V mehki svetlobi adventne svečke nas spreleti
skrivnostni manko, nekaj, česar ni, pa bi lahko vse smo vmes doživeli, kaj vse
nas je doletelo. Letošnji advent ni pri nikomer od nas primerljiv z lanskim. V
svojem življenju in še posebej v svojem krščanskem življenju motilo. Če tedaj
rečemo ne vsaj eni stvari, ki po nepotrebnem krade našo pozornost, se v nas
nekaj zgane. Sprememba nastopi, ko ob družinski mizi utihnemo in s pogledom
drug na druge ga zapojemo Kralja, ki prihaja, pridete, molimo! Manko postane
skrivnostna Navzočnost. Po Božji besedi, odmerjeni prav za čas pričakovanja, v
nas nevsiljivo posveti drugačna luč - Sveti Duh, vez ljubezni in edinosti;
Logos, začetek novega sporazumevanja med nami.
Z adventnim bogoslužjem spet začenjamo s
tistim, kar smo obhajali že lani in prejšnja leta. Na videz nam je že vse
znano, a če dobro pomislimo, hitro ugotovimo, da nismo več tam, kjer smo bili
lani ob istem času. Kaj moramo začenjati vedno znova. A nikoli ne začnemo na
isti točki. V enem letu se spremenimo kot ljudje, spremenijo se tudi razmere,
ki nas določajo. Gospod prihaja po novih poteh, da nas znova najde in nam v
naših novih potrebah izkaže svoje usmiljenje. Po Božji dobroti smemo spet
začeti od kraja. Gospod nam daje novo priložnost in novo energijo, novo
razlago in nov pogled. V naših ušesih in v našem srcu spet odzvanja Njegova
beseda: »Ura je že, da od spanja vstanemo. Kajti sedaj je naše zveličanje
bliže kot tedaj, ko smo vero sprejeli. Noč se je premaknila in dan se je
približal. Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe ...« (Rim
13,11-12).
Milan
Knep
Prepričanje, da je bila Marija ob svojem
rojstvu obvarovana madeža izvirnega greha, je bilo globoko zasidrano že pri
prvih kristjanih. Telo nje, ki je bila izbrana za mater Božjemu Sinu, ni moglo
biti omadeževano z grehom; nova Eva, mati vseh živih, je morala biti
»protiutež« prvi Evi, prenašalki greha na vse človeštvo. Prva Cerkev sploh ni
čutila potrebe, da bi obhajala kakšen poseben praznik, da bi slavila to
vsesplošno čutenje in prepričanje. Kasneje pa, ko so nekateri želeli to ovreči,
zlasti v času protestantizma, je razvoj dogodkov pripeljal tako daleč, da je
papež Pij IX. 8 decembra 1854 razglasil Marijino brezmadežno spočetje kot
versko resnico. »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja
obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in
predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa
Kristusa, odrešenika človeškega rodu to je od Boga razodet nauk in ga morajo
zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.« (besedilo o razglasitvi verske
resnice iz leta 1854)
»Ti, Gospod, in tvoja mati sta edina, ki sta
popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji
materi.« (sv. Efrem Sirski)
»Verska resnica o Marijinem brezmadežnem
spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni
dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se
takšni omadeževanosti izognila, morala v tem pogledu imeti kakšno posebno
prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svoje bivanje v družini, je ta
nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«
(Karel Rahner)
Pravzaprav ne gre za pravo kapelo, gre za
krilo prečne ladje, ki se razteza proti severu (semenišču) in se po tam
stoječem oltarju imenuje tudi kapela Sv. Rešnjega telesa. Nad oltarjem z
monumentalnim tabernakljem je Quaglio leta 1703 upodobil tri teološke kreposti.:
Vero (Fides), Upanje (Spes) in Ljubezen (Caritas). Vera je naslikana
na vrhu oboka in jo pooseblja žena v belem
oblačilu s pokrito glavo. V levici drži križ, v desnici, ki počiva na oblaku,
pa kelih, iznad katerega se kažeta razpelo in velika hostija. Vera pobožno
kleči, tej njeni adoraciji pa se ji pridružuje še skupina navzočih angelov.
Teološke ali božanske kreposti se ne imenujejo samo zato, ker so neposredno
usmerjene na Boga (njihov neposredni predmet je Bog), ampak tudi zato, ker nas
na božji način združujejo z Bogom. Bog sam je tudi njihov neposredni nagib, saj
se v nas lahko porodijo šele, ko postanemo deležni Božje narave. Ne nastanejo
po človekovem prizadevanju, saj so nam neposredno od Boga podarjene. Med
seboj so tesno povezane in soodvisne, vendar prvenstvo pripada ljubezni. V tem
življenju namreč Boga ne moremo neposredno doseči s spoznanjem, saj je naše
spoznanje nejasno, kot v ogledalu; zato potrebujemo vero in upanje, ki pa
prenehata, ko nastopi večno življenje. Takrat bo ostala samo ljubezen.
Ljubezen je torej kraljica kreposti, apostol Pavel jo imenuje vez popolnosti
(prim. Kol 3,14), teologi pa jo imenujejo forma vseh kreposti, ker jih usmerja
k združenju z Bogom.
- V nedeljo, 15. 12., bo gospod nadškof pri sveti maši ob 16.00 podelil Sveta pisma letošnjim katehumenom.
- V ponedeljek, 16. 12., začnemo z božično devetdnevnico. Lepo vabljeni k večjemu obisku!
- V četrtek, 19. 12., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču večer posvečen spominu na prof. Andreja Capudra. Lepo vabljeni!
- V ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sveta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof. Lepo vabljeni!
Nedelja, 8. 12.: Brezmadežno spočetje Device
Marije
Ponedeljek, 9. 12.: sv. Peter Fourier, redovni
ustanovitelj
Torek, 10. 12.: loretska Mati Božja
Sreda, 11. 12.: sv. Damaz I., papež
Četrtek, 12. 12.: Devica Marija iz Guadalupe
Petek, 13. 12.: sv. Lucija, devica, mučenka
Sobota, 14. 12.: sv. Janez od Križa, duhovnik,
cerkveni učitelj
Nedelja, 15. 12.: 3. adventna nedelja
Papež pri maši za kongovsko katoliško skupnost
v Rimu:
»Jezus pride. Advent nam govori o tej
gotovosti že v imenu, kajti beseda advent pomeni prihod. Gospod pride; to je
korenina našega upanja, gotovost, da med stiskami na svetu pride do nas Božja
tolažba, tolažba, ki ni iz besed, ampak iz navzočnosti, iz njegove navzočnosti,
ki pride med nas.
Gospod pride. Vemo, da nas okraj vsakega
ugodnega ali neugodnega dogodka Gospod ne pušča samih. Prišel je pred dva
tisoč leti in bo prišel ob koncu časov, pride pa tudi danes v moje življenje,
v tvoje življenje. Da, to naše življenje z vsemi težavami, stiskami in
negotovostmi obišče Gospod ...
Iz vsega tega nas hoče Jezus prebuditi. To
stori z enim glagolom: 'Čujte' (Mt 24,42). Bodite pozorni, čujte. Čuti je delo
stražarja, ki je stražil buden, medtem ko so vsi spali. Čuti pomeni ne pasti v
spanec, ki je vse zajel. Za čuječnost pa je treba imeti gotovo upanje, da noč
ne bo večno trajala, da bo kmalu prišla zora. Tako je tudi z nami. Bog pride in
njegova luč bo razsvetlila tudi najgostejšo temo. Naša naloga danes pa je, da
čujemo in premagamo skušnjavo, da je smisel življenja v kopičenju; da
razkrinkamo prevaro, da je nekdo srečen, če ima veliko stvari; da se
zoperstavimo zaslepljujočim lučem potrošništva, ki ta mesec povsod svetijo,
ter verjamemo, da molitev in dejavna ljubezen nista izgubljen čas, temveč
največja zaklada.«
Delavniki:
6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00,
9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih
petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar