25. NEDELJA MED LETOM

Izza Božje besede odmeva latinski pregovor: Respice finem! Misli na konec, na cilj svoje poti! V njem je skrito vprašanje, ki zadeva prav vsakega človeka, tudi če se sam z njim ne ubada: »Čemu sem na svetu?« To ni filozofsko vprašanje, ni stvar svetovnega nazora, ampak čisto konkretno in vsakega posameznika. Če si na to vprašanje ne znam ali ne upam odgovoriti, sem v nevarnosti, da se bom prepustil toku življenja, ne da bi posebej pazil na to, kam me pelje. Dekle v Alici v čudežni deželi na križišču vpraša mačko, po kateri poti naj gre. »Kam pa si namenjena?« »Ne vem.« »Potem pa je čisto vseeno, po kateri poti greš.«

Življenje ima polno obpotnih ciljev, privlačnih in z vabljivimi obljubami osvetljenih. Vrsta pričevalcev našega časa govori prav o tem, kaj jih je potegnilo na prijetne, a na koncu brezsmiselne poti in kako so čutili kot posebno Božjo milost, da so to uvideli, pa tudi kako so prejeli moč za novo pot. Nekateri v zablodah vidijo takoj delo hudega duha. Pa nas danes praktično modri Jakob usmerja najprej vase.

Prvi razlog za zablode je v človeku samem, ime mu je poželjivost. Kdor se ni naučil presojati in krotiti svojih želja, bo hitro zdrsnil v nevoščljivost in kritikastrstvo, v zahtevnost ter nezadovoljnost. Kdor je ujet v to, ni ugledal poti, na kateri bi mogel postati srečen. Druga ovira pravičnim so ljudje, ki jim Knjiga modrosti pravi brezbožniki. Sami niso odkrili dragocenosti dveh sester: poštenosti in pravičnosti. O takih je Jezus govoril kot o slepih. Sposobni so zaničevati pravične, jih izkoriščati, pa tudi preganjati. Zlasti v politiki in tudi v gospodarstvu je kar nekaj ljudi preprosto izginilo, ker so bili pravični ali pa so opozarjali na nepoštenosti.

»Čemu si prišel?« si je govoril Bernard, ko je postalo življenje v samostanski samoti do skrajnosti zahtevno in naporno. Aleluja spev pove: »Gospod nas je poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda, Jezusa Kristusa.« Jasneje ne bi mogel.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE
Sedemnajsta kateheza papeža Frančiška: Prosilna molitev

Krščanska molitev je zelo človeška, saj ljudje molimo takšni, kakršni smo, z molitvijo Boga slavimo, se mu zahvaljujemo in ga prosimo. Ko je Jezus učence učil moliti, je želel, da bi z molitvijo očenaša z Bogom vstopili v odnos sinovskega zaupanja in bi vse svoje prošnje naslovili nanj.

Tako v očenašu Boga najprej prosimo za najvišje darove: posvečenje Njegovega imena, prihod Njegovega gospostva, uresničitev Njegove volje. Nato pa prosimo za preprostejše, bolj vsakdanje darove, kot je »vsakdanji kruh«: kamor spadajo tudi zdravje, dom, delo, vsakdanje stvari; pa tudi evharistija, ki je potrebna za življenje v Kristusu. Prosimo za odpuščanje grehov, ki ga vedno potrebujemo; za mir v svojih odnosih ter za pomoč v skušnjavah in varstvo pred hudim.

Prositi, moledovati je zelo človeško. O tem Katekizem lepo pravi: »S prosilno molitvijo izražamo zavest svoje povezanosti z Bogom: kot ustvarjena bitja nismo ne svoj izvor ne gospodarji nad nadlogami ne svoj zadnji cilj, temveč grešniki, kakršni smo, kot kristjani vemo, da se odvračamo od Očeta« (KKC, 2629).

Če se nekdo ne počuti dobro, ker je naredil nekaj slabega, ker je grešil, se s tem, ko moli, že približuje Gospodu. Včasih smo sicer prepričani, da ničesar ne potrebujemo, da zadostujemo sami sebi in da živimo v popolni samozadostnosti. A slej ko prej ta iluzija izgine. Vsi kdaj pa kdaj doživimo trenutek potrtosti ali osamljenosti, ko se nam zdi, da se vse sesuva, da je bilo dosedanje življenje zaman. V takih navidezno brezizhodnih situacijah obstaja samo en izhod, molitev: »Gospod, pomagaj mi!« Molitev odpira žarke svetlobe v najhujši temi.

Ko je Jezus govoril o nepoštenem človeku, ki je moral pred svojim gospodarjem položiti račune, pravi, da je ta rekel: »Sram me je prositi.« Mnogi imamo ta občutek: sram nas je prositi; sram nas je nekoga prositi za pomoč, sram nas je prositi Boga. Kadar začutimo potrebo po molitvi, zlasti takrat, ko smo v stiski, nas ne sme biti sram moliti in prositi: »Gospod, potrebujem to in ono, Gospod, v stiski sem. Pomagaj mi!« To je klic srca k Bogu, ki je Oče. In tega se moramo naučiti tudi, ko smo srečni: zahvaljevati se Bogu za vse, kar nam je dano, in ničesar ne imeti za samoumevno ali zasluženo: vse je milost, ki nam

»Vsi moramo trpeti. Toda strinjati se moramo, da nam trpljenje prinaša nešteto koristi, in to brez razlike, ali smo grešniki ali pravični, mlačni ali goreči, kajti za prve bo trpljenje balzam, ki celi rane duše, za druge spodbuda h kreposti, za tretje pa obvarovanje pred padcem.«

(Blažena Kolumba (Ivana) Gabriel, opatinja, redovna ustanoviteljica)

jo Gospod vedno daje. Prosilna molitev gre z roko v roki s sprejemanjem naše omejenosti in stvarnosti.

In Bog bo, to dobro vemo, odgovoril na vsako našo molitev. Bog vedno odgovori: danes, jutri, na tak ali drugačen način. Sveto pismo to neštetokrat ponovi: Bog sliši klic tistih, ki ga kličejo. Tudi naša zamolčana vprašanja, tista, ki ostajajo v globini našega srca, ki se jih celo sramujemo izraziti, Oče sliši in nam želi pomagati. Treba pa je biti potrpežljiv in vztrajati. Vse naše življenje, tudi molitev je vedno čakanje, a vemo, da bo Gospod zagotovo odgovoril.

OBNOVA MILAVČEVIH ORGEL

Nekateri ste morda opazili, da je v preteklem tednu »zaživela« Facebook stran »Obnova Milavčevih orgel v ljubljanski stolnici«.

Na povezavi https://www.facebook. com/profile.php?id=61565429474355 bomo širšo javnost seznanjali s potekom obnove ter s tem povezanim glasbenim dogajanjem v ljubljanski stolnici.

Glede obnove Milavčevih orgel v ljubljanski stolnici se različni predlogi, načrti in priprave »vlečejo« že vsaj dobrih trideset let.

Pred tremi leti pa smo začeli resne pogovore, na katerih smo usklajevali različne poglede in največjo pozornost namenili skrbni pripravi tehnične dokumentacije orgel. V soboto, 6. aprila 2024, smo na šestem sestanku komisije za obnovo Milavčevih orgel sprejeli odločitev, da letos jeseni (čez dober mesec dni), ob različnih spremljajočih dogodkih, o katerih vas bomo obveščali, uradno začnemo Projekt obnove Milavčevih orgel v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani.

Obnova orgel bo med drugim tudi pot odkrivanja pomena lastne orgelske kulture. Več kot 110 let stare Milavčeve orgle v ljubljanski stolnici so dobro ohranjen zvočno-tehnični biser slovenske pozne romantike in kot en redkih ohranjenih instrumentov tega obdobja tudi v širšem evropskem prostoru predstavljajo izredno pomemben zvočni dokument. S projektom obnove si prizadevamo ozaveščati, varovati in oživljati orgelsko kulturno izročilo v slovenskem prostoru ter vzpostavljati mednarodne povezave.

Vse v zvezi z obnovo lahko torej spremljate na omenjeni Facebook strani, s pomembnejšimi koraki obnove pa vas bomo seveda sproti seznanjali tudi v Tednu Božje besede.