Apostol Pavel svoje naslovnike več krat
opozarja pred nevarnostjo, da se vrnejo v poganstvo, ki jim je še vedno blizu.
V tokratnem odlomku zato vernike v Korintu spomni na usodo Izraelcev pri
izhodu iz Egipta. Čeprav niso bili Judje, pa so vendarle morali poznati ta del
njihove zgodovine. Ob tem, ko jim opisuje dogodke ob prehodu čez Rdeče morje
in potovanje po puščavi, Pavel nakaže njihov globlji pomen, njihovo dopolnitev
v Novi Zavezi. V dogodkih na poti iz egiptovske dežele namreč vidi podobe krsta
in evharistije, zato za opis starozaveznih dogodkov uporablja krščanske zakramentalne
izraze.
Oblak, pod katerim so bili »naši očetje«, je
bil znamenje Božjega varstva in njegove navzočnosti, ki jih je varoval in
vodil ter pripeljal prek Rdečega morja. S tem, ko so »šli skozi morje« in bili
»v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa«, so bili Izraelci pod Mojzesovim
vodstvom rešeni egiptovske sužnosti tako, kakor je kristjan krščen v Kristusa
in je s tem rešen greha. Oblak in morje sta torej podobi krsta. Nato pa Pavel
omenja še mano in vodo iz skale, ki sta podobi evharistije in ju zato imenuje
»duhovno jed« in »duhovno pijačo«. Tako so Judje v puščavi na nek način, v
prispodobah, uživali iste darove, kot jih sedaj Korinčani: krst in evharistijo,
pa so bili kljub temu zavrženi. Zakaj? Zato, ker so si »poželeli hudega« in
»godrnjali«, preizkušali so Boga in se mu upirali. In da se kaj takega ne bi
zgodilo Korinčanom, jim jih Pavel postavlja za svarilo, saj nihče ne sme
misliti, da je njegova vera tako trdna in neomajna, da je ne bi mogel
izgubiti. Zato opozarja: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.«
Roman
Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz nadškofovega
postnega govora na drugo postno nedeljo:
Postni čas vedno pred nas postavlja izziv,
kako ga bomo preživeli. Ali bomo ujeti sami vase in skušali dokazati sebi in
drugim kaj zmoremo ali pa bomo naredili tisto, kar je edino potrebno: se ozrli
na Gospoda in poslušali k čemu nas on spodbuja; hodili za njim, zato da bi mogli
stati trdno v Gospodu, kakor je rekel apostol Pavel Filipljanom. Božja beseda
govori o tem, kako mora človek razprostreti roke in odpreti srce, da mu Bog
lahko podari samega sebe in vse tisto, po čemer hrepeni človekovo srce. V prvem
berilu smo srečali Abrahama, ki kljub temu, da zmagovito reši Lota, nosi v sebi
praznino, bolečino. Je močan, zmaguje v boju, blagoslavljajo ga, ampak on je
star in brez potomstva. In na to njegovo stisko odgovori Bog. Odvede ga ven, na
plano. Koliko simbolike je v tem Božjem dejanju! Od Adama najprej se ljudje
skrivamo: pred Bogom, pred drugimi, pa tudi sami pred seboj. To so
skrivališča, v katerih smo mrtvi, brez odnosov. Naši odnosi postanejo
formalni, varni, ne pa polni življenja, ljubezni, polnokrvni. In zato Bog
Abrahama odvede ven, na plano, izven vseh skrivališč. Tam mora videti posutost
neba z zvezdami, in tam šele lahko zasliši, kako zelo je tudi on sam obdarovan.
In Bog ne ostane samo pri obljubi, ampak sklene zavezo. Zato je danes prvo
vprašanje, kje so naša skrivališča in kje je tista čistina, kjer želi Bog z
nami skleniti zavezo? Evangelij pa nas je odpeljal na goro spremenitve, kjer je
bila na poseben način poudarjena molitev. V Lukovem evangeliju se vse Jezusovo
življenje odvija med molitvijo. Zato ni čudno, da ga učenci, ko vidijo njegovo
molitev, prosijo: 'Gospod še nas nauči moliti'; da zahrepenijo, da bi znali
moliti kakor on. Zakaj? Zato, ker naša molitev ne prebuja v naših bratih in
sestrah hrepenenja, da bi znali moliti. Zaradi tega, ker v svoji molitvi ne
postanemo eno z Bogom, z Očetom, ampak ostajamo sami v sebi, sami pri sebi in
Bogu pripovedujemo o svojih težavah, o svojih stiskah, o svojih potrebah.
Pripovedujemo mu, kaj naj on stori, zato da bo z nami vse dobro in prav namesto,
da bi naša molitev postala odprto uho, odprto srce, ena sama velika
pripravljenost, da sprejme Očetovo besedo.
Postni čas je na poseben način povabilo k
obojemu: najprej k temu da gremo na čistino, na prosto, kjer smo na milost in
nemilost izročeni Bogu in njegovemu delovanju in hkrati, da poglobimo svojo
molitev, da molitev postane pristni prostor srečanja z Bogom in po srečanju z
Bogom tudi srečanje z brati in sestrami.
Biti ob Jezusu pomeni pustiti Jezusu, da on
spreminja mene, določa mojo pot, odmerja moje korake, ne pa da ves čas iščem,
kako ga bom prikrojil sebi in svojim potrebam. Kolikokrat bi morali mi na to
goro spremenitve, da bi se tam naučili poslušati Očeta, zreti Jezusa in v resnici
postajati učenci. In to je naloga tega našega postnega časa. Kajti če ne bomo
v resnici postali učenci, tisti, ki poslušajo, ki sprejemajo, ki se dajo
voditi, potem ne bomo stali v Gospodu, ampak bomo stali sami v sebi zelo zelo
majavo. Gospod pa bo nekje ob nas za okras. To pa ne pomeni živeti iz Njega.
Zato prosimo, da bi znali biti učenci, biti ponižni, učljivi, poslušati Boga in
brate in sestre in stati neomajno v Gospodu.
 |
| Matevž Langus, Sv. Nikolaj |
Oglejmo si sedaj bolj podrobno posamezne
umetnine, ki krasijo našo stolnico. Večino zapisanega lahko najdemo v Umetnostnem
vodniku, ki ga je napisala umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič. Prav je, da
se najprej ustavimo pri zavetniku, svetem Nikolaju oz. Miklavžu. Prva cerkev na
kraju, kjer stoji sedanja baročna stolnica, je stala že v zgodnjem srednjem
veku, vsekakor pa po letu 1087, ko so relikvije sv. Miklavža prenesli v Bari,
od koder se je njegovo češčenje preneslo tudi k nam. Cerkev so namreč ljubljanski
ribiči pozidali in posvetili prav njemu, svojemu zavetniku. Vsi vemo, kdo je
bil sv. Miklavž, pa si kljub temu oglejmo najprej nekaj skopih zgodovinskih
dejstev. Miklavž je še kot mlad moški okoli leta 300 postal škof v Miri v Likiji,
v današnjem Demru v turškem okrožju Antaliji. Kmalu po njegovem nastopu so se
tam začela preganjanja kristjanov pod cesarjem Galerijem Valerijem Maksiminom.
Okoli leta 310 so prijeli in hudo mu čili tudi Miklavža. V ječi je veliko
pretrpel, tako, da je prejel naziv spoznavalec. V Miro se je vrnil šele, ko je
cesar Konstantin dal kristjanom svobodo in priznal krščanstvo za državno
vero. Leta 325 je nastopil na znamenitem koncilu v Nikeji, kjer Matevž Langus,
Sv. Nikolaj je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Ohranjena so poročila iz
tega zborovanja, ki nosijo njegov podpis. Umrl je v visoki starosti. Njegove relikvije
so kasneje prenesli (ukradli) v Bari, kjer jih še danes častijo z velikimi
slovesnostmi. Bogato izročilo je ob tem napletlo veliko pobožnih legend; cel
ciklus teh imamo upodobljenih na freskah v stolnici. Poleg ribičev so si ga za
svojega zavetnika izbrali še mnogi drugi: device, romarji, popotniki,
advokati, sodniki, notarji, trgovci, lekarnarji, gostilničarji, mlinarji, peki,
mesarji, kmetje, kamnoseki, sodarji, svečarji, ujetniki... Kako priljubljen je
bil tudi pri nas, govori dejstvo, da mu je od vseh svetnikov posvečenih največ
cerkva: skupaj z našo stolnico kar 116.
• Četrtek, 28.3.: sv. Milada Praška, devica
• Petek, 29.3.: sv. Bertold, redovni
ustanovitelj
• Sobota, 30.3.: sv. Janez Klimak, opat
• Nedelja, 31.3.: 4. postna nedelja
• V ponedeljek, 25.3., na slovesni praznik
Marijinega oznanjenja,
bodo svete maše po prazničnem redu. Lepo
vabljeni!
• V
ponedeljek, 25.3., bo zvečer ob 19.30 v stolnici koncert zbora srednje šole iz
mesta Lakeville (The South High School Choirs) iz Minnesote v ZDA. Na sporedu
bodo klasična in sodobna koralna dela. Lepo vabljeni!
Pobožnost Križevega pota
Papež Frančišek na drugo postno nedeljo:
»Kristusovo spremenjenje nam kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje ni
sadomazohizem, ampak potreben in začasen prehod. Točka prihoda, h kateri smo
poklicani, je svetla, kakor je Kristusovo spremenjeno obličje. V Njem je
brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal
svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih
se zvijamo, imajo rešitev in bodo premagane v veliki noči. Zato se tudi mi med
tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z
molitvijo. Povzpnimo se na goro z molitvijo, tiho molitvijo, molitvijo srca,
molitvijo... , a vedno iščoč Gospoda.«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar