četrtek, 28. junij 2018

Teden Božje Besede 24. 6. 2018-1. 7. 2018


Pavlovi nasprotniki so njegova zamaknjenja, videnja pa tudi besede večkrat razlagali kot znamenja norosti ter ga na tak način hoteli diskreditirati. Pavel se teh očitkov ne boji, ampak Korinčanom pojasnjuje, v čem je njegova »norost«: »Če smo bili namreč vsi iz sebe, smo bili zaradi Boga.« Če se včasih zdi, da v svoji gorečnosti in zavzetosti nima prave mere, je tako zato, ker ga je Kristus s svojo ljubeznijo vsega prevzel. Tako zelo, da pravi Galačanom: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). To je tudi vzrok za trditev na začetku tokratnega odlomka: »Kristusova ljubezen nas je privedla (nas žene, sili) do tega, da smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi.« Kristus je namreč v svoji ljubezni umrl za vse oziroma namesto vseh, zato so umrli vsi. Kristus je na križu predstavljal celotno človeštvo, zato je njegova smrt hkrati smrt vsega človeštva. Ta smrt pa obenem prinaša nov smisel življenju: »Za vse pa je Kristus umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in vstal.« To misel lepo povzame tudi četrta evharistična molitev, ki o Kristusu pravi: »Šel je k tebi, Oče, in vernim kot prvi dar poslal Svetega Duha, da bi ne živeli več sebi, temveč njemu, ki je za nas umrl in vstal.«
V tej luči dobi življenje kristjana res popolnoma nov smisel in pomen. Zato Pavel pravi, da smo »nova stvaritev «, kajti: »Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« Pred nas vse postavlja izziv, da: najprej, da se tudi mi pustimo nagovoriti Kristusovi ljubezni do te mere, da nas preoblikuje v novo stvaritev, novega človeka.
Roman Starc

MAŠA - SKLEPNI OBRED - 15. papeževa kateheza Slavimo Gospoda s svojim življenjem

S to katehezo zaključujemo cikel, posvečen sveti maši, ki ni samo spominjanje, ampak pravo podo- življanje Jezusovega trpljenja in vstajenja. Po prošnji po obhajilu se maša zaključi z blagoslovom, ki ga podeli duhovnik, in odslovitvijo ljudstva. Tako kot se bogo­služje začne z znamenjem križa, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, tako se v imenu Svete Tro­jice tudi sklene. Po končani maši pa se začne naše prizadevanje za krščansko pričevanje. Kristjani namreč ne gremo k maši, da bi opravili tedensko nalogo, potem pa nanjo pozabili. K maši gremo, da bi bili soudeleženi pri Gospo­dovem trpljenju in vstajenju in zatem še bolj živeli kakor kristja­ni - da bi si prizadevali za krščan­sko pričevanje. Cerkev zapusti­mo, da bi »šli v miru« in ponesli Božji blagoslov v vsakdanje de­javnosti, v svoje domove, v delov­na okolja, med skrbi zemeljskega mesta, da bi »slavili Gospoda s svojim življenjem«. Vsakokrat, ko grem od maše, moram oditi bolj­ši, kot sem bil, preden sem šel k maši, imeti več življenja, več moči in več volje za krščansko pričeva­nje. Po evharistiji Gospod Jezus vstopi v nas, v naše srce in v naše meso, da bi lahko bili »v življenju zvesti zakramentu, ki smo ga v veri prejeli«.

Postanimo evharistični ljudje

Gre torej za prehod od obhajanja do življenja, zavedajoč se, da se maša dopolni v konkretnih dejanjih ti­stega, ki je v prvi osebi vključen v Kristusove skrivnosti. Ne smemo pozabiti, da evharistijo obhajamo zato, da bi se naučili postati evharistični možje in žene. To pomeni pustiti Kristusu, da deluje v naših dejanjih, da so njegove misli naše misli, njegova čustva naša čustva, njegove izbire naše izbire. To je kr­ščanska svetost: delati, kakor je de­lal Kristus. To jasno izrazi sv. Pavel, ko govori o svoji podobnosti z Jezu­som: »Skupaj s Kristusom sem kri­žan; ne živim več jaz, ampak Kri­stus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božje­ga Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19-20). To je pravo krščansko pričevanje. Pavlova izkušnja razsvetljuje tudi nas: v takšni meri, v kakršni omr­tvičimo svoj egoizem, torej pusti­mo umreti tistemu, kar se upira evangeliju in Jezusovi ljubezni, se v nas ustvarja večji prostor za moč njegovega Duha. Kristjani smo možje in žene, ki si pustijo razširi­ti dušo z močjo Svetega Duha, po­tem ko so prejeli Kristusovo telo in kri. Pustite si razširiti dušo! Ne bodimo duše, ki so ozke in zaprte, majhne in egoistične, ampak pro­strane duše, velike duše, z veliki­mi obzorji. Pustite si razširiti dušo z močjo Svetega Duha, potem ko ste prejeli Kristusovo telo in kri. Ker se resnična navzočnost Kri­stusa v posvečenem kruhu z mašo ne konča, se evharistijo hrani v tabernaklju za obhajanje bolnikov in za tiho čaščenje Gospoda v Presvetem zakramentu. Evharistično bogočastje zunaj maše, tako v zasebni kot v skupni obliki, nam namreč pomaga ostati v Kristusu.
Sadovi maše so namenjeni zore­nju vsakodnevnega življenja. Lah­ko rečemo, da je maša kakor pšenično zrno, ki potem v običajnem življenju raste in zori po dobrih delih in držah, ki so podobne Jezu­sovim. Sadovi maše so torej name­njeni zorenju v vsakdanjem življe­nju. Ko »povečuje naše zedinjenje s Kristusom«, evharistija obna­vlja milost, ki nam jo je Duh dal po krstu in birmi, da bi bilo naše krščansko pričevanje verodostoj­no. Ko v naših srcih prižiga Bož­jo ljubezen, nas evharistija ločuje od greha. »Čim bolj smo deležni Kristusovega življenja in čim bolj napredujemo v njegovem prijatelj­stvu, tem teže je za nas, da bi pre­lomili prijateljstvo z njim s smr­tnim grehom« (KKC, 1395). Redno pristopanje k evharistični gostiji obnavlja, krepi in poglablja vez s krščansko skupnostjo, kateri pri­padamo, v skladu z načelom, da evharistija naredi Cerkev, saj nas vse poveže med seboj. Evharistija prav tako »nalaga obveznosti v od­nosu do drugih, predvsem do ubo­gih«. Naučiti se je treba preiti od Kristusovega mesa k mesu bratov,
v katerih nas čaka, da bi ga prepo­znali, mu služili, ga častili in lju­bili.
Ker imamo zaklad zedinjenja s Kristusom v lončenih posodah, se moramo nenehno vračati k svete­mu oltarju, dokler ne bomo v raju v polnosti okušali blagoslov Jagnjetove poročne gostije. Zahvali­mo se Gospodu za pot vnovičnega odkrivanja svete maše, ki smo jo opravili skupaj. Pustimo se z ob­novljeno vero pritegniti k temu resničnemu srečanju z Jezusom, mrtvim in vstalim za nas, z našim sodobnikom. Naj bo naše življenje vedno cvetoče kakor velika noč, s cvetjem upanja, vere in dobrih del. Naj vedno najdemo moč v evharistiji, v združenosti z Jezusom.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radiu Vatikan, splet
... bomo tako kot vsako leto obha­jali na praznik prvakov apostolov Petra in Pavla. Pri slovesni sveti maši ob 9.00 bo gospod nadškof v mašnike posvetil tri diakone iz ljubljanske nadškofije: Primoža Megliča iz župnije Ivančna Gorica,
Marka Mrlaka iz župnije Žiri in Petra Steleta iz župnije Komenda, ter dva iz redovnih skupnosti: cistercijana p. Jona Veneta iz žup­nije Ljubljana - Sv. Peter in
kapucina br. Miroslava Pavška iz
župnije Zagorje ob Savi. Novomašnike vam priporočam v molitev. V svoje molitve pa vklju­čite tudi prošnjo za nove duhovne poklice.
•  V torek, 26. 6., bo ob 18.30 sveta maša v spomin na sv. Jožefmarija Eskrivaja, ustanovitelja Opus Dei. Daroval jo bo upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres.
•  V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00 posvetitev letošnjih novomašnikov.
•  V petek, 6. 7., bo v stolnici ob 19.30 koncert mladih glasbenikov iz šole Leys iz Cambridgea v Veli­ki Britaniji. Nastopil bo komorni pevski zbor ter godalni ansambel.
•  V soboto, 7. 7., bo ob obletni­ci smrti Božjega služabnika nad­škofa Antona Vovka v stolnici ob 9.00 molitev in sveta maša, ki jo bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore. Lepo vabljeni!
•  V četrtek, 19. 7., bo po večerni sveti maši v stolnici koncert zbora univerze v Leuvenu v Belgiji.
•   Nedelja, 24. 6.: Rojstvo Janeza Krstnika
•   Ponedeljek, 25. 6.: sv. Doroteja, mistikinja, dan državnosti
•   Torek, 26. 6.: sv. Jožefmarija Escriva, ustanovitelj Opus Dei
•   Sreda, 27. 6.: sv. Ema Krška, kneginja
•   Četrtek, 28. 6.: sv. Irenej Lyonski, škof, mučenec
•   Petek, 29. 6.: sv. Peter in Pavel, apostola
•   Sobota, 30. 6.: sv. prvi mučenci rimske Cerkve
•   Nedelja, 31. 6.: 13. nedelja med letom
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«

POBOŽNOST VRTNIC

je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica - Ljubljana
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:

petek, 15. junij 2018

Teden Božje Besede 17. 6. 2018-24. 6. 2018


Tudi v tokratnem odlomku apostol Pavel razvija svojo misel oz. nauk o veri, življenju po njej na tem svetu ter življenju onkraj našega telesa, ko se bomo »preselili h Gospodu«.
Pred tem govori o smrti, o prehodu iz tega v onstransko življenje, o umrljivem telesu in razpadajoči ze­meljski hiši, tu pa o nebe­ški domovini, o bivanju pri Očetu. Do tja nas vodi pot, ki jo moramo prehoditi polni vere in zaupanja (poguma): »Vedno smo pogumni ..., saj hodimo v veri in ne v gledanju.« Pavel večkrat pravi, da biti kristjan pomeni biti s Kristu­som; biti s Kristusom na tem svetu pa pomeni potovati po poti vere. Šele na onem svetu bomo resnično in za stalno z Gospodom. Posrednemu in meglenemu spoznanju skozi ogleda­lo ustvarjenih stvari »Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obli­čja v obličje«, zapiše na drugem me­stu bo sledilo neposredno in jasno spoznanje večnega življenja. Upanje v Kristusa tako kristjanu po­maga, da se sprijazni s smrtjo ter si jo celo želi, a samo zaradi tega, ker nas bo približala končnemu vstajenju.
Smrt je le korak h Gospodu, pri ka­terem bomo ostali za vedno.
Prav zaradi tega, da bi do­segli Gospoda, je cilj naše­ga življenja, da bi bili všeč Gospodu: »Zato si tudi pri­zadevamo, da bi mu bili všeč.« Krščansko upanje ni neka utvara, ampak utrjuje naše življenje. Kdor je na tem sve­tu zvest in zato všeč Gospodu, lahko upa, da se bo nekoč srečal z njim na onem svetu. Od tega, ali živimo tako, da smo Bogu po volji, je odvisna naša sodba: »Vsi se bomo namreč morali prikazati pred Kristusovim stolom.« Kristus pa bo sodil po tem, »kar je (kdo) v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo«. Takrat bodo tudi vsa naša zemeljska dejanja dobila globok smisel in pomen.   
Roman Starc
»24 ur za Gospoda«. Volitve so za nami, pred nami pa 27. rojstni dan naše domovine. Tako kot vsako leto bo tudi letos od 16. do 24. junija po skupnostih in župnijah posebna devetdnevnica. V stolnici bo sveta maša za domovino 21. junija ob 18.00. Ve­čer prej pa se bo začela 24-urna moli­tev in post za domovino. Najsvetejše bomo tako izpostavili v sredo, 20. ju­nija, po sveti maši ob 18.00, sklep pa bo pol ure pred sveto mašo za domo­vino. Molitveno verigo bodo oblikova­le različne skupine katoliških laikov, društev in gibanja. Lepo vabljeni k udeležbi!
Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, k združitvi s Kristusom. Gre za zakramentalno obhajilo s Kristusovim telesom in krvjo in ne duhovno obhajilo, ki ga lahko prejmeš doma, kadar prosiš: »Je­zus, želim te prejeti v duhovnem obhajilu!« Evharistijo obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po ol­tarnem zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je dal učencem svoje telo in kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes po službi duhovnika in diakona, posvečenih razdeljevalcev kruha življenja in keliha zveličanja bratom in sestram.
Potem ko duhovnik med mašo razlomi posvečeni kruh, torej Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih pova­bi, naj se udeležijo evharistične go­stije. Besede, ki odmevajo s svetega oltarja, poznamo vsi: »Blagor pova­bljenim na Jagnjetovo gostijo. Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sve­ta.« Vzete so iz novozavezne knjige Razodetja: »Blagor njim, ki so pova­bljeni na Jagnjetovo poročno gosti­jo« (Raz 19,9). Jezus je namreč ženin Cerkve. To povabilo nas vabi, da iz­kusimo intimno združitev s Kristu­som, virom veselja in svetosti. Je po­vabilo, ki razveseljuje in nas hkrati spodbuja k izpraševanju vesti v luči vere. Če po eni strani vidimo razda­ljo, ki nas loči od Kristusove svetosti, po drugi strani verujemo, da je bila njegova kri »prelita za odpuščanje grehov«. Vsem nam je bilo pri krstu odpuščeno in nam je odpuščeno ve­dno, ko pristopimo k zakramentu spovedi. Ne pozabite, Jezus vedno odpušča. Jezus se ne utrudi odpušča­ti nam. Mi se utrudimo prositi ga odpuščanja. Sv. Ambrož je o tej zve­ličavni vrednosti krvi zapisal: »Jaz, ki vedno grešim, moram vedno ime­ti na razpolago zdravilo.« V tej veri tudi mi obračamo svoj pogled k Bož­jemu Jagnjetu, ki odjemlje grehe sve­ta, in ga prosimo: »Gospod, nisem vreden, da bi se udeležil tvoje gosti­je. A reci samo besedo in rešen bom.«
Čeprav se v vrsti pomikamo pro­ti oltarju, da bi prejeli obhajilo, pa nam v resnici Kristus prihaja na­proti, da bi nas priličil sebi. Gre za srečanje z Jezusom. Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spreme­niti po tistem, kar prejmemo. Sv. Avguštin nam to pomaga razume­ti, ko pripoveduje o luči, ki jo je pre­jel, ko je slišal Jezusa reči: »Jaz se hrana velikih. Rasti in me boš jedel. In ne boš ti, ki bi mene spremenil v tebe, kakor hrano tvojega mesa, am­pak boš spremenjen v mene.« Vsako­krat, ko pristopimo k obhajilu, smo nekoliko bolj podobni Jezusu, vedno bolj se spreminjamo v Jezusa. Kakor sta kruh in vino spremenjena v Kri­stusovo telo in kri, tako so tisti, ki ju prejmejo z vero, spremenjeni v živo evharistijo. Ko ti duhovnik podeli evharistijo, pravi: »Kristusovo telo.« Ti pa odgovoriš: »Amen.« Kar pome­ni, da pristaneš na milost in trud, ki je potreben, da bi postal Kristusovo telo. Ko prejmeš evharistijo, namreč postaneš Kristusovo telo. Medtem ko nas združuje s Kristusom in trga iz naše sebičnosti, nas obhajilo odpi­ra in združuje z vsemi, ki so v Njem ena sama stvar. To je čudež evharistije: postanemo to, kar prejmemo!
Cerkev zelo želi, da tudi verniki prejmejo Gospodovo telo s hostijami, ki so posvečene pri isti maši. Znamenje evharistične gostije je bolj izraženo, če sveto obhajilo prej­memo pod obema podobama, če­prav katoliški nauk uči, da se pod eno samo podobo prejme celoten Kristus. V skladu s cerkveno pra­kso vernik običajno pristopi k obha­jilu v vrsti in ga s pobožnostjo prej­me stoje ali kleče, kakor je določila škofovska konferenca, zakrament pa prejme na usta ali na roke, kakor sam želi. Da bi po obhajilu v srcu ohranili prejeti dar, nam pomaga ti­šina, tiha molitev. Zelo nam poma­ga, da podaljšamo ta trenutek tišine in se pogovarjamo z Jezusom v srcu, kakor tudi pesem kakšnega psalma ali hvalnice.
Evharistično bogoslužje se sklene s prošnjo po obhajanju. Duhovnik se z njo obrne na Boga in se mu za­hvali, da smo bili na njegovi gosti­ji, ter prosi, da bi prejeto spreme­nilo naše življenje. Evharistija nas naredi močne, da bi rodili sadove, cvetove dobrih del, da bi živeli ka­kor kristjani. Pristopajmo k evharistiji: prejemanje Jezusa nas spre­minja vanj, naredi nas močnejše. Zelo dober in zelo velik je Gospod!
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nebeški Oče, postavil si nas v to lepo domovino, da bi izpolnili svo­je poslanstvo in bili odprti za ži­vljenje. 
Vendar nas mnoge sile od­vračajo od tega; prevečkrat iščemo sebične koristi in pozabljamo na druge. Zato Te prosimo za dar skesanosti in spreobrnjenja. 
Naj tvoj Duh zaveje nad možmi in žena­mi, ki nas vodijo, da bodo delovali za pravičnost in razvoj domovine, nam državljanom pa pomagaj, da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo kljub razlikam ve­selili drug drugega. 

Pomagaj nam podpirati mlade, biti blizu druži­nam in ostarelim ljudem. Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo. Na priprošnjo nebeške Matere Marije se nas usmili, molitev in post naj bosta naša zaveza s Teboj. Prosimo Te, podeli nam blagoslov za naše osebno in skupno življenje. Amen.
•  V četrtek, 7. 6., je v stolnici nun­cij msgr. dr. Juliusz Janusz daroval sveto mašo za člane Malteškega vi­teškega reda ob godu njihovega za­vetnika sv. Janeza Krstnika.
•  V nedeljo, 10. 6., smo imeli slo­vesnost prvega svetega obhajila.
•  V sredo, 20. 6., se bo začela 24urna molitev in post za domovino. Najsvetejše bo izpostavljeno od 18.30 do 17.30 naslednjega dne.
•  V četrtek, 21. 6., ob 18.00 bo v stolnici maša za domovino. Spo­mnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
•  V torek, 26. 6. bo ob 18.30 sveta maša v spomin na sv. Jožefmarija Eskrivaja, ustanovitelja Opus Dei. Daroval jo bo upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres.
•  V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00 posvetitev letošnjih novomašnikov. Nadškof bo v duhovnike posvetil tri škofijske diakone in dva iz redovnih skupnosti.
•   Nedelja, 17. 6.: 11. nedelja med letom
•   Ponedeljek, 18. 6.: sv. Gregor Barbarigo, škof
•   Torek, 19. 6.: sv. Nazarij, koprski škof
•   Sreda, 20. 6.: sv. Adalbert, škof
•   Četrtek, 21. 6.: sv. Alojzij Gonzaga, redovnik
•   Petek, 22. 6.: sv. Tomaž More, mučenec
•   Sobota, 23. 6.: sv. Jožef Cafasso, redovnik
•   Nedelja, 24. 6.: Rojstvo Janeza Krstnika
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«
je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:

petek, 8. junij 2018

Teden Božje Besede 10. 6. 2018-17. 6. 2018


V odlomku prejšnje nedelje je Pavel govoril o svoji krhkosti, o človeški slabosti in Božji moči, tokrat pa nada­ljuje svoje razmišljanje o veri v vstale­ga Kristusa, ki je moč, s katero
more premagati vse težave. »Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezu­sa, tudi nas obudil z Jezu­som in nas hkrati z vami postavil predse.« Bog, ki je obudil Kristusa od mrtvih, ne bo dopustil, da bi bila vera prazna. Pavel v svojih pismih večkrat govori o našem vstajenju, ko bomo prišli pred Božji prestol ne samo zaradi sodbe, ki nas bo takrat čaka­la, ampak zato, da se razodene Božja slava. Zato je tudi vse, kar Pavel in z njim Cerkev prenaša in trpi, zaradi te Božje slave: »Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje mno­žice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.« V drugem delu berila pa apostol govo­ri o notranjem in zunanjem človeku, o duhovni rasti in telesnem razpada­nju. Zunanji človek namreč predsta­vlja telesni in pokvarljivi del človeške narave, ki se more izničiti. Notranji človek pa je duhovni in nepokvarljivi del človeka, ki ostane za vedno in se »iz dneva v dan obnavlja«. Kristjan, pravi, se ne ozira za tem, kar se vidi, pač pa gle­da za nevidnimi rečmi; ne za tem, kar je že dognano, pač pa za tem, kar pričaku­jemo, pa se še ni prikazalo. To pa je v prvi vrsti večno ži­vljenje, »večno bogastvo slave«, ki se sicer ne vidi, a »je večno«. Na koncu odlomka, ki pa je že zače­tek naslednjega poglavja, govori Pa­vel o nebeški domovini. Naše zemelj­sko telo primerja šotoru, ki se, ko je s smrtjo čas bivanja na tem svetu kon­čan, pospravi (razpade), za nas pa je takrat že pripravljena »hiša, ki je niso naredile roke in je večna«. Takrat bomo iz tega, kar je minljivo, prešli v to, v kar je neminljivo, v »večno biva­lišče v nebesih«.
 Roman Starc

ŽUPNIKOVA BESEDA

»Duhovniški« mesec. Junij ni samo mesec, ko se počasi zaključuje šolsko in pastoralno leto, pač pa tudi mesec novih maš in duhovniških jubilejev. »Žetev« bo letos res bogata: naši ško­fje bodo posvetili kar 17 novomašnikov, še dva pa bosta posvečena dru­gje. Ljubljanska nadškofija ima med temi tri škofijske novomašnike. Prav je, da se Bogu zahvalimo za velik dar, da se udeležimo njihovega posvečenja v naši »domači« cerkvi, obenem pa vas povabim, da večkrat zmolite tudi molitev zanje. Naj jih dobri Bog bla­goslavlja na njihovi duhovniški poti, jih utrjuje v zvestobi in jim daje, da bodo rasli v svetosti!

MAŠA OČENAŠ IN LOMLJENJE KRUHA 13. PAPEŽEVA KATEHEZA

Obhajilni obred se začne z očenašem

Potem, ko je Jezus med zadnjo ve­čerjo vzel kruh in kelih z vinom ter se zahvalil Gospodu, je »razlomil kruh«. Temu dejanju med evharističnim bogoslužjem pri maši ustreza »lomljenje kruha«, ki sle­di molitvi, ki nas jo je naučil naš Gospod. Tako se začne »obhajilni obred«, ki nadaljuje evharistično molitev s skupno molitvijo očenaša. Očenaš ni samo ena od mnogih krščanskih molitev, ampak je mo­litev Božjih otrok je največja mo­litev, ki nas jo je naučil Jezus. Ko molimo očenaš, molimo, kakor je molil Jezus. To je Jezusova molitev in on nas jo je naučil, potem ko so mu učenci rekli: 'Učitelj, nauči nas
moliti, kakor moliš ti'. Zelo lepo je moliti tako, kakor je molil Jezus.
Oče naš ...
Poučeni v Jezusovem nauku, se lahko obrnemo na Boga in ga ime­nujemo Oče, ker smo z vodo in s Svetim Duhom ponovno rojeni ka­kor njegovi otroci. V resnici ga nih­če ne bi mogel po domače klicati Aba, Oče, ne da bi bil rojen iz Boga, brez navdiha Duha, kakor nas uči sv. Pavel. Razmislimo nekoliko o tej trditvi: da ne more nihče Boga imenovati Oče brez navdiha Duha. Kolikokrat ljudje rečejo »Oče naš«, a ne vedo, kaj pravijo. Ko rečem Oče, ali takrat tudi zares čutim, da je on moj Oče, da je Oče člove­štva, da je Oče Jezusa Kristusa? Ali imam odnos s tem našim Očetom? Ko molimo očenaš, se povežemo z Očetom, ki nas ljubi, a Duh je tisti, ki nam da to povezavo, občutenje, da smo Božji otroci. Nobena moli­tev nas ne bi mogla bolje pripraviti na zakramentalno občestvo z Jezu­som kot ravno molitev, ki nas jo je on sam naučil. Očenaš se moli tudi zjutraj in zvečer, pri hvalnicah in večernicah. Tako sinovska drža do Boga in bratska drža do bližnjega prispevata, da našim dnem damo krščanskega duha. Pri očenašu prosimo za »vsakda­nji kruh«, v čemer vidimo poseb­no navezavo na evharistični kruh, ki ga potrebujemo za življenje kot Božji otroci. Prav tako prosimo za odpuščanje tistim, ki so nas priza­deli. To pa ni lahko. Odpustiti ose­bam, ki so nas prizadele, je milost Svetega Duha, za katero moramo
prositi: 'Gospod, nauči me odpu­stiti, kakor si ti odpustil meni.' Medtem ko nam očenaš srce odpre za Boga, nas prav tako pripravi za bratsko ljubezen. Boga tudi prosi­mo, naj nas »reši hudega«, ki nas ločuje od njega in naših bratov.
Kar prosimo v očenašu, se nadalju­je z molitvijo, s katero duhovnik v imenu vseh moli: »Reši nas
Gospod vsega hudega, podari nam mir v na­ših dneh.« To dobi neke vrste pečat v obredu miru. Najprej prosi za Kri­stusov mir, ki je drugačen od miru tega sveta. Kristus namreč v skladu s svojo voljo daje rast Cerkvi v edi­nosti in miru. S konkretno gesto, ki si jo izmenjamo med seboj, izra­zimo »cerkveno občestvo in vzaje­mno ljubezen, preden pristopimo k zakramentu«. V rimskem obredu je podelitev znamenja miru, ki je od vsega začetka postavljena pred obhajilo, usmerjena v evharistično obhajilo. Po sv. Pavlu ni mogoče pri­stopiti h kruhu, ki iz nas naredi eno samo telo v Kristusu, ne da bi prej bili pomirjeni z bratsko ljubezni­jo. Kristusov mir se ne more ukoreniniti v srce, ki ni sposobno živeti bratstva, in ga popraviti, kjer je bilo ranjeno. Mir nam daje Gospod. Go­spod nam daje milost, da odpusti­mo tistim, ki so nas prizadeli.
Podelitvi miru sledi »lomljenje kruha«, ki je že v apostolskih ča­sih dalo ime celotnemu evharističnemu obhajanju. Lomljenje kruha, kar Jezus stori med zadnjo
večerjo, je prepoznavno dejanje, ki je učencem pomagalo, da so ga po vstajenju prepoznali. Spomni­mo se učencev iz Emavsa, ki pri­povedujeta o srečanju z Vstalim in kako sta ga prepoznala po lomlje­nju kruha (glej Lk 24,30-31.35).
Lomljenje evharističnega kruha spremlja klicanje »Jagnjeta Božje­ga«, podobe, s katero je Janez Krstnik imenoval Jezusa, ko je poka­zal nanj kot na tistega, »ki odjemlje grehe sveta«. Svetopisemska podo­ba Jagnjeta govori o odrešenju. V evharističnem kruhu, razlomljenem za življenje sveta, ljudstvo, ki moli, prepozna resnično Jagnje Božje, to­rej Kristusa Odrešenika, ki ga pro­si: »Usmili se nas. Podari nam mir.« »Usmili se nas« in »Podari nam mir« sta vzklika, ki nam od molitve Oče naš do lomljenja kruha poma­gata, da dušo pripravimo za udelež­bo pri evharistični gostiji, ki je vir občestva z Bogom in brati. Ne pozabimo najpomembnejše mo­litve, ki nas jo je naučil Jezus, s ka­tero je on sam molil k Očetu. To je molitev, ki nas pripravi na obhajilo.
Povzeto in delno prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nebeški Oče,
pri zadnji večerji je tvoj Sin Jezus Kristus svojim apostolom zau­pal službo duhovništva. Vedno znova jim pridružuješ novih de­lavcev v svojem vinogradu. Tako tudi letos naklanjaš Cerkvi na Slovenskem novih delivcev sve­tih skrivnosti.
Jezus, Dobri pastir, prosimo te za vse letošnje slovenske novomašnike; ohrani jih v zavetju svoje­ga presvetega Srca, da jim nihče ne bo mogel škodovati. Posvečuj jih, da bodo verovali, kar bodo brali; učili, kar bodo verovali; živeli, kar bodo učili. Ohrani njihova srca či­sta in sveta. Naj rastejo v ljubezni do tebe in ti ostanejo vedno zvesti, ki živiš in kraljuješ vekomaj v edi­nosti z Očetom in Svetim Duhom. Amen.
•  V nedeljo, 10. 6., bo v stolnici ob 10.30 slovesnost prvega svetega ob­hajila.
•  V četrtek, 21. 6., bo ob 18.00 v stolnici maša za domovino. Spo­mnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
•  V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00 posvetitev letošnjih novomašnikov. Gospod nadškof bo v duhovnike posvetil tri škofijske diakone in dva iz redovnih skupnosti.
•   Nedelja, 10. 6.: 10. nedelja med
letom
•   Ponedeljek, 11. 6.: sv. Barnaba, apostol
•   Torek, 12. 6.: sv. Adelajda, devi­ca, redovnica
•   Sreda, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj
•   Četrtek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca
•   Petek, 15. 6.: sv. Vid, mučenec
•   Sobota, 16. 6.: sv. Beno iz Meissna, škof
•   Nedelja, 17. 6.: 11. nedelja med letom
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«
je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)