petek, 20. december 2019

Teden Božje Besede 15. 12. 2019-22. 12. 2019


Tisti, ki prihaja, ne prinaša zapovedi, temveč najprej sebe, skrivnostno drugost, eshatološko prihodnost. Ki pa ni oddaljena, ampak se nam pusti duhovno otipati. O njej je po starcu Zosimu spregovoril F. M. Dostojevski v Bratih Karamazovih: »Mnogo nam je na zemlji prikrito, toda namesto tega nam je bilo podarjeno skrivnostno, skrito občutje naše žive povezanosti z drugim svetom, z zgornjim, višjim svetom, tako da tudi korenine naših misli in čustev niso tu, temveč v drugih svetovih. Zato filozofi govorijo, da na zemlji ni mogoče dojeti bistva stvari. Bog je vzel semena iz drugih svetov in jih posejal na to zemljo ter dal rasti svojemu vrtu; in vse, kar je lahko vzklilo, je vzklilo, toda to, kar je zraslo, živi in je živo le prek občutka svojega dotikanja drugih skrivnostnih svetov. Če ta čut v tebi oslabi ali se uniči, potem tudi tisto, kar je v tebi zraslo, umre. Tedaj postaneš do življenja ravnodušen in ga celo začneš sovražiti.« Nekaj podobnega najdemo v Platonovem Teajtetu: »Sokrat: Ali potemtakem z izrazom »razmišljati « imenuješ isto kot jaz?« Teajtet odgovarja: »In kaj ti tako imenuješ? « Sokrat: »Pogovor, ki ga duša opravlja sama s seboj o tem, o čemer premišljuje. To ti pojasnjujem kot nekdo, ki res ne ve. Zdi se mi to, da se duša, ko razmišlja, zgolj pogovarja, tako da sama sebe sprašuje in odgovarja, potrjuje, zanikuje.« Sokratova nevednost se ne nanaša na njegovo omejeno poznavanje astronomije, biologije, geometrije itd. Pač pa na tisto, česar ne pozna, a ga še kako zanima; na tisto, kar biva onstran vsega bivajočega. Kristjani verujemo, da Tisti, ki ga Sokrat še ni poznal, ne ostaja nedostopen, kajti »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviga iz Izraela« (4 Mz 24,17).
Milan Knep

Papež Frančišek v teh dneh obhaja dve obletnici: 13. decembra je na­mreč minilo petdeset let od

njego­vega mašniškega posvečenja, 17. decembra pa bo praznoval 83. roj­stni dan. Njegova odločitev za duhovništvo je dozorela ob dogodku, ki se je zgodil na praznik apostola Mateja, 21. septembra 1953, ko je naletel na patra Duarteja, ki ga še nikoli prej ni videl, in je pri njem opravil spoved. Ob tem je, tako pravi, v sebi začutil klic, naj postane duhovnik: »Med tisto spovedjo se mi je zgodilo nekaj redkega, ne znam pove­dati kaj, vendar je bilo nekaj, kar mi je spremenilo življenje. Dejal bi, da je bilo, kakor bi me presenetili, ko sem opustil obrambno držo. Šlo je za presenečenje ... Name je vedno naredil vtis evangeljski odlomek, v katerem beremo, da je Jezus pogledal Mateja z izrazom, ki bi ga v prevodu lahko opisali kot »da mu je ponudil usmiljenje in ga izbral«. Med tisto spovedjo sem čutil, da me je Bog gledal ravno na tak način.« Po štirih letih od tega dogodka je najprej vstopil v škofijsko seme­nišče v Villa Devoto, leta 1958 pa je začel noviciat pri jezuitih. V du­hovnika ga je 13. decembra 1969 posvetil nadškof iz Cordobe, Ramon Jose Castellano. V pismu, ki ga je 4. avgusta letos, ob 160-letnici smrti Janeza Marije Vianneya pi­sal duhovnikom, je o Gospodovem klicu med drugim zapisal tudi tole: »Bolj kot naša izbira je poklic odgovor na Gospodov zastonjski klic. Lepo se je nenehno vračati k tistim evangeljskim odlomkom, ki prikazujejo Jezu­sa, ki moli, izbira in kliče, »da bi bili z njim in da bi jih pošiljal oznanjat« (Mr 3,14). Tukaj bi rad omenil velikega učitelja duhovniškega življenja v moji rojstni deželi Lucia Gero, ki je skupini duhovnikov, ko jim je govoril v času ve­likih preizkušenj v Latinski Ameriki, dejal: »Vedno, zlasti pa v preizkušnjah se moramo vračati k tistim svetlim tre­nutkom, v katerih smo doživljali Go­spodov klic, naj vse svoje življenje po­svetimo služenju njemu.« To je tisto, čemur rad rečem »deuteronomični spomin poklicanosti«, ki nam omogo­či, da se vračamo na tisto žarečo točko, na kateri se me je Božja milost dota­knila na začetku poti. Iz te iskre lahko prižigam ogenj za danes, za vsak dan, in nosim toploto in luč svojim bratom in sestram. Iz te iskre se vžiga ponižno veselje, veselje, ki ne rani bolečine in obupa, dobro in blago veselje.«
Ob iskrenih čestitkah za njegov zlatomašni jubilej je prav, da v teh dneh pomnožimo tudi svoje moli­tve zanj, za njegovo zdravje in moč, da bi zmogel še naprej, pod vod­stvom Svetega Duha, modro voditi zaupano mu Cerkev na zemlji.

Vera povzame vse človekove la­stnosti in vključuje navadno tudi upanje in ljubezen. Vera je v tem, da človek izroči v Božje roke vse svoje mišljenje in svoje srce, skrat­ka vse svoje življenje. Vera pome­ni reči zavestno in osebno »amen« oznanilu odrešenja. Pomeni pritr­diti mu z razumom in srcem. Vero­vati pomeni sprejeti Božjo besedo, ki se oznanja, in sicer ne kot člove­ško, temveč kakršna je, to je, kot Božjo besedo, ki deluje v tistih, ki verujejo (prim. 1 Tes 1,13). V širšem pomenu pomeni verovati dejavno stopiti, se vključiti v skrivnost od­rešenja in se je z vsem srcem okle­niti. Pri tem je pomembno, da gre za svobodno, bivanjsko izbiro; gre za pridružitev živemu Bogu, zato vera zavzema vsega človeka, vse njegovo življenje. V ožjem pomenu pa je vera ločena od upanja in ljubezni. Je priznanje in pritrditev razuma Božji skriv­nosti, ki se človeku javlja po razo­detju odrešenjskega načrta. V tem pomenu je vera nadnaravna kre­post, ki jo Bog neposredno podeli skupaj s posvečujočo milostjo. Po njej postane človeški razum dele­žen Božjega spoznanja. Je nadna­
ravna obogatitev in spopolnitev naših spoznavnih zmožnosti. Po veri smo deležni spoznanja, ki je lastno Božji naravi (tako kot smo deležni Božjega življenja in nara­ve). Boga moremo spoznavati, ka­kor se on sam spoznava (prim. 1 Kor 13,12). V polnosti se bo to se­veda zgodilo šele v luči slave, ko bomo skupaj s Kristusom gledali Boga, kakršen je. Po milosti vere spoznavamo Božjo besedo ne­posredno, saj je vera dar Svetega Duha, ki nas notranje razsvetljuje in daje pravo spoznanje o nadna­ravnih Božjih stvarnostih. Vera je posebna luč, ki stalno osta­ne v kristjanu. Ta nova luč, ki jo Bog da našemu naravnemu razu­mu, je luč, ki mora razsvetljeva­ti vse naše potovanje na poti kr­ščanskega življenja. V človekovih duhovnih sposobnostih ustvarja »čut, posluh« za Božje skrivnosti, Božje stvari in Božje dogajanje v nas in okoli nas.
Vera torej nič ne odvzame člove­škemu razumu, ne zožuje obzorja njegovega duha, pač pa mu odpre nova, prej neznana obzorja. Vero­vati pomeni živeti, saj vera hrani življenje.
   V ponedeljek, 16. 12., začnemo z božično devetdnevnico. Lepo va­bljeni!
   V četrtek, 19. 12., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvo­rani v župnišču večer posvečen spominu na prof. Andreja Capu­dra. Lepo vabljeni!
   V ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sveta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof. Lepo vabljeni!
Od 16. do 24. decembra ob 9.00 in 18.30. Lepo vabljeni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
   Nedelja, 15. 12.: 3. adventna ne­delja
   Ponedeljek, 16. 12.: sv. Adelajda, kraljica
   Torek, 17. 12.: sv. Janez de Matha, redovni ustanovitelj
   Sreda, 18. 12.: sv. Vunibald, opat
   Četrtek, 19. 12.: sv. Urban V., pa­pež
   Petek, 20. 12.: sv. Vincencij Ro­mano, duhovnik
   Sobota, 21. 12.: sv. Peter Kanizij, duhovnik, cerkveni učitelj
   Nedelja, 22. 12.: 4. adventna ne­delja
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.