29. NEDELJA MED LETOM - MISIJONSKA

Dostikrat misel ene nedelje izhaja iz prejšnje. Ko pustimo, da duh tega bogoslužja Cerkve pronica v nas, se poglablja in širi naše razumevanje, s tem pa tudi odnos do zaklada Božjega razodevanja. Ozek pogled pač lahko rojeva le ozke perspektive, Božja misel pa širi duha. Božja beseda in tudi vsi drugi Božji darovi niso za ponašanje, kot tudi ne imetje ne položaj ne znanje ne oblast. Saj se najdejo ljudje, ki se znajo ponašati celo s svojo duhovnostjo in jo vsiljevati drugim, kar navadno rojeva prav nasprotni učinek.

Izzivalno vprašanje farizejev o davku tuji oblasti odpira vprašanje odnosov med narodi in oblastmi. Rodil ga je konkretni položaj, ko so Rimljani vsemu Vzhodu, tudi Judom, vsilili svojo oblast. Nekaj uporov je prineslo le množico pobitih in tako razumevanje nacionalnosti je bil nazadnje celo izgovor za obsodbo in smrt Božjega Sina. Ljubezen do lastnega naroda ni najprej v tem, da branimo zemljo in lastno oblast ali tudi le svojo kulturo in jezik. Kdor niti tega ne zna, ne ve, kakšna dragocenost je narodova identiteta. Vendar samo to tega vprašanja ne rešuje.

Ljubezen do lastnega naroda se bolj pokaže v tem, da gojimo spoštljivo pozitivno misel tudi do drugih, posebej seveda takih, ki živijo težje kot mi. Saj meje niso samo za to, da narode ločujejo, kar velja tudi za različne vere in kulture. Jih je pa treba spoštovati. Potem lahko postanejo črte stičišč in povezanosti. Bog je »prijel poganskega kralja za desnico«, mu navdihnil misel, naj da judovskim sužnjem svobodo, da se lahko vrnejo domov in obnovijo svojo domovino.

Zato misijonsko delo še zdaleč ni samo v oznanjevanju evangelija in naši pomoči misijonarjem, da bi Cerkev rasla. Najprej je delo za naše krščanstvo, potem pa pomoč za celosten razvoj teh narodov v gospodarskem, socialnem in duhovnem smislu. Ko ne bi hudič prilepil teženj velikih za lastno korist, bi bilo to delo Cerkve veliko lažje in bolj rodovitno.

Anton Slabe

MISIJONSKA NEDELJA - »Goreča srca, noge na poti«

Misijonsko poslanstvo je najprej oznanjevanje evangelija z besedo in življenjem, šele nato gre tudi za krščansko dobrodelnost, ki spoštuje vsakega človeka in mu želi pomagati tam, kjer je. »Goreča srca, noge na poti« (prim. Lk 24, 13-35), geslo letošnje misijonske nedelje nas spominja, da mora vera v vsakem od nas vžgati ogenj gorečnosti in pričevanja, v konkretnih korakih približevanja bližnjim.

Ali kot je rekel bl. Anton Martin Slomšek: »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti.« Dragi prijatelji, naj misijonski mesec oktober in še posebej praznik misijonske nedelje v vas poživita prvotno upanje in oznanjevalni zagon, da bodo tudi vaše skupnosti žarele od neustavljive želje oznaniti Kristusa našim sodobnikom.

Hvala pa tudi za vso vašo zvesto in iskreno podporo slovenskim in drugim misijonarjem, ki delujejo po vsem svetu. Vaše molitve in darovi so gorivo, ki ohranja živ njihov ogenj pričevanja. Bog vam povrni za vso podporo.

Matjaž Križnar, narodni ravnatelj za misijone

STOLNICA - NAŠ DOM

Stare stolne orgle - Zapis iz Cerkvenega glasbenika

Kot zanimivost naj objavimo šaljiv zapis iz Cerkvenega glasbenika (Št. 11, november 1911, str. 94-95) z naslovom: Kako sta Gregor Rihar in Blaž Potočnik popravljala stare stolne orgle.

Stare sv. Nikolaja orgle v ljubljanski stolnici bi vedele povedati marsikateri prizor, ki se je vršil na koru. Naj se eden spominu ohrani. Pred 50 leti so bile orgle že slabe, na njih je poizkušal marsikateri mojster svojo umetnost, za hip malo uredil, a zopet je prišlo kaj v nered, kar je organista dražilo. Pokojni Gregor Rihar je bil sicer spreten organist, imel izboren posluh, saj je v eni uri uglasbil 4 klavirje za koncert, ko se je trudil prej celi dan veščak, da bi vse 4 instrumente, na katere se je hkrati igralo na večer, spravil v soglasje, a mehanik on ni bil.

Tu mu je pomagal iskreni prijatelj Blaž Potočnik, župnik v St. Vidu nad Ljubljano. Ta je bil nekako mojster za vse Universallgenie, ki je kaj rad postregel na vse strani. Kedar je bil Rihar v zadregi, poslal je po Potočnika, ali ga je sam šel osebno prosit v St. Vid. In g. Blaž je imel že nekatera pripravna orodja doma, ter kar z njimi oborožen prišel na stolni kor. Pri taki priliki sta enkrat dolgo časa popravljala pri ceveh, mehu in piščalih.

Potočnik je tu privil, tam prepihal, tukaj odžagal, tam kaj prilepil, in potrpežljivi Rihar mu je podajal orodje, kakršnega je ravno tovariš rabil. Rihar je bil že truden in nejevoljen; tudi prah, ki ga je g. Blaž izpihal iz piščali, se mu je vlegal na pljuča. Prav oddahnil se je, ko je Potočnik na zadnje končal:

»Gregor, sedaj bo pa že v redu, le k orglam, jaz grem pa na stranski kor meh pritiskat!«

Ves vesel se vsede Rihar za orgle in si pripravi spremljevanje latinske maše, katero je imel za nedeljo na vrsti. Najbrž, si je mislil, bo g. Blaž kaj pokritiziral, kako registriram; dobro je, če se človek kaj od takega veščaka nauči. Ko zasliši, da je Potočnik meh zagnal, prične po kratkem preludiju oddelek obligatnega spremljevanja latinske maše.

Bilo je sicer večinoma popravljeno pri orglah, a nekatere poteze so silno motile harmonijo. Vendar je Rihar spremljevanje »glorie« preigral, in Potočnik potrpežljivo pritiskal na mehovje. Ko je končal, vidi, da Potočnik zapušča stranski kor in se doli vrača. Rihar je bil nejevoljen in razdražen, ker orgle po tolikem trudu niso bile v redu; kaj bo rekel šele

Potočnik, ki je več ur stal v omari med piščalmi golorok, prašan, potan in zdelan, celo kaka pajčevina se ga drži! On se je mučil, Rihar le zunaj stal ter mu podajal, kar je zahteval. Ker je bil Rihar bolj boječe nature, pričakoval je, da se vlije sedaj ploha nejevolje ali celo srditosti nanj in njegove piškave orgle. In svoje orgle je Rihar toliko ljubil!

A g. Blaž stopi sicer nekoliko poredno resen, ne razdražen na glavni kor, ter že pri vratih zakliče Rihar- ju: »Kaj si pa vendar sedaj igral?« Rihar boječe: »Glorijo, obligatno spremljevanje N. latinske maše.«

Potočnik se udari ob čelo: "No ja, jaz sem pa za Credo pritiskal meh, zato nisva skup prišla."

Riharju se hipoma razvedri obraz in buškne v smeh. Potočnik pa mirno zopet odpira omaro ter začne popravljati nedostatke. Ko je pritiskal meh, si je natanko zapomnil, kje je napaka, in ker je sestavo orgel imel v mezincu, je takoj vedel, kaj ni v redu. In zopet je Rihar podajal sedaj kladivo in zopet dleto; pa žago in kar je Potočnik zahteval. In Rihar se je še vedno smejal dovtipu, da ne more biti soglasja, ako igralec glorijo igra, mehač pa za Credo pritiska.

Še bolj je postal dobre volje, ko je prisluškoval Potočnikovim opazkam pri popravljanju: »Raca na vodi, ti boš meni nagajala, ti stara, razjedena pokveka! Le ubogaj me, ti revna piščal, ali ti pa zavijem vrat, da boš za vedno nema ostala! Kaj se mi protiviš, ko te ne spustim prej, da te vravnam. Sem že hujšega škrata ugnal, pa ne bom tebe, sirota!

Tukale stoj in se mi ne gani, sicer te pribijem, da se ne ganeš več. Ti mala žaba cinasta, tako mala si, pa hočeš, da naj gre po tvoji glavi, da se boš na sosedo naslanjala. Po konci, tako stoj m vbogaj Riharja, ko te dregne pod rebra. Mala si, a na svojem mestu zaležeš za ono veliko v prospektu, ki se oblastno šopiri v ospredju m zija po cerkvi ter zijala prodaja!« — Konec tega samogovora je bil, da sta se oba vračala zadovoljila raz kora, in zopet so bile orgle za nekaj mesecev v redu.

Al. Arko