BINKOŠTI
Rim 8,8-17
Osmo poglavje Pavlovega pisma Rimljanom govori
o tem, da je človek namenjen za Božjo slavo in mora zato živeti po njegovem
Duhu, kajti to življenje mu je omogočil Jezus, ko je človeka rešil iz
suženjstva. Pavel to poudari s tem, da postavlja v nasprotje življenje po mesu
in življenje po Duhu. Besedo meso, ki jo samo v tem pismu zapiše več kot
dvajsetkrat, uporablja v treh pomenih: najprej predstavlja človeško osebo, ki
je zaznamovana s krhkostjo in ji grozi smrt; drug pomen mesa predstavljata
greh in smrt, na tretjem mestu pa opisuje osvoboditev mesa po Duhu ter na
temelju te osvoboditve spodbuja kristjane, naj ne živijo po mesu, ampak po
Duhu. Še več, postavlja jih pred odločilno izbiro: »Če namreč živite po mesu,
boste umrli,« če pa po Duhu, »boste živeli«. Tudi besedo duh pogosto najdemo v
Pavlovih pismih, in sicer v dveh različnih pomenih:
Božji Duh in človekov duh. Oživljajoča moč Božjega Duha prešinja človekovega,
saj ne da kristjanu samo novega življenja, pač pa mu podari tudi čast
posinovljenega otroka in polnopravnega dediča: »Kajti vsi, ki se dajo voditi
Božjemu Duhu, so Božji sinovi ... In če smo otroci, smo tudi dediči.« S tem,
ko omenja Božje otroštvo, želi Pavel opisati nov položaj kristjana v razmerju
do Boga. Kristjani namreč nismo »prejeli duha suženjstva, ampak duha
posinovljenja«. Zato v nas ni več strahu in lahko kličemo Boga za očeta: »Aba,
Oče!«, saj se počutimo varne v Božji roki kot otrok v očetovem naročju. Če pa
je Bog naš Oče, potem smo mi Božji otroci in dediči: dediči Božjega kraljestva
in večnega življenja, ki nam ju izroča Kristus. Pogoj pa je, da gremo po
njegovi poti: »Če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.«
Roman
Starc
Podobe papeža Frančiška. V
tem tednu se nam obeta lep in pomenljiv dogodek: v
sredo, 12.6., bomo zvečer ob 19.30 v stolnici lahko prvi občudovali marmornat
kip papeža Frančiška, ki ga bo slovenski umetnik, slikar in kipar Mik Simčič
poklonil papežu Frančišku. Gre za vrhunsko in čudovito delo, ki ga je umetnik s
papeževo privolitvijo izklesal iz kararskega marmorja in mu ga bo konec junija
izročil v zasebni avdienci. V stolnici bo razstavljenih tudi sedem drugih
njegovih kiparskih portretov papeža (v bronu), ki jih je poimenoval »Sedem
neskončnih trenutkov papeža Frančiška«. Kip bo blagoslovil nadškof msgr.
Stanislav Zore. Vabljeni k temu lepemu dogodku.
Iz nadškofove pridige na praznik Gospodovega
vnebohoda v stolnici: Nekako tako, kakor je v kapeli vnebohoda na Oljski gori
v kamen vtisnjena sled Jezusovih stopinj, ki so ostale za njim, ko se je
dvignil v nebo, tako je sled njegovega delovanja, življenja in besed vtisnjena
tudi v zgodovino človeštva. Prva takšna sled so vrednote, ki so zrasle iz Jezusovega
evangelija in so vedno bolj uveljavljale svoje mesto ne samo v srcih vernih,
ampak so postajale vrednote človeške družbe kot takšne. In Jezusov evangelij
je na ta način preoblikoval, lahko bi rekli tudi prerodil svet. In družba z
vsemi vrednotami, na katere se danes sklicuje, zlasti na pravice človeka, je
ena sama sled Jezusovega evangelija. Se mi pa postavlja vprašanje, kako živa je
sled gospoda Jezusa v mo
jem srcu, v mojem življenju? Ali je tam jasen
odtis njegovega obličja, ali tam vedno znova zvenijo njegove besede, ali nas
vedno znova kliče in mi odgovarjamo s tem, da odpremo vrata, da more biti gost
za mojo mizo, za mizo mojega srca, kjer se druživa kot dva prijatelja v
zaupnosti bližine in ljubezni? Ta sled postaja vidna v naših besedah, odnosih,
v naših dejanjih vere in zvestobe poslanstvu oznanjevanja v tem našem svetu in
času. Kristjani ne smemo nikoli, nikoli nehati gledati v nebo. Naše življenje
mora biti zasidrano na nebu, v nebesih. Samo pod pogojem, da bomo imeli pred
seboj nebo, če bomo imeli pred seboj Boga in vse nebeške resničnosti, bo naša
pot po zemlji vedno vodila v pravo smer. Po drugi strani pa moramo gledati
vnaprej. Kljub temu da imamo pogled uprt v nebo, nam Jezus izroča poslanstvo na
tem svetu. Ta svet mora tudi po našem delovanju, krščanstvu, vedno bolj
zaznamovati Jezusova sled. Moje krščansko življenje in delovanje v našem času
mora puščati sledi: na ljudeh, na delu, ki ga opravljam, na skrbi za stvarstvo.
Pri vsem mojem delovanju in nehanju, vsaki moji besedi se mora videti sled Jezusa
Kristusa v tem svetu. In kakor je bil začetek poti evangelija v svet v
Jeruzalem, tako mora danes začeti evangelij, Jezus Kristus, pot v svet z
našega srečanja, s tega evharističnega praznika, v katerem obhaja
mo spomin na Jezusov vnebohod. Veselimo se
Jezusovega vnebohoda in veselimo se zaupanja, ki nam ga je izkazal s tem, da
tudi nas pošilja oznanjat njegovo ime vsem ljudem in vsem krajem.
Miklavževi
čudeži rešitev romarjev pred hudičevo zvijačo Na
desni strani prezbiterija sta upodobljena dva čudeža, ki sta se zgodila na
Miklavževo priprošnjo po njegov smrti. Enega najbolj priljubljenih, kako je
Miklavž rešil romarje pred hudičevo zvijačo, prikazuje tretja upodobitev.
Zgodba govori o tem, kako se je hudič želel maščevati sv. Miklavžu, ker je
uničil poganski tempelj boginje Diane in ga tako pregnal iz njega. Sklenil je,
da bo zato kaznoval romarje, ki so se z ladjo odpravljali na Miklavžev grob.
Nadel si je podobo ženske, ki je romarjem izročila veliko posodo olja in jih
prosila, naj ga v njenem imenu darujejo, da bo gorelo pri Miklavževem grobu,
ker sama zaradi bolečin v trebuhu ne more na romanje. Romarji so olje vzeli s
seboj, naslednji dan pa se je na morju razbesnela silno huda nevihta. Tako
tudi na tej upodobitvi, podobno kakor na prejšnji, najprej vidimo, kako besneči
valovi premetavajo ladjo, preplašeni romarji na njej pa iščejo zavetja in
pomoči. Takrat se na barki mimo njih pripelje sv. Miklavž v
podobi starca ter jim z roko kaže in naroča, naj posodo z oljem vržejo v morje,
če se želijo rešiti. Mož na krmi urno hiti izpolnjevat njegovo naročilo in iz
posode izliva olje, v katerem je cel roj mladih hudičev, ki padajo v vodo ali
pa se dvigajo v zrak. Trije večji plavajo ob veslu, eden izmed njih v besu
izteguje svoj jezik proti romarjem. Tako naj bi Quaglio na svoj način upodobil
oduren smrad, ki se je širil iz morja, kakor da bi zaudarjal sam pekel.
• V sredo, 12. 6., bo v stolnici ob 19.30
predstavitev kipa papeža Frančiška.
• V torek, 18. 6., bomo po večerni maši začeli
s 24-urno molitvijo za domovino. Pred izpostavljenim Najsvetejšim bomo molili
do maše za domovino. Lepo vabljeni!
• V soboto, 22. 6., boste v stolnici ob 20.30
lahko prisluhnili Mozartovemu Requiemu v izvedbi zbora iz ZDA in domače
orkestrske zasedbe.
• Sreda, 12. 6.: sv. Adelajda, devica,
redovnica
• Četrtek, 13. 6.: sv. Anton Padovanski,
redovnik, cerkveni učitelj
• Petek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca
• Sobota, 15. 6.: sv. Vid, mučenec
»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu.« Brez
veselja ostanemo paralizirani, sužnji svojih žalosti. Pogosto problem vere ni
toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v količini, niti v tem, da nas nekateri
ne sprejemajo; problem vere je pomanjkanje veselja. Vera se zamaje, kadar se
znajdemo sredi žalosti in obupa. Ko živimo v nezaupanju, zaprti sami vase,
pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se čutili otroci, za katere Bog
dela velike reči, vse pomanjšamo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo
sirote: v svoji sredi imamo Očeta, močnega zveličarja. Marija nam prihaja na
pomoč, saj namesto da bi pomanjšala, poveličuje, to je »poveča« Gospoda, hvali
njegovo veličino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in ponižna, začenja
pri Božji veličini, kljub svojim težavam, ki jih ni bilo malo, je vesela, saj v
vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati
čudovite stvari, če ostajamo odprti zanj in za brate.«
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim. 18.00:
rožni venec (vodijo bogoslovci) Sobota
8.40: hvalnice (vodijo kanoniki) Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
po večerni maši molitev v čast svetemu
Jožefu.
Prvi petek
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob
sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar