sobota, 16. februar 2019

Teden Božje Besede 17.2.2019- 24.2.2019


V tokratnem odlomku lahko še bolj jasno vidimo, kako se je moralo krščansko oznanilo o Jezu­sovem vstajenju nenehno spopadati s tedanjo grško pogansko miselnostjo, ki je zanikalo vstajenje od mrtvih. Vendar se Pa­vel tu ne ukvarja s filozof­skimi dokazi, pač pa drzno ugotavlja, da z dejstvom vstajenja »stoji ali pade« krščanska vera. Od­stavek začenja z retoričnim vpraša­njem: »Če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo neka­teri izmed vas govoriti, da ni vstaje­nja mrtvih?« Če to drži, potem sle­di: da Kristus ni vstal; da je vera Korinčanov brez pomena in so še v grehih; da so tudi tisti, ki so umr­li kot kristjani, še vedno pogubljeni (»izgubljeni«); in so zato kristjani »najbolj pomilovanja vredni«. Lah­ko bi rekli, da skorajda dramatično našteva in stopnjuje posledice ter na koncu zaključi oz. odgovori z odloč­no trditvijo: »Če torej mrtvi ne mo­rejo vstati, tudi Kristus ni vstal«. Gre torej za vse ali nič: če je vstajenje mrtvih nemogoče, velja to tudi za Kristusovo vstajenje, saj ima le-to smisel samo kot »prvenec« našega vsta­jenja. Osrednja sestavi­na našega oznanjevanja in vere je prav Kristuso­vo vstajenje in vse ima svoj smisel samo v tem. Če ni vsta­jenja, se vse podre, vse postane laž, vse postane prazno in ostanejo ne­besa zaprta. Svoje ugotavljanje zato zaključi s čustveno prizadeto misli­jo, da smo, če bi bilo to res, »od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni«. A ta strašna misel Pavla ne zaustavi, pač pa nadaljuje s trditvijo, ki ne do­pušča nobenega dvoma: »Toda Kri­stus je vstal od mrtvih, prvenec ti­stih, ki so zaspali«. Samo prosimo lahko, da bi bila vedno tako trdna tudi naša vera!
Roman Starc

»BODITE NEOMAHLJIVI V VERI«

sveti Polikarp

Sveti Polikarp se je rodil leta 68/69. Bil je učenec apostola Janeza, ki ga je po­stavil za škofa v Smirni
v Mali Aziji. S svojo močno in globoko vero je imel velik vpliv na svoj čas. Umrl je 23. februarja leta 155/56, star 86 let kot zadnja žrtev preganjanja v Smirni. Opis njegovega mučeništva je prvo in najstarejše izvir­no poročilo o smrti kakega mučenca. »Ko je bil izgovoril 'amen' in kon­čal molitev so kurjači zanetili gr­mado. Zaplapolal je mogočen pla­men, in mi, ki nam je bilo dano, smo videli čudež... Plamen je na­redil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. Polikarp je bil na sredi, ne kakor smo­deče se meso, marveč kakor kruh v peči ali zlato in srebro v topilni­ci. Tudi mi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga dragocena diša­va. Tako smo mi kasneje pobrali njegove kosti, dragocenejše od dra­guljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem kraju shranili.« Polikarp je napisal več pisem, ohranje­no pa je le njegovo pismo Filipljanom, v katerem jih spodbuja h zglednemu krščanskemu življenju: »V teh krepostih torej stojte in se ravnajte po Gospodovem zgledu! Bodite trdni v veri in neomahljivi; radi imejte brate; ljubite se med se­boj, združeni v resnici in s tem, da sprejemate drug drugega v Gospo­dovi krotkosti in nikogar ne pre­zirajte! Kadar lahko storite dobro, ne odlašajte, ker miloščina rešuje iz smrti.«
Sledi naštevanje dogodkov in pobožnosti, ki so se odvijale vsak dan do na­slednje nedelje. Tu jih povzemamo na kratko.
»V ponedeljek je novoposvečeno cerkev obiskala nemška bratov­ščina Brezmadežne v procesiji z gorečimi svečami, s svojimi zasta­vami, z nosili, z godbo na troben­te in cimbale in s pevci. Slovesno opravilo je vodil gospod dekan, izvrsten govor pa je imel častiti oče Hasfurter iz Družbe Jezuso­ve. Obravnaval je besede: Gospodov tempelj, Gospodov tempelj, Gospodov tempelj je to (Jeremija). V torej je bila tu bratovščina presvetega roženega venca z družbo dobrodejnega pasu sv. Avguština in Monike. Pridigal je častiti oče Adeodat Bernaš, avguštinec. Upo­rabil je besede: Tu ni nič drugega ka­kor hiša Božja in vrata nebeška.
V sredo je vodil slovesno opravilo gospod kanonik Gladič. Pridigal je visoko častiti oče Janez Krstnik od sv. Regine, prior očetov bosonogih avguštincev na temo: To hišo sem iz­volil, da bo tam na veke moje ime (Kroniška knjiga).
V   četrtek je prišla bratovščina Vnebovzete hkrati z družbo Roj­stva blažene Device Marije z vsem akademskim starešinstvom, sijaj­no opremljena s svečami in beli­mi baklami, z zastavami in banderi ter z nadvse zanimivimi nosili (na katerih so nosili srebrn kip sv. Ignacija).
V  petek je po običajni maši ob 6. uri in po kornih molitvah bil slavilni govor, ki ga je imel častiti go­spod Ivo iz Lipnice, kapucin, redni stolni pridigar, na temo: Gospod, ljubim kras tvoje hiše in prebivališča.
V  soboto je ob 9. uri prišla nova skupina prosilcev: dvoje družb, namreč škapulirska blažene De­vice Marije karmelske in pasu sv. Frančiška. Slovesni obred je opra­vil prečastiti oče Vincenc Lampretič, gvardijan očetov frančiškanov kranjske province. Nato je v hvalo stolnice zelo zgovorno pridigal ča­stiti oče Bernard Schein, ljubljan­ski pridigar, in razlagal besedilo: Velika bo slava te nove hiše.
V nedeljo, osmi dan praznovanja, je ob 8. uri stopil na govorniški oder častiti oče Matija Paradižič iz Družbe Jezusove, redni stolni pri­digar, in vzel za temo: V tvoji hiši
moram ostati. Nato je opravil peto sveto mašo prečastiti ljubljanski prošt grof Leopold Kobencl. Pridi­go je imel stolni kanonik gospod Franc Bernard Fischer v nemškem jeziku. Razlagal je besede: Osmi dan je sklical shod, ker je posvečeval ol­tar sedem dni (2 Krn 7). Ob 4. uri po­poldne po večernicah je bila tretja ali zadnja pridiga v slovenščini. Imel jo je ljubljanski kapucin ča­stiti oče Rogerij, redni nedeljski pridigar v njihovem samostanu. Govoril je o besedah: Dokončali, po­svetili so Gospodovo hišo in prinesli da­rove. [...] Tako se je srečno izteklo osemdnevno zelo slovesno pra­znovanje posvetitve, med katerim ni bilo dneva brez znamenja vese­lja. Da pa ne bi spomin na to slove­snost zatonil v pozabo, jo je knez proslavil s srebrnim spominskim novcem, s katerim je obdaril ne le tuje goste, ampak tudi domačine in številne dobrotnike.
Ponedeljek, 18.2.: sv. Frančišek Regis Clet, duhovnik, mučenec Torek, 19.2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
Sreda, 20.2.: sv. Jacinta in Franči­šek Marto, fatimska pastirčka Četrtek, 21.2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj Petek, 22.2.: Sedež apostola Petra Sobota, 23.2.: sv. Polikarp, škof, mučenec

DOGODKI PRED NAMI

V četrtek, 21.2., bo po večerni sve­ti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču pogovor o življenju in delu dr. Andreja Gosarja. Gosta ve­čera bosta dr. Igor Bahovec in Peter Kovač Peršin. Lepo vabljeni!

V  četrtek, 21.2., bo od 17.00 do 18.00 organizirano vodenje oz. ogled stolnice z razlago in molitvijo
v stolnici. Za vodenje skrbi skupinaŽivi kamni.

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek med nedeljsko moli­tvijo Angel Gospodov:
»Gre za čudežen ulov, za znamenje moči Jezusove besede, ko z velikodu­šnostjo vstopimo v njegovo službo. On v nas dela velike stvari. Tako dela z vsakim od nas, ko nas vpraša, da bi ga sprejeli na čoln našega življenja in odrinili z njim in zarezali novo brazdo v morje, ki se pokaže kot polna prese­nečenj. Njegovo povabilo, da odrinemo na odprto morje človeštva današnje­ga časa, da bi bili pričevalci dobrote in usmiljenja da nov smisel našemu biva­nju, ki večkrat tvega, da se stisne samo vase.«
v stolnem župnišču, ki bodo vsak četrtek in ne­deljo ob 19.00. Prva kateheza bo v četrtek, 14. februarja 2019 župnik in katehisti

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
ogled stolnice z razlago in molitvi­jo v stolnici. Za vodenje skrbi sku­pina Živi kamni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar