Na vprašanje farizejev, ali morajo Judje cesarju, glavi okupacijske oblasti, plačevati davke ali ne, je Jezus odgovoril zgolj načelno: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Ni razpredal o tem, kaj Rimljani za pobrani davek naredijo za judovski narod, za izboljšanje infrastrukture in kakovost življenja navadnih ljudi. Ker je bila rimska oblast več stoletij relativno stabilna, Judje niso imeli krvavih notranjih sporov, obenem pa so bili varni pred sosedi, ki si jih ves ta čas niso mogli podrediti, kot v preteklosti, ko so se tresli pred Egipčani, Asirci, Babilonci, Perzijci in nazadnje, pred rimsko okupacijo, pred Grki. Vsaka okupacijska oblast, tudi rimska, ni pobirala le davkov, ampak je za javno infrastrukturo (vodovode, ceste, obzidja, utrdbe ipd.) vsaj enkrat oropala tudi tempeljsko zakladnico. Za pobrani davek so torej okupatorji vendarle nekaj naredili; praviloma so Judom dopustili vsaj kulturno in versko avtonomijo. Osnovni motiv, zakaj so si Rimljani podredili Palestino, pa ni bila skrb za njene prebivalce, marveč okoriščanje z njihovimi davki, trgovskimi potmi, strateškimi točkami itd. Mislim, da bi Jezus navadnim Judom mirno spregledal, če bi kdo od njih ne plačal vseh predpisanih davščin, ampak bi s skromnimi prihranki raje kupil vprežno živino, svojim otrokom pa obutev in obleko. Z davki bo vedno križ, ker nobena oblast pobranega denarja v obliki skrbi za javno dobro ljudem ne povrne v enaki meri, kot jim ga odtegne. Tudi razvita demokracija ne more trajno onemogočiti sistemske korupcije, vzporedne ekonomije ter vzpostavljanja oligarhičnih in mafijskih mehanizmov. Davke moramo plačevati. A zadnji kriterij plačevanja je notranji Božji glas.
Milan Knep
Iz nadškofove pridige ob začetku akademskega leta v stolnici: Ob začetku študijskega leta smo se zbrali pri maši, da bi pred Gospoda položili čas in napore, ki jih bomo vložili v pridobivanje znanja in v oblikovanje srca. Oboje je še toliko bolj pomembno v tem času. Vsak dan znova se srečujemo s koronavirusom in s krizo, ki jo virus povzroča.
Čas krize je vedno čas prečiščevanja. Pokaže se namreč, iz kakšnega testa je kdo, kakšno vsebino nosi v sebi. Veliko bolj izrazito kot sicer se pokaže resničnost Jezusovih besed v evangeliju, ko pravi: »Po njih sadovih jih boste spoznali«. Žal se dogaja, da se tudi v veri in Cerkvi odpovedujemo zdravemu nauku in se oklepamo vsemogočih razodetij. Kako potrebna bi bila Pavlova beseda Timoteju: »To razlagaj bratom, pa boš dober služabnik Kristusa Jezusa, saj te hranijo besede vere in dobrega nauka, ki si mu sledil. Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk. Vadi se v pravi pobožnosti« (1 Tim 4,6-7). Vse prevečkrat se tudi nam dogaja, da sicer ne začnemo zagovarjati različnih resnic in lahko vsak izbere tisto, ki mu trenutno najbolj ustreza, pač pa ravnamo tako. Imam svojo resnico, ki sem jo pobral kdo ve kje, svojo pobožnost, ki je lahko v hudem sporu z zdravim teološkim izročilom in sem slepo zaverovan vanjo. Če dejstva govorijo proti tej moji resnici, toliko slabše za dejstva. Če je koncil povedal kaj drugega, potem tega koncila ne priznavam. In če je moja resnica v nasprotju z učenjem papeža, potem je ta papež antikrist. Zato vas iskreno vabim, da postanete učenci svobode, za katero nas je osvobodil Kristus. Svobodo pa človeku prinaša širina duha, temeljita podkovanost v njegovi stroki in nenehna radovednost, nekakšna zvedavost, da bi pogledal, kaj je za naslednjim ovinkom, kaj je na naslednji strani knjige, kaj bom odkril v naslednji študijski uri. Radovednost, ki si postavlja vprašanja in išče odgovore nanje. Radovednost, ki je nemirna in ustvarjalna. Radovednost, ki spreminja življenje, ga odpira za prihodnost in mu kaže nove poti.
Ob zdravi in odgovorni rasti v znanju in vedenju po načelih znanosti pa je enako pomembna tudi vzgoja človekovega srca. Vzgojeno srce namreč oblikuje pravo lestvico vrednot in stvari postavi na pravo mesto. Kristjanovo srce se oblikuje ob največji zapovedi, ki jo Jezus povzame v nekaj besedah: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo ... Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,30-31). Brez oblikovanega srca razum in njegovi dosežki postanejo sami sebi namen. Namesto da bi bili sredstvo za služenje človeku, njegovemu dostojanstvu in njegovemu vsesplošnemu dobremu, postanejo sredstvo za obvladovanje človeka in za ustvarjanje koristi in dobička za posameznika ali za posamezne skupine. Vsega tega je danes v svetu veliko in ne potrebuje posebnih osvetlitev.
Freska
na oboku glavne ladje podobe apostolov
Sveti
Jakob Starejši
Sveti Jakob Starejši je upodobljen s svojimi značilnimi atributi: v desnici drži romarsko palico, na popotnem plašču pa ima pripeto školjko. Skupaj s svojim bratom Janezom je bil Jakob med prvimi Jezusovimi učenci. Jezus ga je zaradi njegovega živahnega in vihravega značaja imenoval »sin groma«. Bil je sin ribiča Zebedeja in Salome, tudi sam ribič. Iz Matejevega evangelija zvemo, da ga je Jezus poklical, ko sta z bratom v čolnu popravljala mreže. Moral ju je res prevzeti, da sta takoj vse zapustila in šla za njim. Odtlej sta med Jezusovimi učenci zavzemala posebno mesto. Bil je pravi Jezusov bratranec, evangelisti ga večkrat omenijo, znan je dogodek, kako je njuna mati Saloma prosila Jezusa, naj jima podeli odlični mesti (na »desnici in levici«) v svojem, tako si je predstavljala, zemeljskem kraljestvu. Jezus pa jima je obljubil, da bosta pila isti kelih kot on in bosta krščena z istim krstom torej bosta oba deležna njegovega mučeništva in smrti.
Po Jezusovem vnebohodu in binkoštih je najprej oznanjal v Jeruzalemu, Judeji in Samariji. Kasneje naj bi po izročilu nekaj časa deloval v Španiji, za kar pa ni trdnih dokazov. Apostolska dela na kratko povedo, da ga je Herod dal umoriti z mečem. To se je zgodilo okrog velike noči leta 44. Jakob je torej prvi med učenci pretrpel mučeniško smrt za Jezusa. V slovečo božjo pot Santiago de Compostela so njegove kosti v 7. stoletju prinesli Arabci.
Je zavetnik vojakov, delavcev, lekarnarjev, klobučarjev, svečarjev, romarjev, jabolk in poljskih pridelkov, priprošnjik pa za vreme in proti revmi. Pri nas mu je posvečenih nad 60 župnijskih in podružničnih cerkva, po njem se imenuje več krajev, pa tudi sadje (hruške). Goduje 25. julija.
• V torek, 20. 10., bo v stolnici ob 18.30 sveta maša ob zaključku škofijskega dela procesa za beatifikacijo Božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta.
• V četrtek, 5. 11., bo v stolnici ob 18.30 sveta maša ob dnevu poljske neodvisnosti (11. novembra). Daroval jo bo gospod nadškof. Po maši bo kratek koncert poljske sakralne glasbe.
• Nedelja, 18. 10.: 29. nedelja med letom misijonska nedelja
• Ponedeljek, 19. 10.: sv. Pavel od Križa, duhovnik
• Torek, 20. 10.: b.sl. Anton Strle, duhovnik
• Sreda, 21. 10.: sv. Uršula, devica, mučenka
• Četrtek, 22. 10.: sv. Janez Pavel II., papež
• Petek, 23. 10.: sv. Janez Kapistran, duhovnik
• Sobota, 24. 10.: sv. Anton Marija Claret, škof, redovni ustanovitelj
• Nedelja, 25. 10.: 30. nedelja med letom
DELAVNIKI:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00
CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Lepo vabljeni k skupni molitvi rožnega venca vsak delavnik ob: 8.30 pred izpostavljenim Najsvetejšim;
18.00 molitev vodijo bogoslovci.
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI VSAK DAN
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim 18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI PETEK
8.30: molitev pred
izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
PRVA SOBOTA
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih
boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste namenili za stroške
stolnice, naše zaposlene in prostovoljce. Bog povrni!
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar