torek, 14. januar 2020

Teden Božje Besede 12. 1. 2020-19. 1. 2020


O tem, da je krst pomemben za včlenitev v Cerkev, nimajo pomislekov niti sociologi, kaj šele verniki. Pravo vprašanje krsta pa je, ali obstaja še kak drug razlog zanj in ne le sociološki, ki opredelju­je religijsko in kulturno pripadnost krščenega. So­dobnemu človeku je, ne da bi se tega zavedal, zelo blizu Aristotel (384-322 pr. Kr.), ki ni po­znal razodetja. Pri njem preberemo stavek: »Svet ni nastal, ker tako veli­častno delo ne more imeti začetka na temelju neke nove odločitve, in je v vseh pogledih tako popoln, da nobe­na moč ne more povzročiti tako moč­nih gibanj in take spremembe, ... da bi lahko ta zgradba razpadla in pro­padla. /.../ Kajti svet spravlja vse svoje dele z neizmerno močjo v gibanje, ne da bi ga gibal kateri koli od njih.« Svet kot celota je za Aristotela, ki ne pozna stvarjenja, popoln. Razumlji­vo: svet in bog sta pri njem eno. Bo­žanske lastnosti večnost, vsemo­gočnost, popolnost ima svet kot celota. Odrešenje torej ni potrebno. V njegovem razumevanju sveta ni prostora za Očeta Stvar­nika in Božjega Sina, naše­ga odrešenika. Naša vera pa nas uči, da je popoln samo Bog; svet, ki je po njem ustvarjen, pa je min­ljiv. Po skrivnostnem padcu, ki se prenaša iz roda v rod »kajti z grehom me je spočela moja mati,« pra­vi kralj David -, pa je človek psihično ranljiv ter telesno ogrožen z bolezni­jo in smrtjo.
Zame je bolj kot pripadnost institu­ciji pomembno, da se lahko po kr­stu vsak trenutek dneva oklepam Kristusa, svojega odrešenika. On je Jagnje, ki odvzema moje grehe in njegove posledice, on je Njegov ljub­ljeni Sin, ki mi dan za dnem omogo­ča vstajenje iz vsakterih nadlog tele­sa in psihe.
Milan Knep
Nekaj misli iz nadškofove pridige na praznik svetih treh kraljev: Med potjo so modri morali v
Jeruzalem. Kajti do Boga ne moremo priti samo po znamenjih, ki so oko­li nas, ampak potrebujemo tudi Be­sedo, v kateri se nam On razodeva. Potrebujemo Sveto pismo, potrebu­jemo Mojzesa, potrebujemo prero­ke. Kristjani potrebujemo evangeli­je in apostolska pisma, da bi mogli odkriti, po kateri poti naj sledimo luči, da bomo prišli do Gospoda Je­zusa Kristusa.
Pretresljivo, da so ti možje, modri, prehodili tako dolgo pot. V Jeruza­lemu pa so živeli možje, ki so po­znali vse prerokbe, vedeli so, kje je napovedano Mesijevo rojstvo, a niso šli nikamor. Modri so odprli pot naprej, oni so ostali zaprti v Je­ruzalem, v pričakovanje, ker niso znali poslušati jezika Boga. Božjo besedo so spremenili, recimo temu v strokovno literaturo, s katero so se ubadali noč in dan, ne da bi stopili iz svojega okvira in začeli razumeti, da Božja beseda ni predmet razisko­vanja, ampak je beseda, ki jo je tre­ba poslušati, jo sprejeti in ji slediti. In vse, česar je bil ta Jeruzalem spo­soben, je bil strah. Par kilometrov proč je bilo odrešenje, oni pa so tam ostajali zaprti v svojem strahu in niso srečali Besede. Tudi nam se lahko zgodi, da se v nekem trenutku ustavimo na poti in ne gremo nikamor več. Postane­mo služabniki strahu, služabniki neke žalostne prihodnosti, v kate­ri ni nobenega upanja, nobenega resničnega pričakovanja. Pa smo
lahko iz dne­va v dan po­vezani s Sve­tim pismom, ampak sko­zenj ne spre­govori Bog, ker skozenj govori samo naša pamet, naš strah, na­še pričakova­nje.
Zato se da­nes z modrimi podajmo naprej, tja, kjer se nam bo razodel Odrešenik. In mu podarimo vse, kar imamo, da ga počastimo kot svojega Boga, da ga ugledamo kot svojega brata, da ga sprejmemo tako zelo drugač­nega, kakor ga morda pričakujemo. In če bomo to storili, nas bo spre­obrnil. Trije modri so se spreobr­nili, po drugi poti so odšli domov in oznanjali Novorojenca, ki so ga srečali. Tudi mi od te svete daritve, od vsake svete daritve in od vsake­ga srečanja z njim odhajajmo spreobrnjeni in ga oznanjamo. Naj pri­povedujejo o njem naše besede, naj govori o njem naše življenje, naj ga razodeva pot, po kateri hodimo. Tudi mi, vsak izmed nas naj posta­ne Gospodovo razglašenje. Ko smo ga srečali, ga moramo razglašati.

Upanje in ljubezen sta naslikani niže ob oknu in ju prepoznamo po značil­nih simbolih: Upanje drži sidro, Ljube­zen pa je upodobljena kot mati, ki na prsih doji dojenčka, z desnico pa ob­jema drugega otroka. Vrh glave ima plamen, ki ponazarja ogenj, ki ga je na zemljo vrgel Kristus. Vera je prvi korak k Bogu, pred­stavlja skrivnost Boga, Kristusa, Cerkve in odrešenje. Vse te skriv­nosti, ki so se začele uresničevati v nas in v svetu, pa še niso dovršene, so še zakrite in se bodo uresničile ob koncu časov. Celotno odrešenje je zato še predmet našega hrepene­nja, prizadevanja, pričakovanja in upanja. Ob veri v skrivnost naše­ga odrešenja in posvečenja se rodi v našem srcu upanje, da se bo v vsej polnosti nekoč izpolnilo tudi v nas. Vera torej psihološko budi upanje. V nas se poraja upanje, ka­terega klica je vera. Krepost upanja napravi človeko­vo voljo sposobno in pripravlje­no, da teži in hrepeni za tem, da doseže Boga. Po teološki kreposti upanja postajamo sposobni, da ga dosegamo in končno tudi doseže­mo ne s svojimi močmi, temveč s pomočjo Boga samega. Upanje daje duhovnemu življenju pogum, vztrajnost, zagon in navdušenje za njegovo čim večjo izpolnitev. Upanje spodbuja moči in podpi­ra stanovitnost, je nova moč, ki jo je Bog položil v našo voljo. Ta nas spodbuja in nagiba, da v svojem ži­vljenju neprestano hrepenimo, te­žimo in pričakujemo, da Boga de­jansko v vsej polnosti dosežemo. Krščansko upanje je vedno zmago­vito, če ga imamo, se nam ni treba bati nobenih nevarnosti in ovir, saj nas nobena sila na nebu in na zemlji, pa tudi naša še tako veli­ka slabost ne more zavreti, da ne bi dosegli svojega cilja (prim. Rim
8,35-39). Pomembno je samo to, da sami ne bomo odklonili milosti in zavrgli tega upanja, zakaj Božja pomoč nas nikoli ne zapusti, če ji ne obrnemo hrbta. Kako se krščansko upanje izraža v življenju, je seveda odvisno od značaja in prirojenih lastnosti po­sameznika. Pri nekom je to globok mir kljub vsemu, kar se zgodi, pri drugem boj s prirojeno otožnostjo, spet pri drugem zmožnost, da ni nikoli zagrenjen ali maščevalen. Upati pomeni tudi vedeti, da je ži­vljenje sveta v dobrih rokah. Bog ima namreč dobre namene z vsa­kim človekom in vsem svetom. Neposredni predmet našega upa­nja je Bog sam kot neustvarjeno najvišje dobro, pri tem pa obsega tudi to, kar potrebujemo, da ga de­jansko dosežemo. To so predvsem sredstva odrešenja in posvečenja: odpuščanje grehov, s katerim je od­stranjeno vse, kar nas ovira, da bi se združili z Bogom, Božja milost, da moremo prav živeti, pa tudi na­ravne dobrine, ki jih potrebujemo v zemeljskem življenju, saj v njem uresničujemo svoje odrešenje.

  V nedeljo, 12. 1., bo pri sve­ti maši ob 9.00 gospod nadškof msgr. Stanislav Zore bogoslovcem podelil službi bralca in mašnega pomočnika.
  V nedeljo, 12. 1., bo pri večerni sveti maši sodeloval duhovniški oktet Oremus, ki bo po maši imel tudi koncert.
  V ponedeljek, 13. 1., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v župnišču sestanek ŽPS. Člani lepo vabljeni!

  Nedelja, 12. 1.: Jezusov krst
  Ponedeljek, 13. 1.: sv. Hilarij, škof in cerkveni učitelj
  Torek, 14. 1.: sv. Odon (Oton), prior v Jurkloštru
  Sreda, 15. 1.: sv. Absalom, kopr­ski škof
  Četrtek, 16. 1.: sv. Honorat, škof
  Petek, 17. 1.: sv. Anton (Zvonko), puščavni, opat
  Sobota, 18. 1.: sv. Marjeta Ogr­ska, kneginja
  Nedelja, 19. 1.: 2. nedelja med letom

Papež pri opoldanski molitvi An­gel Gospodov:

»Srečanje z Jezusom modre ne zadržu­je, še več, vlije jim novo spodbudo, da se vrnejo v svojo deželo in da pripove­dujejo o tem, kar so videli, in o veselju, ki so ga izkusili. V tem je dokaz Bož­jega stila, njegovega načina razodevanja v zgodovini. Izkušnja Boga nas ne ustavi, ampak nas osvobaja; nas ne zapre, ampak nas postavi na pot, nam znova da običajne kraje našega biva­nja. Kraji so in bodo isti, toda mi po srečanju z Jezusom nismo več isti kot prej. Srečanje z Jezusom nas spreme­ni, nas preoblikuje. Evangelist Matej poudari, da so se modri vrnili »po drugi poti« (v. 12). Do spremembe poti jih je vodilo opozorilo angela, da ne bi naleteli na Heroda in njegove spletke. Vsaka izkušnja srečanja z Jezusom nas pripelje do tega, da se podamo po drugačnih poteh, saj iz Njega izhaja dobra moč, ki ozdravlja srce in nas lo­čuje od zla.«

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.