O tem, da je krst pomemben za včlenitev v
Cerkev, nimajo pomislekov niti sociologi, kaj šele verniki. Pravo vprašanje
krsta pa je, ali obstaja še kak drug razlog zanj in ne le sociološki, ki
opredeljuje religijsko in kulturno pripadnost krščenega. Sodobnemu človeku
je, ne da bi se tega zavedal, zelo blizu Aristotel (384-322 pr. Kr.), ki ni poznal
razodetja. Pri njem preberemo stavek: »Svet ni nastal, ker tako veličastno
delo ne more imeti začetka na temelju neke nove odločitve, in je v vseh
pogledih tako popoln, da nobena moč ne more povzročiti tako močnih gibanj in
take spremembe, ... da bi lahko ta zgradba razpadla in propadla. /.../ Kajti
svet spravlja vse svoje dele z neizmerno močjo v gibanje, ne da bi ga gibal
kateri koli od njih.« Svet kot celota je za Aristotela, ki ne pozna stvarjenja,
popoln. Razumljivo: svet in bog sta pri njem eno. Božanske lastnosti večnost,
vsemogočnost, popolnost ima svet kot celota. Odrešenje torej ni potrebno. V
njegovem razumevanju sveta ni prostora za Očeta Stvarnika in Božjega Sina,
našega odrešenika. Naša vera pa nas uči, da je popoln samo Bog; svet, ki je po
njem ustvarjen, pa je minljiv. Po skrivnostnem padcu, ki se prenaša iz roda v
rod »kajti z grehom me je spočela moja mati,« pravi kralj David -, pa je
človek psihično ranljiv ter telesno ogrožen z boleznijo in smrtjo.
Zame je bolj kot pripadnost instituciji
pomembno, da se lahko po krstu vsak trenutek dneva oklepam Kristusa, svojega
odrešenika. On je Jagnje, ki odvzema moje grehe in njegove posledice, on je
Njegov ljubljeni Sin, ki mi dan za dnem omogoča vstajenje iz vsakterih nadlog
telesa in psihe.
Milan
Knep
Nekaj misli iz nadškofove pridige na praznik
svetih treh kraljev: Med potjo so modri morali v
Pretresljivo, da so ti možje, modri, prehodili
tako dolgo pot. V Jeruzalemu pa so živeli možje, ki so poznali vse prerokbe,
vedeli so, kje je napovedano Mesijevo rojstvo, a niso šli nikamor. Modri so
odprli pot naprej, oni so ostali zaprti v Jeruzalem, v pričakovanje, ker niso
znali poslušati jezika Boga. Božjo besedo so spremenili, recimo temu v
strokovno literaturo, s katero so se ubadali noč in dan, ne da bi stopili iz
svojega okvira in začeli razumeti, da Božja beseda ni predmet raziskovanja,
ampak je beseda, ki jo je treba poslušati, jo sprejeti in ji slediti. In vse,
česar je bil ta Jeruzalem sposoben, je bil strah. Par kilometrov proč je bilo
odrešenje, oni pa so tam ostajali zaprti v svojem strahu in niso srečali
Besede. Tudi nam se lahko zgodi, da se v nekem trenutku ustavimo na poti in ne
gremo nikamor več. Postanemo služabniki strahu, služabniki neke žalostne
prihodnosti, v kateri ni nobenega upanja, nobenega resničnega pričakovanja. Pa
smo
lahko iz dneva v dan povezani s Svetim
pismom, ampak skozenj ne spregovori Bog, ker skozenj govori samo naša pamet,
naš strah, naše pričakovanje.
Zato se danes z modrimi podajmo naprej, tja,
kjer se nam bo razodel Odrešenik. In mu podarimo vse, kar imamo, da ga
počastimo kot svojega Boga, da ga ugledamo kot svojega brata, da ga sprejmemo
tako zelo drugačnega, kakor ga morda pričakujemo. In če bomo to storili, nas
bo spreobrnil. Trije modri so se spreobrnili, po drugi poti so odšli domov in
oznanjali Novorojenca, ki so ga srečali. Tudi mi od te svete daritve, od vsake
svete daritve in od vsakega srečanja z njim odhajajmo spreobrnjeni in ga
oznanjamo. Naj pripovedujejo o njem naše besede, naj govori o njem naše
življenje, naj ga razodeva pot, po kateri hodimo. Tudi mi, vsak izmed nas naj
postane Gospodovo razglašenje. Ko smo ga srečali, ga moramo razglašati.
Upanje in ljubezen sta naslikani niže ob oknu
in ju prepoznamo po značilnih simbolih: Upanje drži sidro, Ljubezen pa je
upodobljena kot mati, ki na prsih doji dojenčka, z desnico pa objema drugega
otroka. Vrh glave ima plamen, ki ponazarja ogenj, ki ga je na zemljo vrgel
Kristus. Vera je prvi korak k Bogu, predstavlja skrivnost Boga, Kristusa,
Cerkve in odrešenje. Vse te skrivnosti, ki so se začele uresničevati v nas in
v svetu, pa še niso dovršene, so še zakrite in se bodo uresničile ob koncu
časov. Celotno odrešenje je zato še predmet našega hrepenenja, prizadevanja,
pričakovanja in upanja. Ob veri v skrivnost našega odrešenja in posvečenja se
rodi v našem srcu upanje, da se bo v vsej polnosti nekoč izpolnilo tudi v nas.
Vera torej psihološko budi upanje. V nas se poraja upanje, katerega klica je
vera. Krepost upanja napravi človekovo voljo sposobno in pripravljeno, da
teži in hrepeni za tem, da doseže Boga. Po teološki kreposti upanja postajamo
sposobni, da ga dosegamo in končno tudi dosežemo ne s svojimi močmi, temveč s
pomočjo Boga samega. Upanje daje duhovnemu življenju pogum, vztrajnost, zagon
in navdušenje za njegovo čim večjo izpolnitev. Upanje spodbuja moči in podpira
stanovitnost, je nova moč, ki jo je Bog položil v našo voljo. Ta nas spodbuja
in nagiba, da v svojem življenju neprestano hrepenimo, težimo in pričakujemo,
da Boga dejansko v vsej polnosti dosežemo. Krščansko upanje je vedno zmagovito,
če ga imamo, se nam ni treba bati nobenih nevarnosti in ovir, saj nas nobena
sila na nebu in na zemlji, pa tudi naša še tako velika slabost ne more
zavreti, da ne bi dosegli svojega cilja (prim. Rim
8,35-39). Pomembno je samo to, da sami ne bomo
odklonili milosti in zavrgli tega upanja, zakaj Božja pomoč nas nikoli ne
zapusti, če ji ne obrnemo hrbta. Kako se krščansko upanje izraža v življenju,
je seveda odvisno od značaja in prirojenih lastnosti posameznika. Pri nekom je
to globok mir kljub vsemu, kar se zgodi, pri drugem boj s prirojeno otožnostjo,
spet pri drugem zmožnost, da ni nikoli zagrenjen ali maščevalen. Upati pomeni
tudi vedeti, da je življenje sveta v dobrih rokah. Bog ima namreč dobre namene
z vsakim človekom in vsem svetom. Neposredni predmet našega upanja je Bog sam
kot neustvarjeno najvišje dobro, pri tem pa obsega tudi to, kar potrebujemo, da
ga dejansko dosežemo. To so predvsem sredstva odrešenja in posvečenja:
odpuščanje grehov, s katerim je odstranjeno vse, kar nas ovira, da bi se
združili z Bogom, Božja milost, da moremo prav živeti, pa tudi naravne
dobrine, ki jih potrebujemo v zemeljskem življenju, saj v njem uresničujemo
svoje odrešenje.
• V nedeljo, 12. 1., bo pri sveti maši ob 9.00
gospod nadškof msgr. Stanislav Zore bogoslovcem podelil službi bralca in
mašnega pomočnika.
• V nedeljo, 12. 1., bo pri večerni sveti maši
sodeloval duhovniški oktet Oremus, ki bo po maši imel tudi koncert.
• V ponedeljek, 13. 1., bo po večerni sveti
maši ob 19.15 v župnišču sestanek ŽPS. Člani lepo vabljeni!
• Nedelja, 12. 1.: Jezusov krst
• Ponedeljek, 13. 1.: sv. Hilarij, škof in
cerkveni učitelj
• Torek, 14. 1.: sv. Odon (Oton), prior v
Jurkloštru
• Sreda, 15. 1.: sv. Absalom, koprski škof
• Četrtek, 16. 1.: sv. Honorat, škof
• Petek, 17. 1.: sv. Anton (Zvonko), puščavni,
opat
• Sobota, 18. 1.: sv. Marjeta Ogrska, kneginja
• Nedelja, 19. 1.: 2. nedelja med letom
Papež pri opoldanski molitvi Angel Gospodov:
»Srečanje z Jezusom modre ne zadržuje, še
več, vlije jim novo spodbudo, da se vrnejo v svojo deželo in da pripovedujejo
o tem, kar so videli, in o veselju, ki so ga izkusili. V tem je dokaz Božjega
stila, njegovega načina razodevanja v zgodovini. Izkušnja Boga nas ne ustavi,
ampak nas osvobaja; nas ne zapre, ampak nas postavi na pot, nam znova da
običajne kraje našega bivanja. Kraji so in bodo isti, toda mi po srečanju z
Jezusom nismo več isti kot prej. Srečanje z Jezusom nas spremeni, nas
preoblikuje. Evangelist Matej poudari, da so se modri vrnili »po drugi poti«
(v. 12). Do spremembe poti jih je vodilo opozorilo angela, da ne bi naleteli na
Heroda in njegove spletke. Vsaka izkušnja srečanja z Jezusom nas pripelje do
tega, da se podamo po drugačnih poteh, saj iz Njega izhaja dobra moč, ki
ozdravlja srce in nas ločuje od zla.«
URNIK SVETIH MAŠ
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar