sobota, 15. februar 2020

Teden Božje Besede 16. 2. 2020 - 23. 2. 2020


Med lepe spomine na dogodke iz­pred treh desetletij spada spomin na našo takratno zavzetost, druž­beno odgovornost in eno­tnost večine prebivalcev Slovenije. Lotili smo se skoraj nemogočih in ne­verjetnih nalog osamo­svojitve in demokratiza­cije. Uspešni smo bili, ker smo v to verjeli in bili enotni. Skoraj nihče ni stal ob strani, skoraj nihče ni rekel: »Kaj me briga!« Nih­če tudi ni izključeval drugega. Celo Cerkvi ni takrat nihče očital, da se »vtika v politiko«. To je dragocena izkušnja, na katero ne bi smeli po­zabiti. Če bi bili danes tako enotni in ne bi nikogar izključevali, bi po poti sodobnega in demokratičnega razvoja šli veliko hitreje naprej. Ka­kor smo se množično udeležili gla­sovanja na plebiscitu za samostojno Slovenijo, bi se morali enako mno­žično udeleževati vseh poznejših vo­litev in referendumov ter odločneje izraziti voljo bolj prepričljive večine državljanov.
Škofje želimo ob tem poudariti, da smo vsi odgovorni za to, kar se doga­ja v naši samostojni domovini. Kljub vsem pomanjkljivo­stim imamo demokratič­no državo, v kateri se o prihodnosti odloča na vo­litvah. Le udeležba je po­gosto nizka, kar pomeni, da je med nami preveč lju­di, ki rečejo: »Kaj me briga!« V Svetem pismu beremo o Kajnu, da je na Božje vprašanje, kje je njegov brat Abel, odgovoril: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). To je, kakor bi rekel: »Kaj me briga moj brat!« Takšna drža pa ni združljiva s krščansko zavestjo odgovornosti zase in za druge
.
Tudi letošnje obletnice potrjujejo pravilnost besed, ki nam jih je na srce položil sv. Janez Pavel II., ko je mladim v Postojni zaklical: »Korajža velja!«

Iz pastirskega pisma slovenskih škofov za postni čas 2020
Iz pridige nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na kulturni praznik pri maši v stolnici:
Smrtni dan Franceta Prešerna je za našo državo slovenski kulturni pra­znik. Edini v Evropi in najbrž kar na vsem svetu imamo državni pra­znik, v katerem se oziramo na svoje kulturne dosežke, kulturne ustvar­jalce in vsako leto znova preverja­mo svojo identiteto. Pred dobrimi petnajstimi leti je Michel Pochet o tem prazniku zapisal tole misel: »V primeru, da bi moral zamenjati dr­žavljanstvo, bi si izbral slovensko. To mislim iskreno. Narod, ki si je v trenutku tako dolgo pričakovane samostojnosti po stoletjih zatiranj izbral za svoj državni praznik oble­tnico smrti pesnika, in to proslavlja brez vojaških parad s tanki in pro­tiletalskimi raketami, ter ob priso­tnosti predsednika države, vlade, diplomatskega zbora podeljuje na­grade svojim najboljšim slikarjem, kiparjem, glasbenikom, pesnikom ..., tak narod, čeprav številčno maj­hen, je velik narod.« Pochet ima prav. Skozi zgodovino se namreč nismo mogli postavljati ob bok večjim in močnejšim naro­dom, ki so premogli vojaško moč, ki so vzpostavljali kraljestva in ce­sarstva, ki so premikali meje in oblikovali države. Čeprav nas tudi na tem področju ni treba biti sram. Ko se namreč oziramo v zgodovi­no evropskih dosežkov, pogosto naletimo tudi na Slovence, ki so se odlikovali na različnih področjih življenja.
Dejstvo pa je, da nas ti dosežki na diplomatskem, znanstvenem, vo­jaškem in še toliko drugih podro­čjih niso oblikovali v to, kar smo danes. Živeli smo in še vedno živi­mo na preveč prepišnem svetu, na križišču vzhoda in zahoda, severa in juga, da bi se mogli zanesti zgolj na dosežke posameznikov. Potreb­nega je bilo nekaj bolj strnjenega, bolj trdno med seboj povezanega in tudi nekaj, kar je ljudi, vasi, kraje in narod tesneje povezovalo, da je moglo kljubovati velikim politič­nim tvorbam in jezikovnim skupi­nam v naši okolici. Nedvomno je bila to naša naro­dova kultura, ki se je oplajala z vseh strani in obenem ostajala in ustvarjala kot resnično naša, slo­venska. Kultura, ki je rasla iz nas, in obenem kultura, s katero smo rasli kot narod, kot Slovenci, pa se­veda tudi kot kristjani. Oblikovala je našo identiteto, ki je bila dovolj svetovljanska, da zaradi zaprtosti vase ni postala jalova in nerodo­vitna, obenem pa je pognala tudi dovolj globoke korenine samoniklosti v naše bregove in doline, pa tudi v naša srca, da je ni moglo od­plaviti valovanje vplivov in moč pritiskov, ki jih je doživljala z vseh strani.
Kje pa je ta v najboljšem pomenu besede naša kultura zajemala svoj navdih in svoj izraz? Mislim, da lahko upravičeno rečemo, da se je navdihovala ob lepem in dobrem. Če se morda kaj ni navdihovalo pri lepem in dobrem, potem to ni preživelo preizkusa časa. Kultura, ki raste iz resnice in lepote, ne pa iz prizadevanja, da bi šokirala, ne izgine v pozabo. Ustvarjalci te kul­ture ne iščejo sebe, ampak resnico. Kopljejo po globinah duše in se bo­jujejo z vprašanji, ki se rojevajo v svetu in v njih samih, da bi se do­kopali do odgovorov ali vsaj do sle­di odgovorov, po katerih hrepeni­jo. Ti ljudje so svečeniki resnice. Njim ne gre za videz, za nastopaštvo. Zavedajo se, da edinole resni­ca odpira človeka za življenje svo­bode duha in srca, čeprav morebiti skozi preizkušnjo in tragiko.
V duhu današnje Božje besede mora zato umetnik v sebi živeti dvojno držo: po zgledu kralja Salo­mona se mora zavedati svoje majh­nosti in nezadostnosti ter zato prositi »za razumno srce«, da bi mogel biti služabnik daru, ki ga je prejel; hkrati pa mora hoditi v sa­moto, kjer se v tišini odpira dialo­gu z Bogom, da more potem spre­govoriti skozi svoje ustvarjanje. To nam pomaga, »da se čutimo blizu Bogu in da hodimo po poteh lepo­te, ki nas bodo nekega dne prive­dle do kontemplacije neskončnega Dobrega, ki nas priteguje k sebi s svojimi vezmi ljubezni.« Umetnik tako postane posrednik tiste lepo­te, ki verniku pomaga izraziti nje­govo ljubezen do Boga. Zato se s papežem Frančiškom obrnimo na Marijo, ki jo v molitvi imenujemo »tota pulchra vsa lepa«, in jo prosimo: »Daj nam sve­to drznost za iskanje novih poti, da bo do vseh prišel dar lepote, ki ni­koli ne ugasne.«
Sv. Gregor Veliki (zgoraj) in sv. Hieronim

»Kapela« sv. Rešnjega telesa sv. Gregor Veliki in sv. Hieronim



V    času drugega Quaglievega pri­hoda v Ljubljano (1721-1723) so do­polnili poslikavo prečne ladje. V tem času so nasta­le freske štirih ve­likih cerkvenih učiteljev Zahoda, po dve v vsakem krilu, a so kvali­tetno šibkejše in kažejo na to, da so pri njih sodelova­li pomočniki. Ob oltarju Sv. Rešnjega telesa je tako nad vhodom v stransko zakristijo naslikan sv. Gregor Veliki pri pi­sanju. V pluvialu, sedeč za zeleno pogrnjeno mizo na bogato okraše­nem stolu, se s peresom v desnici obrača k Svetemu Duhu v podobi goloba nad seboj. Miza je obložena s knjigami, ob njenem vznožju pa angel drži tiaro.
Nasproti, pod balkonom stranske galerije, pa v skalnati puščavi kle­či v spokorni obleki pred razpe­lom sv. Hieronim z levom ob sebi.
V  levici drži odprto knjigo (Sveto pismo), s kamnom v desnici pa se tolče po golih prsih. Nad upodobit­vijo svetega Gregorja nad vhodom v stransko zakristijo je naslikan
iluzionističen balkon. Tu pod odgrnjenim zastorom na preprogi, ki je razgrnjena čez balustrado, sloni mladenič v ministrantski obleki, kar nakazuje, čemu naj bi bila na­menjena ta zakristija.
   V četrtek, 20. 2., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču predavanje dr. Igorja Bahovca Razmišljanja pape­ža Frančiška o pripadnosti narodu in državi. Lepo vabljeni!
   V ponedeljek, 24. 2., bo po ve­černi sveti maši ob 19.30 kon­cert oddelka za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo. Program bodo oblikovali Deški zbor Schellenburg in Komorni zbor Ave. Lepo vabljeni!
          V nedeljo, 15. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.30 v stolnici go­stoval študentski zbor univerze iz Utrecha na Nizozemskem. Zbor bo z orkestrom in solisti izvajal Ba­chov pasijon po Janezu. Lepo vab­ljeni!

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
  Nedelja, 16. 2.: 6. nedelja med le­tom
  Ponedeljek, 17. 2.: sv. Sedem ustanoviteljev reda servitov
  Torek, 18. 2.: sv. Frančišek Regis Clet, duhovnik, mučenec
  Sreda, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
  Četrtek, 20. 2.: sv. Jacinta in Frančišek, fatimska pastirčka
  Petek, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
  Sobota, 22. 2.: sedež apostola Pe­tra, praznik
  Nedelja, 23. 2.: 7. nedelja med letom
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar