3. ADVENTNA NEDELJA
»Vriskaj, hči sionska, vzklikaj Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska!« slišimo preroka Sofonija na 3. adventno nedeljo. Pritrjuje mu tudi sv. Pavel v pismu Filipljanom: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« Sofonija ni imel nobenih vidnih razlogov za veselje; leta 612 pr. Kr. je doživel padec Niniv (današnjega Mosula), prestolnice asirskega imperija, in vzpon babilonskega kraljestva, kar se je končalo s padcem Jeruzalema 587 pr. Kr. Nič laže ni bilo Pavlu, ki je Filipljanom pisal iz ječe v Efezu. To je bilo pismo vklenjenega preganjanim, trpečega trpečim.
Ne Sofonija ne Pavel se ob vsem, kar doživljata, ne zlomita; ne jadikujeta in ne tarnata nad razmerami, ne toneta v depresijo in malodušje. Psihološko tega ni mogoče pojasniti, saj vidimo, kaj vse o pesimizmu v času covida pišejo terapevti in sociologi;
kakšne projekte snujejo umetniki, ki prevprašujejo politiko in družbo. Sofinija in sv. Pavel sta ogrožena in negotova, njuni duši pa sta onstran vidnega polja strahov, v adventnem hrepenenju, skozi katerega sije neizrekljiva Beseda, ju tolaži in jima vliva nesluteno moč. Za kaj pri vsem tem gre, je izpovedal sv. Gregor Nacianški (330-390), carigrajski škof, v enem od svojih govorov: »Božji Sin, rojen pred vsemi veki, neviden, nedojemljiv, netelesen, živi vir iz pravira, luč od luči, Očetov odtis, izraz Očetove misli, se je napotil k meni, ki sem mu podoben. Utelesil se je, da bi rešil moje telo. Z razumno dušo se je združil, da bi rešil mojo dušo.«
Če je tako, kaj naj storimo?, se sprašujemo z učenci Janeza Krstnika. »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem,« odgovarja sv. Pavel. Pomagajmo, kjer moremo! Mislimo Nanj, ki je dober!
Milan Knep
Misli iz pridige nadškofa Stanislava Zoreta na »Miklavževo« nedeljo v stolnici:
Na adventnih vencih smo prižgali drugo svečo. To pomeni, da gori že polovica adventne luči. To je priložnost, da se vprašamo, ali je tudi v meni že za polovico bolj svetlo in več prostora za prihod našega Boga? Zelo pomembno je, v kakšno okolje postavimo adventni venec. Če ti dve sveči postavimo v neko bleščavost luči, izložb, polic v trgovinah, jih ne bo opaziti; če pa ju postavimo nekam, kjer vse te bleščavosti ni, kjer ni ničesar, kar bi slepilo oči in srce, ter ugasnemo vse, kar bi moglo odvračati našo pozornost, nenadoma opazimo, da dajeta neverjetno veliko svetlobe. Koliko luči, koliko sporočila in koliko povabila od teh dveh sveč! Zato vas povabim, da tudi svoje adventno pričakovanje in pripravo umaknemo iz vsega vrveža in bleščanja ter se podamo nekam k Janezu Krstniku; nekam v samoto, ki že sama po sebi človeka zbira v središče in ga usmerja k Njemu, ki prihaja. Ko slišimo puščava, takoj zagledamo pred seboj kamne, pesek, suho, mrtvo in negostoljubno pokrajino. A se sprašujem: ali je človek res bolj sam in ogrožen v okoliščinah naravne puščave, ali pa je za človeka bolj nevarna ta civilizacijska puščava, kjer se drenjamo drug ob drugem, drug drugemu hodimo po nogah, drug drugemu teptamo srca, in ne srečamo drug drugega; se ne slišimo, se ne vidimo, nismo sočutni? Ta puščava načne človekove najgloblje korenine, tiste, v katerih raste iz Boga in v katerih naj bi rastel k bližnjemu. In v to puščavo govori Janez: »Pripravite Gospodovo pot, izravnajte njegove steze. Naj se znižajo gore in hribi in naj se ponižajo, napolnijo doline.« Vsak mora pri sebi opraviti temeljito izpraševanje vesti, da spoznamo, kaj je tista gora, ki sem jo zgradil med Bogom in seboj, da je Bog postal oddaljen; ki sem jo zgradil med seboj in svojim bližnjim, da je postal oddaljen, da ga ne vidim več in ga mirno spregledam, ker sem tako poln samega sebe? In podobno je z dolinami. Tudi te niso nastale same od sebe, ampak smo jih mi počasi izgrebli, izkopali, izdolbli v naših medsebojnih odnosih. Začne se s sumničenjem, se nadaljuje z nevoščljivostjo, potem z nepripravljenostjo, da bi odpustili, in zagledanostjo vase. Kako preseči to? Pavel nam pravi: molite. Molite drug za drugega. Za koga molim jaz? Z Veseljem? Za vse? Ali je moja molitev dopovedovanje Bogu, kakšni naj bodo ljudje okoli mene, kako naj jih spreobrne, spremeni, morda celo odstrani? Ali pa moja molitev za moje brate in sestre postane prošnja, da bi začel slišati, videti, razumeti, sočustvovati?
Naj bo današnja sveta daritev in zgled svetega Nikolaja, tega velika dobrotnika, za vse nas spodbuda, da bomo drug drugega začeli obdarovati z molitvijo. Preprosto in iskreno molitvijo. Kako bodo začele padati naše gore, kako se bodo začele polniti naše doline! Kaj pa, če bi letos za Miklavža, pa tudi sicer, drug drugemu veselo in iskreno podarjali molitev?
STOLNICA NAŠ DOM
Freske v kapelah kapela Svetega Jurija
»Ko je Dacijan to videl (mučenje svetega Jurija iz prejšnjega prizora, op. R. S.), je začel krotiti svojo jezo in mu laskati z lepimi besedami: 'Jurij, potrpežljivost naših bogov je več kot velika do tebe, ki si jih preklinjal in zanikal; zato te, nadvse dragi sin, prosim, da se vrneš k našim običajem in žrtvuješ malikom ter opustiš svojo neumnost, pa te bom povzdignil in ti izkazal veliko čast in češčenje.' Tedaj se je sveti Jurij nasmehnil in mu rekel: 'Zakaj mi nisi tega rekel na začetku? Pripravljen sem storiti, kar si rekel.' Tedaj se je Dacijan razveselil in razglasil po vsem mestu, naj se vsi ljudje zberejo, da bi videli, kako Jurij žrtvuje, potem ko se je toliko časa temu upiral. Vse mesto se je praznično okrasilo in vsi so prišli v tempelj, da bi ga videli.
Ko je sveti Jurij klečal na kolenih in so vsi pričakovali, da bo počastil malike, je on prosil našega Gospoda, Boga v nebesih, naj uniči tempelj in malike v čast svojega imena, da bi se ljudje spreobrnili. In takoj se je ogenj spustil z neba in sežgal tempelj, malike in njihove duhovnike, zemlja pa se je odprla ter pogoltnila vso žerjavico in pepel, ki so ostali. Tedaj ga je Dacijan dal pripeljati k sebi in mu rekel: 'Kakšna so tvoja zla dejanja in velika izdaja?' Tedaj mu je sveti Jurij rekel: Ah, gospod, ne verjemite, ampak pojdite z menoj in poglejte, kako bom žrtvoval.' Tedaj mu je Dacijan rekel: 'Dobro vidim tvojo prevaro in zvijačo, da bi me zemlja pogoltnila, kakor je pogoltnila tempelj in moje bogove.' Tedaj je rekel sveti Jurij: 'O povej mi, kako naj ti tvoji bogovi pomagajo, ko pa si sami ne morejo pomagati!'
• V četrtek, 16. 12., začenjamo z božično devetdnevnico, ki jo bomo prepevali pri svetih mašah ob 9.00 in 18.30. Lepo vabljeni k molitvi in večji udeležbi!
• V četrtek, 23. 12., bo ob 17.30 v stolnici sveta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof. Lepo vabljeni!
• Nedelja, 12. 12.: 3. adventna nedelja
• Ponedeljek, 13. 12.: sv. Lucija, devica, mučenka
• Torek, 14. 12.: sv. Janez od Križa, duhovnik, cerkveni učitelj
• Sreda, 15. 12.: bl. drinske mučenke
• Četrtek, 16. 12.: sv. Adelajda, kraljica
• Petek, 17. 12.: sv. Janez de Matha, redovni ustanovitelj
• Sobota, 18. 12.: sv. Vunibald, opat
• Nedelja, 19. 12.: 4. adventna nedelja
Za izvajanje verskih obredov so določeni naslednji pogoji:
- PCT (preboleli, cepljeni, testirani) nad 12 let starosti;
- nošenje maske,
- razkuževanje rok in
- 1,5m medsebojne razdalje.
Prosimo, poskrbite za zaščito sebe in drugih!
DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00
CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI
VSAK DAN
8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim
18.00: Rožni venec
NEDELJA
15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVA SREDA
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVI PETEK
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: Ura Božjega usmiljenja
PRVA SOBOTA
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar