusti človeštvu ali svetu, da bi se zadovoljili s samim seboj. Ker smo
zagledani v Gospoda, ker želimo poslušati Svetega Duha, smo drugačni. In prav
je, da smo drugačni in da smo znamenje.
Prosimo Gospoda, da bi lahko bili znamenje, da
se ne bi poplitvili, ampak da smo zares znamenje, luč in priče odrešenja. Ana
in Simeon sta oznanjala svetu to, kar sta doživela, tega nista mogla ohraniti
samo za sebe. Oznanjala sta velika dela in oznanjala sta Jezusa kot Odrešenika.
Tudi mi smo povabljeni, da oznanjamo, da to
kar sami doživljamo in spoznavamo v srečanju z Gospodom, tudi drugim povemo, da
jim razložimo, kako smo se mi srečali z Gospodom, kako je On za nas zveličar
sveta in kako smo tudi mi napolnjeni z Božjim. Pomislimo na današnjo sveto
mašo, na evharistijo: Simeon je Jezusa sprejel v naročje in se neskončno
veselil.
Rekel je: zdaj pa lahko umrjem, doživel sem
cilj svojega življenja. In ko gremo mi k obhajilu, pomislite, naredimo še več.
Ne samo, da bi Jezusa sprejeli v naročje, ampak sprejmemo tudi Gospodovo telo,
zaužijemo evharistijo, živega Boga, živega Jezusa, ki je rekel: To je moje
telo, ki se daje za vas. Zahvaljujmo se mu in hvalimo Gospoda za ta dar.
Oltarno sliko poklona sv. treh kraljev nad
tabernakljem uokvirj a bogat »kamnit« nastavek, ki ga je Quaglio naslikal na
steno leta 1705. Na visokih trebušastih podstavkih, okrašenih s cvetličnimi
venci (girlandami), stojita krilata atlanta (podobi človeka), ki držita venec
»spuščen« z vrha slike oz. okvirja.
V atiki (zgornji zaključek oltarja) dva
majhna puta (dečka) pridržujeta rdeč zastor, pod katerim dva večja angela
držita z vencem obrobljeno ovalno sliko. Na njej je upodobljen Kristus, ki v
levici drži križ, v desnici pa vladarsko žezlo. Iz njegove prebodene strani
teče v kelih sveta Rešnja kri. Rdeč zastor se nato spušča ob sliki vse do
naslikane oltarne menze, na kateri »stojita« dva velika svečnika s plamenom na
vrhu. Nad atiko je pod zidnim vencem v kartuši grb bratovščine sv. Rešnjega
telesa, ki je skrbela za oltar. Grb sestavlja s trnjevo krono ovito Kristusovo
srce s petimi ranami in nad njim kelih s hostijo. Ob njem je trak z napisom:
»Zagotovilo ljubezni Varni« (Pignus Amoris Securi). Z bratovščino sta bili
povezani tudi upodobitev sv. Simona in Juda niže ob nastavku, ki pa ju je
Langus leta 1846 nadomestil z omenjenim naslikanim klasicističnim zastorom in
svečnikoma (kandelabroma).
• V ponedeljek, 24. 2., bo po večerni sveti
maši ob 19.30 koncert oddelka za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo.
• Nedelja, 9. 2.: 5. nedelja med letom
• Ponedeljek, 10. 2.: sv. Sholastika, devica,
redovnica
• Torek, 11. 2.: Lurška Mati Božja, svetovni dan
bolnikov
• Sreda, 12. 2.: sv. Humbelina, redovnica
• Četrtek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, redovnik
• Petek, 14. 2.: sv. Valentin (Zdravko),
duhovnik, mučenec
• Sobota, 15. 2.: sv. Klavdij, redovnik
• Nedelja, 16. 2.: 6. nedelja med letom
Papež redovnikom med pridigo ob dnevu posvečenega življenja: »Moje oči so videle tvoje zveličanje.« To so besede, ki jih vsak večer ponavljamo pri sklepni molitveni uri. Z njimi zaključujemo dan rekoč: »Gospod, moje zveličanje prihaja od Tebe, moje roke niso prazne, ampak polne tvoje milosti.« Znati videti milost je izhodiščna točka. Gledati nazaj, ponovno brati lastno zgodovino in v njej videti zvest dar Boga: ne le v pomembnih trenutkih življenja, ampak tudi v krhkostih, v šibkostih, v bedi … Bog nas namreč vedno ljubi in se nam podarja, tudi v naši bedi. Mislim, da je bil Hieronim, ki je veliko dal Gospodu in Gospod je zahteval še več. In mu je rekel: »Toda Gospod, vse sem ti dal, vse, kaj še manjka?« »Tvoji grehi, tvojo bedo, daj mi svojo bedo.« Kadar je naš pogled uprt Vanj, se odpremo odpuščanju, ki nas prenavlja in potrjuje nas njegova zvestoba. Danes se lahko vprašamo: »Na koga jaz usmerjam svoj pogled: na Gospoda ali nase?« Kdor zna videti predvsem Božjo milost, odkrije protistrup za nezaupanje in posveten pogled. Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2020/01/02
Delavniki:
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar