Kaj želimo povedati, ko si voščimo blagoslovljene velikonočne praznike? Drug drugemu vlivamo korajžo, da bi vzdržali v preizkušnjah. Vsakomur privoščimo trenutke veselja v krogu najbližjih. Na lepa voščila pa iz ozadja vedno pada tudi senca dvoma, kaj od tega, kar si voščimo, se bo uresničilo. Zato moje
letošnje velikonočno voščilo prijateljem, znancem, sodelavcem in sorodnikom ni bilo voščilo, temveč oznanilo.
Šel je skozi temine in prepade
izgubljenega sveta;
v brezdanji temi predpekla je našel
tudi mene,
potem pa nas vse skozi žrelo smrti
privedel do zadnje ovire,
kamna, zavaljenega na svoj grob.
Njegova božanska moč ga je dvignila,
sonce velikonočnega jutra je posvetilo
na obraze rešenih
in obrisalo vse solze z njih oči.
Nad razdejano Zemljo se je prikazal
novi Jeruzalem.
V tem voščilu ne povem, kaj komu želim, ker mi takšna voščila nikoli niso veliko pomenila, ampak obnovim realnost velikonočne skrivnosti.
Sebi in vsem, na katere te dni posebej mislim, obnavljam vsebino tega, kar se je tiste dni dejansko zgodilo. Kajti samo če je to res, ima velikonočno slavje smisel. Kdo pričuje, da to upanje ni prazno? Gotovo tisti, ki so vse to doživeli, predvsem apostoli in žene, ki so bile zraven. Meni pa bolj kot vsi našteti pričuje
Sveti Duh, ki mi velikonočno skrivnost razdeva od znotraj, neposredno. Tega pričevanja ne morem opisati, a vem, da je resnično.
Milan Knep
Svete maše. »Mi pa smo upali...« Te besede dveh razočaranih učencev na poti v Emavs, ko »tujcu«
razlagata, kakšne upe so polagali v Jezusa, pa se je na koncu vse »sfižilo«, so mi znova prišle na misel, ko smo »trepetaje« čakali, kaj nam bo prinesla velika noč. Žal najprej spet zaprtje cerkva oz. prepoved obhajanja maš z ljudstvom. S tem pa tudi veliko negodovanja, jeze in nemoči velikega petka, »molka« velike sobote ter strahu za zaprtimi vrati in »stražarjev« pred njimi. A na koncu je Kristus tudi to veliko noč vendarle vstal in živi! In kakor grobovi na tisto prvo velikonočno jutro so se čez čas odprla tudi cerkvena vrata. Ne še na stežaj, a dovolj, da smemo zopet upati.
Zato vas povabim, da se, kakor učenci čez čas, tudi mi znebimo strahu in se pogumno, z zaupanjem in z živo, velikonočno vero zopet odpravimo v stolnico.
Previdno sicer, z maskami na obrazih in »na razdaljo«, a vendarle odločno in pogumno. Ne odlašajmo in ne oklevajmo, saj tudi Kristus ni odlašal z vstajenjem in ga ni prelagal na jutri ali boljše čase. Pa vemo, da »epidemična slika« takrat ni bila nič kaj boljša kot danes.
Vse svete maše in pobožnosti v stolnici zopet potekajo po običajnem razporedu v mejah dopustnega in ob upoštevanju ukrepov.
Lepo vabljeni!
Teden molitve za duhovne poklice (od 18. do 25. aprila)
Geslo letošnjega tedna molitve za duhovne poklice izziva tako molivce za nove duhovne poklice kot tudi tiste, ki jih Bog kliče v duhovni poklic. Velika pozornost je usmerjena na skupnost kristjanov, na občestvo. To pomeni, da problematika duhovnih poklicev zadeva tako posameznega kristjana kot družine, duhovnike in škofe. Vsi imamo isto poslanstvo in tudi skrb za nove duhovne poklice. Ko so apostoli poslušali po Jezusovem vstajenju njegova naročila, so bili vedno skupaj. Pripadali so skupnosti apostolov in skupnosti učencev. Skupaj so rasli v veri in odkrivanju novih razsežnosti poslanstva. Sveti Duh jih je potrjeval v skupni molitvi, v bratski skupnosti, v novih potrebah. Skupaj so v Svetem Duhu iskali in se tudi odločali. Kar pomislimo na dogodek ob izbiri apostola Matija, na zbor v Jeruzalemu glede apostolata med pogani in drugo. Ta zgled želimo živeti letos v molitvi za nove duhovne poklice.
Kot skupnost čutimo to nalogo Cerkve. Verjamemo tudi, da Gospod kliče vedno dovolj mladih za poslanstvo v Cerkvi. Zato molimo, da bi tisti mladi, ki jih Gospod kliče, to prepoznali v skupnosti vernikov in odkrivali lepe zglede. Molimo za to, da bi mladi pogumno iskali svojo življenjsko pot in se ne prestrašili Gospodovega klica v posvečeno življenje. Molimo tudi zato, da bi znali prav razločevati Božji klic in se tudi jasno odločili. Sodobna miselnost kaže, kako se mnogi težko dokončno odločijo za poklic naj bo za poročenost ali za posvečenost. Z močjo Božje milosti ter s prizadevanjem krščanske skupnosti župnij in družin bodo mladi dobili moč za prave in dokončne odločitve, za izpolnitev Božje volje.
Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof
• Nedelja, 18.4.: 3. velikonočna nedelja
• Ponedeljek, 19.4.: sv. Leon IX., papež
• Torek, 20.4.: sv. Teotim (Teo), misijonar, škof
• Sreda, 21.4.: sv. Anzelm, škof, cerkveni učitelj
• Četrtek, 22.4.: sv. Hugo, škof
• Petek, 23.4.: sv. Jurij, mučenec, zavetnik Ljubljane
• Sobota, 24.4.: sv. Fidelis iz Sigmaringena, mučenec
• Nedelja, 25.4.: 4. velikonočna nedelja nedelja Dobrega Pastirja
Prosimo Vas, da v stolnici upoštevate vsa potrebna navodila za zaščito: maska, razkuževanje rok in sedenje na razdalji vsaj 1,5 m - to pomeni, da je vsaka druga klop prazna. Prosimo vas tudi, da upoštevate navodila redarja: ta vas ne bo spustil v cerkev brez maske ali pa vas bo prosil, da se udeležite maše ob kateri drugi uri, če bi vas bilo preveč. Prav tako se ne zbirajte pred cerkvijo, ker to ni dovoljeno.
Bodimo hvaležni, da lahko vsaj na tak okrnjen način praznujemo in sodelujemo pri svetih mašah.
VSAK DAN
8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim
18.00: Rožni venec
NEDELJA
15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVA SREDA
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVI PETEK
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: Ura Božjega usmiljenja
PRVA SOBOTA
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00
CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar