3. POSTNA NEDELJA

»Ali je Bog med nami?« je vprašanje čisto na začetku duhovne poti. Človek se na čase obilja hitro navadi, vendar v njih zlahka postaja domišljav in razvajen, nesposoben za napore, posebej za odpovedi in velikodušnost. In Bog ostaja mnogim neznanec in tujec. Čudno, prav taki časi porajajo v ljudeh kar neverjetno nezadovoljstvo. Če umanjka ena stvar, koliko kritike, jeze, protestov in zahtev.

Zmanjša se vrednost in pomen duhovnih kvalitet, preveč sili naprej zahteva po zadovoljevanju telesnih, zemeljskih potreb ali celo samo prijetnosti. Izginjajo solidarnost, odgovornost in poštenost, rasteta pa sebičnost in poželjivost.

Odvadimo se prositi in zahvaljevati. Pa ne opazimo, da s tem sami sebi pripravljamo čas krize. V času pomanjkanja pa je človek hvaležen za vsako dobro malenkost in se je veseli ter jo tudi čisto drugače ceni in varuje. Ker se mora boriti za življenjske vsebine, postaja v sebi močnejši, bolj potrpežljiv in tudi bolj razumen.

Tudi sposobnosti biti zadovoljen in srečen se je treba učiti. Skala na Horebu, za katero je bilo skrito pravo malo jezero, je podoba Božjih zakladov, ki jih odkrivata pamet in vera. Treba jih je iskati, se zanje truditi in Boga prositi. Je to potem potrdilo, da je Bog z nami? Komu najbrž je. Pa bi raje dejal: »Ker vem, da je Bog z nami, se rad sam trudim in rad trkam na zakladnico njegove dobrote.«

Samarijanka je Božjo bližino iskala na gori, Judje v templju. A to je le prostor, okvir in znamenje svetega, ki nas vzgaja v zavesti, kako zelo nam je Bog blizu, bolj kot si moremo misliti. Blagor tistemu, ki razume, da je v trkanju na Božjo dobroto najbolj pomemben duh ponižne zavesti, da Bog v vsem ravna z nami kot najboljši oče, in ker ve, da je najmanjša milost iz skale Božjega Duha dragocenejša kot največje, kar ponuja svet.

Anton Slabe

POKORA V STARI ZAVEZI

V Stari zavezi je vedno jasneje poudarjen verski pomen pokore. Tudi takrat, ko se ljudje k pokori zatečejo v glavnem zato, da bi po storjenem grehu potolažili božjo jezo, ali pa v velikih nesrečah ali zato, da bi prejeli od Boga pomoč, moremo vendarle ugotoviti, da zunanja dejanja pokore spremlja notranje stanje spreobrnjenja k Bogu.

Ljudje si pritrgujejo v jedi, se odpovedujejo premoženju, dajejo miloščino, množijo in poglabljajo molitev tudi še potem, ko je bil greh že odpuščen, in ne prosijo več za kakšno posebno milost. Postijo se in oblačijo v raševino, da svoje duše pokorijo, da se ponižajo pred Gospodovim obličjem, da se obrnejo k Bogu. Postijo se, da bi Boga lažje iskali v molitvi, da bi ga lažje razumeli in se pripravili na srečanje z njim.

Pokora je torej v stari zavezi versko in osebno dejanje, katerega cilj je Boga ljubiti in se mu bolj osebno izročiti. Dalje moremo ugotoviti, da se po kora pojavlja že pred Kristusom kot sredstvo in znamenje svetosti. Spomnimo se Judite, Daniela, prerokinje Ane in toliko drugih izbranih ljudi, ki so služili Bogu noč in dan v postu in molitvi, in to z velikim veseljem. Prav tako moremo iz Stare zaveze spoznati, kako so pravični ljudje z osebno pokoro zadoščevali za grehe občestva.

Izmed teh naj omenimo Mojzesa, ki se je štirideset dni postil, da bi potolažil Gospoda zaradi grehov nezvestega ljudstva (prim. 5 Mz 9, 9; 2 Mz 24, 18). Tako se nam predstavlja podoba Božjega služabnika, ki je nosil naše trpljenje in ki je Gospod naložil nanj pregrehe nas vseh (prim. Iz 53, 4-11). Vse to pa je le znamenje prihodnjega. Kajti pokora, ki je potreba notranjega življenja, potrjena z verskim izkustvom vsega človeškega rodu, in je predmet posebne zapovedi Božjega razodetja, dobi v Kristusu in Cerkvi povsem nov in kar najgloblji pomen.

POKORA V NOVI ZAVEZI

Kristus, ki je to, kar je učil, vedno najprej sam izvrševal, je pred nastopom svoje službe prebil štirideset dni in štirideset noči v postu in molitvi in začel svoje javno poslanstvo z veselim oznanilom: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mt 1,15).

Te besede so nekak povzetek in vsebina vsega krščanskega življenja. V kraljestvo, ki ga oznanja Kristus, moremo vstopiti samo po takšni notranji spremembi vsega človeka (metanoji), da ta začne misliti, soditi in živeti v tisti svetosti in ljubezni do Boga in bližnjega, ki nam jo je razodel Kristus in sta nam bili v njem v polnosti podeljeni.

Kristusovo povabilo k spreobrnjenju je še toliko bolj obvezno in nujno, ker nas ne vabi samo z besedo, temveč nam daje tudi zgled spokornosti, ker je hotel trpeti ne za svoje grehe, temveč za grehe drugih. Kristus človeka razsvetljuje z novo lučjo, da mmu podeljuje odpuščanje grehov. Zato mora vsak kristjan v hoji za njim zatajevati sam sebe, nositi svoj križ in biti pridružen Kristusovemu trpljenju. Zato odslej ne sme živeti več sebi, ampak Bogu, ki ga je vzljubil in dal zanj sam sebe.

Živeti pa mora tudi za brate in sestre, da dopolnjuje v svojem telesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24).

Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA NAS DOM

Portretno poprsje Janeza Antona Dolničarja

Nikogar ne bi smelo presenetiti, da je v stolnici na »častnem« mestu postavljen tudi spomenik graditelju cerkve in zaslužnemu dekanu, čigar pogum, vztrajnost in vizionarstvo lahko še danes občudujemo v lepotah stolne cerkve. Naročnik markantnega poprsja Janeza Antona Dolničarja z odločnim profilom in slikovito obdelano draperijo je bil njegov naslednik Jurij Andrej Gladič.

Kar nekaj časa se je med strokovnjaki kot avtorja kipa omenjalo Francesca Robba, kasneje pa Jakoba Contierija, kiparja, ki je v tem času prav tako delal v Ljubljani. Danes pa je znano, da je poprsje leta 1715 izklesal Angelo Putti iz Padove, epitaf (napis) z ovalno školjčno nišo iz črnega marmorja in belo marmornato napisno ploščo pa je šele leta 1721 napravil kamnosek Luka Mislej.

Spomenik so najprej postavili v kapeli sv. Jurija, ko pa so se odločili kapele poslikati, je bil prestavljen k Dizmovemu oltarju. Napis na volutni kartuši sporoča:

»Janezu Antonu Dolničarju, doktorju teologije, dekanu in ljubljanskemu generalnemu vikarju ter odborniku slavne dežele Kranjske, slovečemu po pobožnosti in izobrazbi, ker je to presveto stolno cerkev otel starostne iznakaženosti in jo v tej lepi obliki od temeljev zgradil s sredstvi, ki so jih prispevali duhovniki, cerkve, verniki in on sam iz svojega premoženja.

Začel je leta 1700 in jo v razdobju šestih let z največjo skrbnostjo in trudom dovršil ter naposled izvrstno poskrbel za vse, kar služi pobožnosti, bogoslužju in sijaju hiše božje. Svojemu sobratu, pobožno preminulemu dne 19. aprila leta 1714 v starosti 52 let, iz hvaležnosti postavil ljubljanski kapitelj leta 1721.« S tem plemenitim spomenikom so se tako kanoniki primerno oddolžili zaslužnemu dekanu in graditelju stolne cerkve.

DOGODKI PRED NAMI

• V petek, 17. 3., bodo križev pot po večerni sveti maši pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

• V petek, 17. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v dvorani v stolnem župnišču v okviru predavanj, ki jih organizira SKI, predstavitev knjige Boštjana M. Turka, Vojna za mir.