4. NEDELJA MED LETOM

O preroku Sofoniju pravzaprav ne vemo drugega kot to, da je deloval v 7. stoletju pred Kristusom. Njegova knjiga pa je dokaj veren odsev tedanjih razmer, ki so bile dosti težje od današnjih. V narodovem spominu je kot del božjega v človeštvu ostalo o njem zlasti dvoje, kar ga dela učitelja modrosti tudi za naš čas:

Njegovo življenje in njegova beseda; oboje je enovito. Ker ima preroškega duha, dobro ve, da brez tega njegova beseda ne bi imela moči pričevanja. Ta enovitost ustvarja v človeku ravnovesje, ki je nujna podlaga za mir duha. Varuje ga pred tem, da bi na ljudi hotel delati drugačen vtis, kot je v resnici, posebej kar zadeva samozavest in verodostojnost. Umetna samozavest vodi k duhovni ali tudi telesni nasilnosti.

Življenje pač ni igra, ki bi jo lahko režiral po svoje. Je dar, ki nam ga Bog zaupa, da bi se ga veselili, ga cenili in varovali, pa tudi dopolnjevali; to človeka osrečuje.

Drugo je njegova zvestoba poslanstvu, kar je v resnici tudi prava zvestoba samemu sebi. Ne zvestoba značaju, tega je treba šele izoblikovati, ali celo njegovim čudaškim potezam, te je treba zdraviti, pač pa poslanstvu, za katero je Bog položil vame sposobnosti in veselje. Zato je tako dragoceno, če ugotovimo, kaj naj bi naredili iz sebe, in to s požrtvovalnostjo tudi delamo v katerem koli poklicu ali stanu in razmerah.

Zdrav je kratek jutranji pogovor z Bogom o tem, kaj on pričakuje od mene, zvečer pa o tem, kako on vidi, da sem opravil, kar je bila moja današnja naloga. Nihče ni razsodnik v lastnih zadevah, Bog je resnica. To je tudi začetek poti novega življenja, kot jo je utrl Jezus, to je začetek poti večnosti, ki se dopolni v svetu blagrov, ko je človek zadovoljen v skromnosti, rešuje zadeve brez nasilja, se uči odpuščati in se celo veseli naporov in trpljenja, da bi bil le bliže Ljubljenemu.

Anton Slabe

JEZUSOVO DAROVANJE – SVEČNICA

Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja, povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal, naj gredo štirideset dni po rojstvu prvorojenca v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 1116; 3 Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globlje ta dogodek, razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namreč Jezusa razglasil za »zveličanje« človeštva, za »luč« vsem ljudstvom, »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).

Na vzhodu so praznik poimenovali hypapante, praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izhaja drugo ime za ta praznik: svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč ljudem«, ga z vero sprejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.

Skladno s tem liturgičnim praznikom je sveti Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje Božjega Sina zgled za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu.

Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja pri vsem Božjem ljudstvu, tretji namen pa je povabiti vse, ki so posvetili svoje življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil Gospod.

Ob tem prazniku zato iskreno čestitamo vsem redovnicam in redovnikom in se jim zahvaljujemo za vse, kar dobrega naredijo za našo župnijo in Cerkev v Sloveniji.

SVEČA

Blagoslovljene sveče imajo velik simbolni pomen: 1. Simbolizirajo Jezusovo darovanje za človeštvo. Jezus je sebe daroval, samega sebe je izničil, da nas je odrešil. Sveča s tem, ko gori, sama sebe použiva, se izničuje, zato da nam sveti, da nas razveseljuje.

2. Goreča sveča je lepa podoba človeškega življenja. Ljudje velikokrat rečemo o nesebičnem človeku, da »izgoreva za druge« ali da »se použiva za druge«; o bolnih in ostarelih govorijo, da »dogorevajo«, in kadar kdo umre, rečejo: ugasnil je kakor sveča.

3. Sveča je tudi podoba darovanja, ljubezni in žive vere. Je podoba Boga, ki je luč in v katerem ni teme.

4. Sveče, ki jih prižigamo na grobovih, kristjani prižigamo z vero, da luč življenja naših dragih rajnih ob smrti ni ugasnila, pač pa se je njen plamen v objemu Božje ljubezni šele prav razgorel in ne bo nehal goreti nikoli več.

5. V vsakem domu bi morali imeti blagoslovljene sveče. Prižgemo jih lahko med molitvijo, da je tako simbolično pokazano, da je takrat na poseben način med nami navzoč Jezus. Blagoslovljeno svečo prižigamo ob obisku duhovnika, ko ta pride obhajat na dom bolnika ali starejšo osebo; blagoslovljeno svečo prižgemo ob umirajočem človeku in ko molimo za mrtve ter ob molitvi za odvrnitev hude ure.

STOLNICA NAŠ DOM Oprema v prečni ladji - oltar sv. Dizme in Marije Pomagaj

Na menzi je verjetno že v 18. stoletju dobila osrednje mesto podoba Marije Pomagaj,

zraven pa sta stali skrinjici z relikvijami svetih mučencev Valerije in Vitalisa. Menda je prvo varianto Marijine podobe, ob kateri sta stala kipa angelov in jo je prekrival baldahin, naslikal Andrej Herrlein, kasneje pa jo je nadomestila Plankova. Nov tabernakelj z nastavkom in okvirjem za sliko ter kanonske table je leta 1847 napravil kipar Matija Tomc. Do sprememb je spet prišlo med drugo svetovno vojno, ko je leta 1943 na oltarju dobila zatočišče Marijina milostna podoba z Brezij.

Kmalu so jo obdali z masivnim bronastim okvirjem, oblikovanim po načrtu Ivana Vurnika; vdelane reliefe s podobami Oznanjenja, Rojstva in Marijinega kronanja je po osnutkih Helene Vurnik izdelal Stane Dremelj. Layerjeva Marija Pomagaj je ostala na oltarju do leta 1947, potem pa jo je nadomestila kopija, ki jo je leta 1944 naslikal Riko Debenjak.

Obdaja jo bogato rezljan akantov okvir, delo kamniškega mojstra Maksa Berganta, obstopata pa jo marmornata angela, ki so ju leta 1944 semkaj prenesli s Codellijevega oltarja Sv. Trojice in sta tako postala primeren par Robbovima adorantoma sv. Rešnjega telesa. Plastiki sta odlično delo beneških kiparjev bratov Paola in Giuseppeja Groppellija iz leta 1711. Odlikujeta ju dovršena obdelava marmorja in razgibana draperija, še zlasti pa izredna eleganca postav.

Zgornjo ploščo na menzi je dal po drugi svetovni vojni napraviti Anton Vovk, o čemer priča latinski napis, vklesan na njenem sprednjem robu, ki s kronogramom sporoča letnico 1947: Menzo je Bogu in ljubljeni rešiteljici ljudstva posvetil pomožni škof Anton Vovk (Mensa Deo ac populi piae servatrici ab Antonio Vovk episcopo initiata auxiliari).