Teden Božje Besede: Teden Božje Besede 22. 12. 2019-12. 1. 2020

»V preprostem in čudovitem znamenju jaslic, ki ga je ljudska pobožnost sprejela in izročala iz roda v rod, je izražena velika skrivnost naše vere. Bog nas ljubi do te mere, da je z nami delil našo človeškost in naše življenje. Nikoli nas ne pušča samih. Spremlja nas s svojo skrito, a ne nevidno navzočnostjo. V vsaki situaciji tako v veselju, kot v bolečini je On Emanuel, Bog z nami. Kakor betlehemski pastirji sprejmimo povabilo in pojdimo k votlini, da bi videli in prepoznali znamenje, ki nam ga je dal Bog. Tedaj bo naše srce polno veselja, tako da ga bomo lahko ponesli tja, kjer je žalost, in upanja, da ga bomo lahko podelili s tistim, ki so ga izgubili.«

Papež Frančišek

Veliko Božjega blagoslova, notranjega zadovoljstva in veselja naj v vaša srca in domove prinese novorojeno Dete.

Župnik

4. ADVENTNA NEDELJA

'Imam težave, še preveč, a ne verjamem, da ima Bog kaj s tem.' Takšni pomisleki se nam nikoli ne bodo nehali vsiljevati. Zato razumem kralja Ahaza, ki je vladal v Jeruzalemu v letih 735-716 pr. Kr. V zagati, ko ni videl rešitve, se je spraševal, ali naj se zanese na politično taktiziranje ali pa naj posluša preroka. Izaija mu je posredoval Božje sporočilo: »Varuj se in ostani miren, ne boj se« (Iz 7,4). Ahazu je zastal dih. Izaijevega sporočila ni mogel sprejeti; enostavno mu ni zaupal. Preplavilo ga je malodušje; ogradil se je od vseh. Breme odgovornosti za usodo države je jemal resno, a je bilo zanj pretežko, kot bi bilo pretežko za kogarkoli na njegovem mestu. Kako tudi ne, ko pa je imel proti sebi aramskega kralja Recina, ki je kraljeval v Damasku, in Pekaha, kralja Severnega Izaelovega kraljestva, ki je kraljeval v Samariji. Ta dva sta ga silila v koalicijo proti Asiriji, velesili na območju današnjega Irana in Iraka, ki se je širila proti Mediteranu. Izaija ni odnehal. Ahaza je spodbujal, naj se končno le obrne na Boga: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga« (Iz 7,10). Ne vem, kaj bi sam storil na njegovem mestu, lahko pa povem, kaj bi storil danes. Nalogo, ki me presega, predvsem psihično, izročam v Božje roke. Zavedam se, da lahko na ta način tudi izgubim. In ravno v tem je preizkušnja: ali izgubiti nekaj, kar si želim, a pripada temu svetu, ali zaupati, da bo zadevo pripeljal do optimalnega konca. Nočem biti preveč pameten, ker vem, da mi je laže zaupati danes kot tedaj, ko sem bil star dvajset let.

Ahaz Bogu ni zaupal. Njegovo apatijo je Bog sam razpletel in po preroku napovedal, da bo poskrbel za nas po Emanuelu, ki bo Bog z nami.

Milan Knep

BOŽIČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV 2019

Božično praznovanje z vrhuncem sredi noči in v času zimskega sončnega preobrata, ko se tema najdaljših noči začenja umikati svetlobi dneva, nam sporoča: Bog ne zapušča sveta! Ostaja z nami kot Luč, kot Odrešenik! Dokler bo obstajal svet, ne bo nikoli prenehala aktualnost angelove vesele novice iz betlehemske noči: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10). Samo On je in ostane Pot (Jn 14,6) izhoda iz »dežele smrtne sence« (Iz 9,1). Ob božičnem praznovanju slovenski škofje vsem vam, dragi bratje in sestre v župnijskih občestvih, pa tudi vsem duhovnikom in diakonom, redovnikom in redovnicam, bogoslovcem in semeniščnikom, vsem ožjim sodelavcem, vsem našim zamejcem in zdomcem ter slovenskim misijonarjem, še posebej pa vsem bolnikom in najbolj preizkušanim bratom in sestram, (pri) voščimo obilje Božjega kruha, ki naj vaše življenjsko okolje v letu 2020 spreminja v sodobno hišo kruha za vse bližnje, ki so lačni pristne ljubezni! Enako voščilo namenjamo v duhu ekumenskega sožitja tudi vsem pravoslavnim in evangeličanskim bratom in sestram.

Vaši škofje

MISLI IZ APOSTOLSKEGA PISMA »ČUDOVITO ZNAMENJE« SVETEGA OČETA FRANČIŠKA

o pomenu in vrednosti jaslic

Čudovito znamenje jaslic, ki je krščanskemu ljudstvu tako drago, vedno vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče s strani Svetega pisma. Medtem ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se duhovno odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal človek, da bi srečal vsakega človeka. In odkrijemo, da nas On tako ljubi, da se je združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.

Izvor jaslic srečamo v nekaterih evangeljskih podrobnostih o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Evangelist Luka preprosto pove, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (2,7). Ko je Božji sin prišel na svet, je prostor našel tam, kjer jedo živali. Seno je postalo prvo ležišče Njega, ki se bo razodel kot »kruh, ki je prišel iz nebes« (Jn 6,41). Simbolika, ki jo je doumel že sv. Avguštin skupaj z drugimi cerkvenimi očeti, ko je zapisal: »Položen v jasli je postal naša hrana« (Serm. 189,4). V resnici jaslice vsebujejo različne skrivnosti Jezusovega življenja in nam jih približajo, da jih začutimo v svojem vsakdanjem življenju.

Zakaj jaslice vzbujajo toliko strmenja in nas ganejo? Predvsem zaradi tega, ker kažejo Božjo nežnost. On, Stvarnik vesolja, se skloni do naše majh

nosti. Dar življenja, ki je vedno znova skrivnosten za nas, nas še bolj očara, ko vidimo, da je On, ki se je rodil iz Marije, vir in opora vsakega življenja. V Jezusu nam je Oče dal brata, ki nas pride iskat, ko smo zmedeni in izgubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je vedno blizu; dal nam je svojega Sina, ki nam odpušča in nas dviga iz greha.

Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga, da podoživimo zgodbo, ki so jo živeli v Betlehemu. Seveda evangelij vedno ostaja vir, ki nam omogoča, da spoznamo in premišljujemo ta dogodek; vendarle pa predstavitev jaslic pomaga, da si predstavljamo prizore, spodbuja čustva, nas povabi, da se čutimo vključene v zgodovino zveličanja, sodobniki dogodka, ki je živ in aktualen v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih. Sedaj bi rad prešel na pregled različnih znamenj v jaslicah, da bi doumeli pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej predstavimo zvezdnato nebo v temi in tišini noči. Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, kolikokrat noč obdaja naše življenje. Tudi v takih trenutkih nas Bog ne pušča samih, ampak postane navzoč, da bi odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega obstoja: kdo sem, od kod prihajam, zakaj sem bil rojen v tem času, zakaj ljubim, zakaj trpim, zakaj bom umrl. Da bi odgovoril na ta vprašanja, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša luč tja, kjer je

tema, in razsvetli tiste, ki gredo skozi temo trpljenja (prim. Lk 1,79). Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ruševine hiš in starih palač, ki v nekaterih primerih nadomestijo Betlehemsko votlino in postanejo bivališče svete družine. Ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar je pokvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Jezus novost sredi starega sveta, da je prišel zdravit in obnavljat, da bi naše življenje in svet spet privedel k njunemu izvirnemu sijaju. Koliko čustev nas mora spremljati, ko v jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta način se spominjamo, kot so napovedali preroki, da je ves svet deležen praznika Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklicani, da se podamo na pot, da bi prišli do votline in počastili Gospoda. »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod,« (Lk 2,15) tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov. Iz preprostosti tega opisa dobivamo čudovit pouk. Za razliko od toliko ljudi, ki nameravajo narediti še tisoč drugih stvari, pastirji postanejo prve priče bistvenega, se pravi zveličanja, ki je podarjeno. Najbolj ponižni in najbolj ubogi znajo sprejeti dogodek učlovečenja. Bogu, ki nam prihaja naproti v detetu Jezusu, pastirji odgovorijo tako, da se podajo na pot k Njemu, zaradi srečanja ljubezni in hvaležnega čudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki po zaslugi Jezusa daje življenje naši veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na poseben način sije iz jaslic.

V naše jaslice imamo navado postavljati veliko simboličnih figuric. Predvsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca. Revni in preprosti v jaslicah nas spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njegovo bližino. Jezus, »krotak in iz srca ponižen,« (Mt 11,29) se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporočilo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče. Herodova palača je v ozadju, zaprta, gluha za oznanilo veselja. Z rojstvom v jaslih Bog sam začne edino resnično revolucijo, ki razdedinjenim in odrinjenim daje upanje: revolucijo ljubezni, revolucijo nežnosti.

Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurice Marije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je Bog potrkal na vrata njenega brezmadežnega srca. Na oznanilo angela, ki jo je prosil, naj postane Božja Mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi,« (Lk 1,38) so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem »da« je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še posvetila. V njej vidimo Božjo Mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo besedo in jo izpolnijo (prim. Jn 2,5).

Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obvaroval Dete in njegovo mamo. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sv. Jožef vrši zelo pomembno vlogo v življenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svoje družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt (prim. Mt 2,13-15). Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko skrivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo, njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo izpolnjeval.

Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico deteta Jezusa. Bog se predstavi na ta način kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje naročje. V slabotnosti in krhkosti skriva svojo moč, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in v stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju. »In življenje se je razodelo,« (1 Jn 1,2) tako apostol Janez povzema skrivnost učlovečenja. Jaslice nam omogočijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.

Božji način delovanja nas skoraj omami, saj se zdi nemogoče, da bi se On odpovedal svoji slavi, da bi postal človek kot mi. Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije mleko pri mami, joče in se igra kot vsi otroci! Bog tako kot vedno preseneča, je nepredvidljiv, nenehno izven naših shem. Ko nam torej jaslice kažejo Boga, kakor je vstopil v svet, nas izzivajo k premišljevanju o našem življenju, vključenem v Božje življenje; vabijo nas, naj postanemo njegovi učenci, če hočemo doseči smisel življenja.

Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z Vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak izmed nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Magi nas učijo, da lahko krenemo od zelo daleč, da bi prišli do Jezusa. To so bogati možje, modri tujci, žejni neskončnega, ki se podajo na dolgo in nevarno potovanje, ki pripelje do Betlehema (prim. Mt 2,1-12). Pred Kraljem otrokom jih prevzame veliko veselje. Ubožnost okolja jih ne pohujša; brez oklevanja padejo na kolena in ga počastijo. Pred njim razumejo, da Bog

tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne. Ko so se vrnili v svojo deželo, so gotovo pripovedovali o tem presenetljivem srečanju z Mesijem in začeli potovanje evangelija med ljudstvi. Pred jaslicami se duh rad poda v čas otroštva, ko smo nestrpno pričakovali, da jih bomo začeli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam dajo začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjerkoli in v katerikoli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne

glede na to, v kakšnem položaju se nahaja.

Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu in čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božjega Sina in Device Marije. To doživljati je sreča. V šoli sv. Frančiška odprimo srce tej preprosti milosti, dovolimo, da se iz čudenja rodi ponižna molitev: naš »hvala« Bogu, ki je hotel z nami deliti vse, da bi nas nikdar ne pustil samih.

V Grecciu, v svetišču jaslic, 1. decembra 2019, v sedmem letu papeževanja.

Frančišek

Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/01/12

PRAZNOVANJE BOŽIČNIH PRAZNIKOV V STOLNICI

• V ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sveta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof msgr. Stanislav Zore. Lepo vabljeni!

• V torek, 24. 12., bodo ob 16.00 slovesne večernice in somaševanje stolnega kapitlja. Vodi škof msgr. Franc Šuštar. Po končani sveti maši bo molitev »Ure bogoslužnega branja«. »Družinsko polnočnico« ob 21.00 bo daroval župnik, slovesno polnočno mašo ob 24.00 pa nadškof msgr. Stanislav Zore.

• V sredo, 25. 12., na božič, bodo svete maše po nedeljskem redu. Sveto mašo ob 9.00 bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore, ob 16.00 pa škof msgr. Franc Šuštar.

• V četrtek, 26. 12., bodo svete maše po prazničnem redu: Ob 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00 in 18.30.

• V nedeljo, 29. 12., bo imel sveto mašo ob 16.00 ter blagoslov otrok škof msgr. Franc Šuštar.

• V torek, 31. 12., bomo pri večerni sveti maši ob 18.30 zapeli zahvalno pesem v zahvalo za preteklo leto.

• V sredo, 1. 1., bodo svete maše ob 6.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00 in 18.30. (maš ob 7.00 in 8.00 ne bo!) Sveto mašo ob 16.00 bo daroval škof msgr. Franc Šuštar.

• V četrtek, 2. 1., bo po večerni sveti maši pred Najsvetejšim molitev za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.

• V petek, 3. 1., na prvi petek, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu, ob 15.00 ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.

• V soboto, 4. 1., na prvo soboto, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.

• V ponedeljek, 6. 1., bodo svete maše po prazničnem redu: ob 6.00, 7.00, 8.00,

9.00, 10.30, 16.00 in 18.30. Slovesno sveto mašo ob 9.00 bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore.

• V nedeljo, 12. 1., bo pri sveti maši ob 9.00 gospod nadškof msgr. Stanislav Zore bogoslovcem podelil službi bralca in mašnega pomočnika.

• V nedeljo, 12. 1., bo pri večerni sveti maši sodeloval duhovniški oktet Oremus, ki bo po maši imel tudi koncert.

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 22. 12.: 4. adventna nedelja

• Ponedeljek, 23. 12.: sv. Janez Kancij, duhovnik

• Torek, 24. 12.: sv. Adam in Eva, prastarši, sveti večer

• Sreda, 25. 12.: BOŽIČ, slovesni zapovedani praznik Jezusovega rojstva

• Četrtek, 26. 12.: sv. Štefan, diakon, prvi mučenec, dan samostojnosti in enotnosti

• Petek, 27. 12.: sv. Janez, apostol, evangelist

• Sobota, 28. 12.: sv. nedolžni otroci, mučenci

• Nedelja, 29. 12.: Sveta družina

• Ponedeljek, 30. 12.: sv. Feliks I., papež

• Torek, 31. 12.: sv. Silvester (Silvo), papež, drugi sveti večer

• Sreda, 1. 1.: Marija, sveta Božja Mati, novo leto, dan miru

• Četrtek, 2. 1.: sv. Bazilij Veliki, Gregor Nazianški, škofa

• Petek, 3. 1.: Presveto Jezusovo ime, prvi petek

• Sobota, 4. 1.: sv. Angela Folinjska, redovnica, prva sobota

• Nedelja, 5. 1.: 2. nedelja po božiču, tretji sveti večer

• Ponedeljek, 6. 1.: Gospodovo razglašenje, sveti trije kralji, slov. praznik

• Torek, 7. 1.: sv. Rajmund Penjafortski, duhovnik

• Sreda, 8. 1.: sv. Severin Noriški, opat

• Četrtek, 9. 1.: sv. Hadrijan, opat

• Petek, 10. 1.: sv. Gregor Niški, škof, cerkveni učitelj

• Sobota, 11. 1.: sv. Pavlin Oglejski, škof

• Nedelja, 12. 1.: Jezusov krst

SVETA DRUŽINA NA PRVI STRANI

Že za lanski božič ste lahko pred oltarjem v naši stolnici občudovali nove kipe svete družine. Iz bele gline jih je naredil bogoslovec Peter Čemažar. Marija sedi in v naročju drži Jezusa, z desnico mu podpira glavico in ga »boža« s pogledom, sveti Jožef pa ju s palico v roki in v pobožni drži stoje opazuje. Opazuje pa prizor in dviga glavo k Jezusu tudi ovčka, ki sedi pred Marijo. Tisto, kar nas še posebej nagovori, je milina obrazov Jožefa in Marije, s katerih sijeta ljubezen in spokojnost. Bogoslovcu Petru se lepo zahvalim, da je sprejel moj »izziv« in ustvaril lepo umetnino. Naj ga sveta družina obilno blagoslavlja na njegovi poti v duhovništvo!

TRIJE SVETI VEČERI

Po stari slovenski navadi se po družinah na vse tri svete večere zberemo skupaj in ob molitvi ter prepevanju božičnih pesmi blagoslovimo domove in družine. Ne pozabite in ne opuščajte tega lepega običaja!

SPREMENJEN URNIK DELAVNIŠKIH MAŠ

Po posvetu s stolnim kapitljem smo se odločili, da zaradi vedno manjšega obiska

po novem letu ne bo več delavniških svetih maš ob 7.30.

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki:

6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan:

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan

8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.

18.00: rožni venec

Nedelja

15.30: molitev pred izpostavljenim

Najsvetejšim

Prvi četrtek

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

Prvi petek

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: ura Božjega usmiljenja

Prva sobota