Med lepe spomine na dogodke izpred treh
desetletij spada spomin na našo takratno zavzetost, družbeno odgovornost in
enotnost večine prebivalcev Slovenije. Lotili smo se skoraj nemogočih in neverjetnih
nalog osamosvojitve in demokratizacije. Uspešni smo bili, ker smo v to
verjeli in bili enotni. Skoraj nihče ni stal ob strani, skoraj nihče ni rekel:
»Kaj me briga!« Nihče tudi ni izključeval drugega. Celo Cerkvi ni takrat nihče
očital, da se »vtika v politiko«. To je dragocena izkušnja, na katero ne bi
smeli pozabiti. Če bi bili danes tako enotni in ne bi nikogar izključevali, bi
po poti sodobnega in demokratičnega razvoja šli veliko hitreje naprej. Kakor
smo se množično udeležili glasovanja na plebiscitu za samostojno Slovenijo, bi
se morali enako množično udeleževati vseh poznejših volitev in referendumov
ter odločneje izraziti voljo bolj prepričljive večine državljanov.
Škofje želimo ob tem poudariti, da smo vsi
odgovorni za to, kar se dogaja v naši samostojni domovini. Kljub vsem
pomanjkljivostim imamo demokratično državo, v kateri se o prihodnosti odloča
na volitvah. Le udeležba je pogosto nizka, kar pomeni, da je med nami preveč
ljudi, ki rečejo: »Kaj me briga!« V Svetem pismu beremo o Kajnu, da je na
Božje vprašanje, kje je njegov brat Abel, odgovoril: »Sem mar jaz varuh svojega
brata?« (1 Mz 4,9). To je, kakor bi rekel: »Kaj me briga moj brat!« Takšna drža
pa ni združljiva s krščansko zavestjo odgovornosti zase in za druge
.
Tudi letošnje obletnice potrjujejo pravilnost
besed, ki nam jih je na srce položil sv. Janez Pavel II., ko je mladim v
Postojni zaklical: »Korajža velja!«
Iz pastirskega pisma slovenskih škofov za
postni čas 2020
Iz pridige nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na
kulturni praznik pri maši v stolnici:
Smrtni dan Franceta Prešerna je za našo državo
slovenski kulturni praznik. Edini v Evropi in najbrž kar na vsem svetu imamo
državni praznik, v katerem se oziramo na svoje kulturne dosežke, kulturne
ustvarjalce in vsako leto znova preverjamo svojo identiteto. Pred dobrimi
petnajstimi leti je Michel Pochet o tem prazniku zapisal tole misel: »V
primeru, da bi moral zamenjati državljanstvo, bi si izbral slovensko. To
mislim iskreno. Narod, ki si je v trenutku tako dolgo pričakovane samostojnosti
po stoletjih zatiranj izbral za svoj državni praznik obletnico smrti pesnika,
in to proslavlja brez vojaških parad s tanki in protiletalskimi raketami, ter
ob prisotnosti predsednika države, vlade, diplomatskega zbora podeljuje nagrade
svojim najboljšim slikarjem, kiparjem, glasbenikom, pesnikom ..., tak narod,
čeprav številčno majhen, je velik narod.« Pochet ima prav. Skozi zgodovino se
namreč nismo mogli postavljati ob bok večjim in močnejšim narodom, ki so
premogli vojaško moč, ki so vzpostavljali kraljestva in cesarstva, ki so
premikali meje in oblikovali države. Čeprav nas tudi na tem področju ni treba
biti sram. Ko se namreč oziramo v zgodovino evropskih dosežkov, pogosto
naletimo tudi na Slovence, ki so se odlikovali na različnih področjih
življenja.
Dejstvo pa je, da nas ti dosežki na
diplomatskem, znanstvenem, vojaškem in še toliko drugih področjih niso oblikovali
v to, kar smo danes. Živeli smo in še vedno živimo na preveč prepišnem svetu,
na križišču vzhoda in zahoda, severa in juga, da bi se mogli zanesti zgolj na
dosežke posameznikov. Potrebnega je bilo nekaj bolj strnjenega, bolj trdno med
seboj povezanega in tudi nekaj, kar je ljudi, vasi, kraje in narod tesneje
povezovalo, da je moglo kljubovati velikim političnim tvorbam in jezikovnim
skupinam v naši okolici. Nedvomno je bila to naša narodova kultura, ki se je
oplajala z vseh strani in obenem ostajala in ustvarjala kot resnično naša, slovenska.
Kultura, ki je rasla iz nas, in obenem kultura, s katero smo rasli kot narod,
kot Slovenci, pa seveda tudi kot kristjani. Oblikovala je našo identiteto, ki
je bila dovolj svetovljanska, da zaradi zaprtosti vase ni postala jalova in
nerodovitna, obenem pa je pognala tudi dovolj globoke korenine samoniklosti v
naše bregove in doline, pa tudi v naša srca, da je ni moglo odplaviti
valovanje vplivov in moč pritiskov, ki jih je doživljala z vseh strani.
Kje pa je ta v najboljšem pomenu besede naša
kultura zajemala svoj navdih in svoj izraz? Mislim, da lahko upravičeno rečemo,
da se je navdihovala ob lepem in dobrem. Če se morda kaj ni navdihovalo pri
lepem in dobrem, potem to ni preživelo preizkusa časa. Kultura, ki raste iz
resnice in lepote, ne pa iz prizadevanja, da bi šokirala, ne izgine v pozabo.
Ustvarjalci te kulture ne iščejo sebe, ampak resnico. Kopljejo po globinah
duše in se bojujejo z vprašanji, ki se rojevajo v svetu in v njih samih, da bi
se dokopali do odgovorov ali vsaj do sledi odgovorov, po katerih hrepenijo.
Ti ljudje so svečeniki resnice. Njim ne gre za videz, za nastopaštvo. Zavedajo
se, da edinole resnica odpira človeka za življenje svobode duha in srca,
čeprav morebiti skozi preizkušnjo in tragiko.
V duhu današnje Božje besede mora zato umetnik
v sebi živeti dvojno držo: po zgledu kralja Salomona se mora zavedati svoje
majhnosti in nezadostnosti ter zato prositi »za razumno srce«, da bi mogel
biti služabnik daru, ki ga je prejel; hkrati pa mora hoditi v samoto, kjer se
v tišini odpira dialogu z Bogom, da more potem spregovoriti skozi svoje
ustvarjanje. To nam pomaga, »da se čutimo blizu Bogu in da hodimo po poteh lepote,
ki nas bodo nekega dne privedle do kontemplacije neskončnega Dobrega, ki nas
priteguje k sebi s svojimi vezmi ljubezni.« Umetnik tako postane posrednik
tiste lepote, ki verniku pomaga izraziti njegovo ljubezen do Boga. Zato se s
papežem Frančiškom obrnimo na Marijo, ki jo v molitvi imenujemo »tota pulchra vsa
lepa«, in jo prosimo: »Daj nam sveto drznost za iskanje novih poti, da bo do
vseh prišel dar lepote, ki nikoli ne ugasne.«
Sv. Gregor Veliki (zgoraj) in sv. Hieronim
»Kapela« sv. Rešnjega telesa sv. Gregor Veliki in sv. Hieronim
V času drugega Quaglievega prihoda v
Ljubljano (1721-1723) so dopolnili poslikavo prečne ladje. V tem času so nastale
freske štirih velikih cerkvenih učiteljev Zahoda, po dve v vsakem krilu, a so
kvalitetno šibkejše in kažejo na to, da so pri njih sodelovali pomočniki. Ob
oltarju Sv. Rešnjega telesa je tako nad vhodom v stransko zakristijo naslikan
sv. Gregor Veliki pri pisanju. V pluvialu, sedeč za zeleno pogrnjeno mizo na
bogato okrašenem stolu, se s peresom v desnici obrača k Svetemu Duhu v podobi
goloba nad seboj. Miza je obložena s knjigami, ob njenem vznožju pa angel drži
tiaro.
Nasproti, pod balkonom stranske galerije, pa v
skalnati puščavi kleči v spokorni obleki pred razpelom sv. Hieronim z levom
ob sebi.
V levici drži odprto knjigo (Sveto pismo), s
kamnom v desnici pa se tolče po golih prsih. Nad upodobitvijo svetega Gregorja
nad vhodom v stransko zakristijo je naslikan
iluzionističen balkon. Tu pod odgrnjenim
zastorom na preprogi, ki je razgrnjena čez balustrado, sloni mladenič v ministrantski
obleki, kar nakazuje, čemu naj bi bila namenjena ta zakristija.
• V četrtek, 20. 2., bo po večerni sveti maši
ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču predavanje dr. Igorja Bahovca
Razmišljanja papeža Frančiška o pripadnosti narodu in državi. Lepo vabljeni!
• V ponedeljek, 24. 2., bo po večerni sveti
maši ob 19.30 koncert oddelka za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo.
Program bodo oblikovali Deški zbor Schellenburg in Komorni zbor Ave. Lepo
vabljeni!
• V
nedeljo, 15. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.30 v stolnici gostoval
študentski zbor univerze iz Utrecha na Nizozemskem. Zbor bo z orkestrom in
solisti izvajal Bachov pasijon po Janezu. Lepo vabljeni!
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
• Nedelja, 16. 2.: 6. nedelja med letom
• Ponedeljek, 17. 2.: sv. Sedem ustanoviteljev
reda servitov
• Torek, 18. 2.: sv. Frančišek Regis Clet,
duhovnik, mučenec
• Sreda, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze,
spokornik
• Četrtek, 20. 2.: sv. Jacinta in Frančišek,
fatimska pastirčka
• Petek, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof,
cerkveni učitelj
• Sobota, 22. 2.: sedež apostola Petra, praznik
• Nedelja, 23. 2.: 7. nedelja med letom
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani
prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar