32. NEDELJA MED LETOM
Vemo, da so imele daritve v stari zavezi za
Izraelce velik pomen, saj so z njimi izražali svojo vero, svoj odnos do Boga
in hvaležnost za prejete darove. V svetišču so tako
veliki duhovniki opravljali različne obrede ob
različnih časih in po natančno določenih predpisih, ki pa so bili zelo
zapleteni. Dan za dnem so se vrstile številne žgalne daritve, daritve za greh,
mirovne, jedilne in kadilne daritve. Večinoma so bile to daritve živali,
katerih kri je ljudstvo očiščevala, posvečevala in spravila z Bogom. Kljub temu
pa so bile pomanjkljive, saj so jih morali nenehno ponavljati; z njimi so sicer
izražali svoje kesanje in prošnjo za odpuščanje grehov, ki pa jih te daritve
niso mogle odvzeti. Na to opozori apostol Pavel v pričujočem odlomku, ko
govori o vse drugačni Jezusovi popolni in edinstveni daritvi. Jezus kot
veliki duhovnik nove in večne zaveze namreč ne vstopa več v »svetišče, ki bi
ga naredila človeška roka«; nima več opravka s človeškimi podobami, ki so le
»odtis resničnega«, ampak z nebeškimi rečmi samimi, saj je s svojo daritvijo
vstopil v sama nebesa.
Tudi sam je namreč opravil krvavo daritev, a
le enkrat in to tako, da je »s svojo žrtvijo odpravil greh«. Če bi Jezusova
daritev ne bila končna in dokončna, bi namreč tudi ta zahtevala neprestano
ponavljanje, kot se je dogajalo s starozaveznimi daritvami, in bi moral sebe
večkrat darovati in »od začetka sveta večkrat trpeti«. Gre torej za enkratno in
edinstveno daritev, ki ne potrebuje ponavljanja, ker je trajna, večna. Zato
tudi pot k Bogu poslej ne vodi več po starozavezni postavi, obredih in pripadnosti
izraelskemu ljudstvu, ampak po Jezusu Kristusu.
Roman
Starc
V mesecu spomina na naše rajne se nam misli
večkrat zaustavijo tudi pri razmišljanju o svetnikih in
naši poklicanosti k svetosti. Ker v teh dneh stopa pred nas lik enega najbolj priljubljenih svetnikov, svetega Martina, naj vam ga na kratko predstavimo: Sveti Martin se je rodil okoli leta 316 v današnjem Sombotelu na Madžarskem v poganski družini. Z dvanajstimi leti je prosil za sprejem med katehumene in se nato šest let pripravljal na krst. Na očetovo željo je vstopil v državno vojsko in postal časnik. Že takrat je zaslovel kot skromen človek z veliko mero ljubezni do bližnjega. Takoj, ko je bilo mogoče, se je poslovil od vojaške službe in se odpravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, svojemu vzorniku, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domovino, Panonijo, od koder pa se je moral zaradi hudega nasprotovanja arijanskih krivovercev kasneje umakniti. Nekaj časa je živel kot puščavnik med menihi blizu Milana, kasneje na otočku Gallinario pri Genovi ter v Ligugeju, kjer je ustanovil znameniti samostan, prvi v Galiji. Leta 371 so ga izvolili za škofa v Toursu. Bil je splošno priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu skromnemu, asketskemu načinu življenja. Trideset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spremljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel ubožno kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, a je bil po vojaško strog in nepopustljiv, ko je bičal njihove razvade in pohlep ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji. Velja za zavetnika številnih stanov in rokodelcev, revežev in beračev, vinogradnikov in abstinentov. Znana sta zlasti dva dogodka iz njegovega življenja, po katerih ga tudi upodabljajo: prvi je ta, kako z mečem trga svoj vojaški plašč, da bi ga delil z revežem, drugi pa je legenda, kako se je, potem ko so ga verniki in duhovniki izvolili za škofa v Toursu, a se tega ni čutil vrednega, skril med jato gosi, da ga ne bi našli. Gosi pa so ga s svojim gaganjem izdale.
Čas, v katerega je postavljen Martinov god,
je neke vrste jesenski pust, ko se ljudje veselijo dobre letine in slavijo
konec sezonskega dela. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Iz
tega izhaja tudi ljudsko verovanje, da se takrat »mošt spremeni v vino«, pregovor
pa pravi, da če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Pri
nas mu je posvečenih kar 83 cerkva in kapel.
Langus, kopija Quaglijeve iluzionistične
poslikave kupole
Sledila je poslikava prečne ladje oz. obeh
velikih stranskih kapel. V kapeli Svetega Rešnjega telesa je upodobil like in
zgodbe o presveti evharistični skrivnosti, nato naslikal podobe štirih
evangelistov na obokanih svodih pod kupolo in se nato lotil še kapele, posvečene
slavi sv. Dizme. Med tem so odgovorni na dolgo in široko preudarjali in se
posvetovali, kaj naj naredijo s kupolo. Njena gradnja bi namreč zahtevala izurjenega
izvajalca, predvsem pa veliko sredstev. Obstajala sta dva načrta: po enem naj
bi bila bolj plitka (stala naj bi 10.000 gold.), po drugem pa visoka (ocenjena
na 20.000 gold.). Precejšen strošek in zahtevna gradnja, saj bi za njeno
zidavo potrebovali dve leti, sta bila razlog, da se je Dolničar odločil, da so
izvedbo kupole odložili na »bolj prikladen čas«. Namesto tega so se odločili za
iluzionistično, navidezno kupolo. Prostor so tako pokrili z ogromnimi tramovi
in jih ometali, Quaglio pa je v samo šestih tednih ustvaril umetnino, ki so jo
prihajali občudovat ne samo Ljubljančani, ampak tudi ljudje iz tujih krajev.
Vsi so se čudili njegovi spretnosti; Dolničar pripoveduje, da je bila
poslikava tako živa in naravna, da je ptičica, ki je priletela v cerkev,
hotela zleteti skozi okno, pa je butnila v zid, ker je bilo okno le naslikano.
Quaglio je nato nadaljeval slikanje v prezbiteriju. Naslikal je simbola
gorečnosti in Božje ljubezni ter cerkveno in svetno umeščanje Žiga Lamberga na
škofijo z angelci, ki nosijo insignije. V tem času se je zgodila tudi edina
nesreča pri zidavi cerkve, ko je delavec padel z okna nad zakristijo, a je k
sreči brez poškodbe obvisel na koncu strehe. Quaglio je naslikal še Marijino
oznanjenje na zunanji steni ter dve sliki Miklavževih čudežev ob strani
velikega oltarja. Preden je 2. novembra odpotoval domov, se je pogodil, da bo
čez zimo naslikal oljno podobo za oltar sv. Dizme.
bodo pri sveti maši ob 10.30 sodelovali
ambasadorji zavoda Varna pot. Sveta maša bo za vse žrtve prometnih nesreč in
njihove svojce.
• V nedeljo, 18. 11., bo v stolnici ob 19.15
koncert duhovne glasbe. Z nami bo klapa Žrnovnica iz predmestja Splita, ki
praznuje desetletnico delovanja. Poleg ostalega prepevajo tudi duhovne in
ljudske pesmi ter negujejo cerkveno ljudsko petje. Lepo vabljeni k poslušanju!
• Ponedeljek, 12. 11.: sv. Jozafat Kunčevič,
škof, mučenec
• Torek, 13. 11.: sv. Stanislav Kostka,
redovnik
• Sreda, 14. 11.: sv. Jožef Pignatelli,
redovnik
• Četrtek, 15. 11.: sv. Albert Veliki, škof,
cerkveni učitelj
• Petek, 16. 11.: sv. Marjeta Škotska,
kraljica
• Sobota, 17. 11.: sv. Elizabeta Ogrska,
redovnica
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek med opoldansko molitvijo
Angel Gospodov: »Ljubezen do Boga in do bližnjega sta dva obraza iste medalje.
Ko je izbral ti dve Besedi, ki ju je Bog namenil svojemu ljudstvu in ju
postavil skupaj, nas je Jezus enkrat za vselej poučil, da sta ljubezen do
Boga in ljubezen do bližnjega neločljivi, še več, podpirata druga drugo.
Ljubiti Boga pomeni vložiti vse svoje moči za to, da smo njegovi sodelavci pri
služenju brez zadržkov svojemu bližnjemu, da skušamo odpuščati brez omejitev in
da gojimo odnose občestva in bratstva ... Bližnji je oseba, ki jo srečam na
poti svojega vsakdana. Ne gre za to, da bi že vnaprej »izbral« svojega
bližnjega ... Bog, ki je ljubezen, nas je ustvaril za ljubezen in zato lahko
ljubimo druge in ostanemo povezani z Njim. Varljivo bi bilo domišljati si, da
moremo ljubiti bližnjega, ne da bi ljubili Boga. Prav tako pa bi bilo varljivo
domišljati si, da moremo ljubiti Boga, ne da bi ljubili bližnjega. Za
Kristusovega učenca sta značilni dve razsežnosti ljubezni do Boga in do
bližnjega v svoji enosti.«
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana
Cathedral Q @stolnica
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar