sobota, 16. marec 2019

Teden Božje Besede 17. 3. 2019- 24. 3. 2019


Kdor bi površno bral Pavlova pisma, bi lahko dobil vtis, da je poln sa­mega sebe ter da ga iz ene skrajnosti meče v drugo. A vemo, da to ne drži. Ka­darkoli namreč postavlja sebe za zgled in želi, da bi ga posnemali, dela to zato, ker želi izpostaviti dejstvo, da morajo tudi drugi postati to, kar je on: Kristusov posnemo­valec. »Postanite moji posnemoval­ci, kakor sem jaz Kristusov,« pravi Korinčanom (1 Kor 11,1). In tega mu nihče ne more oporekati, saj je Pavel v najrazličnejših okoliščinah doka­zal, kaj pomeni posnemati Kristusa. V Filipih pa je obstajala cela vrsta kristjanov, ki tega s svojimi dejanji in oznanjevanjem niso izpričevali. Oznanjali so sicer Jezusa, a ne križanega. Ker so se izogibali trpljenju s Kristusom, jih imenuje »sovražni­ki Kristusovega križa«. Čeprav »jokaje«, jim napoveduje večno pogub­ljenje. Z izrazom: »njihov bog je trebuh«, ne misli dobesedno na želo­dec, pač pa na dejstvo, da mislijo zgolj nase, na svoje udobje, zato jim to ze­meljsko, meseno življenje, po­meni več od vsega in bežijo od Kristusovega križa. Vse njihovo mišljenje je prive­zano na zemeljske dobri­ne in zato ne pričakujejo Kristusovega prihoda. Pravi kristjani pa vedo, da so na tej zemlji tujci, zato ne čakajo na smrt, pač pa pričakujejo »odrešenika, Gospoda Jezusa Kri­stusa«, ki bo »preobrazil naše bed­no telo« in ga bo »naredil podobno telesu svojega veličastva«. Tako kot že večkrat, Pavla tudi tu že samo oznanjanje tega napolni z ljubezni­jo do svojih naslovnikov, ko zaklju­či: »Zato moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu!« Le koga se ne bi dotaknile te tako ljubeče in spodbudne besede!
Roman Starc
Nekateri poudarki iz prvega postnega govora škofa dr. Franca Šuštarja: Postni čas je poseben čas milosti, so posebne duhovne vaje v življenju kristjana oz. vsakoletni misijon za župnijo. Je čas, ko naj bi obnovili, utrdili in poglobili svojo vero, pred­vsem zavest o tem, da smo vsi Bož­ji otroci. Ob pogledu na Božja dela mora kristjan vedno znova ponav­ljati svojo osebno izpoved vere. O tem je govoril tudi sv. papež Janez Pavel II. na svojem obisku v Sloveni­ji, ko je dejal, da je odločitev za Boga stvar vsake generacije in stalnega obnavljanja vere.
Postni čas pred nas postavi celotno pot krstne kateheze: spodbuja nas, da se rešimo greha in smrti, ob tem doživimo Božjo ljubezen in posta­nemo Božji otroci. Prehoditi mora­mo pot od skušnjav v raju, v pušča­vi, do odpovedi, ki vodi k veri. Berila in evangeliji postnih nedelj nam kot mejniki na zemljevidu v obljubljeno deželo zarisujejo to pot vere: Božja beseda prve nedelje govori o izpovedi vere in Jezusovi povezano­sti z Očetom, ki jo hudič s svojimi skušnjavami napada. Na drugo po­stno nedeljo smo priče Božji zavezi z Abrahamom in Jezusovi spremenitvi na gori, kjer se Bog daje spozna­ti. Tretjo postno nedeljo bomo vide­li, kako Bog vstopa v življenje ljudi: kako vidi stisko Izraelcev v Egiptu in Mojzesu zaupa posebno poslan­stvo, v evangeliju pa Jezus poudarja po eni strani nujnost poti spreobr­njenja in izpolnjevanja Božje vo­lje, po drugi pa Božje potrpljenje. V zgodbi o očetu in obeh izgubljenih sinovih, o Očetovi hiši in posinovljenju, ki ga je deležen vsak, ki se spreo­brne, bo na četrto nedeljo v ospredju vidik Božjega usmiljenja. Še močne­je bo to Božje usmiljenje poudarjeno na peto postno, tiho nedeljo v rešitvi grešnice pred obsodbo. Na cvetno ne­deljo pa bomo ob Jezusovem vstopu v Jeruzalem in prebiranju pasijona razmišljali o skrivnosti Jezusovega trpljenja in darovanja. Danes pa nam evangelij prikaže Je­zusa, ki je po krstu poln Svetega Du­ha, ki ga je vodil po puščavi, hudič pa ga je skušal. Želel je videti Jezusovo ponižanje in napasti njegov odnos z Očetom: Če si Božji Sin. Če si... Vanj je želel vsejati dvom in ga odtrgati od odnosa z Očetom. Vsaka skušnjava je tako oblikovana, da zanika zaupanje v Boga in vodi v malikovanje. Jezus pa vztraja v tesni povezanosti z Oče­tom in zavrača skušnjave z Božjo be­sedo; Božjo besedo sicer pozna tudi hudi duh, a jo zlorablja v napačni po­men. Za nas je to velik pouk, kako ravnati v skušnjavah. Skušnjave prihajajo največkrat od zunaj in se vsiljujejo od drugega, so morda zanimive, ob njih se počuti­mo nelagodno, v zadregi. Če ostaja­mo zvesti močni povezanosti z Bo­gom, jih bomo kaj hitro prepoznali in premagali: s pomočjo Božje bese­de, molitve, Cerkve v pogovorih z bratom ali sestro. Zelo pomembno je razločevanje duhov gre za umet­nost duhovnega življenja. Postni čas je torej predvsem prilo­žnost za poglobitev vere, poznava­nja nauka in Božjih del ter prošnja za Božjo pomoč. Če si bomo za to pri­ zadevali, potem se bomo pri veliko­nočni vigiliji res lahko slovesno od­povedali hudemu duhu, njegovemu zapeljevanju, vsem njegovim delom ter izpovedali vero v Očeta, Sina in Svetega Duha v občestvu Cerkve.

STOLNICA NAŠ DOM

Opremljanje stolnice dvajseto stoletje

Na začetku stoletja so se znova loti­li nekaterih prenovitvenih del, da bi počastili 200. obletnico posvetitve stolne cerkve. Anton Jebačin je restavriral Quaglijeve freske ter pri tem odkril že dlje časa zakriti sliki na za­hodni steni nad orglami, podobar Jer­nej Rovšek pa je obnovil korne sedeže v prezbiteriju. V cerkvi so namestili nova okna, ki pa niso bila usklajena s freskami in so jih barvno dušila. Po praznovanju obletnice so se po­svetili še opremi cerkve. Izdelali so vetrolovna vrata, obnovili klopi (ohranili so baročne stranice in iz­rezljali nekatere nove), napravili so osem novih spovednic ter marmor­ne napisne plošče pod kipi emonskih škofov ter več manjših popravil pri velikem oltarju in tabernaklju. Leta 1911 so bile dokončane nove or­gle ter obnovljeno okrasje baročnih omar. Z odstranitvijo starih orgel so odkrili skrito Quaglijevo fresko s prizorom izvolitve sv. Miklavža za škofa v Miri. Na zunanji zahod­ni fasadi so v niši namestili kipa sv. Tomaža Akvinskega in sv. Bonaventura, na severni pa škofa Žiga Lamberga in Tomaža Hrena. Vse štiri kipe je izdelal Ivan Pengov. Poleg ostalih umetnikov so v tem času za stolnico delali še: Ivan in Helena Vurnik, Riko Debenjak, Stane Dremelj in Ivan Pengov ml. Po drugi svetovni vojni je svoj pečat stolnici vtisnil tudi arhitekt Jože Plečnik: izdelal je škofovski prestol ter naredil načrt za predelavo ka­pele sv. Križa in vanjo postavil nov krstni kamen. Slikar Stane Kregar je naslikal podobo sv. Antona Padovanskega, leta 1961, ob 500. obletni­ci ustanovitve škofije, pa nov vitraj za okno v prezbiteriju. Po koncilu so v letih 1969-1971 po načrtih arhitekta Antona Bitenca preuredili celoten prezbiterij ter ga na novo tlakovali in naredili stekle­na vetrolova pri obeh vhodih v cer­kev. Leta 1973 so v cerkev namestili nov križev pot, delo Franceta Goršeta. V spomin na prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je stolni­ca leta 1996 dobila dvoje znamenitih bronastih vrat, delo Toneta Demšar­ja in Mirsada Begica. Zadnje večje delo pa je bila obnova Quaglijevih fresk v cerkveni ladji (2002-2006 ).

GODOVI IN PRAZNIKI

•  Nedelja, 17.3.: 2. postna nede­lja
•  Ponedeljek, 18.3.: sv. Ciril Jeru­zalemski, škof, cerkveni učitelj
•  Torek, 19.3.: sv. Jožef, slovesni praznik
•  Sreda, 20.3.: sv. Martin iz Brage, škof
•  Četrtek, 21.3.: sv. Serapion, škof, mučenec
•  Petek, 22.3.: sv. Lea, spokornica
•  Sobota, 23.3.: sv. Alfonz Turibij, škof
•  Nedelja, 24.3.: 3. postna nede­lja
•  V torek, 19.3., na slovesni pra­znik sv. Jožefa, Jezusovega varu­ha in moža device Marije, bodo sve­te maše po prazničnem redu. Sveto mašo ob 9.00 bo daroval godovnjak g. prošt.
•  V četrtek, 21.3., bo po sveti maši ob 19.15. v Baragovi dvorani v župnišču prof. dr. Jože Balažic predaval o potovanju po Argentini.
»Tanka plast pepela, ki jo bomo prejeli, je zato, da bi nam obzirno in odkrito rekla: od mnogih stvari, ki jih imaš v glavi, za katerimi tekaš in se trudiš vsak dan, ne bo ostalo nič.
Zemeljske stvarnosti izginejo, kakor prah v vetru. Dobrine so začasne, oblast mine, uspeh zaide. Kultura zunanjosti, ki da­nes prevladuje in nas zavaja, da bi živeli za stvari, ki minejo, je veliko slepilo. Je namreč kakor plamen: ko ugasne, ostane samo pepel. Post je čas, ko smo poklica­ni, da se osvobodimo utvare, da živimo, medtem ko se poganjamo za prahom. Post pomeni ponovno odkriti, da smo ustvarjeni za ogenj, ki vedno gori in ne za pepel, ki takoj ugasne; za Boga, ne za svet; za večnost Neba, ne za prevaro zemlje; za svobodo otrok, ne za suženj­stvo stvarem. Danes se lahko vprašamo: na kateri strani sem? Ali živim za ogenj ali za pepel?«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
na postne nedelje ob 16.00:
17.3.: nadškof Stanislav Zore 24.3.: nadškof Stanislav Zore
31.3.:   škof Anton Jamnik 7.4.: škof Anton Jamnik
14.4.:   škof Franc Šuštar
Lepo vabljeni!
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 Lepo vabljeni!
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/06/03

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)