sobota, 13. junij 2020

Teden Božje Besede 14. 6. 2020-21. 6. 2020


Pogled na množico vsakemu pove nekaj drugega, vsak v njej vidi svoj interes, zato zanjo pripravlja
svojo strategijo. Izvršni di­rektor trgovske verige bi vse spravil v svoje supermarkete, lastnik elitne­ga nogometnega kluba bi jih rad čim več videl na svojem stadionu, župan ve­lemesta bi vse, kar leze in gre, zvabil na tradicionalni maraton, po­litik bi iz vseh naredil svoje volivce, opozicijske stranke pa protestnike, ki bi jih spravile na oblast. Nikogar od teh ne zanimajo duše. Njihove zgodbe je mogoče zaslutiti šele od blizu, ko se pogled ustavi na kon­kretnem obrazu in se zazre v njego­ve oči.
Evangelist Matej je opazoval Jezu­sa in njegovo srečevanje z množica­mi. Ugotovil je, da Jezus pri ljudeh ne išče priljubljenosti, da bi potešil samovšečnost; ne oblikuje privržen­cev za kak družbeni projekt, s kate­rim bi se zapisal v zgodovino in v spomin ljudi, zato jih ne nagovarja s kratkimi, enoznačnimi in udar­nimi besedami, kot je znal že Julij Cezar (100-44 pr. Kr.), ali kot se gredo politiko sodobni voditelji, ki namesto raz­prav o kompleksnih druž­benih temah raje upora­bljajo twitter.
Jezus vedno vidi najprej po­sameznega človeka, njegovo poraženost in nemoč. To ga gane. Matej zapiše, da so se mu ljudje za­smilili. Kajti videti so bili izmuče­ni od težaškega dela in vročine, od nepravičnosti in izključenosti, pri­zadeti zaradi najrazličnejših na­dlog. Po vsem tem Jezus ne ustanovi stranke, kot je bilo že tedaj v navadi, ampak k sebi pokliče dvanajst učen­cev in jim naroči, naj gredo med lju­di in jim oznanijo, da je Bog, ki ga zaznavajo v dušah, njihov zaveznik, porok njihovega upanja in priho­dnosti. In so šli.
Milan Knep
Čas, v katerem živimo, je mrzel, naša srca postajajo vedno trša, ve­dno manj posluha, časa in ljubezni imamo tako drug za drugega, ka­kor tudi za Boga. Ni čudno, da zato ljudje toliko bolj hrepenimo po to­ploti in iščemo izgubljeno človeč­nost. Na oboje, ljubezen in usmi­ljenje, ki bi ju človek moral nositi v sebi, nas opozarja pobožnost češčenja Srca Jezusovega, ki mu je po­svečen mesec junij. Redke so bile svojčas družine, zlasti na deželi, kjer bi v bogkovem kotu poleg kri­ža ne imeli tudi podobe Jezusovega in Marijinega srca znamenja žive vere in potrdila velikega zaupanja v Boga. Tu se je zbirala družina k skupni molitvi, se zahvaljevala za prejete darove in prosila za Božjo pomoč v raznih osebnih in družin­skih zadevah.
Morda so ti časi res minili, to pa še ne pomeni, da se ne bi mogli oz. ne bi smeli vrniti. Prav nasprotno, bilo bi še kako potrebno in kori­stno. Dejstvo namreč je, da z na­predkom in razvojem iz naših do­mov niso izginili samo križi in svete podobe, ampak marsikje tudi Božji blagoslov in družinska sreča. Samo Jezus je zares pravi in do­bri pastir, ki skrbi za svoje ovce in mu ni vseeno, če se katera izgubi. Samo on pozna pravo pot in po njej nas želi vse pripeljati k svojemu Očetu. Zaupajmo mu in mu sledi­mo, postavimo ga zares v središče svojega življenja ter ga prosimo: »Jezus, krotki in iz srca poni­žni, upodobi naše srce po svojem srcu.«
Češčenje Srca Jezusovega, ki ga najpogoste­je povezujemo z osebo in videnji sv. Marjete Ma­rije Alakok, je bilo sicer v Cer­kvi prisotno že veliko prej. Po­doba Jezusove s sulico prebodene strani je bila znana že v pr­vih stoletjih kr­ščanstva (o tem pripoveduje npr. poročilo o mu­čenju lyonskih mučencev iz l. 177), o njem so pisali tudi mnogi cerkveni učitelji in svetniki (sv. Janez Zlatousti, sv. Avguštin, sv. Bernard idr.). Jezusovo telesno srce jemljemo namreč kot naravni simbol oziroma znamenje, ki pred naše oči nazorno postavlja vso ljubezen, s katero nas je in nas še Kristus ljubi. Častiti Jezusovo srce, se pravi častiti njegovo osebo le pod posebnim vidikom tega, kar je v Kri­stusu najgloblje in najveličastnejše: njegova odrešeniška ljubezen. »Srce Jezusovo je simbol in sedež Bož­je ljubezni. Iz njega izžareva neizmer­no dobrodejna ljubezen, ob njej naj bi se ogrela vsa hladna in mrzla srca na vsej zemlji. V Jezusovem srcu gori ne­ugasljiv ogenj neizmerne Božje ljube­zni... Peklenski ogenj sovraštva more­mo potlačiti le z močnejšim in svetim ognjem Božje ljubezni Jezusovega srca. Ko nam Jezus ponuja svojo ljubezen, je ne odklanjajmo, pač pa odprimo svoja
srca temu ognju, ki ga Jezus iz žarečega ognjišča svojega Srca želi zanetiti v srcu vsakega človeka!« Misel ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, velikega častilca Je­zusovega in Marijinega srca

STOLNICA NAŠ DOM 

Freska na oboku glavne ladje podobe apostolov
Sv. Filipu sledi sveti Peter s ključema in knjigo.

Apostol Peter je bil doma v ribi­ški vasi Betsajdi onstran Genezareškega jezera, nedaleč od Kafarnauma. Prej se je imenoval Simon (Simeon), po očetu, ki mu je bilo ime Janez (skrajšano Jona), pa se imenuje tudi Simon Bar Jona, Si­mon, sin Jona ali tudi Simon, Ja­nezov (sin). Bil je, kakor tudi nje­gov brat Andrej, ribič. Kasneje se je priženil v Kafarnaum. Evange­listi ne omenjajo ženinega imena, omenjajo pa taščo, ki je sprejema­la Jezusa in apostole v goste in jo je Jezus ozdravil (prim. Mr 1,29). Iz­ročilo govori o tem, da naj bi bilo Petrovi tašči ime Ivana, ženi Konkordia (Sloga), hčerki pa Petronila. Petra in njegovega brata Andreja je Jezus poklical, ko sta metala mreže v morje, in jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mr 1,17). Jezus je že ob prvem srečanju spremenil njegovo ime v Kefa, kar pomeni Peter, po naše Skala. Natančnejši pomen imena razloži Jezus kasneje ob pogledu na mogočno skalo nad izvorom Jorda­na, ko mu pravi: »Ti si Peter (Ska­la) in na tej skali bom sezidal svo­jo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zave­zano v nebesih; in kar koli boš razvezal na ze­mlji, bo razve­zano v nebesih« (Mt 16,13-19). Ob spremljanju Jezusa in dogod­kih, ki jim je bil priča, je Pe­ter počasi rasel in se vzgajal za prvega med apostoli in voditelja Cerkve. Ob tem se pri njem poka­žejo zlasti tri velike kreposti: veli­ka ponižnost, živa vera v Jezusa in prisrčna ljubezen do njega. Po Je­zusovem vnebohodu začne vedno bolj prevzemati vodilno vlogo, ki mu jo je zaupal Jezus. Najprej je mirno in stvarno vodil izvolitev učenca Matija za apostola, javno spregovori na binkoštni praznik, šel prvi v zapor, delal čudeže v Je­zusovem imenu in nastopal kot sodnik med brati. Sprejme spreo­brnjenca Pavla in ima odločilno besedo na apostolskem zboru v Je­ruzalemu (prim. Apd 15,6-29).
Ko spozna, da iz Jeruzalema ne mo­re več voditi Cerkve, ga okoli leta 42 zapusti, opravi več misijonskih potovanj in hkrati vedno bolj utr­juje svoj položaj v Rimu. Tu ga da cesar Neron na koncu tudi prijeti in ga obsoditi na smrt, po pričeva­nju zgodovinarja Tacita se naj bi to zgodilo leta 67. Origen prvi zapiše, da je hotel biti iz ponižnosti križan z glavo navzdol, in sicer ob vznož­ju Janikula na kraju, ki se imenu­je Vatikan. Je zavetnik ribičev in ladjarjev, poleg tega pa še števil­
nih drugih stanov, npr. mesarjev, steklarjev, mizarjev, spokornikov, spovedancev idr. Priporočajo se mu proti vročici, steklini, obsedenosti in bolečinam v nogah. Goduje sku­paj z apostolom Pavlom 29. junija.
   V sredo, 17. 6., bo v stolnici ob 9.00 krizmena maša, ki je na ve­liki četrtek nismo mogli imeti. Lepo vabljeni, da se skupaj z nad­škofom in duhovniki zberemo ob blagoslovu svetih olj in zahvali za dar duhovništva.
   Od torka, 23. 6., do srede, 24. 6., bo v stolnici neprekinjena moli­tev »24 ur molitve in posta za do­movino«.
  V sredo, 24. 6., bo v stolnici ob 17.30 sveta maša za domovino.
  V ponedeljek, 29. 6., bo ob 9.00 posvečenje letošnjih novomašnikov. Priporočamo vam jih v molitev!
Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste name­nili za stroške stolnice, naše zapo­slene in prostovoljce. Bog povrni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
  Nedelja, 14. 6.: 11. nedelja med letom
  Ponedeljek, 15. 6.: sv. Vid, mučenec
  Torek, 16. 6.: sv. Beno in Meissna, škof
  Sreda, 17. 6.: sv. Rajner, samotar
  Četrtek, 18. 6.: sv. Gregor Janez Barbarigo, škof
  Petek, 19. 6.: Srce Jezusovo, slo­vesni praznik
  Sobota, 20. 6.: Marijino brezma­dežno srce
  Nedelja, 21. 6.: 12. nedelja med letom
VSAK DAN
NEDELJA
PRVI ČETRTEK
PRVI PETEK
PRVA SOBOTA
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.