torek, 18. december 2018

Teden Božje Besede 16.12.22.12.2018

3. ADVENTNA NEDELJA


Pavlovo pismo Filipljanom, s kate­rim smo se srečali že prejšnjo nede­ljo, vsebuje med drugim dve poseb­nosti, značilnosti: napisano je zelo osebno in veliko govori o ve­selju. Pavel je vesel, ker si Filipljani prizadevajo za oznanjevanje Kristuso­vega evangelija; veseli ga, ker so med seboj enotni, saj iz lastnih izkušnje ve, kako hudo je tam, kjer se v skupnosti pojavljajo prepiri in spori; na koncu pisma pa jim iz­razi svojo hvaležnost in veselje nad tem, da so ga pripravljeni podpirati s svojimi darovi. To izražanje veselja in spodbujanje k temu, da se mu pri njem pridružijo, pa doseže vrhunec v današnjem odlomku, ko pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj; po­navljam vam, veselite se.« Za to veselje pa navaja tu še prav po­seben razlog: »Gospod je blizu!« To je obenem tudi temeljno sporočilo tretje adventne nedelje: Gospodov prihod se približuje, pričakovanje dosega svoj vrhunec in izpolnitev. Čas stiske, negotovosti in strahu je minil, zato ni več nobenega razlo­ga za skrb. »Nič ne skrbite,« jih oče­tovsko pomirja in spodbuja, da se »ob vsaki priložnosti«, torej nenehoma, v svojih moli­tvah, željah in prošnjah »z zahvaljevanjem« obra­čajo na Boga. On je tisti, ki za nas skrbi, nas varu­je in ljubi in pošilja svojega sina Jezusa Kristusa, ki nam prinaša svoj mir. Ta mir, »ki pre­sega vsak razum« (to pomeni, da ga človek sam ne zmore narediti), bo, pravi apostol, »varoval vaša srca in vaše misli«.
Težko bi našli bolj pomirjujoče in srce dvigajoče besede za ta naš čas pričakovanja: čas, v katerem naj bi se umirili, poglobili svoj odnos z Bo­gom in v njem našli svoj mir in ve­selje.
Roman Starc
Živela je v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana (3. in 4. stoletje). Bila je že zaročena, ko

je z materjo romala na grob mučenke sv. Agate v Kataniji, kjer je materi izprosila čudežno ozdravljenje. Po­tem, ko se ji je v snu prikazala sv. Agata, je sklenila, da ostane devica, posvečena samo Kristusu. Po vrni­tvi z romanja sta z materjo razdali svoje premoženje revežem, Lucija pa je razdrla zaroko. Zaročenec jo je užaljen, ker ni mogel razumeti nje­ne odločitve, zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjana in ne spoštuje državnih zakonov. Ta ji je ukazal, naj daruje poganskim bogovom. Ker ni hotela, jo je ukazal odpeljati v javno hišo, a je njegovi služabni­ki niso mogli premakniti z mesta. Sveti Duh jo je namreč naredil tako težko, da je nobena sila ni mogla pre­makniti niti za centimeter. Paskazij jo je od togote dal zažigati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo, pa ji nič ni moglo škodovati. Šele meč, ki so ji ga zabodli v vrat, jo je usmr­til, potem ko je lahko še zadnjič pre­jela sveto obhajilo in napovedala Paskazijevo skorajšnjo smrt. Zaradi njenega imena je nastala le­genda, po kateri so ves srednji vek menili, da so ji iztaknili oči. Tudi kr­ščanska umetnost jo prikazuje s pla­dnjem, na katerem je dvoje iztaknjenih oči. Verno ljudstvo se ji zato že od nekdaj z velikim zaupanjem priporo­ča pri očesnih boleznih. Vedno je bila zelo priljubljena in češčena, tudi med našim narodom.
Znane so nje­ne božje poti, pri nas na Go­renjskem mor­da najbolj Skaručna in pa Podgora pri Be­gunjah. Obsta­ja celo izrek, ki kaže na veliko zaupanje v po­moč svete Lu­cije: »Pomagaj nam, Bog in ljuba Devica Marija, za oči pa sveta Luci­ja.«
Ponekod včasih na ta dan niso nič delali in vozili z živino, da jim ne bi potem teklo iz oči. Ženske tudi niso nič krpale ali šivale; pravijo, da bi s tem kuram zakrpale jajčnik, da ne bi mogle več nesti. V Prekmurju ženske poleg tega, da ne šivajo in ne predejo, tudi ne perejo in ne pečejo kruha. Še celo k sosedom niso sme­le, ker bi sicer v hišo prinesle nesre­čo, kokoši bi nehale nesti, svinje pa ne bi jedle in se ne redile. V okolici Ptuja ženska ni smela na ta dan nesti v mlin, ker bi sicer mlinar imel vse leto nesrečo in bi se mu vse po­lomilo. Po tem sklepamo, da izvira ta vraža še iz poganskih dni, ko na novo leto ženska ni smela nikamor. Zanimiv je običaj, ki ga pri nas sicer ne poznamo, se je pa ohranil in je zelo razširjen v severnih deželah, zla­sti na Švedskem. Tam mlade »Lucije« v belih oblekah s svečkami preganja­jo temo iz dežele. »Glavna« Lucija ima na glavi krono s svečami, spre­mljevalke pa držijo sveče v rokah. Pri vseh teh običajih gre pravzaprav za »novoletne« narodne običaje. Za­kaj potem hodijo na god sv. Lucije? V starih, še poganskih časih so prazno­vali novo leto, ko je bil dan najkraj­ši in se je začel spet daljšati. To pa je prav za sv. Lucijo. Ko so naši predni­ki sprejeli krščansko vero, je Cerkev te njihove običaje prenesla na ka­kšnega svetnika ali svetnico. Tega so se ljudje tako oprijeli, da niso več mi­slili na »prvotni dan« sončnega leta, ampak na krščanski praznik. Ta pa je prevzel tudi staro voščilo in navade. Nov koledar (leta 1682 je julijanski koledar nadomestil gregorijanskega in odpravil deset dni zaostanka) je vplival na to, da se je novoletno vo­ščilo spremenilo v Lucijino. Na god svete Lucije se začne bližnja priprava na božič. Na Koroškem na ta dan nalomijo češnjevih vejic, jih namočijo v vodo in postavijo na to­pel in svetel prostor, kjer se do bo­žiča lepo razcvetijo. Prav tako na ta dan vsejejo v lončke pšenico, da je pri jaslicah živo zelenje.
Zvonovi
Potem, ko sta bila zvonika dokonča­na, so vanju namestili zvonove: naj­prej novega, ki so ga vlili namesto onega, ki se je ubil pri pogrebnih slo­vesnostih za cesarjem Leopoldom. Vlil ga je ljubljanski livar Gašpar Franchi, posvetili pa so ga v čast Bož­ji previdnosti. Na njem so bili napi­si: »Razen tebe ni boga, ki bi skrbel za vse (Mdr 12). Ko so leta 1706 iz temeljev na novo pozidali stolnico,
so zame, ki sem bil ulit pred 300 leti, pa sem se po­škodoval ob žalnih slo­vesnostih za cesarjem Le­opoldom Veli­kim, poskrbe­li predstojniki stolnice, da sem bil z dobrodelnostjo prebivalcev preno­vljen v čast Božji previdnosti«. Malo više pa je bila zapisana pesem: »Hva­lim odličje Boga, in divje neurje od­ganjam, kdor je potrt, z njim žalu­jem, in kdor je vesel, se radujem, svet počitek oznanjam in kugo pogubno ozdravljam.« Zvon so še skupaj s tre­mi manjšimi iz prejšnje stolnice 27. maja obesili v zvonik, ki gleda na trg. 21. avgusta pa so ulili še veliki zvon, ki so ga posvetili Božji modrosti z naslednjimi napisi: »Gospod je z modrostjo postavil zemljo. Začetek modrosti je strah Gospodov. Zvon, posvečen častivredni modrosti.« Spodaj: »Zvon posvečen sem Modro­sti Boga nad gromom oblakov, ulit sem iz žlahtne kovine po Petrovi že­lji in volji, vse dni in vse noči hvale­žen ime mu opevam, zraven mi dan je ukaz, da prosim za ljudstva blagi­njo. V letu Gospodovem 1706, ko je na Petrovem prestolu sedel Klemen XI., vladal Jožef I., rimski cesar, vodil sveto ljubljansko cerkev Ferdinand grof Kuenburg itd., je bil z darežljivostjo presvetlega gospoda Petra Anto­na Codellija pl. Fahnenfelda, kranj­skega in koroškega deželana, ulit ta zvon. Ulil me je Gašper Franchi.« Zvon so pripeljali do cerkve s petimi pari volov in ga 17. oktobra srečno dvignili v zvonik. Zanimivo je, da je bil zvon ulit za cerkev sv. Petra, ker pa je bil zanjo prevelik, so ga obesili v stolnični zvonik.
•  V ponedeljek, 17. 12., bo po ve­černi sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču predavanje prof. dr. Jožeta Muhoviča o moderni sa­kralni umetnosti. Lepo vabljeni!
•  Nedelja, 16. 12.: 3. adventna ne­delja
•  Ponedeljek, 17. 12.: sv. Janez de Matha, redovni ustanovitelj
•  Torek, 18. 12.: sv. Vunibald, opat
•  Sreda, 19. 12.: sv. Urban V., papež
•  Četrtek, 20. 12.: sv. Vincencij Romano, duhovnik
•  Petek, 21. 12.: sv. Peter Kanizij, duhovnik, cerkveni učitelj
•  Sobota, 22. 12.: sv. Frančiška K. Cabrini, redovna ustanoviteljica
•  Nedelja, 23. 12.: 4. adventna ne­delja
Papež Frančišek v nagovoru na praznik Brezmadežne: »Tukaj sem,« je ključna beseda življe­nja. Označuje prehod iz vodoravne­ga življenja, usmerjenega nase in na lastne potrebe, v navpično življenje, ki se dviguje proti Bogu. »Tukaj sem« je:
biti na razpolago Gospodu; je tera­pija proti sebičnosti; je protistrup za nezadovoljno življenje, ki mu vedno kaj manjka. »Tukaj sem«: je zdravilo proti staranju zaradi greha; je terapi­ja, da ostanemo v sebi mladi. »Tukaj sem« je: verjeti, da Bog velja več kot moj jaz; je staviti na Gospoda ter biti dojemljivi za njegova presenečenja. Zato mu reči: »Tukaj sem,« je najve­čja hvala, ki mu jo lahko ponudimo. Zakaj ne bi takole začeli dneva? Vsa­ko jutro bi bilo lepo reči: »Tukaj sem, Gospod, naj se danes izpolni v meni tvoja volja.«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2018/08/12
od 16. do 24. decembra ob 9.00 in 18.30
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354http://stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:

Teden Božje Besede 9.12.16.12.2018


2. ADVENTNA NEDELJA

Samo občudujemo lahko, kako pri­srčen in očetovski odnos je imel apo­stol Pavel do naslovljencev
svojih pi­sem in kako ponosen je bil nanje. Podobno kakor v pismu Tesaloničanom tudi Filipljanom piše, kako se Bogu zahva­ljuje zanje in »v sleherni svoji molitvi zmeraj z ve­seljem« moli za vse. Vese­li se predvsem zaradi tega, ker niso navezani nanj, temveč na evangelij. To jih med seboj povezuje v občestvo, zato je prepričan, da bo Božje delo, ki ga je med njimi vršil, ostalo in se nada­ljevalo »do dneva Kristusa Jezusa«, torej do njegovega drugega prihoda. Te besede so tako pomenljive, da jih škofje še danes ponavljajo kandida­tom pri obredu posvetitve: »Bog, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni.« Ne gre samo za prošnjo k Bogu, ampak tudi priznanje in neke vrste pohvalo, saj je »prepričan«, da so in bodo njihova dela še naprej služila dobremu. Zato si tudi ne pomišlja pred njih izliti svoja čustva, ko pravi, kako zelo hrepeni po njih in kako vse enako ljubi »v ljubezni Kristusa Jezusa«. Gre za pogumno pričevanje, saj vemo, da je nemogo­če imeti rad vse ljudi na enak
način, dokler ne dopusti­mo, da to v nas stori Jezus. Pri tem Pavel preide na konkretno prošnjo, naj njihova »ljubezen vedno bolj napreduje«. Ljubezen namreč ni enkratno deja­nje, ni nikoli na cilju, saj mora vedno napredovati. Povezuje nas v občestvo svetih in nam pomaga pri tistem, kar je bistveno, namreč da znamo »razlikovati, kaj je boljše« in to tudi na zunaj pokazati in živeti. Kajti le tako bomo lahko »čisti in neomadeževani za Kristusov dan« ter obrodili sadove pravičnosti.
In prav advent je kot nalašč za to, da se tej svoji nalogi še bolj posvetimo.
Roman Starc
Maša za družine. Lansko leto smo v adventu blagoslovili čudovit komplet oltarnih prtov za vse oltarje v stolni­ci. Vanje so klekljarice izvezle imena svojih družin in jih tako »simbolič­no« priporočile v Božje varstvo. Sve­ta maša in blagoslov prtov sta bila vr­hunec njihovega požrtvovalnega dela. Letos smo jih vnovič povabili v stolnico k sveti maši, pri kateri bomo molili za blagoslov vseh družin. Lepo vabljeni, da se nam pridružite na tretjo adventno nedeljo, 16. novembra, ob 16.00. Božična devetdnevnica. Naslednjo nedeljo, 16. decembra, že začenjamo tudi z neposredno pripravo na božič­ne praznike. Vsak dan bomo pri sve­tih mašah ob 9.00 in 18.30 prepevali božično devetdnevnico. Lepo vabljeni k tej lepi pobožnosti!
Je ena izmed štirinajstih priprošnjikov v sili in je med krščan­skim ljudstvom zelo znana in pri­ljubljena. Za svojo zavetnico so si jo izbrali predvsem rudarji, men­da zato, ker naj bi bila zaprta v te­mnem stolpu, podobno kakor so rudarji v temnem rovu. Verjetne­je pa je, da je postala njihova zavetnica zaradi varstva pred naglo in nepredvideno smrtjo, ki so ji rudar­ji nenehno izpostavljeni. Kdor se namreč zateka k sv. Barbari, mu ta izprosi milost, da za zadnjo uro prejme sv. zakramente. O tem go­vorita dve slovenski legendi o sve­ti Barbari. Zapisal ju je Vraz.
Prva legenda pri­poveduje, kako stoji na širokem, lepem polju ze­leno drevesce, pod drevescem okrogla kamnita miza, zraven nje pa svilnat stol­ček, na katerem sedi sv. Barbara. Pred seboj na mizi ima Presveto Rešnje telo. Po lepi uglaje­ni cesti prijaše mimo četa mla­dih vojakov. Sve­to Barbaro vsi lepo pozdravijo
s »Hvaljen Jezus!« in jo povabijo, naj gre z njimi, da jim bo s Svetim Rešnjim telesom duše čistila. Za četo pa prijaha mlad vojskovodja. Ta svete Barbare niti ne pozdravi, marveč se iz nje in »njenega« Sv. Rešnjega telesa celo ponorčuje, češ da lahko brez tega umrje. Toda ko je v bitki nevarno ranjen, se spo­mni na sveto Barbaro. Kesa se ne­premišljenih besed in jo milo kli­če, naj pride s Presvetim Rešnjim telesom in mu z njim nahrani dušo.
Druga legenda je prav tako v zve­zi s Svetim Rešnjim telesom, pri­poveduje pa, kako bi morala sve­ta Barbara po očetovi volji vzeti za moža donavskega kralja, a ga ni hotela. Zato jo oče ves zlovoljen vrže v ječo, v stolp brez oken.
Čez nekaj časa spozna svoje hu­dodelstvo in se skesa. Hčerka mu odpusti ter mu, docela obupane­mu, sporoči, naj bo miren, da mu bo že prišla na pomoč s Presvetim Rešnjim telesom, ko mu bo pomo­či najbolj treba. To pa je seveda ob smrtni uri.
Na god svete Barbare ponekod (npr. Kostel v Beli krajini) narežejo češnjeve vejice in jih vtaknejo v kozarec vode, da do božiča ozele­nijo. Prav tako na njen god (ali na Lucijin) v lončke posejejo žitna se­mena.
Zapis, položen v kroglo zvonika
Poleg relikvij so v pozlačeno ba­kreno kroglo na vrhu drugega zvo­nika vstavili tudi »Prošnjo posvečevalca«, ki je priredba molitve in blagoslova kralja Salomona ob posvečevanju jeruzalemskega tem­plja. Ker gre za zares lepo in po­menljivo besedilo, naj bo tudi to zapisano:
»Gospod, naš Bog, ozri se na molitev svojega služabnika in na njegovo pro­šnjo. Usliši molitev, ki jo danes tvoj služabnik ponavlja s kraljem Salomo­nom v imenu vseh prebivalcev mesta Ljubljane.
Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte v to hišo. Poslušaj prošnjo svojega ljud­stva, ko bodo molili na tem kraju. Po­slušaj na kraju, kjer prebivaš, v nebe­sih, poslušaj in odpuščaj!
Če se bodo vrnili k tebi, slavili tvoje ime in v tej hiši molili in te prosili, po­slušaj v nebesih in odpusti greh svoje­ga ljudstva!
Če jih bo zadela kaka nadloga, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa bodo moli­li obrnjeni proti tem kraju, slavili tvoje ime in se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal, poslušaj v nebesih in odpusti, ukrepaj in povrni vsakemu po njegovih delih, da se te bodo bali vse dni, dokler bodo živeli v deželi, ki si jo dal našim očetom!
Tudi tujca, ki bo prišel iz daljne deže­le zaradi tvojega imena in bo molil v tej hiši, poslušaj in izpolni, za kar te bo goreče prosil, da bodo vsi narodi na ze­mlji spoznali tvoje ime in se te bali! Slavljen Gospod, ki nam je naklonil mir sredi tolikih krutih vojska ter nas rešil iz vsake nadloge in velike bridko­sti.
Gospod, naš Bog, naj bo z nami, kakor je bil z našimi očeti. Naj nas ne zapu­sti in ne zavrže, naj nagne naša srca k sebi, da bomo hodili po vseh njegovih potih in se držali njegovih zapovedi, zakonov in odlokov, ki jih je zapovedal našim očetom.
Naše srce pa naj bo v celoti z Gospo­dom, našim Bogom, da bomo ravnali po njegovih zakonih in se držali njego­vih zapovedi kakor ta dan.«
•  V nedeljo, 9. 12., na Miklavže­vo nedeljo, bo med sveto mašo ob 16.00 nadškof msgr. Stanislav Zore podelil Sveta pisma letošnjim katehumenom.
•  V ponedeljek, 10. 12., bo po ve­černi sveti maši ob 19.15 v župnišču sestanek ŽPS.
•  V nedeljo, 16. 12., bo ob 16.00 sveta maša za blagoslov družin; srečanje klekljaric in njihovih družin, ki so za stolnico lansko
leto darovale prte.
* * *
•  V ponedeljek, 17. 12., bo po ve­černi sveti maši ob 19.15 v Barago­vi dvorani v župnišču predavanje prof. dr. Jožeta Muhoviča o moder­ni sakralni umetnosti. Lepo vab­ljeni!
•  Nedelja, 9. 12.: 2. adventna ne­delja
•  Ponedeljek, 10. 12.: Loretska Mati Božja
•  Torek, 11. 12.: sv. Damaz I., pa­pež
•  Sreda, 12. 12.: Devica Marija iz Guadalupe
•  Četrtek, 13. 12.: sv. Lucija, devi­ca, mučenka
•  Petek, 14. 12.: sv. Janez od Križa, duhovnik, cerkveni učitelj
•  Sobota, 15. 12.: bl. Antonija, Krizina in druge drinske mučenke
•  Nedelja, 16. 12.: 3. adventna ne­delja
Papež Frančišek v nagovoru na prvo adventno nedeljo: »Biti čuječi in moliti. Notranji spanec se porodi iz tega, ko se neprenehoma vrtimo okoli samih sebe ter smo osredotočeni na zaprtost svojega življenja z njegovimi problemi, z njegovim veseljem in njegovo bole­čino ... Advent nas vabi k prizadevni čuječnosti tako, da pogledamo iz nas samih, razširimo razum in srce ter se odpremo za potrebe lju­di, bratov in za željo po novem svetu. Druga drža, s katero bomo dobro preživeli čas pričakovanja Gospoda, je molitev... Gre za to, da se dvigne­mo ter molimo in s tem usmerimo svoje misli in svoje srce k Jezusu, ki prihaja. Mi pričakujemo Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi, ki je tesno povezana s čuječnostjo ... Toda če razmišljamo o božiču v ozračju potrošništva, da gledam, kaj lahko kupim, da naredim to in to, da pripravim posvetno praznovanje, bo šel Jezus mimo in ne bomo ga našli.«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2018/02/12

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Avtor ob Ni komentarjev:

Teden Božje Besede 2.12.- 9.12.2018


Adventni čas tokrat začenjamo s spodbudnimi besedami, ki jih apostol Pavel piše krščanski skupnosti v Tesaloniki. To je bila prva prestolnica, ki jo je obiskal na
napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh«. Krščanska ljubezen je predvsem bratska ljubezen, saj je potrebno najprej ljubiti brata, da lahko preko njega in po njem ljubiš vse ljudi. Cilj te ljubezni je, da 'utrdi' srca Tesaloničanov, da bodo »neoporečna v svetosti pred Bogom in našim evropskih tleh na svojem drugem misijonskem potovanju. Prvo od obeh pisem, ki jim jih je pisal, je hkrati tudi prvi novozavezni spis. Poslal ga je v Tesaloniko potem, ko mu je Timotej od tam prinesel dobre novice. Bil je ponosen na to skupnost, ki jo je sicer moral na hitro zapustiti, a je kljub temu dajala pravi zgled življenja po veri. Želi, da bi vztrajali v tej veri in se čimbolj ljubili »z ljubeznijo ... kakor jo čutimo mi do vas«. V ozadju tega lahko začutimo, kakšna je prava ljubeča skrb in ljubezen dobrega pastirja do tistih, ki so mu bili zaupani. Zato Pavel prosi Gospoda, naj jih »obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh«. Krščanska ljubezen je predvsem bratska ljubezen, saj je potrebno najprej ljubiti brata, da lahko preko njega in po njem ljubiš vse ljudi. Cilj te ljubezni je, da 'utrdi' srca Tesaloničanov, da bodo »neoporečna v svetosti pred Bogom in našim Očetom«.  Kajti prav ljubezen je temelj svetosti; po tem, koliko smo ljubili, bomo namreč sojeni, »ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi«. Pavel jih zato spodbuja, naj bo njihovo življenje takšno, da bodo všeč Bogu. »Ugajati Bogu« je smisel vsakega našega dejanja, zato je kristjanova glavna naloga iskati in izpolnjevati Božjo voljo. Tesaloničani so na dobri poti, zato jih Pavel pohvali: »Sicer pa tako že živite«. Vendar pa je treba v tem vedno znova vztrajati in napredovati, zato jih spomni na to, »kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu«.
Roman Starc
Advent. Marsikdo se v teh dneh začu­di, kako hitro se je zopet leto približalo svojemu koncu. Zdi se, kakor da je bilo včeraj, ko smo ob novem letu kovali nove načrte in delali dobre sklepe, pa... Pred nami je advent. Naj nas vsaj tokrat ne obide skušnjava, da bi (tako kot že veli­kokrat) na koncu ugotavljali: »Kako je kratek!« Že danes ga začnimo živeti in odgovorno izkoristimo vsak trenutek za lepo in bogato pripravo na praznike. Vestno se zbirajmo ob adventnem venčku, vsak dan prižigajmo sveče in skupaj molimo; pojdimo v cerkev in sodelujmo pri devetdnevnicah za Brezmadežno in pred božičem; izkoristimo dolge večere za skupno druženje, pogovor; nakupov, zunanjih priprav in spovedi ne odlašajmo na »tik« pred prazniki ipd.
Iz pridige nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na predvečer praznika Kri­stusa Kralja na Vrhniki: »V evange­liju smo slišali presenetljive besede in neverjeten prizor. Jezusa prive­dejo pred Pilata kot tistega, ki naj bi imel namen prevzeti kraljestvo. Lažna obtožba, zato, da se ga znebi­jo, zato ker preveč moti utečeni tek njihovega življenja, njihovih bogo­služij, njihovega razlaganja Božje besede in Božje volje in ker ga lju­dje poslušajo. Če ga ne bi poslušali, če ne bi hodili za njim, če se okoli njega ne bi zbirale množice, se nih­če ne bi zmenil zanj. Tako pa Jezu­sova beseda priteguje in ker je tako zelo privlačna, ker sega tako globo­ko, je zanje, za njihov položaj, za nji­hov vsakdan, nevaren. In sedaj stoji pred Pilatom obtožen, da je kralj. »Ti si Judovski kralj?« Pilatove besede, z vprašajem na koncu. In Jezus pra­vi: »Ti si rekel«. Vsak, ki stoji pred njim, ki se sreča njim iz oči v oči, se mora odločiti: je kralj, ni kralj, je zapeljivec ni zapeljivec, je Odrešenik, ni Odrešenik. Ne samo vsak v nje­govem času, tudi vsakdo izmed nas mora sam sprejeti odločitev, kdo je Jezus. Kajti čudovito in mogočno zveni: Jezus Kristus, kralj vesoljstva. Ampak: Kaj pa moje srce? Je on v mojem srcu kralj? Se pravi tisti, ki ga sprejemam kot varuha, kot vodi­telja, kot skrbnika. Kot tistega, ki bo vse naredil zato, da mi bo dobro. Je kralj mojega srca? Ampak ta kralj vlada in gospoduje s čisto drugačni­mi sredstvi, kakor pa smo navajeni z zemeljskimi kralji. V nadaljevanju tega pogovora je Je­zus namreč rekel: »Jaz sem zato ro­jen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resni­ce, posluša moj glas.« Pilat pa ga je vprašal: »Kaj je resnica?« In Jezus ni odgovoril. Kajti, če bi Jezus odgovo­ril, potem bi se moral Pilat soočiti z resnico, ki jo govori Jezus in bi mo­ral priznati, da njegova dejanja do­stikrat niso iz resnice in ne pričuje­jo za resnico. Če bi sprejel Jezusovo resnico, potem si ta Pilat ne bi mogel umiti rok in obsoditi nedolžnega: na smrt, na križ, na sramoto. Jezus kra­ljuje z resnico. In resnica je bolj neu­ničljiva kakor vsa žezla, kot vsi pre­stoli, kakor vse orožje, vse bogastvo, vsa politična moč. Resnica je prese­žna. Resnica ima svoj temelj in svojo prihodnost v Bogu. In zato Kristuso­vo kraljestvo ostaja neuničljivo. Ker pričuje za resnico, se ne prodaja ni­komur in se ne uklanja nikomur. In hkrati služi vsem. Ker pričuje za re­snico, je dovolj močan, da zdrži vse pritiske in dovolj močan, da postane služabnik vseh. Sin človekov ni pri­šel na svet, da bi mu služili, ampak da bi on služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Smo mi ljudje Resnice? Smo Kristu­sovi tudi po tem, da iščemo resnico, sprejemamo resnico in jo tudi živi­mo? Čeprav včasih zareže in zaboli, ker očiščuje...
Dela v letu 1705
22. maja so postavili glavna vrata, »zelo velika in iz najbolj izbranega brušenega marmorja. Na marmor­ju je z zlatimi črkami izklesan na­pis: 'To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška«, zapiše Dolničar. Zidarji so to leto naredili še: stopnice v drugem zvoniku, položili tlak v kanoniškem koru iz črnega in be­lega marmorja in do­gradili dve kripti v kapeli sv. Dizme. Žal pa dela ni mogel do­končati slikar Quaglio. Lotila se ga je namreč mrzlica, ki se je ves čas ponavlja­la, tako, da se je bil prisiljen 9. oktobra vrniti domov. Dela v letu 1706 stara vrata Z deli so tudi to, za­dnje leto zidave, začeli že zelo zgodaj, 7. aprila. Tesarji in zidarji so zaklju­čevali z deli na zvoniku, Quaglio, ki je prišel 10. aprila, pa je nadaljeval s poslikavo oboka v ladji. 22. aprila so tudi na drug zvonik, ki gleda na sever, namestili pozlačeno bakreno kroglo z relikvijami in napisom: »Po volji Boga, kateremu čast in hvala na vse veke, so dne 22. aprila 1706 po rojstvu iz Device na ta drugi zvonik nove stolnice, posvečene sv. Miklavžu, posadili kroglo in vanjo vložili naslednje relikvije: lesa sv. križa; trnje Kristusove krone; Kri­stusovega stebra; iz njive krvi; [s kra­ja] kjer je bil Kristus krščen; iz ko­peli Siloe; z groba nedolžnih otrok; kjer je Kristus napovedal sodbo; s pristave Betfage; kjer je jokal nad Je­ruzalemom; iz vasi Emavs; [s kraja] kje je obudil Lazarja; od zlatih vrat; kjer je Kristus molil; kjer so apostoli sestavili vero; od kamna iz Betanije; kjer se je Kristus spremenil; kjer se je Kristus postil; z gore Tabor; kjer so Kristusa našli; blagoslovljen karavaški križ; zmes svetih relikvij. (sledi še popis relikvij, ki so enake onim v prvem zvoniku).

  • V četrtek, 6.12., na god sv. Nikola­ja, bo v stolnici celodnevno češčenje. Vabljeni k molitvi pred Najsve­tejšim.
  • V  petek, 7.12., bodo ob 18.00 slove­sne večernice pred praznikom Brez­madežne. Vodil jih bo škof dr. Franc Šuštar.
  • V  soboto, 8.12., bo slovesno bogo­služje ob 9.00 vodil škof dr. Anton Jamnik. Ob 17.00 pa bo v stolnici slovesna akademija v čast Brezma­dežni, ki jo pripravljajo bogoslovci.
  • V   nedeljo, 9.12., na Miklavže­vo nedeljo, bo med sveto mašo ob 16.00 nadškof msgr. Stanislav Zore podelil Sveta pisma letošnjim katehumenom.
  • V ponedeljek, 10.12., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču sesta­nek ŽPS.
  • V  nedeljo, 16.12., bo ob 16.00 sve­ta maša za blagoslov družin; sreča­nje klekljaric in njihovih družin, ki so za stolnico lansko leto darovale prte.


  • Nedelja, 2.12.: 1. adventna nede­lja, nedelja Karitas 
  • Ponedeljek, 3.12.: sv. Frančišek Ksaver, duhovnik 
  • Torek, 4.12.: sv. Janez Damaščan, duhovnik, cerkveni učitelj 
  • Sreda, 5.12.: sv. Sava, opat, puščavnik
  • Četrtek, 6.12.: sv. Nikolaj, Mi­klavž, škof
  • Petek, 7.12.: sv. Ambrož, škof, cer­kveni učitelj
  • Sobota, 8.12.: Brezmadežno spo­četje Device Marije, slovesni pra­znik
  • Nedelja, 9.12.: 2. adventna nedelja

Četrtek, 6. decembra 10.00 11.00 redne jutranje molivke/ci 11.00 12.00 posamezniki (tiho češčenje) 12.00 13.00 kanoniki 13.00 14.00 posamezniki (tiho češčenje)
14.00 15.00 redovnice in redovniki 15.00 16.00 posamezniki (tiho češčenje) 16.00 17.00 župnijski pastoralni svet 17.00 18.00 neokatehumeni 18.00 sklep češčenja s peti­mi litanijami Srca Jezusove­ga in sveto mašo
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)