sobota, 8. februar 2020

Teden Božje Besede 9. 2. 2020-16. 2. 2020


Sekularno okolje obvladuje prepri­čanje, da ne moremo govoriti ne o krščanski umetnosti ne krščan­ski filozofiji, temveč kvečjemu o umetnosti in filozofiji kristjanov. Pogled na odnos med vero in ume­tnostjo je sumničav. In če odnos med vero in ume­tnostjo še vedno obstaja, je po mnenju mnogih neavtentičen, zato se mora umetnost od vere radikalno emancipirati.
Še vedno se spopadata dva nazora, ki sta v temelju napačna, zato je govor o odnosu med vero in umetnostjo en sam velik nesporazum.
Laicistična stran je prepričana, da vera ume­tnost vedno inštrumentalizira, jo ima za svojo deklo; ars ancilla theologiae so nekoč govorili. Umetnost, ki je tako podrejena veri, je, tako pra­vijo, lahko samo pedagoška, poučna in moralistična.
Nasprotna stran pa poenostavljeno trdi, da prave ume­tnosti brez odnosa do transcendence preprosto ni. Dialog med tema dvema naziranjema ni možen. A ne iz moralnih razlogov, ker bi bili predstavniki enega in drugega na­zora zakrknjeni aprioristi, temveč zato, ker sta oba pogleda napač­na.
Odgovor: umetnost je lahko umetnost, tudi če nima odnosa do transcendence. To stališče je v skladu z načeli konci­la o avtonomiji zemeljskih stvarnosti. Krščanska umet­nost in krščanska filozofija nista namreč v nikakršni načelni podob­nosti z, denimo, socialističnim rea­lizmom, ko je komunistična partija po vzoru nacistične stranke določa­la kriterije in cilje umetnosti. O kr­ščanski filozofiji, pravi Gorazd Kocijančič, in o krščanski umetnosti govorimo takrat, ko je umetnik ali mislec v molitvi in živem duhov­nem izkustvu, kot Andrej Rubljov (+1430), v Kristusovi misli in večni Lepoti, ju duhovno umeva, in iz te skrivnostne božje - človeške interak­cije ustvarja.  
Milan Knep

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal po­čitek« (Mt 11,28), je naslov poslani­ce, ki jo je papež Frančišek napisal za letošnji svetovni dan bolnikov, ki bo kot vsako leto 11. februarja, na god Lurške Matere Božje. Pri nas bo osrednja slovesnost v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brez­jah v torek, 11. februarja, ob 10. uri. Vodil jo bo murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf SDB. »Svetovni dan bolnikov in njego­vo bližino naj zaznamuje naša večja pozornost do bolnikov in trpečih. K temu spodbujajmo tudi tiste, ki so blizu bolnikom in vsem, ki zanje skrbijo. Pozornost in hvaležnost pa pokažimo v teh dneh tudi do vseh zaposlenih v zdravstvu in v drugih ustanovah.
Spodbujen ob papeževi poslanici za svetovni dan bolnikov in Lurški Materi Božji se vam zahvaljujem za vašo bližino bolnim, ko že uresniču­jete papeževe besede v letošnji posla­nici: 'Ko enkrat prejmemo počitek in Kristusovo tolažbo, smo poklicani tudi sami postati počitek in tolažba za brate, s krotko in ponižno držo, po zgledu Učitelja,'« pa je zapisal msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK.

Iz pridige škofa dr. Franca Šuštarja na svečnico v stolnici: Najprej se postavimo v vlogo, o kateri smo

slišali v današnjem evangeliju: Kako sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v tempelj. Kaj mi lahko iz teh dogodkov, evangeljskih besed, potegnemo za svoje življenje? Najprej to da smo, kakor Jožef, Marija in Jezus, tudi mi poslušni Božji besedi, ki nam je oznanjena, da bi dosegli zveličanje, da bi živeli Gospodovo prijateljstvo in ga ohranjali vso večnost. Druga stvar, ki je posebej značilna v današnjem evangeliju je to, da je bil Simeon napolnjen s Svetim Duhom ter da je po navdihnjenju Svetega Duha prišel v tempelj, sicer ne bi med množico otrok prepoznal ravno Jezusa, Božjo besedo. Pa tudi prerokinja Ana, ki je bila vse življenje posvečena Bogu, je ravno takrat – ni bilo slučajno – prišla v tempelj in sprejela Boga v Svetem Duhu.
Tudi to je za nas spodbuda in izziv, da bi vedno znova prosili Svetega Duha, da bi znali prepoznati pravi trenutek našega življenja, ko se srečamo z Bogom; da bi prosili Svetega Duha, da bi prepoznali Boga: v človeku, v dogodkih sveta, v življenju Cerkve, še posebej pa v molitvi in zakramentih. Jezus je predstavljen od starčka Simeona kot luč, kot luč v razsvetljenje ne le izraelskega ljudstva, pač pa za razsvetljenje vseh narodov, tudi nas. Hkrati pa starček Simeon pove Mariji, da bo ta otrok tudi znamenje nasprotovanja.
To se dogaja Jezusu, pa tudi nam. To je del Jezusovega življenja in njegovega poslanstva, to spada zraven tudi k življenju vsakega kristjana. Po eni strani je lahko znamenje Gospodove bližine, po drugi strani pa tudi znamenje nerazumevanja: človek, ki je drugačen, ki vznemirja in ne pusti človeštvu ali svetu, da bi se zadovoljili s samim seboj. Ker smo zagledani v Gospoda, ker želimo poslušati Svetega Duha, smo drugačni. In prav je, da smo drugačni in da smo znamenje.
Prosimo Gospoda, da bi lahko bili znamenje, da se ne bi poplitvili, ampak da smo zares znamenje, luč in priče odrešenja. Ana in Simeon sta oznanjala svetu to, kar sta doživela, tega nista mogla ohraniti samo za sebe. Oznanjala sta velika dela in oznanjala sta Jezusa kot Odrešenika.
Tudi mi smo povabljeni, da oznanjamo, da to kar sami doživljamo in spoznavamo v srečanju z Gospodom, tudi drugim povemo, da jim razložimo, kako smo se mi srečali z Gospodom, kako je On za nas zveličar sveta in kako smo tudi mi napolnjeni z Božjim. Pomislimo na današnjo sveto mašo, na evharistijo: Simeon je Jezusa sprejel v naročje in se neskončno veselil.
Rekel je: zdaj pa lahko umrjem, doživel sem cilj svojega življenja. In ko gremo mi k obhajilu, pomislite, naredimo še več. Ne samo, da bi Jezusa sprejeli v naročje, ampak sprejmemo tudi Gospodovo telo, zaužijemo evharistijo, živega Boga, živega Jezusa, ki je rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. Zahvaljujmo se mu in hvalimo Gospoda za ta dar.

Oltarno sliko poklona sv. treh kra­ljev nad tabernakljem uokvirj a bogat »kamnit« nastavek, ki ga je Quaglio naslikal na steno leta 1705. Na viso­kih trebušastih podstavkih, okra­šenih s cvetli­čnimi venci (girlandami), stojita krilata atlanta (podo­bi človeka), ki držita venec »spuščen« z vrha slike oz. okvirja.
V atiki (zgornji za­ključek oltar­ja) dva majhna puta (dečka) pridržujeta rdeč zastor, pod katerim dva večja angela držita z vencem ob­robljeno ovalno sliko. Na njej je upodobljen Kristus, ki v levici drži križ, v desnici pa vladarsko žezlo. Iz njego­ve prebodene strani teče v kelih sve­ta Rešnja kri. Rdeč zastor se nato spu­šča ob sliki vse do naslikane oltarne menze, na kateri »stojita« dva velika svečnika s plamenom na vrhu. Nad atiko je pod zidnim vencem v kartuši grb bratovščine sv. Rešnjega telesa, ki je skrbela za oltar. Grb sestavlja s trnjevo krono ovito Kri­stusovo srce s petimi ranami in nad njim kelih s hostijo. Ob njem je trak z napisom: »Zagotovilo ljubezni Varni« (Pignus Amoris Securi). Z bratovščino sta bili povezani tudi upodobitev sv. Simona in Juda niže ob nastavku, ki pa ju je Langus leta 1846 nadomestil z omenjenim nasli­kanim klasicističnim zastorom in svečnikoma (kandelabroma).

• V ponedeljek, 24. 2., bo po večer­ni sveti maši ob 19.30 koncert od­delka za sakralno glasbo na Aka­demiji za glasbo.

  Nedelja, 9. 2.: 5. nedelja med letom
   Ponedeljek, 10. 2.: sv. Sholastika, devica, redovnica
  Torek, 11. 2.: Lurška Mati Božja, svetovni dan bolnikov
   Sreda, 12. 2.: sv. Humbelina, redov­nica
   Četrtek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, re­dovnik
   Petek, 14. 2.: sv. Valentin (Zdravko), duhovnik, mučenec
  Sobota, 15. 2.: sv. Klavdij, redovnik
   Nedelja, 16. 2.: 6. nedelja med le­tom


Papež redovnikom med pridigo ob dnevu posvečenega življenja: »Moje oči so videle tvoje zveličanje.« To so besede, ki jih vsak večer ponavljamo pri sklepni molitveni uri. Z njimi zaključujemo dan rekoč: »Gospod, moje zveličanje prihaja od Tebe, moje roke niso prazne, ampak polne tvoje milosti.« Znati videti milost je izhodiščna točka. Gledati nazaj, ponovno brati lastno zgodovino in v njej videti zvest dar Boga: ne le v pomembnih trenutkih življenja, ampak tudi v krhkostih, v šibkostih, v bedi … Bog nas namreč vedno ljubi in se nam podarja, tudi v naši bedi. Mislim, da je bil Hieronim, ki je veliko dal Gospodu in Gospod je zahteval še več. In mu je rekel: »Toda Gospod, vse sem ti dal, vse, kaj še manjka?« »Tvoji grehi, tvojo bedo, daj mi svojo bedo.« Kadar je naš pogled uprt Vanj, se odpremo odpuščanju, ki nas prenavlja in potrjuje nas njegova zvestoba. Danes se lahko vprašamo: »Na koga jaz usmerjam svoj pogled: na Gospoda ali nase?« Kdor zna videti predvsem Božjo milost, odkrije protistrup za nezaupanje in posveten pogled. Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2020/01/02


Delavniki:

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.