V prejšnjem odlomku je apostol Pa vel svoje
razmišljanje o Kristusovem telesu in njegovih udih zaključil z naštevanjem
različnih služb, darov in karizem ter ob tem ugotavljal, da nis(m)o poklicani
k temu, da bi vsi delali vse. Zato v nadaljevanju vse, ki si morda želijo to
ali ono spodbuja, naj hrepenijo »po večjih milostnih darovih« in se odpravijo
na »odličnejšo pot«, na pot ljubezni. Ljubezen je tisti dar, ki vse presega in
brez katere tudi službe in karizme nič ne pomenijo. Odlomek, ki ga upravičeno
imenujemo hvalnica ljubezni, ima tri dele. Pavel najprej govori o vzvišenosti
ljubezni, nato o njenih delih in na koncu o neskončnosti ljubezni. V prvem delu
našteva karizme in jih na skoraj pesniški način prikaže v vsej njihovi
imenitnosti, da bi ob tem toliko bolj poudaril pomen ljubezni. Kajti govor v
jezikih, dar preroštva, spoznanja, dobra dela in celo vera 'nič ne koristijo',
če niso storjena iz ljubezni do Boga in bližnjega. Prava ljubezen se mora
izražati 'od znotraj navzven', priti
mora iz globljega, notranjega nagiba in ji
zato nič ne more 'škodovati'. Sledi naštevanje lastnosti kar petnajst jih
našteje po katerih prepoznamo to pravo ljubezen. Gre za čisto vsakdanje stvari,
ki so vsakomur razumljive in ob katerih lahko vsak hitro preveri »mero« svoje
ljubezni do bližnjega.
V zadnjem delu pa se Pavel zopet vrne k bolj
poetični govorici ter opiše, kako bodo vse karizme počasi odpadle, saj so
kljub svoji vzvišenosti dane samo za ta čas in svet. Ne glede na to, da so
darovi Svetega Duha, so le ogledalo, v katerem nepopolno gledamo tisto, kar
nam bo nekoč dano gledati »iz obličja v obličje«.
Roman
Starc
»Ta praznik je najprej povabilo, da se ozremo
v preteklost našega naroda, pa tudi našega kulturnega področja. Da naš pogled
seže na različna polja ustvarjanja duha. Da se ozremo na našo kulturno krajino,
ki ji je človekovo ustvarjanje na različnih koncih dajalo različne obraze, ki
sporočajo identiteto ljudi, ki so jih oblikovali in tam živeli. Da naš pogled
seže v nošo, v kateri so ljudje na našem narodnem prostoru delali in praznovali.
Danes je postala del folklore, a mora ostajati tudi del naših korenin. Da naše
uho prisluhne glasbi, pesmim in plesom, ki so življenju dajali takt, ki so
razplamtevali veselje in blažili žalost, ki so ljudem pomagali, ko so se
smejali in ko so jokali. Da se naše oči ozrejo v poslikave in kipe, ki so jih
ustvarjali naši domači umetniki in mojstri čopiča in dleta, ki so k nam prihajali
iz sveta. Da se zagledamo v sporočilnost mrtvaškega plesa v Hrastovljah in v
poklon svetih treh kraljev pri svetem Primožu nad Kamnikom, da se zasanjamo v
nežno poslikavo Rotunde v prekmurskem Selu do Kraljeve poslikave cerkve na
Svetih Višarjah. Da se zagledamo v pisano duhovitost panjskih končnic in
ganljivo vero, ki je zaljšala znamenja na križpotjih naših vasi in cest. Ta
pogled nam tudi jasno pove, da smo bili v svojem kulturnem ustvarjanju
samonikli, obenem pa nikakor ne osamljeni in ločeni od kulturnega prostora, ki
nas je obdajal in v katerem smo živeli. Naša visoka umetnost je zrasla z
evropskim kulturnim obnebjem, iz katerega smo se plemenitili in v katerega so
tudi naši umetniki prispevali naš delež talenta in navdiha /.../
Čemu smo zvesti mi, čemu so zvesti naši
umetniki? Iz česa ustvarjajo in zakaj? Gre za navdih, ki jih nagovarja, gre za
notranjo nujo, zaradi katere morajo vzeti v roke čopič ali pero, da navdih
izgovorijo in z njim plemenitijo? Ali gre za krik praznine, nesmisla,
totalnega razkroja občutka za lepo, dobro, resnično? Ali gre za globoko potrebo
sebi in drugim pomagati postajati boljši boljši ljudje, boljši državljani in
seveda tudi boljši Slovenci, ali pa gre za nujo opozoriti nase, pa čeprav ne
premorem nič boljšega, kot šokantno kričanje praznine? /.../ Umetniki so v
posebno kamrico našega naroda skozi stoletja, tudi za ceno „nošenja pekla al'
nebes v prsih" spravili dovolj vrednega, kar je prestalo presojo časa, da
moramo danes s ponosom ugotavljati, da smo obstali kot narod po kulturi in
umetnosti. Zato naj Bog blagoslavlja ustvarjalce, ki poslušajo navdih in iz
njega ustvarjajo.«
»Medtem pa je bil 5. maja ob 4. uri popoldne v
zvoniku, ki gleda na
sever, ob asistenci gospodov kanonikov barona
Billichgratza in Fischerja s slovesnim obredom posvečen veliki zvon, ki so ga
preskrbeli z velikodušnim darom Petra Antona Codellija, kranjskega in
koroškega plemiča.
Dan prej so vse, kar je sodilo k slovesnosti,
srečno in veličastno pripravili, ne da bi knez varčeval z izdatki, da bi se le
povečal sveti in svetni sijaj tolikšnega praznovanja. Ves prostor okrog
stolnice je bil ozaljšan z dolgov vrsto mlajev in visečimi listnatimi okraski,
sem in tja pa so urejeno razmestili tudi smrekove vence. Nad stranska vrata, ki
gledajo na trg, so pritrdili glavni napis, z zlato in srebrno barvo lepo
okrašen, ki se glasi takole:
Troedinemu Bogu, Najboljšemu, Najvišjemu. Ko
je divji Atila uničil stari emonski škofovski sedež, so tukaj ribiči postavili
prvo stavbico v čast svetemu škofu Miklavžu. Nato jo je avstrijska
velikodušnost povzdignila v stolno cerkev, zaradi zoba časa pa je razpadla, a
vztrajna pobožnost Ljubljančanov jo je iz temeljev na novo postavila tako
veličastno, kakor jo zdaj gledaš. Zato naj bo srečna in blagoslovljena.
Ferdinand, 14. ljubljanski škof, svetega rimskega cesarstva knez, jo je
tretjič s slovesnim obredom posvetil 8. maja leta 1707 po Kristusu.
Dne 7. maja je knez krajevni ordinarij sam
opravil slovesne večernice, da bi začetku takšnega praznovanja dal primerno
težo. Ta dan je prišel v Ljubljano koroški gradi-
Ljubljanski škof Franc Ferdinand Kuenburgščan
grof Rosenberg, svetega cesarskega veličanstva tajni svetnik, v spremstvu 16
konjenikov, ker je bil na to slovesnost posebej povabljen, kakor smo na svojem
mestu že povedali. Škof mu je že prejšnji dan poslal naproti v Kranj šesterovprežni
voz, da bi ga dostojno sprejel. Kranjski mestni župnik ga je v imenu njegove
prevzvišenosti vljudno pozdravil in spremljal do sem. Odločil se je nastaniti v
javnem gostišču pri Cesarski kroni, da ne bi užalil nikogar izmed treh knezov,
ki so ga posebej povabili. Pričakovali so več škofov, lavantinskega, sekovskega
in druge, a jih je nemara zadržalo slabo vreme, ki je nastopilo.«
Ponedeljek, 4.2.: sv. Jožef Leoniški, kapucin,
misijonar Torek, 5.2.: sv. Agata, devica, mučenka
Sreda, 6.2.: sv. Pavel Miki in dr. japonski
mučenci
Četrtek, 7.2.: sv. Nivard, redovnik Petek,
8.2.: sv. Jožefina Bakhita, sužnja, Prešernov dan Sobota, 9.2.: sv. Apolonija,
devica, mučenka
V petek, 8.2., bo ob 10.00 sveta maša za vse
žive in pokojne umetnike in ljubitelje kulture. Daroval jo bo nadškof msgr.
Stanislav Zore.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek v homiliji ob koncu
svetovnega dneva mladih v Panami:
»Kajti vi, dragi mladi, niste prihodnost,
ampak ste 'Božji zdaj'. On vas poziva skupaj in vas kliče v vaše skupnosti in
mesta, da greste iskat stare starše in odrasle; da vstanete in skupaj z njimi
spregovorite in uresničujete sanje, s katerimi vas je Gospod sanjal. Ne
jutri, ampak zdaj, kajti tam, kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce (glej
Mt 6,21). In to, v kar se zaljubite, ne bo osvojilo le vaše domišljije, ampak
bo zaobjelo vse. To bo tisto, zaradi česar se boste zjutraj zbudili in vas bo
spodbujalo v trenutkih utrujenosti, tisto, kar vam bo zlomilo srce in vas bo
napolnilo s čudovitimi stvarmi, veseljem in hvaležnostjo. Začutite, da imate
poslanstvo in se vanj zaljubite, in od tega bo vse odvisno. Lahko imamo vse, a
če manjka strast ljubezni, bo manjkalo vsega. Pustimo, da nas Gospod zaljubi!«
Vir: https:// www.vaticannews.va/sl/2019/27/01
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar