6. NEDELJA MED LETOM

Na velikih mednarodnih nogometnih tekmah državnih reprezentanc je dovolj en sam gol, da povzroči evforijo milijonov na strani zmagovalcev in žalost milijonov na strani poražencev. Vzhičenost in žalost se nenehno izmenjujeta v duši vsakogar, ki se predaja vsesplošni tekmovalnosti. Tekmovalnost je danes zapovedana in podprta z mnogimi družbeni mehanizmi, zato vse bolj postaja prevladujoče stanje v dušah ljudi. Že majhni otroci po klubih na pritisk staršev tekmujejo, namesto da bi se igrali. Starši od otrok pričakujejo zmage. Otroci to bolj čutijo kot vedo, zato se rivalstvo seli v podzavest, iz katere prihaja na dan zavist in celo odkrita sovražnost. Vse to pa se meša s pretirano samozavestjo in nastopaštvom, potrtostjo in umikanjem v ozadje; eno in drugo pa zlagoma vodi v samodestrukcijo. Kultura, ki zapoveduje tekmovalnost, družbo razdvaja na zmagovalce in poražence, na fanatične privržence nasprotujočih si ideoloških in političnih blokov, na uničevanje tekmecev v gospodarstvu, znanosti in kulturi. Za prevlado nad drugimi je vse manj pomembno, ali so sredstva etično in zakonsko dopustna ali ne. Jezusov govor na gori, to nedeljo ga bomo slišali v Lukovi inačici, nam pomaga najti ravnovesje med podivjano tekmovalnostjo in ustvarjalnostjo. Jezus nam ne daje talentov, da bi druge porazili, ampak dali svoj prispevek za blaginjo vseh. Blagruje uboge, a njegov ideal ni revščina, ampak uboštvo, kakršnega je, denimo, živel sv. Frančišek, ki se je vsak trenutek zavedal, da je vse, kar ima in kar ga obkroža, milost, izvir tihega notranjega veselja. Iz priznanja prejetih milosti je vrelo nenehno zahvaljevanje, žalost zaradi umanjkanja dobrin in priznanj pa ni vdirala v njegovo dušo.

Milan Knep

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz pridige pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja na svečnico v stolnici

Ob današnjem prazniku Jezusovega darovanja v templju pomislimo tudi na svojo poklicanost, svoj krst. S tem namenom smo držali sveče in jih prižigali, saj smo tudi mi deležni Jezusa, ki je Luč sveta in vstopamo v to luč.

Preroki v Stari zavezi so trenutek, ko Bog vstopa v svetišče, predstavili kot poseben trenutek očiščevanja. Ezekijel govori, kako bo Božje veličastvo napolnilo tempelj in ga očistilo. Tukaj pa prihaja Jezus v tempelj kot otrok, ponižen, kot Bog, ki hoče služiti, kot Bog, ki se podarja in se želi podariti do konca.

Simeon je sprejel tega veličastnega Boga v otroku v svoje naročje in se veselil. Odprl se je Svetemu Duhu, zato je lahko zapel svojo čudovito hvalnico ob zaključevanju življenja: 'Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru.' Nič več se ne boji smrti, saj je tisti, ki je Gospodar življenja, ki je Luč sveta, ki premaguje smrt, prišel k njemu. Smrt ni več grozna izguba v praznino, ampak prehod v novo življenje, v odrešenje.

Srečamo tudi prerokinjo Ano, vdovo, ki je že v mladosti izgubila moža.

V njej lahko gledamo izvoljeno ljudstvo, ki je bilo povezano s svojim Bogom, potem pa je tolikokrat zašlo, izgubilo svojega »moža« in živelo kot »vdova« do pričakovanja Odrešenika.

Skupaj s Simeonom, prerokinjo Ano in izvoljenim ljudstvom se lahko veselimo tudi mi: zaradi našega vstopa v Božje ljudstvo prek krsta. Tam smo tudi mi prejeli Luč sveta, Jezusa, ki je z nami, nas navdihuje in nam pošilja Svetega Duha, da bi mogli prerokovati, da bi mogli hoditi z Gospodom.

Danes se torej zahvaljujemo za svoj krst, za svojo izvolitev in hkrati tudi možnost, ki nam je dana, da se podarjamo Gospodu. Kot je bil Jezus darovan in postavljen pred Gospoda v templju, tako se želimo tudi mi z vsakdanjimi opravili in vsakdanjim delom darovati Gospodu. Da tisto, kar smo in kar imamo, postavimo pred Gospoda in mu pokažemo, da je to njegovo in da želimo hoditi v njegovi luči.

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36).

Iz poslanice svetega očeta Fra ZA SVETOVNI DAN BOLNIKOV, FEBRUARJA 2022

Jezusovo povabilo, naj bomo usmiljeni kakor Oče, dobi poseben pomen za zdravstvene delavce: zdravnike, medicinske sestre, bolničarje, laboratorijske tehnike, pomočnike in negovalce bolnikov, kakor tudi za številne prostovoljce, ki trpečim darujejo dragoceni čas. Dragi zdravstveni delavci, vaša služba ob bolnikih, ki jo opravljate z ljubeznijo in usposobljenostjo, presega meje poklica in postane poslanstvo. Vaše roke, ki se dotikajo trpečega Kristusovega mesa, so lahko znamenje usmiljenih Očetovih rok. Zavedajte se velikega dostojanstva svojega poklica, kakor tudi odgovornosti, ki jo nosi s seboj.

STOLNICA NAS DOM

Freske v kapelah kapela svete Barbare

Prva kapela levo od glavnega vhoda je posvečena devici in mučenki sv. Barbari. Tu je prizore, ki jih je poslikal iz njenega življenja, mučeništva in nebeške slave, slikar povzel po Zlati legendi. Oglejmo si najprej začetek legende:

»V času, ko je vladal Maksimijan, je živel bogataš Dioskor, plačanec, ki je oboževal in častil malike. Ta Dioskor je imel mlado hčer, ki ji je bilo ime Barbara, za katero je naredil visok in močan stolp, v katerem jo je varoval in zaprl, da je zaradi njene velike lepote ne bi nihče videl. Mnogi knezi so prišli k Dioskorju, da bi se dogovorili z njim za poroko njegove hčere. Ta je šel k njej in rekel: 'Hčerka moja, k meni so prišli nekateri knezi, ki od mene zahtevajo, da bi te poročil, zato mi povej, kaj nameravaš ukreniti in kaj želiš storiti'. Tedaj se je sveta Barbara vsa jezna obrnila k svojemu očetu in rekla: 'Oče moj, prosim vas, da me ne silite, naj se poročim, ker za to nimam nobene želje'. Potem je odšel od nje in šel v mesto, kjer je delal nekakšen bazen ali umivalnica, ker je imel veliko delavcev za to delo in je že pred tem določil, kako bo vsakemu od njih izplačal plačo, in potem je odšel od tam in šel v daljno deželo, kjer je preživel dolgo časa.

Prvi prizor v zgornjem polkrožnem polju na levi prikaže Barbaro v kopališki hiši, opremljeni s tremi okni, ki ponazarjajo Sveto Trojico, in izvirom, pri katerem je naskrivaj prejela sveti krst.

»Tedaj je sveta Barbara, učenka našega Gospoda Jezusa Kristusa, sestopila s stolpa, da bi si prišla ogledat očetovo delo, in opazila, da je imela stavba le dve okni, eno proti jugu in drugo proti severu. To jo je zelo vznemirilo in začudilo, zato je vprašala delavce, zakaj niso naredili več oken? Ti pa so ji odgovorili, da je tako ukazal in odredil njen oče. Tedaj jim je sveta Barbara rekla: 'Naredite mi tukaj še eno okno'; oni pa so odgovorili: 'Gospa, ne upamo in ne drznemo si razjeziti vašega očeta, ki nam je ukazal, naj ne naredimo nobenega več.¹Devica je rekla: 'Naredite tako, kot vam ukažem, jaz pa bom prepričala svojega očeta in vas opravičila pred njim.'

Storili so tako, kot jim je naročila in ukazala. Ko je sveta Barbara prišla do kopališča, je s prstom, usmerjenim proti vzhodu, v marmorni kamen s palcem naredila križ, ki je tam še danes in ga lahko vidi vsakdo, ki pride tja zaradi pobožnosti. Ko je prišla na mesto, kjer se je voda spuščala v cisterno, jo je blagoslovila, naredila znamenje križa in voda je bila posvečena, v njej pa so vsi bolniki dobili zdravje, če so verovali v Boga. V isti cisterni je sveti mož to sveto deklico krstil in tam je živela določen čas, pri čemer je za svoje okrepčilo uživala le divji med in kobilice, sledeč predhodniku našega Gospoda, svetemu Janezu Krstniku.«