Kakor balzam za dušo so tokratne Pavlove
besede iz pisma Efežanom. Zdi se, kakor da je v hipu pozabil vse opomine in
svarila, ki jih je dotlej izrekel, ter jih zamenjal z
»visoko pesmijo« Božjemu usmiljenju in njegovi
ljubezni.
Da bi še bolj poudaril, kaj to pomeni, na
začetku poglavja zapiše, da je človek, dokler živi v grehu, mrtev in mu ni
rešitve: »Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih
ste nekoč živeli na način tega sveta.« Nato pa nastopi »Bog, ki je bogat v
usmiljenju« in poseže v zgodovino človeštva. Njegov edini nagib pri tem je
Božja milost, ki nam jo je izkazal »zaradi velike ljubezni, s katero nas je
vzljubil« in »nas skupaj s Kristusom obudil«. V resnici ni bilo na nas nič
takega, kar bi moglo pritegniti tolikšno Božjo ljubezen; a zanjo je značilno
ravno to, da ne potrebuje - z razliko od človeške ljubezni -, da bi jo
pritegnilo ljubljeno bitje. Šele z Božjo ljubeznijo človek postane vreden, da
ga Bog ljubi. To svojo ljubezen do nas pa Bog izkazuje (to Pavel zapiše
Rimljanom) s tem, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki«. Pavel večkrat zapiše, da
smo bili rešeni po milosti, tu pa poudari, da se je to zgodilo zaradi vere: »Z
milostjo ste namreč odrešeni po veri.« Kajti samo vera je lahko človekov delež
pri odrešenju, pa še ta ni njegova zasluga, ampak je to Božji dar. Človekova
dela tu »nič ne štejejo« in se z njimi ne more ponašati. Pavel iz lastne
izkušnje dobro ve, kaj pomeni, če se človek ponaša s svojimi deli in misli,
da lahko že zaradi njih doseže usmiljenje. Odrešenje torej ni »iz del«, je pa
človek »ustvarjen v Kristusu Jezusu za dobra dela«, zato moramo v njih živeti.
Roman
Starc
V uvodu v tokratno katehezo je papež poudaril, da
je nedeljsko obhajanje evharistije »središče življenja Cerkve«. Kristjani gremo
k nedeljski maši, da bi se srečali z vstalim Gospodom. Ali bolje rečeno, da bi
pustili, da nas on sreča, da bi poslušali njegovo besedo, se okrepčali na
njegovi gostiji in tako postali Cerkev oziroma njegovo mistično telo, ki danes
živi v svetu.
To so od vsega začetka razumeli tudi Jezusovi
učenci, ki so evharistično srečanje obhajali z Gospodom na dan v tednu, ki so
ga Judje imenovali 'prvi dan v tednu', Rimljani pa 'dan sonca', kajti na ta
dan je Gospod vstal od mrtvih, z njimi je govoril, jedel, dal jim je Svetega
Duha. Tudi izlitje Duha na binkošti se je zgodilo v nedeljo, petdeseti dan po
Jezusovem vstajenju. Zaradi tega je nedelja za nas sveti dan, posvečen z
evharističnim obhajanjem, živo navzočnostjo Gospoda med nami in za nas. Prav
maša naredi nedeljo krščansko, saj je v središču krščanske nedelje. Kakšna je
namreč nedelja za kristjana brez srečanja z Gospodom? Obstajajo krščanske
skupnosti, ki žal ne morejo biti deležne maše vsako nedeljo. Kljub temu pa so
tudi one poklicane, da se na ta sveti dan zberejo v molitvi v Gospodovem
imenu, poslušajo Božjo besedo in ohranjajo živo željo po evharistiji.
Nekatere sekularizirane družbe so izgubile
krščanski čut za nedeljo, osvetljeno z evharistijo. V takšnih sredinah je
treba ponovno obuditi ta čut in zavest, da bi se povrnil pomen praznika,
veselja, župnijske skupnosti, solidarnosti, počitka, ki krepi dušo in telo. Učiteljica
vseh teh vrednot je evharistija, nedeljo za nedeljo. Zato je drugi vatikanski
koncil želel poudariti, da je nedelja prvi in glavni praznični dan, ki ga je
treba priporočati in vpeljati v pobožnost vernikov, da bo postal tudi dan
veselja in počitka.
Počitka od dela v nedeljo v prvih stoletjih ni
bilo; gre za poseben krščanski prispevek. Po svetopisemskem izročilu so Judje
počivali v soboto, medtem ko v rimski družbi tak dan ni bil predviden. Šele
krščanski čut, ki ga je spodbudila evharistija, da živimo kot sinovi in ne
kot sužnji, je pripeljal do tega, da je nedelja skoraj povsod postala dan
počitka. Brez Kristusa smo obsojeni, da nam gospodarijo dnevna utrujenost,
zaskrbljenosti in strah pred jutrišnjim dnem. Nedeljsko srečanje z Gospodom pa
nam daje moč, da svoj vsakdan živimo v zaupanju in pogumno ter z upanjem hodimo
naprej.
Evharistično občestvo z Jezusom, Vstalim in
večno Živim, je predo- kus nedelje brez konca, ko ne bo več nobenega napora, ne
bolečine, ne žalovanja, ne solza, ampak samo veselje ob življenju v polnosti
in za vedno z Gospodom. Tudi o tem blaženem počitku nam govori nedeljska maša,
ko nas uči, da se vsak dan v tednu izročimo v roke Očeta, ki je v nebesih.
Kaj torej lahko odgovorimo nekomu, ki nam
pravi, da mu nedeljska maša nič ne pomeni, ker je pomembno dobro živeti in ljubiti
bližnjega? Res je, da se kakovost krščanskega življenja meri po tem, koliko
smo sposobni ljubiti, kakor je rekel Jezus: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste
moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« A kako lahko prakticiramo
evangelij, ne da bi nedeljo za nedeljo črpali potrebno moč iz neizčrpnega izvira
evharistije? K maši ne gremo zato, da bi nekaj dali Bogu, ampak da bi od njega
prejeli tisto, kar zares potrebujemo. »Tebi naša hvala ni potrebna, vendar pa
nas po daru svoje ljubezni kličeš, da se ti zahvaljujemo. Naše hvalnice ničesar
ne dodajo tvoji veličini, a nam izprosijo milost, ki nas rešuje,« molimo pri
maši. Zakaj torej iti k maši v nedeljo? Ne zadostuje odgovor, da je to zapoved
Cerkve. Res je, da se na tak način ohranja vrednost nedelje, ni pa to samo po
sebi dovolj. Kristjani moramo sodelovati pri nedeljski maši, saj lahko samo s
Kristusovo milostjo, z njegovo živo navzočnostjo v nas in med nami v praksi
uresničujemo njegovo zapoved in smo tako njegove verodostojne priče.
Povzeto po: Radio Vatikan/splet
Potem, ko so vode odtekle in je Noe spustil z
ladje goloba, ki mu je prinesel v kljunu oljčno vejico, je ta postala po vsem
svetu simbol miru in novega upanja. Mir, ki je nastopil po potopu, je lepa
prispodoba za mir, ki naj bi nas spremljal skozi ves postni čas in nas uvajal v
velikonočne skrivnosti. Celotno Jezusovo trpljenje, krvavi pot, bičanje in
Golgota s strašnim križem so samo postaje na poti do pravega cilja, ki je
popolna umiritev v Božji ljubezni. Jezusov velikonočni pozdrav učencem: »Mir
vam bodi« velja nam vsem. Truditi se za mir, ki ga svet ne more dati, je
naloga vsakega kristjana, ki se želi upodabljati po Vstalem. Oljka pa je tudi
simbol plemenitosti. Z njenim oljem so mazili kralje in z njenimi vejami so
Judje pozdravljali Kristusa pri njegovem vhodu v Jeruzalem.
Bodimo jim podobni in ga tudi mi sprejmimo
medse. Ne samo na zunaj, temveč naj zares zakraljuje v naših srcih. Naša
življenja naj postanejo oljčne vejice v slavo Kristusa, vstalega in
poveličanega.
• V četrtek, 15. 3., bo v stolnici ob 18.30 sveta
maša za pokojnega g. Antona Drobniča, po njej pa srečanje v župnišču, kjer se
bomo uglednega pokojnega člana Slovenskih katoliških izobražencev spomnili v
pogovoru.
• Na cvetni petek, 23.3., bo ob 16.00 sveta
maša in srečanje starejših in bolnih. Pri maši boste lahko prejeli zakrament
bolniškega maziljenja, po maši pa bo prijateljsko druženje.
• Torek, 13. 3.: sv. Leander Sevilski, menih,
škof
• Četrtek, 15. 3.: sv. Ludovika de Marillac,
redovnica
»Dobri Bog, usmiljen si do vseh stvari. Zaradi
naše pokore nam odpuščaš grehe in nam prizanašaš.« (Mdr 11,24-25.17)
Lepo vabljeni k sveti maši s postnimi govori
naših škofov, ki so vsak četrtek ob 18.30. 15. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik
22. 3.: škof msgr. dr. Franci Šuštar
»O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi:
edini Božji Sin strašno za nas trpi.«
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po sveti
maši ob 18.30 ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni! Križev pot v petek, 9.
marca, zvečer, bodo pripravili člani ŽPS.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob
16.00.
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite
tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni
župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar