torek, 10. december 2019

Teden Božje Besede 8. 12. 2019-15. 12. 2019


V mehki svetlobi adventne svečke nas spreleti skrivnostni manko, nekaj, česar ni, pa bi lahko vse smo vmes doživeli, kaj vse nas je doletelo. Letošnji advent ni pri niko­mer od nas primerljiv z lanskim. V svojem življenju in še posebej v svo­jem krščanskem življenju motilo. Če tedaj rečemo ne vsaj eni stvari, ki po nepotreb­nem krade našo pozor­nost, se v nas nekaj zgane. Sprememba nastopi, ko ob družinski mizi utihnemo in s pogledom drug na druge ga zapojemo Kralja, ki prihaja, pri­dete, molimo! Manko postane skriv­nostna Navzočnost. Po Božji besedi, odmerjeni prav za čas pričakovanja, v nas nevsiljivo posveti drugačna luč - Sveti Duh, vez ljubezni in edinosti; Logos, začetek novega sporazumeva­nja med nami.
Z adventnim bogoslužjem spet zače­njamo s tistim, kar smo obhajali že lani in prejšnja leta. Na videz nam je že vse znano, a če dobro pomislimo, hitro ugotovimo, da nismo več tam, kjer smo bili lani ob istem času. Kaj moramo začenjati vedno znova. A nikoli ne začnemo na isti točki. V enem letu se spre­menimo kot ljudje, spre­menijo se tudi razmere, ki nas določajo. Gospod priha­ja po novih poteh, da nas zno­va najde in nam v naših novih potrebah izkaže svoje usmiljenje. Po Božji dobroti smemo spet začeti od kraja. Gospod nam daje novo prilo­žnost in novo energijo, novo razlago in nov pogled. V naših ušesih in v na­šem srcu spet odzvanja Njegova bese­da: »Ura je že, da od spanja vstanemo. Kajti sedaj je naše zveličanje bliže kot tedaj, ko smo vero sprejeli. Noč se je premaknila in dan se je približal. Od­ložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe ...« (Rim 13,11-12).
Milan Knep

Prepričanje, da je bila Marija ob svojem rojstvu obvarovana ma­deža izvirnega greha, je bilo glo­boko zasidrano že pri prvih kri­stjanih. Telo nje, ki je bila izbrana za mater Božjemu Sinu, ni moglo biti omadeževano z grehom; nova Eva, mati vseh živih, je morala biti »protiutež« prvi Evi, prenašalki greha na vse človeštvo. Prva Cer­kev sploh ni čutila potrebe, da bi obhajala kakšen poseben praznik, da bi slavila to vsesplošno čutenje in prepričanje. Kasneje pa, ko so nekateri želeli to ovreči, zlasti v času protestantizma, je razvoj do­godkov pripeljal tako daleč, da je papež Pij IX. 8 decembra 1854 raz­glasil Marijino brezmadežno spo­četje kot versko resnico. »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spo­četja obvarovana vsakega made­ža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezu­sa Kristusa, odrešenika človeške­ga rodu to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verni­ki trdno in stanovitno verovati.« (besedilo o razglasitvi verske resnice iz leta 1854)
»Ti, Gospod, in tvoja mati sta edi­na, ki sta popolnoma lepa; za­kaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji materi.« (sv. Efrem Sirski)
»Verska resnica o Marijinem brez­madežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izo­gnila, morala v tem pogledu ime­ti kakšno posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svo­je bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«
(Karel Rahner)
Pravzaprav ne gre za pravo kapelo, gre za krilo prečne ladje, ki se razteza proti severu (semenišču) in se po tam stoječem oltarju imenuje tudi kapela Sv. Rešnjega telesa. Nad oltarjem z monumentalnim tabernakljem je Quaglio leta 1703 upodobil tri teološke kre­posti.: Vero (Fides), Upanje (Spes) in Ljubezen (Caritas). Vera je naslikana
na vrhu oboka in jo pooseblja žena v belem oblačilu s pokrito glavo. V levici drži križ, v desnici, ki počiva na obla­ku, pa kelih, iznad katerega se kažeta razpelo in velika hostija. Vera pobožno kleči, tej njeni adoraciji pa se ji pridru­žuje še skupina navzočih angelov. Teološke ali božanske kreposti se ne imenujejo samo zato, ker so neposredno usmerjene na Boga (njihov neposredni predmet je Bog), ampak tudi zato, ker nas na božji način združujejo z Bogom. Bog sam je tudi njihov neposredni nagib, saj se v nas lahko porodijo šele, ko postanemo deležni Božje narave. Ne nastanejo po človeko­vem prizadevanju, saj so nam ne­posredno od Boga podarjene. Med seboj so tesno povezane in sood­visne, vendar prvenstvo pripada ljubezni. V tem življenju namreč Boga ne moremo neposredno do­seči s spoznanjem, saj je naše spo­znanje nejasno, kot v ogledalu; zato potrebujemo vero in upanje, ki pa prenehata, ko nastopi več­no življenje. Takrat bo ostala samo ljubezen. Ljubezen je torej kraljica kreposti, apostol Pavel jo imenuje vez popolnosti (prim. Kol 3,14), te­ologi pa jo imenujejo forma vseh kreposti, ker jih usmerja k združe­nju z Bogom.

  • V nedeljo, 15. 12., bo gospod nad­škof pri sveti maši ob 16.00 podelil Sveta pisma letošnjim katehumenom.
  • V ponedeljek, 16. 12., začnemo z božično devetdnevnico. Lepo va­bljeni k večjemu obisku!
  • V   četrtek, 19. 12., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvo­rani v župnišču večer posvečen spominu na prof. Andreja Capu­dra. Lepo vabljeni!
  • V  ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sveta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof. Lepo va­bljeni!

Nedelja, 8. 12.: Brezmadežno spočetje Device Marije
Ponedeljek, 9. 12.: sv. Peter Fourier, redovni ustanovitelj
Torek, 10. 12.: loretska Mati Božja
Sreda, 11. 12.: sv. Damaz I., papež
Četrtek, 12. 12.: Devica Marija iz Guadalupe
Petek, 13. 12.: sv. Lucija, devica, mučenka
Sobota, 14. 12.: sv. Janez od Križa, duhovnik, cerkveni učitelj
Nedelja, 15. 12.: 3. adventna ne­delja

Papež pri maši za kongovsko katoliško skupnost v Rimu:
»Jezus pride. Advent nam govori o tej gotovosti že v imenu, kajti beseda ad­vent pomeni prihod. Gospod pride; to je korenina našega upanja, gotovost, da med stiskami na svetu pride do nas Božja tolažba, tolažba, ki ni iz besed, ampak iz navzočnosti, iz njegove nav­zočnosti, ki pride med nas.
Gospod pride. Vemo, da nas okraj vsakega ugodnega ali neugodnega do­godka Gospod ne pušča samih. Prišel je pred dva tisoč leti in bo prišel ob kon­cu časov, pride pa tudi danes v moje življenje, v tvoje življenje. Da, to naše življenje z vsemi težavami, stiskami in negotovostmi obišče Gospod ...
Iz vsega tega nas hoče Jezus prebu­diti. To stori z enim glagolom: 'Čujte' (Mt 24,42). Bodite pozorni, čujte. Čuti je delo stražarja, ki je stražil buden, medtem ko so vsi spali. Čuti pomeni ne pasti v spanec, ki je vse zajel. Za čuječnost pa je treba imeti gotovo upa­nje, da noč ne bo večno trajala, da bo kmalu prišla zora. Tako je tudi z nami. Bog pride in njegova luč bo razsvetli­la tudi najgostejšo temo. Naša naloga danes pa je, da čujemo in premagamo skušnjavo, da je smisel življenja v kopi­čenju; da razkrinkamo prevaro, da je nekdo srečen, če ima veliko stvari; da se zoperstavimo zaslepljujočim lučem po­trošništva, ki ta mesec povsod svetijo, ter verjamemo, da molitev in dejavna ljubezen nista izgubljen čas, temveč največja zaklada.«

Delavniki:
6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.