četrtek, 30. maj 2019

Teden Božje Besede 26. 5. 2019- 2. 6. 2019


Opisovanju novega neba in nove zemlje, o katerem smo brali prej­šnjo nedeljo, sledi zapis o vi­denju novega Jeruzalema. Na dolgo in široko, lahko bi rekli tudi zelo natanč­no, opisuje mesto, ki ga je v prejšnjem odlomku že nakazal. Vsi vemo, kakšen pomen je imel (in še ima) za Jude zemeljski Jeruzalem, njiho­vo politično in versko središče, ter kako so nanj navezani. Že iz Stare za­veze pa je znan tudi pojem nebeške­ga Jeruzalema, kjer se bodo ob koncu sveta zbrali vsi narodi zemlje in bo prevzel mesto zemeljskega Jeruzale­ma.
Ob opisu tega mesta v Razodetju lah­ko hitro ugotovimo, da »na zunaj« ostaja v marsičem podobno zemelj­skemu: z obzidjem in dvanajstimi vrati, njegov sijaj pa se z njim ne more primerjati. Ima namreč »Božje veličastvo« in sijaj »najdražjega kamna«. Je popolno nasprotje Babilona, ki ga opiše tri poglavja prej. Babilon, veli­ka vlačuga, je v eni uri doživel svoj konec in uničeno je bilo vse njego­vo silno bogastvo in sijaj (prim. Raz 18). Da bi mogel videti Babilon, ga je angel odnesel v duhu v puščavo, zdaj pa ga je angel »v duhu odnesel na veliko in visoko goro«, da bi mu pokazal sveto mesto Jeru­zalem, ki je Jagnjetova ne­vesta. To mesto se blešči v nepopisnem sijaju in je napol­njeno z Božjim veličastvom. Berilo izpusti natančen opis mer in dragocenosti tega nebeškega Je­ruzalema, s katerimi hoče pisatelj pokazati na njegovo popolnost in nadaljuje: »svetišča nisem videl v njem«. V nasprotju z zemeljskim Je­ruzalemom, ki je imel za svoje sre­dišče tempelj, pa v nebeškem tega ni več, »kajti njegovo svetišče je Go­spod Bog«. Nebeški Jeruzalem živi v popolni skupnosti z Bogom, zato ne potrebuje več posebnega prostora za njegovo navzočnost, celo posebne svetlobe ne, saj ga »razsvetljuje Bož­je veličastvo«.  
Roman Starc
Celodnevno češčenje. V sredo bo­mo obhajali god prvega emonskega škofa, sv. Maksima. Na ta dan je v naši stolnici celodnevno češčenje, ki bo letos združeno z uličnim misijonom, ki ga pripravljajo bogoslovci, skupaj s člani Skupnosti Emanuel. S češčenjem bomo začeli ob 11.00, ko bo molitev vodila 1. katehumenska skupnost, od 12.00 do 13.00 bodo molili kanoniki, od 13.00 do 14.00 člani ŽPS, od 14.00 do 15.00 sestre redovnice, od 15.00 do 16.00 pa ostale katehumenske skupnosti. Od 16.00 pa do sklepa, ki bo ob 18.00 z litanijami Srca Jezusovega, pa bodo češčenje oblikovali sodelujoči na uličnem misijonu. Vabim vas, da si vzamete čas za molitev pred Najsvetejšim. Stolnica bo ta dan zaprta za turistične oglede.

VEDNO IN POVSOD ZAVZET ZA PRAVOVERNOST 

sveti Maksim Emonski, škof Do leta 1961 je bil sveti Maksim (za sv. Mohorjem in Fortunatom) dru­gotni zavetnik ljubljanske škofije. Velja za prvega zanesljivo izpri­čanega škofa v Emoni, rimskem mestu na tleh sedanje Ljubljane. Kljub temu pa o njem nimamo kaj dosti zgodovinskih poročil. Njegovo ime beremo med ude­leženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381. V istem letu se je zaključil 2. vesoljni cerkveni zbor (koncil) v Carigradu, ki je zatrl arijansko krivoverstvo na ozemlju rimske države. Kljub temu pa je tu in tam še ostalo nekaj na pol arijancev, ki niso priznavali sklepov carigrajskega koncila. Da bi temu
uporu naredili konec, je papež Damaz I. v maju in juniju 381 sklical po­krajinsko sinodo v Ogle­ju. 5. septembra je bila prva javna seja, ki jo je vodil milanski nadškof sv. Ambrož. Prišlo je 32 škofov iz severne Itali­je, šest iz Galije in dva iz Afrike. Zaslišali so škofa Paladija in Sekundina, ki nista hotela zavreči arijanstva. Oba so odstavili. Med glasovanjem je iz­rekel svojo sodbo emonski škof Maksim in de­jal: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov ga je obsodila.« Te besede so bile premišljene in po­menljive.
Poleg te oglejske sinode beremo podpis škofa Maksima še na novi sinodi v Milanu, ki se je sešla leta 390, da obsodi Jovinijana, ki je učil zmote glede sv. krsta in Mariji­nega devištva. Sinodo je vodil sv. Ambrož in spet ga je podprl emonski škof Maksim, vedno in povsod zavzet za pravovernost. O prvi si­nodi leta 381 je znano, da je bilo na njej navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili »vsi sveti možje, učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporoča­mo«. Tako prištevamo tudi škofa Maksima iz Emone med svetnike. Ker se njegovo ime po letu 390 ne­posredno več ne omenja, sklepa­mo, da je umrl nekje po tem letu. Njegova mučeniška smrt pobit naj bi bil s kamni pa ni izpriča­na. Goduje 29. maja.
Miklavževi čudeži rešitev na smrt obsojenih meščanov
Sv. Miklavž rešuje na smrt obsojene
nedolžne meščane
Steni prezbiterija prekrivajo veli­ke podobe štirih znamenitih Mi­klavževih čudežev. Quaglio je za predlogo vzel zgodbe iz znane zbir­ke življenja svetnikov, Flos Sanctorum, ki jo je napisal španski jezuit Pedro di Ribadeneira. Prva slika prikazuje, kako Mi­klavž reši na smrt obsojene mešča­ne nekega kraja, ki je bil pod obla­stjo mesta Mire. Po pripovedi naj bi se tamkajšnji prebivalci zoperstavili roparskim vojakom, ki so bili pod vodstvom vojaških tribunov (častnikov) Napotiana, Ursa in Herpilia na poti v Frigijo, da bi tam na ukaz cesarja Konstan­tina zatrli upor. Med ropanjem so se jim meščani postavili po robu in obetal se je krvav spopad. Po­sredoval je Miklavž, ko je tribune povabil na svoj dom, jih prijazno sprejel, medtem pa so mu prišli povedat, da je mestni načelnik Evstahij zaradi denarja na smrt obsodil tri ugledne nedolžne me­ščane. Miklavž se je v spremstvu tribunov takoj odpravil tja in zve­del, da so obsojence že odpeljali na morišče. Sledi prizor, ki ga je nasli­kal Quaglio.
Na osrednji ka­mniti plošča­di, potisnjeni na rob, klečijo trije obsojenci zvezanih rok in zavezanih oči, ob njih pa stoji rabelj zloveščega pogle­da in zamahu­je z mečem. Pod ploščadjo stoji ljudstvo in žalujoče že­ne: ena vije roke proti prizoru z obsojen­ci, druga pa opazuje prizor sede z otrokom v naročju. Medtem se prikaže Miklavž, ki plane k rablju, za­drži njegovo roko in s tem prepre­či pokol. V ozadju prizora je poleg neba, prepletenega s težkimi obla­ki, naslikana veličastna mestna ku­lisa: različne stavbe s kupolo, balko­nom. Prizor dopolnjuje še skupina tribunov na stopnicah, ki vodijo proti ljudstvu, v medsebojnem ži­vahnem pogovoru z rokami, ki ka­žejo na osrednji prizor.
•  V sredo, 29. 5., na god svetega Maksima Emonskega bo v stol­nici celodnevno češčenje.
•  V četrtek, 30. 5., bomo obhajali slovesni praznik Gospodovega vnebohoda. Svete maše bodo po prazničnem redu, slovesno sveto mašo ob 9.00 bo imel nadškof.
•  Nedelja, 26. 5.: 6. velikonočna nedelja
•  Ponedeljek, 27. 5.: bl. Alojzij Grozde, mučenec
•  Torek, 28. 5.: sv. German Pari­ški, škof
•  Sreda, 29. 5.: sv. Maksim Emonski, škof
•  Četrtek, 30. 5.: Gospodov vnebohod, slovesni praznik
•  Petek, 31. 5.: Obiskanje Device Marije, praznik
•  Sobota, 1. 6.: sv. Justin, mučenec
•  Nedelja, 2. 6.: 7. velikonočna nedelja
Papež Frančišek med opoldansko moli­tvijo o zapovedi ljubezni: »V čem je torej novost te zapovedi, ki jo je Jezus izročil svojim učencem? Za­kaj jo imenuje nova zapoved? Starodav­na zapoved ljubezni je postala nova, ker je bila dopolnjena s tem dodatkom: »Kakor sem vas jaz ljubil«. Ljubite, kakor sem vas jaz ljubil. Vsa novost je v ljubezni Jezusa Kristusa, s katero je On dal življenje za nas. Gre za vse zajemajočo brezpogojno in neomejeno ljubezen, ki doseže svoj višek na križu. Jezus nas je prvi ljubil in nas je ljubil kljub naši krhkosti, naši omejenosti in človeškim slabostim. On je to napravil, da smo postali vredni njegove ljubezni, ki ne pozna meja in nikoli ne mine. S tem, ko nam je dal novo zapoved, od nas zahteva, da se ljubimo med seboj ne samo in ne toliko z našo ljubeznijo, temveč z njegovo, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, če ga z vero prosimo. Na ta način in samo tako se lahko ljubimo med seboj, in ne samo kakor ljubimo samega sebe, ampak kakor nas je On ljubil, torej neizmerno bolj. Bog nas namreč neizmerno bolj ljubi, kot mi ljubimo sebe. Tako lahko širimo povsod seme ljubezni, ki prenavlja odnose med osebami ter odpira obzorje upanja.«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/19/05
»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«
je v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30


Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)