sobota, 15. februar 2020

Teden Božje Besede 16. 2. 2020 - 23. 2. 2020


Med lepe spomine na dogodke iz­pred treh desetletij spada spomin na našo takratno zavzetost, druž­beno odgovornost in eno­tnost večine prebivalcev Slovenije. Lotili smo se skoraj nemogočih in ne­verjetnih nalog osamo­svojitve in demokratiza­cije. Uspešni smo bili, ker smo v to verjeli in bili enotni. Skoraj nihče ni stal ob strani, skoraj nihče ni rekel: »Kaj me briga!« Nih­če tudi ni izključeval drugega. Celo Cerkvi ni takrat nihče očital, da se »vtika v politiko«. To je dragocena izkušnja, na katero ne bi smeli po­zabiti. Če bi bili danes tako enotni in ne bi nikogar izključevali, bi po poti sodobnega in demokratičnega razvoja šli veliko hitreje naprej. Ka­kor smo se množično udeležili gla­sovanja na plebiscitu za samostojno Slovenijo, bi se morali enako mno­žično udeleževati vseh poznejših vo­litev in referendumov ter odločneje izraziti voljo bolj prepričljive večine državljanov.
Škofje želimo ob tem poudariti, da smo vsi odgovorni za to, kar se doga­ja v naši samostojni domovini. Kljub vsem pomanjkljivo­stim imamo demokratič­no državo, v kateri se o prihodnosti odloča na vo­litvah. Le udeležba je po­gosto nizka, kar pomeni, da je med nami preveč lju­di, ki rečejo: »Kaj me briga!« V Svetem pismu beremo o Kajnu, da je na Božje vprašanje, kje je njegov brat Abel, odgovoril: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). To je, kakor bi rekel: »Kaj me briga moj brat!« Takšna drža pa ni združljiva s krščansko zavestjo odgovornosti zase in za druge
.
Tudi letošnje obletnice potrjujejo pravilnost besed, ki nam jih je na srce položil sv. Janez Pavel II., ko je mladim v Postojni zaklical: »Korajža velja!«

Iz pastirskega pisma slovenskih škofov za postni čas 2020
Iz pridige nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na kulturni praznik pri maši v stolnici:
Smrtni dan Franceta Prešerna je za našo državo slovenski kulturni pra­znik. Edini v Evropi in najbrž kar na vsem svetu imamo državni pra­znik, v katerem se oziramo na svoje kulturne dosežke, kulturne ustvar­jalce in vsako leto znova preverja­mo svojo identiteto. Pred dobrimi petnajstimi leti je Michel Pochet o tem prazniku zapisal tole misel: »V primeru, da bi moral zamenjati dr­žavljanstvo, bi si izbral slovensko. To mislim iskreno. Narod, ki si je v trenutku tako dolgo pričakovane samostojnosti po stoletjih zatiranj izbral za svoj državni praznik oble­tnico smrti pesnika, in to proslavlja brez vojaških parad s tanki in pro­tiletalskimi raketami, ter ob priso­tnosti predsednika države, vlade, diplomatskega zbora podeljuje na­grade svojim najboljšim slikarjem, kiparjem, glasbenikom, pesnikom ..., tak narod, čeprav številčno maj­hen, je velik narod.« Pochet ima prav. Skozi zgodovino se namreč nismo mogli postavljati ob bok večjim in močnejšim naro­dom, ki so premogli vojaško moč, ki so vzpostavljali kraljestva in ce­sarstva, ki so premikali meje in oblikovali države. Čeprav nas tudi na tem področju ni treba biti sram. Ko se namreč oziramo v zgodovi­no evropskih dosežkov, pogosto naletimo tudi na Slovence, ki so se odlikovali na različnih področjih življenja.
Dejstvo pa je, da nas ti dosežki na diplomatskem, znanstvenem, vo­jaškem in še toliko drugih podro­čjih niso oblikovali v to, kar smo danes. Živeli smo in še vedno živi­mo na preveč prepišnem svetu, na križišču vzhoda in zahoda, severa in juga, da bi se mogli zanesti zgolj na dosežke posameznikov. Potreb­nega je bilo nekaj bolj strnjenega, bolj trdno med seboj povezanega in tudi nekaj, kar je ljudi, vasi, kraje in narod tesneje povezovalo, da je moglo kljubovati velikim politič­nim tvorbam in jezikovnim skupi­nam v naši okolici. Nedvomno je bila to naša naro­dova kultura, ki se je oplajala z vseh strani in obenem ostajala in ustvarjala kot resnično naša, slo­venska. Kultura, ki je rasla iz nas, in obenem kultura, s katero smo rasli kot narod, kot Slovenci, pa se­veda tudi kot kristjani. Oblikovala je našo identiteto, ki je bila dovolj svetovljanska, da zaradi zaprtosti vase ni postala jalova in nerodo­vitna, obenem pa je pognala tudi dovolj globoke korenine samoniklosti v naše bregove in doline, pa tudi v naša srca, da je ni moglo od­plaviti valovanje vplivov in moč pritiskov, ki jih je doživljala z vseh strani.
Kje pa je ta v najboljšem pomenu besede naša kultura zajemala svoj navdih in svoj izraz? Mislim, da lahko upravičeno rečemo, da se je navdihovala ob lepem in dobrem. Če se morda kaj ni navdihovalo pri lepem in dobrem, potem to ni preživelo preizkusa časa. Kultura, ki raste iz resnice in lepote, ne pa iz prizadevanja, da bi šokirala, ne izgine v pozabo. Ustvarjalci te kul­ture ne iščejo sebe, ampak resnico. Kopljejo po globinah duše in se bo­jujejo z vprašanji, ki se rojevajo v svetu in v njih samih, da bi se do­kopali do odgovorov ali vsaj do sle­di odgovorov, po katerih hrepeni­jo. Ti ljudje so svečeniki resnice. Njim ne gre za videz, za nastopaštvo. Zavedajo se, da edinole resni­ca odpira človeka za življenje svo­bode duha in srca, čeprav morebiti skozi preizkušnjo in tragiko.
V duhu današnje Božje besede mora zato umetnik v sebi živeti dvojno držo: po zgledu kralja Salo­mona se mora zavedati svoje majh­nosti in nezadostnosti ter zato prositi »za razumno srce«, da bi mogel biti služabnik daru, ki ga je prejel; hkrati pa mora hoditi v sa­moto, kjer se v tišini odpira dialo­gu z Bogom, da more potem spre­govoriti skozi svoje ustvarjanje. To nam pomaga, »da se čutimo blizu Bogu in da hodimo po poteh lepo­te, ki nas bodo nekega dne prive­dle do kontemplacije neskončnega Dobrega, ki nas priteguje k sebi s svojimi vezmi ljubezni.« Umetnik tako postane posrednik tiste lepo­te, ki verniku pomaga izraziti nje­govo ljubezen do Boga. Zato se s papežem Frančiškom obrnimo na Marijo, ki jo v molitvi imenujemo »tota pulchra vsa lepa«, in jo prosimo: »Daj nam sve­to drznost za iskanje novih poti, da bo do vseh prišel dar lepote, ki ni­koli ne ugasne.«
Sv. Gregor Veliki (zgoraj) in sv. Hieronim

»Kapela« sv. Rešnjega telesa sv. Gregor Veliki in sv. Hieronim



V    času drugega Quaglievega pri­hoda v Ljubljano (1721-1723) so do­polnili poslikavo prečne ladje. V tem času so nasta­le freske štirih ve­likih cerkvenih učiteljev Zahoda, po dve v vsakem krilu, a so kvali­tetno šibkejše in kažejo na to, da so pri njih sodelova­li pomočniki. Ob oltarju Sv. Rešnjega telesa je tako nad vhodom v stransko zakristijo naslikan sv. Gregor Veliki pri pi­sanju. V pluvialu, sedeč za zeleno pogrnjeno mizo na bogato okraše­nem stolu, se s peresom v desnici obrača k Svetemu Duhu v podobi goloba nad seboj. Miza je obložena s knjigami, ob njenem vznožju pa angel drži tiaro.
Nasproti, pod balkonom stranske galerije, pa v skalnati puščavi kle­či v spokorni obleki pred razpe­lom sv. Hieronim z levom ob sebi.
V  levici drži odprto knjigo (Sveto pismo), s kamnom v desnici pa se tolče po golih prsih. Nad upodobit­vijo svetega Gregorja nad vhodom v stransko zakristijo je naslikan
iluzionističen balkon. Tu pod odgrnjenim zastorom na preprogi, ki je razgrnjena čez balustrado, sloni mladenič v ministrantski obleki, kar nakazuje, čemu naj bi bila na­menjena ta zakristija.
•   V četrtek, 20. 2., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču predavanje dr. Igorja Bahovca Razmišljanja pape­ža Frančiška o pripadnosti narodu in državi. Lepo vabljeni!
•   V ponedeljek, 24. 2., bo po ve­černi sveti maši ob 19.30 kon­cert oddelka za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo. Program bodo oblikovali Deški zbor Schellenburg in Komorni zbor Ave. Lepo vabljeni!
•          V nedeljo, 15. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.30 v stolnici go­stoval študentski zbor univerze iz Utrecha na Nizozemskem. Zbor bo z orkestrom in solisti izvajal Ba­chov pasijon po Janezu. Lepo vab­ljeni!

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
•  Nedelja, 16. 2.: 6. nedelja med le­tom
•  Ponedeljek, 17. 2.: sv. Sedem ustanoviteljev reda servitov
•  Torek, 18. 2.: sv. Frančišek Regis Clet, duhovnik, mučenec
•  Sreda, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
•  Četrtek, 20. 2.: sv. Jacinta in Frančišek, fatimska pastirčka
•  Petek, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
•  Sobota, 22. 2.: sedež apostola Pe­tra, praznik
•  Nedelja, 23. 2.: 7. nedelja med letom
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 8. februar 2020

Teden Božje Besede 9. 2. 2020-16. 2. 2020


Sekularno okolje obvladuje prepri­čanje, da ne moremo govoriti ne o krščanski umetnosti ne krščan­ski filozofiji, temveč kvečjemu o umetnosti in filozofiji kristjanov. Pogled na odnos med vero in ume­tnostjo je sumničav. In če odnos med vero in ume­tnostjo še vedno obstaja, je po mnenju mnogih neavtentičen, zato se mora umetnost od vere radikalno emancipirati.
Še vedno se spopadata dva nazora, ki sta v temelju napačna, zato je govor o odnosu med vero in umetnostjo en sam velik nesporazum.
Laicistična stran je prepričana, da vera ume­tnost vedno inštrumentalizira, jo ima za svojo deklo; ars ancilla theologiae so nekoč govorili. Umetnost, ki je tako podrejena veri, je, tako pra­vijo, lahko samo pedagoška, poučna in moralistična.
Nasprotna stran pa poenostavljeno trdi, da prave ume­tnosti brez odnosa do transcendence preprosto ni. Dialog med tema dvema naziranjema ni možen. A ne iz moralnih razlogov, ker bi bili predstavniki enega in drugega na­zora zakrknjeni aprioristi, temveč zato, ker sta oba pogleda napač­na.
Odgovor: umetnost je lahko umetnost, tudi če nima odnosa do transcendence. To stališče je v skladu z načeli konci­la o avtonomiji zemeljskih stvarnosti. Krščanska umet­nost in krščanska filozofija nista namreč v nikakršni načelni podob­nosti z, denimo, socialističnim rea­lizmom, ko je komunistična partija po vzoru nacistične stranke določa­la kriterije in cilje umetnosti. O kr­ščanski filozofiji, pravi Gorazd Kocijančič, in o krščanski umetnosti govorimo takrat, ko je umetnik ali mislec v molitvi in živem duhov­nem izkustvu, kot Andrej Rubljov (+1430), v Kristusovi misli in večni Lepoti, ju duhovno umeva, in iz te skrivnostne božje - človeške interak­cije ustvarja.  
Milan Knep

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal po­čitek« (Mt 11,28), je naslov poslani­ce, ki jo je papež Frančišek napisal za letošnji svetovni dan bolnikov, ki bo kot vsako leto 11. februarja, na god Lurške Matere Božje. Pri nas bo osrednja slovesnost v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brez­jah v torek, 11. februarja, ob 10. uri. Vodil jo bo murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf SDB. »Svetovni dan bolnikov in njego­vo bližino naj zaznamuje naša večja pozornost do bolnikov in trpečih. K temu spodbujajmo tudi tiste, ki so blizu bolnikom in vsem, ki zanje skrbijo. Pozornost in hvaležnost pa pokažimo v teh dneh tudi do vseh zaposlenih v zdravstvu in v drugih ustanovah.
Spodbujen ob papeževi poslanici za svetovni dan bolnikov in Lurški Materi Božji se vam zahvaljujem za vašo bližino bolnim, ko že uresniču­jete papeževe besede v letošnji posla­nici: 'Ko enkrat prejmemo počitek in Kristusovo tolažbo, smo poklicani tudi sami postati počitek in tolažba za brate, s krotko in ponižno držo, po zgledu Učitelja,'« pa je zapisal msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK.

Iz pridige škofa dr. Franca Šuštarja na svečnico v stolnici: Najprej se postavimo v vlogo, o kateri smo

slišali v današnjem evangeliju: Kako sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v tempelj. Kaj mi lahko iz teh dogodkov, evangeljskih besed, potegnemo za svoje življenje? Najprej to da smo, kakor Jožef, Marija in Jezus, tudi mi poslušni Božji besedi, ki nam je oznanjena, da bi dosegli zveličanje, da bi živeli Gospodovo prijateljstvo in ga ohranjali vso večnost. Druga stvar, ki je posebej značilna v današnjem evangeliju je to, da je bil Simeon napolnjen s Svetim Duhom ter da je po navdihnjenju Svetega Duha prišel v tempelj, sicer ne bi med množico otrok prepoznal ravno Jezusa, Božjo besedo. Pa tudi prerokinja Ana, ki je bila vse življenje posvečena Bogu, je ravno takrat – ni bilo slučajno – prišla v tempelj in sprejela Boga v Svetem Duhu.
Tudi to je za nas spodbuda in izziv, da bi vedno znova prosili Svetega Duha, da bi znali prepoznati pravi trenutek našega življenja, ko se srečamo z Bogom; da bi prosili Svetega Duha, da bi prepoznali Boga: v človeku, v dogodkih sveta, v življenju Cerkve, še posebej pa v molitvi in zakramentih. Jezus je predstavljen od starčka Simeona kot luč, kot luč v razsvetljenje ne le izraelskega ljudstva, pač pa za razsvetljenje vseh narodov, tudi nas. Hkrati pa starček Simeon pove Mariji, da bo ta otrok tudi znamenje nasprotovanja.
To se dogaja Jezusu, pa tudi nam. To je del Jezusovega življenja in njegovega poslanstva, to spada zraven tudi k življenju vsakega kristjana. Po eni strani je lahko znamenje Gospodove bližine, po drugi strani pa tudi znamenje nerazumevanja: človek, ki je drugačen, ki vznemirja in ne pusti človeštvu ali svetu, da bi se zadovoljili s samim seboj. Ker smo zagledani v Gospoda, ker želimo poslušati Svetega Duha, smo drugačni. In prav je, da smo drugačni in da smo znamenje.
Prosimo Gospoda, da bi lahko bili znamenje, da se ne bi poplitvili, ampak da smo zares znamenje, luč in priče odrešenja. Ana in Simeon sta oznanjala svetu to, kar sta doživela, tega nista mogla ohraniti samo za sebe. Oznanjala sta velika dela in oznanjala sta Jezusa kot Odrešenika.
Tudi mi smo povabljeni, da oznanjamo, da to kar sami doživljamo in spoznavamo v srečanju z Gospodom, tudi drugim povemo, da jim razložimo, kako smo se mi srečali z Gospodom, kako je On za nas zveličar sveta in kako smo tudi mi napolnjeni z Božjim. Pomislimo na današnjo sveto mašo, na evharistijo: Simeon je Jezusa sprejel v naročje in se neskončno veselil.
Rekel je: zdaj pa lahko umrjem, doživel sem cilj svojega življenja. In ko gremo mi k obhajilu, pomislite, naredimo še več. Ne samo, da bi Jezusa sprejeli v naročje, ampak sprejmemo tudi Gospodovo telo, zaužijemo evharistijo, živega Boga, živega Jezusa, ki je rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. Zahvaljujmo se mu in hvalimo Gospoda za ta dar.

»Kapela« sv. Rešnjega telesa
Oltarno sliko poklona sv. treh kra­ljev nad tabernakljem uokvirj a bogat »kamnit« nastavek, ki ga je Quaglio naslikal na steno leta 1705. Na viso­kih trebušastih podstavkih, okra­šenih s cvetli­čnimi venci (girlandami), stojita krilata atlanta (podo­bi človeka), ki držita venec »spuščen« z vrha slike oz. okvirja.
V atiki (zgornji za­ključek oltar­ja) dva majhna puta (dečka) pridržujeta rdeč zastor, pod katerim dva večja angela držita z vencem ob­robljeno ovalno sliko. Na njej je upodobljen Kristus, ki v levici drži križ, v desnici pa vladarsko žezlo. Iz njego­ve prebodene strani teče v kelih sve­ta Rešnja kri. Rdeč zastor se nato spu­šča ob sliki vse do naslikane oltarne menze, na kateri »stojita« dva velika svečnika s plamenom na vrhu. Nad atiko je pod zidnim vencem v kartuši grb bratovščine sv. Rešnjega telesa, ki je skrbela za oltar. Grb sestavlja s trnjevo krono ovito Kri­stusovo srce s petimi ranami in nad njim kelih s hostijo. Ob njem je trak z napisom: »Zagotovilo ljubezni Varni« (Pignus Amoris Securi). Z bratovščino sta bili povezani tudi upodobitev sv. Simona in Juda niže ob nastavku, ki pa ju je Langus leta 1846 nadomestil z omenjenim nasli­kanim klasicističnim zastorom in svečnikoma (kandelabroma).

• V ponedeljek, 24. 2., bo po večer­ni sveti maši ob 19.30 koncert od­delka za sakralno glasbo na Aka­demiji za glasbo.

•  Nedelja, 9. 2.: 5. nedelja med letom
•   Ponedeljek, 10. 2.: sv. Sholastika, devica, redovnica
•  Torek, 11. 2.: Lurška Mati Božja, svetovni dan bolnikov
•   Sreda, 12. 2.: sv. Humbelina, redov­nica
•   Četrtek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, re­dovnik
•   Petek, 14. 2.: sv. Valentin (Zdravko), duhovnik, mučenec
•  Sobota, 15. 2.: sv. Klavdij, redovnik
•   Nedelja, 16. 2.: 6. nedelja med le­tom


Papež redovnikom med pridigo ob dnevu posvečenega življenja: »Moje oči so videle tvoje zveličanje.« To so besede, ki jih vsak večer ponavljamo pri sklepni molitveni uri. Z njimi zaključujemo dan rekoč: »Gospod, moje zveličanje prihaja od Tebe, moje roke niso prazne, ampak polne tvoje milosti.« Znati videti milost je izhodiščna točka. Gledati nazaj, ponovno brati lastno zgodovino in v njej videti zvest dar Boga: ne le v pomembnih trenutkih življenja, ampak tudi v krhkostih, v šibkostih, v bedi … Bog nas namreč vedno ljubi in se nam podarja, tudi v naši bedi. Mislim, da je bil Hieronim, ki je veliko dal Gospodu in Gospod je zahteval še več. In mu je rekel: »Toda Gospod, vse sem ti dal, vse, kaj še manjka?« »Tvoji grehi, tvojo bedo, daj mi svojo bedo.« Kadar je naš pogled uprt Vanj, se odpremo odpuščanju, ki nas prenavlja in potrjuje nas njegova zvestoba. Danes se lahko vprašamo: »Na koga jaz usmerjam svoj pogled: na Gospoda ali nase?« Kdor zna videti predvsem Božjo milost, odkrije protistrup za nezaupanje in posveten pogled. Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2020/01/02


Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan:
 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Avtor ob Ni komentarjev:

petek, 7. februar 2020

Teden Božje Besede 2. 2. 2020-9. 2. 2020


Angel bo vstopil v svetišče, pravi Malahija na svečnico, da bi Bogu darovali daritve, kakor je prav. Ljudje sicer vedno kaj darujemo, vendar ne tako, kakor je prav. Darujemo na pol, preračunljivo, za pomiritev vesti; tako da druge privežemo nase in jih zapletemo v svoje skrite interese.
Pri vseh človeških daritvah je vedno še kak drugoten namen. Toda rešuje le popolna daritev, kakršno je uresničil Jezus. Mi vstopamo v njegovo daritev; tako naša nepopolna daritev združena z njegovo popolno daritvijo postane daritev, kakor je prav. Malahija je govoril o angelu, ki bo stopil v svetišče, pismo Hebrejcem pa je še bolj jasno, pravi namreč, da se bo Jezus izenačil z Abrahamovim rodom, torej z nami. Jezus je vstopil v minljivo, v neodrešeno meso, si ga privzel in se tako popolnoma izenačil z nami.
Podobno tudi starši vstopate v blato, ki ga vaš otrok pusti v plenicah. Če hočete otroku pomagati, morate prijeti njegovo blato, celoto njegove resničnosti. Človeško blato je podoba naše neodrešenosti. Tudi Kristus je vstopil v blato in dopustil, da ga je naš greh, naše blato umazalo; a ker je bil Božji Sin, je iz njega vstal in nas pritegnil k sebi, da bi bili pred njim sveti in brezmadežni.
Starček Simeon je torej videl Božjega Sina, ki je prišel v svetišče, zato da bi trideset let pozneje končal na križu in na njem opravil pravo daritev. Zaradi spoznanja, da je Kristus edini, ki je lahko v polnosti vstopil v naš greh, je Simeon izrekel besede: »Zdaj odpuščaš Gospod svojega služabnika v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.« Simeon se je zahvaljeval za luč, za spoznanje, da je tisti, ki ga je vzel v naročje, Božji Sin, ki bo s svojo daritvijo človeku omogočil zveličanje.
Milan Knep

»MOJE OČI SO VIDELE TVOJO REŠITEV«

Prvotno ime današnjega prazni­ka je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako 'očistiti'. Temu predpisu se je podredila tudi Mari­ja, da bi, četudi je Jezusa spočela in rodila deviško, izpolnila Božjo po­stavo.
Evangelist Luka v poročilu o nje­nem obisku v jeruzalemskem tem­plju omenja srečanje s starčkom Si­meonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naro­čje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega slu­žabnika, o Gospodar, po svoji bese­di v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«
Spomin na ta dogodek je prva Cer­kev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Ko se je prazno­vanje širilo, je dobilo ime 'sreča­nje' po srečanju s starčkom Si­meonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v raz­svetljenje poganov«. Na te besede starčka Simeona se naslanja staro­davni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč in naše ime praznika svečnica.
Vir: splet
»Daruj svojega Sina, o sveta Devica, postavi pred Gospoda blagoslovlje­ni sad svojega telesa. Daruj sveto in Bogu prijetno žrtev v spravo za nas vse. Bog bo brez dvoma sprejel novo daritev in dragoceno žrtev, o kateri on sam pravi: 'Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.' Tudi jaz, Gospod, ti prostovoljno darujem svo­jo žrtev, ker si se tudi ti prostovoljno daroval, ne zaradi sebe, temveč zara­di mene, za mojo rešitev. Samo dvoje imam, Gospod: telo in dušo; o ko bi ti mogel to dvoje vredno darovati v hvalno daritev! Bolje, veliko bolje bo zame, če se darujem tebi, kakor pa da se pre­pustim sam sebi. Če namreč ostanem sam, se moja duša vznemirja; v tebi pa se moj duh razveseli, kakor hitro se ti brez pridržka darujem ... Ti, Go­spod, nočeš moje smrti, ali naj ti ne darujem rad svojega življenja? To je vsekakor žrtev, ki pomirja tvojo jezo; žrtev, ki ti ugaja, živa žrtev.« (sveti Bernard)

STOLNICA NAS DOM Češčenje Najsvetejšega

Ob upodobitvi kreposti vere, naslika­ne vrh oboka nad oltarjem Svetega Rešnjega telesa, sta levo in desno na obočnem loku naslikani dve zgodbi, povezani s sveto evharistijo, ki sta v umetnosti precej redki, pa toliko bolj zanimivi.
Druga upodobitev je bolj »drama­tična«: mladega Maksimiljana je v bližini Innsbrucka lovska strast zapeljala v prepadne stene, od ko­der ni videl rešitve, zato je v stiski klical, naj prinesejo Presveto Rešnje telo. Quaglio ga je naslikal v trenutku, ko kleči na previsni ska­li in od daleč moli ter časti Najsve­tejše, ki ga pod njim v monštranci povzdiguje duhovnik. Duhovni­ka spremljajo pomočniki, ki nosi­jo baldahin in svečo, ministrant kadi s kadilnico, nižje v ozadju pa vse skupaj spremljajo zaskrbljeni dvorjani. Mladeničeva zamaknje­nost v Presveto pa že napoveduje njegovo rešitev.

•  V ponedeljek, 3. 2., bo pri vseh mašah blagoslov svetega Blaža.
•  V sredo, 5. 2., bo po večerni sveti maši kratka molitev v čast svetemu Jožefu.
•  V četrtek, 6. 2., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsve­tejšim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
•  V petek, 7. 2., bo ob 8.30 moli­tev pred Najsvetejšim in posve­titev Srcu Jezusovemu. Ob 15.00 pa bo ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
•  V soboto, 8. 2., bo ob 8.30 mo­litev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Marijinemu.
•  V soboto, 8. 2., bo ob 10.00 sveta maša za vse žive in pokoj­ne umetnike in ljubitelje kultu­re. Daroval jo bo nadškof msgr. Stanislav Zore.
• V ponedeljek, 24. 2., bo po večerni sveti maši ob 19.30 kon­cert oddelka za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo.

•  Nedelja, 2. 2.: Jezusovo daro­vanje svečnica
•  Ponedeljek, 3. 2.: sv. Blaž, škof, mučenec
•  Torek, 4. 2.: sv. Oskar (Ansgar), škof
•   Sreda, 5. 2.: sv. Agata, devica, mučenka
•   Četrtek, 6. 2.: sv. Pavel Miki in drugi japonski mučenci
•   Petek, 7. 2.: sv. Nivard, redov­nik
•   Sobota, 8. 2.: sv. Jožefina Bakhita, sužnja
•   Nedelja, 9. 2.: 5. nedelja med letom

Papež med pridigo na nedeljo Bož­je besede:
»Potrebujemo njegovo Besedo: da jo poslušamo sredi tisočih besed vsake­ga dne, tisto eno Besedo, ki nam ne govori o stvareh, ampak nam govori o življenju. Dragi bratje in sestre, na­redimo v sebi prostor za Božjo besedo! Vsak dan preberimo kakšno vrstico iz Svetega pisma. Začnimo z evan­gelijem: doma ga imejmo odprtega na nočni omarici, nosimo ga s sabo v žepu ali v torbi, odprimo ga na telefo­nu, pustimo, da nas vsak dan navdihne. Odkrili bomo, da nam je Bog blizu, da razsvetljuje naše sence in da z ljubeznijo vodi v globine našega življenja.« Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2020/26/01

Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki:  

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

Pri založbi KUD Logos je izšla knjiga našega duhovnega pomočnika Milana Knepa. Knjigo lahko dobite v stolniškem kiosku.

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)