sobota, 11. junij 2022

TEDEN BOŽJE BESEDE 2. 6. 2022–19. 6. 2022

SVETA TROJICA V Kontovelu, v idilični vasi nad morjem, pri Proseku, je 30. maja umrl pisatelj Boris Pahor. Ni se posebej poglabljal v skrivnost Svete Trojice, ki ji je posvečena današnja nedelja, a ga je vse življenje zaposlovala neka druga trojica: slovenstvo, zavračanje vseh treh totalitarizmov in vera. Nikoli ga nista pritegnila univerzalizem kultur in prazni kozmopolitizem. 

Oboje je imel za ideološki konstrukt. Izhajal je iz živega stika z realnostjo, to pa sta bila predvsem njegova slovenska narodnost in jezik. Z obojim je bil prežet do zadnjega vlakna svoje biti, zato je do konca kljuboval vsem, ki so to, kar ga je določalo, zaničevali in načrtno uničevali. Če prav krhek je stal trdno kot betoski pomnik na Cerju, tik ob meji z Italijo nad Mirnom. 

Ni ga zlomil noben totalitarizem. Ni leporečil o antifašizmu, ampak mu je ob bok postavil tudi antikomunizem. Udba mu je sledila. Sodobna leva nomenklatura pa mu od zadaj, na tiho, ker si drugače ne upa, prek svojih omrežij še naprej zameri intervju o povojnih pobojih v tržaški reviji Zaliv leta 1975, ki ga je ob podpori Alojza Rebule imel z Edvardom Kocbekom. Pahor je polnih pet let nagovarjal Kocbeka, naj o tem zlo činu končno javno spregovori. 

Pahorja je dolgo navdihoval holandski filozof Baruh Spinoza, racionalist, monist in panteist. O zadnjih letih njegovega življenja pa Vera Radić, njegova sopotnica, bralka in gospodinja pripoveduje drugače: »Veliko sva molila, veliko sva se pogovarjala o Bogu, o lepih rečeh. Mogoče sem tu spoznala Boga. Naučila sem se biti bolj umirjena, ker je bil umirjen tudi on; nikoli ni o nikomer grdo govoril.« Kot bi brali današnji evangelij: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« 

Milan Knep

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV 

Misli iz pridige gospoda nadškofa na binkoštni praznik: Binkoštni dogodek, ki ga je Sveti Duh tako plastično in dramatično narisal pred našimi očmi, spominja na nek način na babilonsko dogaja nje. Kakšno neverjetno nasprotje je med enim in drugim! Ob dogajanju v Babilonu nam ponavadi pride na misel človekova želja, da bi prišel do neba, da bi s svojimi močmi zgradil strukture, s katerimi bi se dotaknil Boga. 

Zakaj? 'Zato, da si bomo naredili ime in da se ne bomo razkropili po zemlji.' Drugače rečeno: vse, kar so počeli, jih je zapiralo vase. Samo oni so bili pomembni, oni si mora jo narediti ime, samo oni morajo poskrbeti za to, da se ne bodo raz kropili po zemlji. Bog pa je prvemu človeku naročil ravno to: množita se, podredita si zemljo, gospodujta ji! 

Ne zapirajta se v svoj krog, ampak napolnita vso zemljo. In isto naročilo je Jezus dal svojim učencem: Poj ditedo skrajnih mej zemlje in povsod nosite s seboj evangelij, moje ime. On je tisti, ki nam daje ime, po njem se imenujemo, v njem živimo, se gibljemo in smo. Babilon je moral propasti, ker se je zaprl pred vsemi, Cerkev pa je zacvetela zato, ker je bila odprta v poslanstvo, v svet. In če je kdaj zaradi človeške komodnosti, grešnosti začela postajati samozadostna, zaprta vase, je Bog že poskrbel, da so skupnosti odšle in povsod oznanjale, da je Kristus vstal. 

Danes večkrat razmišljamo in govorimo o tem, kako bomo morali posodobiti teološko govorico, govorico Cerkve, ker je postala nerazumljiva za naše sodobnike. Kaj pa, če ni problem v govorici, kaj pa, če je težava v naši zaprtosti, da smo tudi mi začeli nekoliko postajati kakor Babilon: zaprti vase, prepričani, da bomo na tak način varnejši, da bomo obvarovani kakšnih napadov, nasprotovanja? 

V resnici doživljamo, da to pomeni ne rodovitnost. In bo moral spet privršati ta vihar z višave, mogočen šum približujočega se silnega viharja, da bo razpihal strahove, v katerih živimo, da bo odnesel pleve, ki so se morda nabrale v naših dušah, skupnostih; da bo razpihal meglo, zaradi katere ne vidimo več jasno in da leč. In spet bo moral priti ta plamen, ki bo prinesel novo življenje, novo upanje, nov pogum, ki nas bo usposobil za srečanja povsod tam, kamor nas Božji Duh postavlja. 

Gotovo naj prej v naše družine, da bo tam jasno, kdo smo in za kaj in za koga živimo. Iz koga zajemamo. In od tam bomo šli dalje do skrajnih mej zemlje tudi mi. Potrebujemo pa tega Duha. Ko dovolimo Duhu, da vstopi v nas in govori v nas, ko se v resnici začnemo zavedati njegovih sadov, takrat smo oznanjevalci evangelija, kakršnega nam je oznanil Jezus. 

Prosimo gospoda Jezusa Kristusa, naj nad vsakim izmed nas vsak dan znova stori binkošti. Naj nam da svojega Duha, da bomo polni ljubezni in bomo v tej ljubezni mogli živeti Jezusovo besedo takšno, kot je, brez približkov, brez poplitvenja. Naj nas Sveti Duh prenovi, da bomo mogli prenavljati obličje zemlje.

STOLNICA – NAŠ DOM 

Oprema v prezbiteriju – Kanoniški sedeži 

Istočasno kot glavni oltar so leta 1774 v prezbiterij postavili tudi nove kanoniške sedeže, ki združujejo baročne in klasicistične prvine. Najbolj napredna je ornamentika, zlasti ovalni medaljoni, ki jih obdajajo s pentljami povezane klasicistične kite, medtem ko je figuralika reliefov (hrbtišča) še bolj baročna. Razgibani reliefni prizori so ikonografsko zelo zanimivi, kar kaže na to, da je moral rezbar uporabljati izvirne predloge. Kanoniški sedeži (korne klopi) so nameščeni polkrožno ob sicer ravnih

stenah v zaključnem delu prezbiterija. Na sredini je škofov sedež z bogatim baročnim lambrekinastim nadstreškom, ki se kakor bogata dekorativna zaveza s čopki razprta spušča ob osrednjem medaljonu. 

Nadstrešek je bil na začetku 20. stoletja predelan. K sede žu se »dviga« troje zavitih stopnic, ob njem pa se levo in desno zvrsti po šest sedežev za kanonike. Do koncilske prenove prezbiterija so bili kanoniški sedeži delno zakriti z oltarno menzo in ciborijem nad njo, po preureditvi pa so »zasijali« in po stali lepa »kulisa« glavnemu in daritvenemu oltarju. 

Osrednji medaljon nad škofovim sedežem zavzema Kristus kot središče zbora, poleg njega pa se levo in desno zvrsti še po sedem medaljonov, ki (z izjemo treh) prikazujejo mučeniško smrt posameznih apostolov. Ob predelavi škofovega sedeža je bil središčni medaljon na novo izrezljan (naredil naj bi ga Ivan Pengov). 

Prejšnji naj bi menda predstavljal papeža na katedri, ta pa Kristusa kot začetek in konec vsega stvarstva. Z desnico blagoslavlja, z levico pa drži odprto knjigo s črkama alfa in omega. Hkrati s tem medaljonom je bil na prednjo stranico sedeža nameščen grb škofa Antona Bonaventura Jegliča z geslom: »Pridi tvoje kraljestvo po Mariji.«

DOGODKI PRED NAMI 

• V sredo, 15. 6., bodo ob 18.00 v stolnici slovesne večernice pred praznikom Svetega Rešnjega telesa in krvi. Lepo vabljeni! 

• V četrtek, 16. 6., bomo obhajali slovesni zapovedani praznik SvetegaRešnjega telesa in Svete Rešnjekrvi, telovo. Svete maše bodo po prazničnem redu, zvečer ob 18.30 bo sveto mašo in procesijo po stolnici vodil gospod nadškof. 

• V petek, 17. 6., bo v stolnici ob 19.30 koncert Metodističnega zbora iz Woodlanda v Ameriki. Lepo vabljeni! 

• V sredo, 22. 6., bo ob 18.30 v stolnici sveta maša za domovino. 

• V soboto, 25. 6., bo v Kosezah ob 10.00 diakonsko posvečenje bogoslovca Blaža Zorka. 

• V sredo, 29. 6., bo ob 9.00 v stolnici posvečenje letošnjih novomašnikov

GODOVI IN PRAZNIKI 

• Nedelja, 12. 6.: Nedelja SveteTrojice 

• Ponedeljek, 13. 6.: sv. Anton padovanski, redovnik, cerkveni učitelj 

• Torek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca 

• Sreda, 15. 6.: sv. Vid, mučenec 

• Četrtek, 16. 6.: TELOVO, slovesni zapovedani praznik 

• Petek, 17. 6.: sv. Rajner, samotar

 • Sobota, 18. 6.: sv. Gregor Barbarigo, škof 

• Nedelja, 19. 6.: 12. nedelja med letom

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.