3. ADVENTNA NEDELJA
Pavlovo pismo Filipljanom, s katerim smo se
srečali že prejšnjo nedeljo, vsebuje med drugim dve posebnosti, značilnosti:
napisano je zelo osebno in veliko govori o veselju. Pavel je vesel, ker si
Filipljani prizadevajo za oznanjevanje Kristusovega evangelija; veseli ga, ker
so med seboj enotni, saj iz lastnih izkušnje ve, kako hudo je tam, kjer se v
skupnosti pojavljajo prepiri in spori; na koncu pisma pa jim izrazi svojo
hvaležnost in veselje nad tem, da so ga pripravljeni podpirati s svojimi
darovi. To izražanje veselja in spodbujanje k temu, da se mu pri njem
pridružijo, pa doseže vrhunec v današnjem odlomku, ko pravi: »Veselite se v
Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« Za to veselje pa navaja tu še
prav poseben razlog: »Gospod je blizu!« To je obenem tudi temeljno sporočilo tretje
adventne nedelje: Gospodov prihod se približuje, pričakovanje dosega svoj
vrhunec in izpolnitev. Čas stiske, negotovosti in strahu je minil, zato ni več
nobenega razloga za skrb. »Nič ne skrbite,« jih očetovsko pomirja in
spodbuja, da se »ob vsaki priložnosti«, torej nenehoma, v svojih molitvah,
željah in prošnjah »z zahvaljevanjem« obračajo na Boga. On je tisti, ki za nas
skrbi, nas varuje in ljubi in pošilja svojega sina Jezusa Kristusa, ki nam
prinaša svoj mir. Ta mir, »ki presega vsak razum« (to pomeni, da ga človek sam
ne zmore narediti), bo, pravi apostol, »varoval vaša srca in vaše misli«.
Težko bi našli bolj pomirjujoče in srce
dvigajoče besede za ta naš čas pričakovanja: čas, v katerem naj bi se umirili,
poglobili svoj odnos z Bogom in v njem našli svoj mir in veselje.
Roman
Starc
Živela je v Sirakuzah na Siciliji v času
cesarja Dioklecijana (3. in 4. stoletje). Bila je že zaročena, ko
je z materjo romala na grob mučenke sv. Agate v Kataniji, kjer je materi izprosila čudežno ozdravljenje. Potem, ko se ji je v snu prikazala sv. Agata, je sklenila, da ostane devica, posvečena samo Kristusu. Po vrnitvi z romanja sta z materjo razdali svoje premoženje revežem, Lucija pa je razdrla zaroko. Zaročenec jo je užaljen, ker ni mogel razumeti njene odločitve, zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjana in ne spoštuje državnih zakonov. Ta ji je ukazal, naj daruje poganskim bogovom. Ker ni hotela, jo je ukazal odpeljati v javno hišo, a je njegovi služabniki niso mogli premakniti z mesta. Sveti Duh jo je namreč naredil tako težko, da je nobena sila ni mogla premakniti niti za centimeter. Paskazij jo je od togote dal zažigati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo, pa ji nič ni moglo škodovati. Šele meč, ki so ji ga zabodli v vrat, jo je usmrtil, potem ko je lahko še zadnjič prejela sveto obhajilo in napovedala Paskazijevo skorajšnjo smrt. Zaradi njenega imena je nastala legenda, po kateri so ves srednji vek menili, da so ji iztaknili oči. Tudi krščanska umetnost jo prikazuje s pladnjem, na katerem je dvoje iztaknjenih oči. Verno ljudstvo se ji zato že od nekdaj z velikim zaupanjem priporoča pri očesnih boleznih. Vedno je bila zelo priljubljena in češčena, tudi med našim narodom.
Znane so njene božje poti, pri nas na Gorenjskem
morda najbolj Skaručna in pa Podgora pri Begunjah. Obstaja celo izrek, ki
kaže na veliko zaupanje v pomoč svete Lucije: »Pomagaj nam, Bog in ljuba
Devica Marija, za oči pa sveta Lucija.«
Ponekod včasih na ta dan niso nič delali in
vozili z živino, da jim ne bi potem teklo iz oči. Ženske tudi niso nič krpale
ali šivale; pravijo, da bi s tem kuram zakrpale jajčnik, da ne bi mogle več
nesti. V Prekmurju ženske poleg tega, da ne šivajo in ne predejo, tudi ne
perejo in ne pečejo kruha. Še celo k sosedom niso smele, ker bi sicer v hišo
prinesle nesrečo, kokoši bi nehale nesti, svinje pa ne bi jedle in se ne
redile. V okolici Ptuja ženska ni smela na ta dan nesti v mlin, ker bi sicer
mlinar imel vse leto nesrečo in bi se mu vse polomilo. Po tem sklepamo, da
izvira ta vraža še iz poganskih dni, ko na novo leto ženska ni smela nikamor.
Zanimiv je običaj, ki ga pri nas sicer ne poznamo, se je pa ohranil in je zelo
razširjen v severnih deželah, zlasti na Švedskem. Tam mlade »Lucije« v belih
oblekah s svečkami preganjajo temo iz dežele. »Glavna« Lucija ima na glavi
krono s svečami, spremljevalke pa držijo sveče v rokah. Pri vseh teh običajih
gre pravzaprav za »novoletne« narodne običaje. Zakaj potem hodijo na god sv.
Lucije? V starih, še poganskih časih so praznovali novo leto, ko je bil dan
najkrajši in se je začel spet daljšati. To pa je prav za sv. Lucijo. Ko so
naši predniki sprejeli krščansko vero, je Cerkev te njihove običaje prenesla
na kakšnega svetnika ali svetnico. Tega so se ljudje tako oprijeli, da niso
več mislili na »prvotni dan« sončnega leta, ampak na krščanski praznik. Ta pa
je prevzel tudi staro voščilo in navade. Nov koledar (leta 1682 je julijanski
koledar nadomestil gregorijanskega in odpravil deset dni zaostanka) je vplival
na to, da se je novoletno voščilo spremenilo v Lucijino. Na god svete Lucije
se začne bližnja priprava na božič. Na Koroškem na ta dan nalomijo češnjevih
vejic, jih namočijo v vodo in postavijo na topel in svetel prostor, kjer se do
božiča lepo razcvetijo. Prav tako na ta dan vsejejo v lončke pšenico, da je
pri jaslicah živo zelenje.
Potem, ko sta bila zvonika dokončana, so
vanju namestili zvonove: najprej novega, ki so ga vlili namesto onega, ki se
je ubil pri pogrebnih slovesnostih za cesarjem Leopoldom. Vlil ga je
ljubljanski livar Gašpar Franchi, posvetili pa so ga v čast Božji previdnosti.
Na njem so bili napisi: »Razen tebe ni boga, ki bi skrbel za vse (Mdr 12). Ko
so leta 1706 iz temeljev na novo pozidali stolnico,
so zame, ki sem bil ulit pred 300 leti, pa sem
se poškodoval ob žalnih slovesnostih za cesarjem Leopoldom Velikim, poskrbeli
predstojniki stolnice, da sem bil z dobrodelnostjo prebivalcev prenovljen v
čast Božji previdnosti«. Malo više pa je bila zapisana pesem: »Hvalim odličje
Boga, in divje neurje odganjam, kdor je potrt, z njim žalujem, in kdor je
vesel, se radujem, svet počitek oznanjam in kugo pogubno ozdravljam.« Zvon so
še skupaj s tremi manjšimi iz prejšnje stolnice 27. maja obesili v zvonik, ki
gleda na trg. 21. avgusta pa so ulili še veliki zvon, ki so ga posvetili Božji
modrosti z naslednjimi napisi: »Gospod je z modrostjo postavil zemljo. Začetek
modrosti je strah Gospodov. Zvon, posvečen častivredni modrosti.« Spodaj: »Zvon
posvečen sem Modrosti Boga nad gromom oblakov, ulit sem iz žlahtne kovine po
Petrovi želji in volji, vse dni in vse noči hvaležen ime mu opevam, zraven mi
dan je ukaz, da prosim za ljudstva blaginjo. V letu Gospodovem 1706, ko je na
Petrovem prestolu sedel Klemen XI., vladal Jožef I., rimski cesar, vodil sveto
ljubljansko cerkev Ferdinand grof Kuenburg itd., je bil z darežljivostjo
presvetlega gospoda Petra Antona Codellija pl. Fahnenfelda, kranjskega in
koroškega deželana, ulit ta zvon. Ulil me je Gašper Franchi.« Zvon so
pripeljali do cerkve s petimi pari volov in ga 17. oktobra srečno dvignili v
zvonik. Zanimivo je, da je bil zvon ulit za cerkev sv. Petra, ker pa je bil
zanjo prevelik, so ga obesili v stolnični zvonik.
• V ponedeljek, 17. 12., bo po večerni sveti
maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču predavanje prof. dr. Jožeta
Muhoviča o moderni sakralni umetnosti. Lepo vabljeni!
• Ponedeljek, 17. 12.: sv. Janez de Matha,
redovni ustanovitelj
• Četrtek, 20. 12.: sv. Vincencij Romano,
duhovnik
• Petek, 21. 12.: sv. Peter Kanizij, duhovnik,
cerkveni učitelj
• Sobota, 22. 12.: sv. Frančiška K. Cabrini,
redovna ustanoviteljica
Papež Frančišek v nagovoru na praznik
Brezmadežne: »Tukaj sem,« je ključna beseda življenja. Označuje prehod iz
vodoravnega življenja, usmerjenega nase in na lastne potrebe, v navpično
življenje, ki se dviguje proti Bogu. »Tukaj sem« je:
biti na razpolago Gospodu; je terapija proti
sebičnosti; je protistrup za nezadovoljno življenje, ki mu vedno kaj manjka.
»Tukaj sem«: je zdravilo proti staranju zaradi greha; je terapija, da ostanemo
v sebi mladi. »Tukaj sem« je: verjeti, da Bog velja več kot moj jaz; je staviti
na Gospoda ter biti dojemljivi za njegova presenečenja. Zato mu reči: »Tukaj
sem,« je največja hvala, ki mu jo lahko ponudimo. Zakaj ne bi takole začeli
dneva? Vsako jutro bi bilo lepo reči: »Tukaj sem, Gospod, naj se danes izpolni
v meni tvoja volja.«
od 16. do 24. decembra ob 9.00 in 18.30
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354http://stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar