4. POSTNA NEDELJA
»Napolni svoj rog z oljem in pojdi!« In Samuel je šel, čeprav ga je bilo strah. Vedel je, kam naj gre, poznal svojo nalogo, v presojanju Jesejevih sinov pa se je krepko zmotil. To se nam dogaja, ko ocenjujemo druge po zunanjosti, ne vidimo jim pa v srce. Res ni vsakemu zaupati, a ko prikrivamo, kar nosimo v srcu, s tem tvegamo, da nas drugi ne bodo prav spoznali, ne razumeli. Le med ljudmi, ki si zaupajo in so vredni zaupanja, se ustvarja resnična edinost, taka, ki daje občutek sprejetosti, razumevanja.
A za to je potrebna vera, ki se hrani z osebnim pogovorom z Bogom. Znanje nauka ne zadostuje, kot še tako znanje psihologije ne zadostuje za popolno razumevanje človeka, dokler se ga ne naučimo gledati s toplino srca. Ko razmišljamo o ljudeh in dogodkih, si bistrimo poglede. Pa se marsikomu zgodi, da si ustvari le svoj pogled, se z njim zadovolji in s tem okvirom vse meri in presoja. To pa je obstanek na mestu, životarjenje, spoznanje in odnosi ne rastejo več.
Prav to se je zgodilo Savlu, zadovoljil se je s svojimi mislimi in načrti. Tudi David bi ostal le pastir in kmet, ko se ga ne bi dotaknil Božji duh. Kljub njegovim grehom ga je vodil in navdihoval. Ker mu je ostajal zvest, je zorel v zaupanju in predanosti Bogu. Ta Samuelov rog z oljem nam tako govori o dragocenosti vztrajne, rastoče vere. V priliki o desetih devicah bo Jezus opomnil, da so ene zgrešile, zamudile svatbo, ker niso imele posodic z oljem, da bi znova napolnile svetilke.
Misliti naprej, vse tehtati pred Bogom in z njim, pa prositi za razsvetljenje pomeni iskati pogled Božje modrosti. Farizeji so imeli vero, a po svojem umevanju, zato so Bogu nevede postavili mejo. Starši sleporojenega so jo iz strahu prikrili. Sin pa, osvobojen slepote, jo z veseljem razodeva in o njej govori. Vidi sicer, da ima svet raje ljudi, ki so »slepi« in jih je laže voditi, motijo pa ga tisti, ki znajo samostojno razmišljati. In živi srečno hvaležen.
Anton Slabe
POSTNI ČAS IN POKORA
Pokora, ki nam jo Cerkev v postnem času še posebno priporoča, je po svojem bistvu spreobrnjenje, duhovna prenova, obrat človeka od ničevosti in obrnitev k Bogu. Zato pa je pokora težka, boleča, a hkrati tudi tako lepa, plodovita in vesela. Torej pokora ne pomeni, kakor navadno mislimo, nekaj mučnega, morečega. Po svojem bistvu je nekaj veselega, osrečujočega, saj je to redna pot združenja z Bogom. Iskreno notranje spreobrnjenje morajo spremljati tudi zunanja dela: odpoved, zatajevanje, dejavna ljubezen, apostolat itd. Pokora postnega časa ima mnogo globlji pomen kot samo odpoved nečemu in od nečesa.
Pokora mora biti spreobrnjenje: molitev, ljubezen. Ljubezen ne samo do Boga, temveč do vseh ljudi: »Pokora postnega časa naj ne bo samo notranja in zasebna, ampak tudi zunanja in občestvena. Spokorne vaje je treba gojiti primerno možnostim naše in različnih pokrajin ter razmeram vernikov« (Konstitucija o svetem bogoslužju, B 110).
Bogoslužje postnega časa ne zahteva v prvi vrsti zunanjih del pokore, temveč pravilno notranjo naravnanost, za kar pa je nujno potrebno: pokora, post, prekinitev z grehom, ki je krivica do Boga in ima tudi socialne posledice; ljubezen do Boga in bližnjega, poglobljena molitev, obilnejše hranjenje z Božjo besedo, pomoč potrebnim.
Konstitucija o svetem bogoslužju naglaša: »Postni čas ima dvojno nalogo. Z ene strani naj zlasti s spominjanjem krsta ali s pripravo na krst, z druge strani pa s pokoro pripravi na obhajanje velikonočne skrivnosti vernike, ki naj v tem času bolj vneto poslušajo Božjo besedo in se z večjo gorečnostjo posvečajo molitvi« (B 109). Zaživeli naj bi torej bolj krščansko, saj smo ljudstvo krščenih, ki potujemo proti dokončni večni veliki noči. Postni čas nas s svojim bogoslužjem pridružuje pripravi katehumenov na krst in pokoro.
Zakrament sprave je po svojem bistvu obnovitev krstnih obljub, dolžnosti in krstne milosti, močna spodbuda za poglobitev in uresničitev krstnega spreobrnjenja. Zakrament sprave je treba vedno gledati pod dvojnim vidikom: kot askezo in kot zakrament. En vidik vodi k drugemu in zato se oba zlijeta v nov sestav, ki mu pravimo spreobrnjenje. Od pepelnične srede do svetega tridnevja je poseben čas milosti in spreobrnjenja.
Cerkev pojmuje postni čas kot velike duhovne vaje, in to ne samo za izbrane stanove, temveč za vse božje ljudstvo. Bog uresničuje našo spravo s seboj in nas vabi v svoj dom. Zakramentalno življenje ni zavarovalna polica zagotovila za odrešenje, temveč sredstvo sprave. V tem smislu postni čas ni samo priprava na veliko noč, temveč čas krščanskega uvajanja, to je čas dejanskega osebnega sodelovanja v pashi.
Kristjan, to je krščenec, se pridruži Kristusovemu trpljenju, da bi bil deležen slave njegove milosti. Če bomo postni čas preživljali v takšnem duhovnem ozračju, potem nam najrazličnejša pokora ne bo formalnost in navada, temveč mistagoško poglabljanje in doživljanje našega krsta.
Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti
STOLNICA NAS DOM
Stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar prvi del
Prav je, da se moža, ki je bil najbolj zaslužen za zidavo naše stolnice, pa tudi sicer odgovoren za vodenje škofije na prehodu iz 17. v 18. stoletje, vsaj na kratko spomnimo tudi ob zapisu o njegovem spomeniku. Kdo je torej bil v resnici Janez Anton Dolničar? Janez Anton Dolničar (Thalnitscher) je bil rojen v Ljubljani 9. januarja 1662.
Njegov oče Janez Krstnik je bil mestni sodnik in večkratni župan, mati Marija Ana pa je bila iz ugledne družine Schonleben. Šolalse je najprej pri jezuitih v Ljubljani in Gorici, leta 1681 je odšel študirat teologijo na Dunaj, doktoriral pa je v Rimu in tam imel tudi novo mašo.
Po vrnitvi v Ljubljano je najprej postal tajnik škofa Žige Herbersteina, leta 1689 njegov generalni vikar, leta 1700 pa je postal še stolni dekan. Ko se je škof Herberstein maja 1701 odpovedal škofiji in odšel v samostan v Perugio, je stolni kapitelj izvolil Dolničarja za svojega vikarja; generalni vikar pa je ostal tudi pod škofoma Francem F. Kunburgom in Francem K. Kaunitzom.
Leta 1712 je postal član deželnih stanov in 1689 član Dizmove bratovščine, bil pa je tudi član Akademije operozov in posredni pobudnik Akademije filharmonikov. Kot generalni vikar treh škofov, ki so bili vsi tujci, je bil on tisti, ki je dejansko vodil ljubljansko škofijo 25 let.
 |
| "Dolničarjev portret na freski za orgelsko omaro" |
Pastoralno pa je deloval tudi med verniki, zlasti v mestu: kanonike in duhovnike je zbiral vsak petek na pastoralne sestanke, nedeljske popoldanske postne pridige je prenesel iz kapucinske cerkve v stolnico, leta 1711 je začel s krščanskim naukom za otroke v stolnici ter si med drugim prizadeval, da bi smeli v ljubljanski škofiji častiti svetnike, ki so bili povezani z zgodovinsko utemeljenimi sledovi krščanstva v rimski Emoni (Hilarij, Tatian, Maksim, Pelagij, Maksimilijan, Valerijan) in v poznejših stoletjih dobe pokristjanjevanja Slovencev (Pavlin, Rupert, Virgil) in krščanske dobe (Kunigunda, Leopold), ter svetnike, ki se jim verniki posebej priporočajo (Florijan, Primož in Felicijan, Ahacij s tovariši, Marjeta, Rok).
DOGODKI PRED NAMI
• V tednu od 18.3. do 25.3. obhajamo Teden družine. Program in vse informacije so na spletni strani: https://katoliskacerkev.si/tedendruzine2023.
GODOVI IN PRAZNIKI
• Nedelja, 19.3.: 4. postna nedelja, Laetare
• Ponedeljek, 20.3.: sv. Martin iz Brege, škof
• Torek, 21.3.: sv. Serapion, škof, mučenec
• Sreda, 22.3.: sv. Lea, spokornica
• Četrtek, 23.3.: sv. Alfonz Turibij iz Mongroveja, škof
• Petek, 24.3.: sv. Katarina Švedska, redovnica
• Sobota, 25.3.: Marijino oznanjenje, slovesni praznik
• Nedelja, 26.3.: 5. postna nedelja
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI
VSAK DAN8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim
18.00: Rožni venec
NEDELJA
15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: Ura Božjega usmiljenja
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Ni komentarjev:
Objavite komentar