sobota, 23. marec 2019

Teden Božje Besede 24. 3. 2019- 31. 3. 2019


Apostol Pavel svoje naslovnike več krat opozarja pred nevarnostjo, da se vrnejo v poganstvo, ki jim je še vedno blizu. V to­kratnem odlomku zato vernike v Korintu spom­ni na usodo Izraelcev pri izhodu iz Egipta. Čeprav niso bili Judje, pa so vendar­le morali poznati ta del njiho­ve zgodovine. Ob tem, ko jim opi­suje dogodke ob prehodu čez Rdeče morje in potovanje po puščavi, Pavel nakaže njihov globlji pomen, njiho­vo dopolnitev v Novi Zavezi. V do­godkih na poti iz egiptovske dežele namreč vidi podobe krsta in evharistije, zato za opis starozaveznih do­godkov uporablja krščanske zakramentalne izraze.
Oblak, pod katerim so bili »naši oče­tje«, je bil znamenje Božjega varstva in njegove navzočnosti, ki jih je va­roval in vodil ter pripeljal prek Rde­čega morja. S tem, ko so »šli skozi morje« in bili »v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa«, so bili Izrael­ci pod Mojzesovim vodstvom rešeni egiptovske sužnosti tako, kakor je kristjan krščen v Kristusa in je s tem rešen greha. Oblak in morje sta torej podobi kr­sta. Nato pa Pavel omenja še mano in vodo iz skale, ki sta podobi evharistije in ju zato imenuje »duhovno jed« in »duhovno pi­jačo«. Tako so Judje v puščavi na nek način, v prispodobah, uživali iste darove, kot jih sedaj Korinčani: krst in evharistijo, pa so bili kljub temu zavrženi. Zakaj? Zato, ker so si »poželeli hudega« in »godrnjali«, preizkušali so Boga in se mu upira­li. In da se kaj takega ne bi zgodilo Korinčanom, jim jih Pavel postavlja za svarilo, saj nihče ne sme misliti, da je njegova vera tako trdna in ne­omajna, da je ne bi mogel izgubiti. Zato opozarja: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.«
Roman Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz nadškofovega postnega govora na drugo postno nedeljo:
Postni čas vedno pred nas posta­vlja izziv, kako ga bomo preživeli. Ali bomo ujeti sami vase in skušali dokazati sebi in drugim kaj zmore­mo ali pa bomo naredili tisto, kar je edino potrebno: se ozrli na Gospo­da in poslušali k čemu nas on spod­buja; hodili za njim, zato da bi mo­gli stati trdno v Gospodu, kakor je rekel apostol Pavel Filipljanom. Božja beseda govori o tem, kako mora človek razprostreti roke in odpreti srce, da mu Bog lahko po­dari samega sebe in vse tisto, po če­mer hrepeni človekovo srce. V pr­vem berilu smo srečali Abrahama, ki kljub temu, da zmagovito reši Lota, nosi v sebi praznino, boleči­no. Je močan, zmaguje v boju, bla­goslavljajo ga, ampak on je star in brez potomstva. In na to njegovo stisko odgovori Bog. Odvede ga ven, na plano. Koliko simbolike je v tem Božjem dejanju! Od Adama najprej se ljudje skrivamo: pred Bogom, pred drugimi, pa tudi sami pred se­boj. To so skrivališča, v katerih smo mrtvi, brez odnosov. Naši odno­si postanejo formalni, varni, ne pa polni življenja, ljubezni, polnokrvni. In zato Bog Abrahama odvede ven, na plano, izven vseh skrivališč. Tam mora videti posutost neba z zvezdami, in tam šele lahko zasliši, kako zelo je tudi on sam obdarovan. In Bog ne ostane samo pri obljubi, ampak sklene zavezo. Zato je danes prvo vprašanje, kje so naša skriva­lišča in kje je tista čistina, kjer želi Bog z nami skleniti zavezo? Evangelij pa nas je odpeljal na goro spremenitve, kjer je bila na pose­ben način poudarjena molitev. V Lukovem evangeliju se vse Jezuso­vo življenje odvija med molitvijo. Zato ni čudno, da ga učenci, ko vidi­jo njegovo molitev, prosijo: 'Gospod še nas nauči moliti'; da zahrepenijo, da bi znali moliti kakor on. Zakaj? Zato, ker naša molitev ne prebuja v naših bratih in sestrah hrepenenja, da bi znali moliti. Zaradi tega, ker v svoji molitvi ne postanemo eno z Bogom, z Očetom, ampak ostajamo sami v sebi, sami pri sebi in Bogu pripovedujemo o svojih težavah, o svojih stiskah, o svojih potrebah. Pripovedujemo mu, kaj naj on stori, zato da bo z nami vse dobro in prav namesto, da bi naša molitev postala odprto uho, odprto srce, ena sama velika pripravljenost, da sprejme Očetovo besedo.
Postni čas je na poseben način po­vabilo k obojemu: najprej k temu da gremo na čistino, na prosto, kjer smo na milost in nemilost izroče­ni Bogu in njegovemu delovanju in hkrati, da poglobimo svojo molitev, da molitev postane pristni prostor srečanja z Bogom in po srečanju z Bogom tudi srečanje z brati in se­strami.
Biti ob Jezusu pomeni pustiti Jezu­su, da on spreminja mene, določa mojo pot, odmerja moje korake, ne pa da ves čas iščem, kako ga bom prikrojil sebi in svojim potrebam. Kolikokrat bi morali mi na to goro spremenitve, da bi se tam naučili poslušati Očeta, zreti Jezusa in v re­snici postajati učenci. In to je nalo­ga tega našega postnega časa. Kajti če ne bomo v resnici postali učenci, tisti, ki poslušajo, ki sprejemajo, ki se dajo voditi, potem ne bomo stali v Gospodu, ampak bomo stali sami v sebi zelo zelo majavo. Gospod pa bo nekje ob nas za okras. To pa ne po­meni živeti iz Njega. Zato prosimo, da bi znali biti učenci, biti ponižni, učljivi, poslušati Boga in brate in se­stre in stati neomajno v Gospodu.
Matevž Langus, Sv. Nikolaj
Oglejmo si sedaj bolj podrobno posamezne umetnine, ki krasijo našo stolnico. Večino zapisanega lahko najdemo v Umetnost­nem vodniku, ki ga je napisala umetno­stna zgodovinarka dr. Ana Lavrič. Prav je, da se najprej ustavimo pri zavetniku, svetem Nikolaju oz. Miklavžu. Prva cerkev na kraju, kjer stoji se­danja baročna stolnica, je stala že v zgodnjem srednjem veku, vseka­kor pa po letu 1087, ko so relikvije sv. Miklavža prenesli v Bari, od ko­der se je njegovo češčenje preneslo tudi k nam. Cerkev so namreč lju­bljanski ribiči pozidali in posveti­li prav njemu, svojemu zavetniku. Vsi vemo, kdo je bil sv. Miklavž, pa si kljub temu oglejmo najprej ne­kaj skopih zgodovinskih dejstev. Miklavž je še kot mlad moški oko­li leta 300 postal škof v Miri v Likiji, v današnjem Demru v turškem okrožju Antaliji. Kmalu po njego­vem nastopu so se tam začela pre­ganjanja kristjanov pod cesarjem Galerijem Valerijem Maksiminom. Okoli leta 310 so prijeli in hudo mu­ čili tudi Miklav­ža. V ječi je veliko pretrpel, tako, da je prejel naziv spoznavalec. V Miro se je vrnil šele, ko je cesar Konstan­tin dal kristjanom svobodo in priznal krščanstvo za dr­žavno vero. Leta 325 je nastopil na znamenitem koncilu v Nikeji, kjer Matevž Langus, Sv. Nikolaj je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Ohranjena so poročila iz tega zborovanja, ki nosijo njegov podpis. Umrl je v visoki starosti. Njegove re­likvije so kasneje prenesli (ukradli) v Bari, kjer jih še danes častijo z veli­kimi slovesnostmi. Bogato izročilo je ob tem napletlo veliko pobožnih legend; cel ciklus teh imamo upodobljenih na fres­kah v stolnici. Poleg ribičev so si ga za svojega zavetnika izbrali še mno­gi drugi: device, romarji, popotniki, advokati, sodniki, notarji, trgovci, lekarnarji, gostilničarji, mlinarji, peki, mesarji, kmetje, kamnoseki, sodarji, svečarji, ujetniki... Kako priljubljen je bil tudi pri nas, govori dejstvo, da mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva: skupaj z našo stolnico kar 116.
   Četrtek, 28.3.: sv. Milada Praška, devica
   Petek, 29.3.: sv. Bertold, redovni ustanovitelj
   Sobota, 30.3.: sv. Janez Klimak, opat
  Nedelja, 31.3.: 4. postna nedelja
  V ponedeljek, 25.3., na slovesni praznik Marijinega oznanjenja,
bodo svete maše po prazničnem redu. Lepo vabljeni!
  V ponedeljek, 25.3., bo zvečer ob 19.30 v stolnici koncert zbora srednje šole iz mesta Lakeville (The South High School Choirs) iz Minnesote v ZDA. Na sporedu bodo klasična in sodobna koralna dela. Lepo vabljeni!

Pobožnost Križevega pota

Papež Frančišek na drugo postno nedeljo: »Kristusovo spremenjenje nam kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje ni sadomazohizem, ampak potreben in začasen prehod. Točka prihoda, h kateri smo poklicani, je svetla, kakor je Kri­stusovo spremenjeno obličje. V Njem je brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih se zvijamo, imajo rešitev in bodo premaga­ne v veliki noči. Zato se tudi mi med tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z molitvijo. Povzpnimo se na goro z molitvijo, tiho molitvijo, molitvijo srca, molitvijo... , a ve­dno iščoč Gospoda.«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.