Teden Božje Besede 22. 4. 2018 - 29. 4. 2018

4. VELIKONOČNA NEDELJA 1 JN 3,1-2

V prejšnjem odlomku smo ugotavlja­li, kako je za Janeza značilno, da svo­je naslovnike ljubkovalno imenuje »otroci«. Vprašanje je, kako so ti to sprejeli takrat, ko vemo, da se danes marsikdo ob tem na­mrdne. Pomena te besede se človek največkrat zave šele takrat, ko, tako ali druga­če, izgubi svoje starše in na nek način ostane »sam«. Kako vse drugačen zven dobi takrat beseda »otrok«! Podobno se nam lahko zgodi tudi v odnosu do Boga. Kar pomislimo, kako malo nam velikokrat pomeni dejstvo, da se »imenujemo Božji otroci« in ko­likokrat to svoje Božje otroštvo zame- tavamo ali se ga celo sramujemo. Kaj to pomeni, nam postane jasno šele takrat, ko nam, kakor izgubljenemu sinu, zmanjka vsega in v nas zazi­ja strahotna praznina. Kako tolažilne so zato Janezove besede: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče:

Božji otroci ... smo.« V najstrožjem po­menu besede je bil dar Očetove ljube­zni njegov Sin, ki pa nam je omogočil, da smo postali Božji otroci in se sme­mo tako tudi imenovati. Človek torej ni že samo po sebi Božji otrok, ampak je to prostovoljni Božji dar in zato toliko bolj dragocen.

To Božje otroštvo pa je, kljub svoji dragocenosti, vendar­le šele začetek, kajti njego­va eshatološka dopolnitev nas čaka v popolni podob­nosti Božjemu Sinu. Goto­vost, ki jo že imamo, da bomo nekega dne vedeli Božjega Sina v njegovi slavi, nam zagotavlja, da mu bomo takrat popolnoma podobni. To misel zelo jasno dopolni apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pra­vi, da zdaj »gledamo v zrcalu, nejasno, tedaj pa iz obličja v obličje«. Delnemu spoznanju skozi zrcalo ustvarjenih stvari bo namreč sledilo neposredno in jasno spoznanje večnega življenja. Kaj bi si lahko želeli še več!

Roman Starc

ŽUPNIKOVA BESEDA

Teden molitve za duhovne po­klice. Vsako leto se v tednu pred četrto velikonočno nedeljo, ki se - zaradi evangelija, ki ga prebira­mo - imenuje tudi nedelja Dobre­ga pastirja, še posebej zbiramo k molitvi za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov. »Daj mi poslušno srce« je geslo letošnjega 55. svetovnega dneva in je vzeto iz poslanice, ki jo je v ta namen napi­sal papež Frančišek. V njej razvije tri temeljne vidike vsake poklica­nosti, ki so nakazani že v naslo­vu poslanice: Poslušati, razločeva­ti, živeti Gospodov klic. Nismo se slučajno pojavili, nismo sad slu­čajnosti. Nasprotno, naše življe­nje in naša navzočnost na svetu sta sad Božje poklicanosti, zapiše papež v poslanici. »Tudi v teh na­ših nemirnih časih nas skrivnost učlovečenja spominja, da nam Bog vedno prihaja naproti, da je Bog z nami, ki hodi po včasih prašnih poteh našega življenja in nas, ko sprejema naše koprneče hrepe­nenje po ljubezni in sreči, kliče k veselju.« Papež Frančišek zaklju­či poslanico z besedami: »Gospod tudi danes kliče, naj mu sledimo. Ni nam treba čakati, da bi bili po­polni, da bi lahko odgovorili s svo­jim velikodušnim ,tukaj sem'. Ne smemo se prestrašiti zaradi naših omejitev in naših grehov, ampak moramo z odprtim srcem sprejeti Gospodov glas. Poslušati ga, raz­ločevati naše osebno poslanstvo

v Cerkvi in v svetu ter ga živeti v današnjem dnevu, ki nam ga po­darja Bog.« Boglonaj vsem, ki dan za dnem 'nosite pred Gospoda' svo­je molitve, da bi imel naš narod kljub neugodnim okoliščinam do­volj dobrih in svetih duhovnikov.

MAŠA - SLAVA IN GLAVNA PROŠNJA - 7. papeževa kateheza Slava

V nizu katehez o evharističnem slavju smo videli, kako nam »ke- sanje« pomaga odreči se domišlja­vosti in stopiti pred Boga takšni, kakršni v resnici smo: z zavestjo, da smo grešniki, in v upanju, da nam je odpuščeno. Ravno iz sreča­nja med človeško bedo in Božjim usmiljenjem črpa moč hvaležnost, ki jo izražamo v »slavi«. Kot je za­pisano v Rimskem misalu, je »sla­va prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev, zbrana v Svetem Duhu, slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje«. Začetek te hvalnice je pesem angelov ob Jezusovem roj­stvu v Betlehemu, radostno ozna­nilo objema med nebom in zemljo. Ta pesem vključi tudi nas, ki smo zbrani v molitvi: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.«

Glavna prošnja

Po »Slavi«, oziroma kadar te ni ta­koj po kesanju, sledi posebna obli­ka molitve, ki se imenuje »glavna prošnja«. Ta izraža značaj svetega

opravila in se razlikuje glede na dan in čas v letu. S povabilom »Mo­limo«, duhovnik ljudstvo povabi, naj se skupaj z njim zaustavi v tre­nutku tišine ter se zaveda, da sto­ji pred Bogom, vsak v svojem srcu pa se lahko spomni svojih osebnih namenov, s katerimi se udeležuje maše. V tem trenutku tišine naj vsak pomisli na stvari, ki jih po­trebuje in za katere želi prositi v molitvi.

Trenutek tišine

Tišina ne pomeni samo odsotno­sti besed, pač pa nas želi pripraviti na poslušanje drugih glasov: gla­su našega srca, predvsem pa glasu Svetega Duha. Pri bogoslužju je narava svete tišine odvisna od tre­nutka, ki je zanjo določen pri po­sameznih opravilih. Pri skupnem kesanju in po povabilu k molitvi naj se vsakdo poglobi vase; po bra­nju beril ali po pridigi naj kratko premišljuje, kaj je slišal; po obha­jilu pa naj v svojem srcu hvali in moli Boga. Pred začetno molitvijo torej tišina pomaga, da se poglo­bimo vase in razmislimo, zakaj smo tu. Zato je tudi pomembno, da najprej prisluhnemo samemu sebi, da bi se nato lahko odprli Gospodu. Morda so za nami dne­vi napora, veselja, bolečine in to želimo povedati Gospodu, klica­ti njegovo pomoč, prositi ga, naj nam bo blizu; morda imamo bol­ne družinske člane in prijatelje ali pa ti preživljajo težke preizkušnje; morda želimo izročiti Bogu usodo Cerkve in sveta. Prav temu je namenjena kratka tišina, preden duhovnik Bogu v imenu vseh na glas izreče skupno molitev, glav­no prošnjo, v kateri »zbere« (od tu izraz kolekta) posamezne namene in prošnje. S tem se zaključi zače­tni obred maše. Živo priporočam vsem duhovnikom, naj spoštujejo ta trenutek tišine in naj ne hitijo. Brez te tišine tvegamo, da se zane­mari zbranost duše.

Kristus je tisti, ki moli

Duhovnik moli glavno prošnjo z razprostrtimi rokami. To je moli­tvena drža, ki so jo kristjani pre­vzeli že v prvih stoletjih, saj so želeli na ta način posnemati Kri­stusa z razprtimi rokami na lesu križa, kakor lahko vidimo na poslikavah v rimskih katakombah. Tako je Kristus tisti, ki moli. V Križanem prepoznamo duhovni­ka, ki daruje Bogu všečno daritev.

Bogoslužje naj bo naša šola molitve

V rimskem obredu so molitve zgo­ščene, a pomensko bogate, tako da lahko ob njih veliko premišljuje­mo. Vračati se k premišljevanju teh besedil tudi izven maše nam lahko pomaga, da se naučimo, ka­ko se obrniti na Boga, kaj ga pro­siti in katere besede uporabiti. Naj liturgija za vse nas postane prava šola molitve!

Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet

VELIKONOČNI SIMBOL: KRSTNA VODA

Nekaj skrivnostnega je v vodi. Pre­prosta je, čista in nesebična. Pripra­vljena je, da umije, kar je umazano, da poživi, kar trpi žejo. Hkrati pa je nedoumna, nemirna, polna ugank in nasilja. Iz nje vre življenje in kli­če smrt. Je podoba življenja samega, ki se zdi tako jasno in tako zaplete­no obenem. Zato lahko razumemo, da sta jo Kristus oziroma Cerkev na­pravila za znamenje in nositeljico Božjega življenja - milosti. Vodo so v starozaveznem bogoslužju pogosto uporabljali. Umivali so se in s tem simbolično pokazali, da prihajajo k Jahveju notranje očiščeni. V Novi zavezi pa se notranje očišče­nje in prerojenje godi po krstni vodi. Te moči nima voda po svoji naravi, temveč zaradi prisotnosti Svetega Duha. Kristus je z daritvijo svojega življenja zaslužil ljudem novo, Božje življenje. Krstna voda je tista, ki daje v moči Svetega Duha to Božje življe­nje, ona oživlja in poživlja. Krst nas potopi v Kristusovo smrt, Sveti Duh pa, ki je Kristusa obudil od mrtvih, nas oživi v novo, Božje življenje. Po­topitev v vodo je podoba groba, v ka­terem stari človek s svojo sebičnostjo in grehom umrje, iz nje pa vstane novi človek v Kristusu, človek, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravič­nosti in svetosti.

DOGODKI PRED NAMI

•  V ponedeljek, 23. 4., goduje sv. Ju­rij, zavetnik našega mesta. Za nas je to slovesni praznik. Lepo vabljeni k sveti maši ob 17. uri v kapelo na ljub­ljanskem gradu.

GODOVI IN PRAZNIKI

•  Nedelja, 22. 4.: 4. velikonočna ne­delja, nedelja Dobrega Pastirja

•   Ponedeljek, 23. 4.: sv. Jurij, muče- nec, zavetnik Ljubljane

•  Torek, 24. 4.: sv. Fidelis iz Sigma- ringena, duhovnik in mučenec

•  Sreda, 25. 4.: sv. Marko, evangelist

•  Četrtek, 26. 4.: Marija, Mati dobre­ga sveta

•  Petek, 27. 4.: sv. Cita, dekla, devica

•  Sobota, 28. 4.: sv. Peter Chanel, du­hovnik, redovni ustanovitelj

•  Nedelja, 29. 4.: 5. velikonočna ne­delja

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica - Ljubljana - Cathedral @stolnica

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/