7. NEDELJA MED LETOM

Sporočilo papeža Frančiška za post 2022, I. del

Dragi bratje in sestre, post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali misli sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a). In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Tesno povezavo med setvijo in žetvijo potrjuje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V našem življenju prevečkrat prevladujejo pohlep in oholost, želja po imetju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in

srečno zaradi velike žetve, ki jo je spravil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spremembi miselnosti, da bi življenje ne bilo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobrega in v medsebojni podelitvi. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni, noben velikodušen trud.

Jezus uporablja podobo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izrazi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24); sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega telesa: »Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kristus prinaša na svet.

povzel Milan Knep

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz pridige gospoda nadškofa Stanislava Zorela pri sveti maši za umetnike: Samo poslanstvo te
plemenite pobude [Umetniki za Karitas] presega zgolj ustvarjalni in galerijski okvir. Opozarja nas na lakoto po lepem, ki živi v vsakem človeškem srcu. Lepota nikakor ni pridržana samo za ljudi z globokim žepom, dobro uveljavljenim posameznikom, ki jim v življenju

ne le nič ne manjka, ampak imajo celo vsega v izobilju tako se vsaj zdi. Ne! Lepote so lačni tudi ljudje, ki se morda zgolj prebijajo iz dneva v dan, ki s pridnostjo in iznajdljivostjo skrpajo vsak mesec posebej. Lepota živi tudi v ljudeh, ki se morajo boriti za življenje. Dragi umetniki. Prosim vas, da vsako potezo s čopičem, vsak udarec z dletom, vsak zvok inštrumenta, vsak gib telesa, vsako stopanje iz sebe, da bi v drugem človeku našli svojega sogovornika, ki stopa v pogovor z vašim umetniškim izrazom, da vse to zajemate iz Njega, ki si je, po človeško govorjeno, vzel čas, da je ustvaril svet in življenje na njem; Njega, ki je z rokami in dihom svojih ust dal človeku telo in oživljajočega duha. Bodite sodelavci Stvarnika, ko človeku razodevate lepoto. Bodite sodelavci Odrešenika, ko ljudem odstirate oči in odpirate srce za tisto Lepoto, ki bo po Dostojevskem rešila svet.

IZ ŽIVLJENJA SVETNIKOV

Sv. Peter Damiani, cerkveni učitelj, goduje 21. februarja

Rodil se je leta 1007 v Raveni v revni in številčni družini. Z 28 leti se je umaknil v samoto in sklenil živeti kot spokornik. Skrbel je za duhovno in asketsko življenje bratov v samostanu, ustanavljal nove samostane in si prizadeval za reformo meniškega življenja. To ga je tudi pripeljalo bliže papežu Leonu IX., ki si ga je izbral za svojega pomočnika pri obnovitvenih prizadevanjih v Cerkvi in med klerom, ki so ga takrat razjedale mnoge napake in razvade. Postal je škofin kardinal, čeprav proti svoji volji, saj je vedno hrepenel po samoti. Napisal je veliko del, zlasti o stvareh, za katere se je bojeval: za reformo v Cerkvi, za napredek duhovnega življenja in Božje ljubezni v dušah. Vse pa preveva osnovna misel in prepričanje, da čim več kristjan stori za lastno posvečenje, več prispeva k rasti celotnega Kristusovega telesa, Cerkve.

»Naj vas upanje vodi v radost! Naj ljubezen do bližnjega prebudi vaše navdušenje! In v tej omami naj vaša duša pozabi, da trpi, da bi zacvetela. Dvignimo našega duha k nagradi večne slave. Če bomo imeli to vedno pred očmi, nas ne bo moglo nič spraviti iz tira, ne zapeljivi obeti sveta, ne njegovo nasprotovanje ali grožnje. Kdor hoče biti svet, bodi sam zase svet pred Bogom in se ne stavi predrzno nad slabotnega brata.

V roke revežev naj roma naš denar; mošnjiček, ki ga je lakomnost napihnila, naj milosrčnost izprazni, da splahne. Naše bogastvo in naš zaklad naj bodo pridobljene duše in v skrinjo svojega srca polagajmo dragocene talente kreposti.«

STOLNICA NAŠ DOM

Freske v kapelah kapela svete Barbare

Drugi prizor v zgornjem polkrožnem polju na desni strani prikazuje, kako Barbaro njen poganski oče, besneč zaradi dogodka, grabi za lase, da bi jo zvlekel z gore, kamor je čudežno poletela, in jo dal zapreti v ječo. Zlata legenda takole pripoveduje:

»Ko se je njen oče vrnil s potovanja in videl troje oken, je vprašal delavce: 'Zakaj ste naredili tri okna?' Odgovorili so: 'Tako je ukazala vaša hči.' Nato je k sebi poklical hčerko in jo vprašal, zakaj je to naročila, ona pa mu je odgovorila in rekla: 'Naredila sem jih zato, ker tri okna osvetljujejo ves svet in vsa bitja, samo dve pa ustvarjata temo.' Tedaj jo je oče vprašal, kako to, da tri okna dajejo več svetlobe kot dve. Sveta Barbara je odgovorila: 'To so tri okna, ki jasno označujejo Očeta, Sina in Svetega Duha, ki so tri osebe in en sam Bog, v katerega moramo verovati in ga častiti.' Ves besen je nejevoljen potegnil meč, da bi jo ubil, a je sveta devica molila in bila čudežno na kamnu odnesena na goro k pastirjema, ki sta tam pasla svoje ovce. Njen oče, ki jo je preganjal, je odšel k njima in zahteval, da jo izročita. Tisti, ki jo je želel zaščititi, je rekel, da je ni videl, drugi, ki je bil hudoben človek, pa jo je izdal in s prstom pokazal, kje je. Sveta Barbara ga je zato preklela, in takoj so njegove ovce postale kobilice, on pa se je spremenil v kamen. Tedaj jo je oče pri

jel za lase, jo potegnil z gore in jo zaprl v ječo, kjer so jo njegovi služabniki držali do časa, ko naj bi jo poslali sodniku, da jo izroči mučiteljem.« Na prizoru na spodnji desni steni vidimo, ko se ji v ječi, potem ko je prestala vse muke, prikaže Odrešenik in jo potolaži: »Ko je sodnik videl veliko lepoto svete Barbare, ji je rekel: 'Zdaj pa izberi, ali se boš rešila in darovala bogovom ali pa umrla v krutih mukah.' Sveta Barbara mu je odgovorila: 'Ponujam se svojemu Bogu, Jezusu Kristusu, ki je ustvaril nebo in zemljo in vse druge stvari, naj se usmili vaših malikov, ki imajo usta in ne morejo govoriti, imajo oči in ne vidijo, imajo ušesa in ne slišijo, imajo nosove in ne vohajo, imajo roke in ne čutijo, imajo noge in ne hodijo, in tistih, ki jih delajo in verjamejo vanje.' Tedaj se je sodnik močno

razjezil ter ukazal, naj jo slečejo in pretepejo z bikovkami in ji na rane posujejo sol. Ko je bila tako vsa krvava, jo je zaprl v ječo, dokler ne premisli, v kakšnih mukah jo bo pustil umreti. Opolnoči pa je ječo napolnila velika svetloba, v kateri se ji je prikazal naš Gospod in jo tolažil: 'Barbara, imej zaupanje, bodi trdna in vztrajna, kajti v nebesih in na zemlji boš imela veliko veselje zaradi svojega trpljenja, zato se ne boj sodnika, kajti jaz bom s teboj in te bom rešil vseh tvojih bolečin.' In ko je naš Gospod to rekel, jo je blagoslovil in se povzpel v nebesa.«