Če kdo, potem ima apostol Pavel med vsemi
učenci največ izkušenj, kaj pomeni oznanjati Jezusov evangelij poslušalcem, ki
ga nočejo ali pa ga še niso sposobni razumeti.
Na zelo različen način so se namreč odzivali
na eni strani Judje, na drugi pa Grki. Judje, ki so po svoji trdi naravi
življenjski in stvarni, iščejo zunanje zagotovilo: zahtevajo znamenja.
Spomnimo se, kako je že Jezus imel z njimi podobne težave: po judovskem
izročilu naj bi Mesija delal znamenja, ki bi ga potrdila v očeh njegovih
rojakov, Jezus pa jim želi dopovedati, da je vera tista, ki človeku odpre
pogled in spoznanje, ne pa čudeži. Grki, ki so bolj filozofski in miselni, pa
so, obratno, iskali notranje zagotovilo: iščejo modrost. Žal le, da je ta
njihova modrost »modrost tega sveta«, filozofija, ki ne »potrebuje« božjih
posegov, ker se počuti vzvišeno nad tem vprašanjem.
Pavlov odgovor pa je pravo presenečenje tako
za ene kot za druge: »Mi oznanjamo križanega Kristusa, ki je Judom v
pohujšanje, poganom nespamet.« Da so se Judje pohujševali, se ne moremo
čuditi, saj so pričakovali vse kaj drugega kot pa Mesija, ki se bo dal pribiti
na križ in umoriti; da pa Grki niso mogli razumeti življenjskosti križa, ki je
bil zanje neokusnost in norost, je tudi razumljivo. Človeški moči in razumu je
namreč to nedojemljivo - zato morejo razumeti to le tisti, »ki so poklicani«.
Kajti šele v veri postane križ uresničenje vseh naših pričakovanj: največja
moč in modrost. Bog si namreč vedno izbere tisto, kar je v očeh sveta
nespametno, slabotno, preprosto in zaničevano in v tem razodeva »Božjo moč in
Božjo modrost.«
Roman
Starc
MAŠA JE DARITVENI SPOMIN NA KRISTUSOVO VELIKONOČNO SKRIVNOST - 3. papeževa kateheza o evharistiji
V svoji tretji katehezi postavi papež za
izhodišče vprašanje: Kaj je bistveno za mašo? In pojasni: »Maša je daritveni
spomin (memoriale) na Kristusovo velikonočno skrivnost. Po njej smo
soudeleženi pri njegovi zmagi nad grehom in smrtjo; daje polni smisel našemu
življenju.«
Da bi razumeli vrednost maše moramo predvsem
razumeti svetopisemski pomen pojma spomin (memoriale). Ta ni le spominjanje
dogodkov iz preteklosti, ampak jih na določen način naredi navzoče in aktualne.
Na ta način tudi Izrael razume svojo osvoboditev iz Egipta: vsakokrat ko
obhaja veliko noč (pasho), so dogodki izhoda navzoči v spominu vernikov, da bi
ti svoje življenje oblikovali po njih. Jezus Kristus je s svojim trpljenjem,
smrtjo, vstajenjem in vneboho- dom veliko noč pripeljal do izpolnitve. Maša je
memorial (daritveni spomin) na njegovo veliko noč, na njegov »izhod«, ki ga je
opravil za nas, da bi nas izpeljal iz suženjstva in nas povedel v obljubljeno
deželo večnega življenja. Ne gre torej za navadno obujanje spominov, ampak za
mnogo več - pomeni narediti navzoče tisto, kar se je zgodilo pred dvema
tisočletjema.
Evharistija nas vedno vodi na sam vrh Božjega
zveličavnega delovanja. Ko Gospod Jezus za nas postane razlomljen kruh, zliva
na nas vse svoje usmiljenje in svojo ljubezen, kakor je to storil na križu.
Tako prenavlja naše srce, naše življenje in naš način, kako vstopamo v odnos
z njim in z brati. Drugi vatikanski koncil pravi: »Vsakokrat ko se na oltarju
obhaja daritev križa, s katero je bilo darovano naše velikonočno jagnje,
Kristus, se izvršuje delo našega odrešenja.«
Vsako evharistično obhajanje je žarek sonca,
ki nikoli ne zaide, kar je vstali Jezus Kristus. Udeležiti se maše, še posebej
v nedeljo, pomeni vstopiti v zmago Vstalega, biti razsvetljen z njegovo lučjo,
biti ogret z njegovo toploto. Pri maši se z njim združimo. Kristus živi v nas
in mi živimo v njem, kakor pravi sveti Pavel: »Skupaj s Kristusom sem križan;
ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu,
živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal
2,19-20).
Kristusova kri osvobaja smrti in strahu pred
smrtjo. Ne osvobaja nas samo oblasti fizične smrti, ampak tudi duhovne smrti,
ki je zlo, je greh, ki nas zajame vsakokrat, ko pademo kot žrtve našega greha
in greha drugih. Naše življenje se torej onesnaži, izgubi lepoto, izgubi
smisel, ovene.
Kristus nam ponovno daje življenje. Kristus
je polnost življenja. Ko se je spoprijel s smrtjo, jo je uničil za vedno. Z
vstajenjem je uničil smrt in obnovil življenje. Kristusova velika noč je
dokončna zmaga nad smrtjo, kajti on je svojo smrt spremenil v najvišje dejanje
ljubezni. Umrl je iz ljubezni. Pri evharistiji želi sporočiti to svojo velikonočno
in zmagoslavno ljubezen. Če jo sprejmemo z vero, lahko tudi mi zares ljubimo
Boga in bližnjega, lahko ljubimo, kakor je on ljubil nas, ko je dal
življenje. Če je Kristusova ljubezen v meni, se lahko v polnosti dam drugemu.
Samo če izkusimo to Kristusovo moč, moč njegove ljubezni, smo zares svobodni v
dajanju brez strahu.
Maša pomeni vstopiti v Jezusovo trpljenje,
smrt, vstajenje in vnebohod. Ko gremo k maši, je kakor da bi šli na kalvarijo.
In če si predstavljamo, da je tam Jezus, ali bomo klepetali, fotografirali,
naredili
Povzeto
po: Radio Vatikan/splet
Trnje - ostro in ošiljeno, je že na zunaj
znamenje nečesa neprijetnega, trpkega. V nas vzbuja boleče občutke in
neprijetne spomine na vse, kar nas je kdaj ranilo ali prizadelo.
Kot znamenje pa nas gotovo najbolj nagovori
ravno v postnem času. Želi nam odpreti oči in srce za tisto, kar se je dogajalo
v Jezusovi notranjosti ob njegovem križevem potu. Udarci biča in trnjeva krona
so zanemarljivi v primerjavi z resnični trni, ki prebadajo njegovo Srce -
našimi grehi. Greh je trn, ki se zariva vedno globlje in globlje, če ga
pravočasno ne opazimo in izrujemo. Ni važno, ali je velik ali majhen - vsak
greh je pomanjkanje ljubezni do bližnjega in do Boga. Naši grehi so tista
trnjeva krona, ki se že dva tisoč let spleta in ki jo vedno znova dajemo na
glavo božji ljubezni. Postni čas je lepa priložnost, da se zavemo svojih grehov
in se poskušamo boriti proti njim. Le tako bo namesto trnja lahko začelo poganjati
zelenje.
• V četrtek, 1. 3., je pri večerni sveti maši ob
18.30 imel tretji postni govor prošt prelat Jožef Lap.
• V soboto, 3. 3., je MePZ Ignacij Hladnik iz
Tržiča izvedel Requiem norveškega skladatelja Iverja Kleive.
slovesna nadškofova maša ob prazniku Teološke
fakultete. Sodelujeta študentski pevski zbor TF in zbor bogoslovcev. Lepo
vabljeni!
• V ponedeljek, 5. 3., bo po večerni sveti maši
ob 19.15 v župnišču sestanek ŽPS. Člani lepo vabljeni!
• V petek, 9. 3., bodo pri križevem potu pri
večerni sveti maši sodelovali člani ŽPS.
• Ponedeljek, 5. 3.: sv. Hadrijan, mučenec
• Sreda, 7. 3: sv. Perpetua in Felicita, mučenki
• Četrtek, 8. 3.: sv. Janez od Boga, redovni
ustanovitelj
• Petek, 9. 3.: sv. Frančiška Rimska, redovnica
• Sobota, 10. 3.: sv. 40 mučencev iz Armenije
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ »Dobri Bog,
usmiljen si do vseh stvari. Zaradi naše pokore nam odpuščaš grehe in nam
prizanašaš.« (Mdr 11,24-25.17)
Lepo vabljeni k sveti maši s postnimi govori
naših škofov, ki so vsak četrtek ob 18.30. 8. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik
15. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik 22. 3.: škof msgr. dr. Franci Šuštar
»O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi:
edini Božji Sin strašno za nas trpi.«
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po sveti
maši ob 18.30 ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
Križev pot v petek, 9. marca, zvečer, bodo
pripravili člani ŽPS.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob
16.00.
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni
župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar