2. VELIKONOČNA – BELA NEDELJA
Apd 4,32-35; 1 Jn 5,1-6; Jn
20,19-31
Praznik vstajenja Slovenci imenu-jemo VELIKA NOČ. Ime samo pove, da gre za »največji« dogodek. Odvija se (kot pasha) sredi noči, a mu pravi pomen daje šele vse tisto, kar tej noči sledi.
Čudno, da se evangelist še teden po vstajenju ustavlja ob malenkostih, kot je navedba, da so bila vrata pro-stora, kjer so bili učenci, trdno zapahnjena. Je bilo prvo srečanje z Vstalim prešibko doživetje, da bi si upali odpreti vrata in premagali strah in depresijo? Zakaj so se apostoli tako močno obdali s ključavnicami?
Evangelist poudarja, da Jezusovi učenci na veliko noč niso komplet-ni. On je namreč izbral simbolno število apostolov – 12. Predstavljali so judovske rodove. To število bi moralo biti znamenje polnosti, vendar ni. Juda se je z izdajo Jezusa za vedno sam izločil iz tega kroga. Manjkal je tudi Tomaž. Kaj pa je v tem tragičnega? Manjkal je namreč tisti, ki je običajno postavljal zelo važna življenjska vprašanja. Tomaž je zahteval, da mora sam videti Jezusove rane, da bi veroval. To dejansko pomeni, da dojema Jezusa kot celoto in ne ovrednoti le njegovo vstajenje. Ob vstajenju hoče videti tudi znamenja križa in trpljenja! Njegova vera se ne zadovolji zgolj z vstajenjem. Povezana je tudi s svetom. Svet pa je nujno povezan s trpljenjem in smrtjo. Vera, ki nima nobenega odnosa do realnega sveta, je preživeta in zato nezanimiva.
Govorimo o t. im. »zdravem dvo-mu«. Ta pripomore, da je krog Jezusovih učencev zopet poln. Šele ko vera v vstajenje stopi v stik s človeškimi izkustvi, dobi svoj smisel. Taka vera odpira vsaka vrata in premaga vsak strah.
Kaj je mislil Jezus, ko je rekel Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo?« Vprašanje ne velja samo Tomažu. Jezus hoče vsem dopovedati, da ne smejo ostati samo pri tem, kar so videli. Konec je Jezusovega javnega delovanja, konec Jezusovih znamenj. Nastopila je doba Svetega Duha in doba Cerkve. Kar so učenci videli, mora postati vidno v življenju. Jezusa je treba tako oznanjati, da bo vsak ob Njem dosegel odrešenje.
Samo od »gledanja« še ne posta-nemo sveti. Vera v vstajenje nas mora usposobiti, da vidimo rane na telesu tega sveta in jih poskušamo pozdraviti. Jezusovo vabilo Tomažu, naj se dotakne njegovih ran, velja tudi nam. Gre za naše lastne notranje rane, pa tudi rane današnjega trpečega sveta. Vsta-jenjska vera ne more biti ločena od sveta in od človeških izkustev.
Ko smo prebrali evangelij, še ni vse evangelizirano. Evangelist pravi, da je še mnogo drugega, kar ni zapisano tu. Srečevanje z Vstalim se nadaljuje v Cerkvi. »Neverni Tomaž« je danes močan pričevalec. K veri spada tudi dvom (Ratzinger). Tomaž ni samo »neverni«, ampak je pripravljen »iti z Jezusom v smrt« in tisti, ki vprašuje Jezusa za »pot«.
dr. Peter Kvaternik
Čudno, da se evangelist še teden po vstajenju ustavlja ob malenkostih, kot je navedba, da so bila vrata pro-stora, kjer so bili učenci, trdno zapahnjena. Je bilo prvo srečanje z Vstalim prešibko doživetje, da bi si upali odpreti vrata in premagali strah in depresijo? Zakaj so se apostoli tako močno obdali s ključavnicami?
Evangelist poudarja, da Jezusovi učenci na veliko noč niso komplet-ni. On je namreč izbral simbolno število apostolov – 12. Predstavljali so judovske rodove. To število bi moralo biti znamenje polnosti, vendar ni. Juda se je z izdajo Jezusa za vedno sam izločil iz tega kroga. Manjkal je tudi Tomaž. Kaj pa je v tem tragičnega? Manjkal je namreč tisti, ki je običajno postavljal zelo važna življenjska vprašanja. Tomaž je zahteval, da mora sam videti Jezusove rane, da bi veroval. To dejansko pomeni, da dojema Jezusa kot celoto in ne ovrednoti le njegovo vstajenje. Ob vstajenju hoče videti tudi znamenja križa in trpljenja! Njegova vera se ne zadovolji zgolj z vstajenjem. Povezana je tudi s svetom. Svet pa je nujno povezan s trpljenjem in smrtjo. Vera, ki nima nobenega odnosa do realnega sveta, je preživeta in zato nezanimiva.
Govorimo o t. im. »zdravem dvo-mu«. Ta pripomore, da je krog Jezusovih učencev zopet poln. Šele ko vera v vstajenje stopi v stik s človeškimi izkustvi, dobi svoj smisel. Taka vera odpira vsaka vrata in premaga vsak strah.
Kaj je mislil Jezus, ko je rekel Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo?« Vprašanje ne velja samo Tomažu. Jezus hoče vsem dopovedati, da ne smejo ostati samo pri tem, kar so videli. Konec je Jezusovega javnega delovanja, konec Jezusovih znamenj. Nastopila je doba Svetega Duha in doba Cerkve. Kar so učenci videli, mora postati vidno v življenju. Jezusa je treba tako oznanjati, da bo vsak ob Njem dosegel odrešenje.
Samo od »gledanja« še ne posta-nemo sveti. Vera v vstajenje nas mora usposobiti, da vidimo rane na telesu tega sveta in jih poskušamo pozdraviti. Jezusovo vabilo Tomažu, naj se dotakne njegovih ran, velja tudi nam. Gre za naše lastne notranje rane, pa tudi rane današnjega trpečega sveta. Vsta-jenjska vera ne more biti ločena od sveta in od človeških izkustev.
Ko smo prebrali evangelij, še ni vse evangelizirano. Evangelist pravi, da je še mnogo drugega, kar ni zapisano tu. Srečevanje z Vstalim se nadaljuje v Cerkvi. »Neverni Tomaž« je danes močan pričevalec. K veri spada tudi dvom (Ratzinger). Tomaž ni samo »neverni«, ampak je pripravljen »iti z Jezusom v smrt« in tisti, ki vprašuje Jezusa za »pot«.
dr. Peter Kvaternik
Ni komentarjev:
Objavite komentar