Teden Božje Besede 17. 4.–24. 4. 2016

4. velikonočna nedelja Jn 10,27–30 

Romarji iz dekanije Kranj, foto: JoPl

»Ne delaj si rezane podobe!« (2Mz 20) Tako naroča Bog v prvi zapovedi. Človek pa vedno išče način kako bi ga upodobil. Starodavne upodobitve so kot »dota«, cenjen dar za vse človeštvo. Podobe so lahko tudi »strup«, če nas razdvajajo, napačno prikazujejo ali onemogočijo naš razvoj. Bog nam torej naroča: »Ne veži me na neko konkretno podobo! Ne zoži me, ne omejuj me!« Upodobitve so lahko koristne, lahko pa tudi stranpoti, če ustvarjajo določene klišeje, hranijo iluzije, zastirajo pogled v resničnost … Lahko nas izzivajo k resnici, so pot v globino. Psalmist takole moli: »Kakor čredo si vodil svoje ljudstvo« (77,21). »Mi pa, tvoje ljudstvo, ovce tvoje paše, se ti bomo zahvaljevali na veke« (79,13). »Zakaj on je naš Bog, mi ljudstvo njegove paše, čreda njegove roke« (95,7). Bog je torej pastir in izraelsko ljudstvo njegova čreda. Poklicni pastirji se v novi zavezi pojavljajo le v božični noči. Odnos med Bogom in čredo je tudi poln razočaranj, odtujenosti in deformacij, vendar ga Bog ne ukinja. Nasprotno: »Odpeljal me je na prostrano polje, otel me je, ker ima veselje nad mano« (18,20). To je v bistvu teologija osvoboditve. Bog hoče rešiti tudi tiste, ki so razkropljeni kot ovce brez pastirja … V novi zavezi je pojem pastir rezerviran za Jezusa. Jezus je uporabljal podobe v prilikah. Današnji evangelij opisuje dve njegovi »provokaciji «. Vsaka se je lahko končala s kamenjanjem: 1. Sebe imenuje za dobrega pastirja. 2. Njegovo življenje potrjuje resničnost svojih besed: »Jaz in Oče sva eno.« Četudi mi nekatere ljudi imenujemo »pastirje« ali »nad-pastirje «, smo zanj vsi le ovce. Za Jezusovo pastirstvo so značilni trije posebni vidiki: a) Ta pastir brezpogojno ljubi svojo čredo. To pomeni, da se povsem daruje za ovce in gre za vsako izgubljeno. b) Ta pastir pozna vse ovce po imenu. Ljubezen je v tem, da nekoga poznamo in kljub temu pri njem ostanemo in vse naredimo zanj. c) Ta pastir se da spoznati vsej svoji čredi. Ko ga ovce spoznajo, mu tudi zaupajo. Na koncu hoče reči: »Ker so mi ovce najdragocenejše, bom zanje dal najdragocenejše: samega sebe!« dr. Peter Kvaternik

Župnikova beseda 

Sv. Jurij v ljubljanski stolnici, foto: JoPl

Sestre in bratje! Morda premalokrat pomislimo na sv. Jurija, zavetnika našega glavnega mesta – katerega le pritiklina, zmaj, je danes v grbu glavnega mesta. »Ne glede na to, da je večina podatkov o svetem Juriju zavitih v številne legende, pa je bil vseskozi, zlasti po zaslugi križarjev, eden najbolj češčenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu. Zanesljivo pa je, da je bil resnična zgodovinska osebnost, izpričan je tudi njegov grob v Lyddu. Dan ostaja med nami predvsem kot simbol boja proti zlu in predstavlja nenehni človekov boj s silami teme in greha, ki ga pooseblja zmaj. Ime izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios, ki ga povezujejo z grško besedo georgos, ki je zložena iz besed ge »zemlja, polje « in ergon »delo«. Georgos je torej »poljedelec, kmetovalec; vinogradnik, viničar«.
Rodil se je v 3. stoletju (275/285) v Kapadokiji, danes Turčija, umrl pa leta 303/305 v mestu Lydda-Diospolis v Palestini. Izhajal je iz imenitne družine, njegov oče je bil Geroncij, doma iz Perzije, mati pa Polikronija, domačinka. Oba sta bila dobra kristjana. Izbral si je vojaško službo in iz navadnega vojaka kmalu napredoval v tribuna v rimski vojski pod cesarjem Dioklecijanom. Bil je človek globoke in silne vere. Na veliko je podpiral reveže, ki jim je razdal vse svoje premoženje in se zavzemal za zapostavljene. Najbolj znana je legenda (v svojem delu Zlata legenda jo je zapisal Jakob da Voragine), kako je rešil kraljevo hčer pred zmajem, ki je ustrahoval vso deželo. Napadel ga je s sulico, ga ranil in obljubil ljudstvu, da ga bo ubil, če se bodo dali vsi krstiti. Ko ga je usmrtil, se je dalo krstiti kakih petnajst tisoč ljudi. Jurij se je sam naznanil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Prestati je moral dolgotrajno in vsestransko mučenje: privezali so ga na kol, vrgli v vrelo apno, a je vse prestal brez poškodb. Na koncu so ga, skupaj s kraljico, ki se je ob njegovih čudežih spreobrnila, obglavili pred mestnimi vrati. Poleg številnih mest (zlasti v Italiji) in držav je Jurij zavetnik Anglije, Genove, Ljubljane, Ptuja in Pirana, škofije Limberg in raznih viteških redov; tabornikov, kmetov, rudarjev, sedlarjev, kovačev, sodarjev, artistov, konj in živine, popotnikov, bolničarjev, ujetnikov, vojakov, jezdecev; priprošnjik proti vojnim nevarnostim, proti skušnjavam, za vreme, proti vročici, proti kugi, sifilisu, gobavosti, različnim kožnim boleznim. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski. Upodabljajo ga kot viteza na konju ali brez njega, pogosto z zmajem, prebodenim s sulico ali mečem. Njegov atribut je poleg sulice tudi zastava z »Jurijevim križem«. Upodabljali so ga skoraj vsi pomembni umetniki. Goduje 23. aprila, v deželah oglejskega patriarhata pa je bil njegov god 24. aprila. Pri nas mu je posvečenih kar 75 cerkva, od teh 39 župnijskih. Po njem so imenovani tudi številni kraji (Šenčur, Šentjurij, Šentur ška gora). Na jurjevo je po ljudskem koledar ju začetek pomladi, ko je že vse zeleno.
Zlasti v Beli krajini imajo sprevod z »zelenim Jurijem«. Na kmetih je bil to pomemben dan: hlapci so takrat menjali gospodarje, blagoslavljali so konje … Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lyddo, kjer mu je sezidal lepo baziliko, katere sledovi so še danes vidni (http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/AB-02CA1DE4E9BAC7C1256FEA00429699). Povabljeni, sestre in bratje, k sveti maši na ljubljanski grad ob godu sv. Jurija, zavetnika mesta Ljubljane, v soboto, 23. aprila ob 17. uri.
župnik Jože 

Oznanila 

• Nedelja, 17. 4.: 4. VELIKONOČNA – NEDELJA DOBREGA PASTIRJA. Apd 13,14.43–52; Raz 7,9.14b–17; Jn 10,27–30. 
• Ponedeljek, 18. 4.: sv. Evzebij, škof. Apd 11,1–18; Jn 10,1–10. 
• Torek, 19. 4.: sv. Leon IX., papež. Apd 11,19–26; Jn 10,22–30. 
• Sreda, 20. 4.: sv. Teotim (Teo), misijonar. Apd 12,25–25; Jn 12,44–50. 
• Četrtek, 21. 4.: sv. Anzelm, škof. Apd 13,13–25; Jn 13,16–20. 
• Petek, 22. 4.: sv. Hugo, škof. Apd 13,26–33; Jn 14,1–6. 
• Sobota, 23. 4.: sv. Jurij, mučenec – ZAVETNIK MESTA LJUBLJANE. Apd 13,44–52; Jn 14,7–14. Nedelja, 24.4.: 
• 5. VELIKONOČNA NEDELJA. Apd 14,21b–27; Raz 21,1–5a; Jn 13, 31–33a.34–35.

Iz življenja župnije 

V nedeljo, 10. 4., so v stolnico v lepem številu poromali romarji iz dekanije Kranj. Maševal je generalni vikar msgr. dr. Franci Šuštar.

Dogodki pred nami 

OD PONEDELJKA DO SOBOTE je ob 8.30 molitev ROŽNEGA VENCA pred odprtim tabernakljem za mesto, državo in domovino ter po namenu molitev oddanih v skrinjico molitev. Molitev rožnega venca je tudi ob 18.00 skupaj z bogoslovci.

Stolniški povelikonočni detajl, foto: JoPl

• Ponedeljkova večerna maša z večernicami je za duše vicah. Po maši (19.15) je seja Župnijskega pastoralnega sveta. 
• V petek, 22.4. ob 15.00, bo ura Božjegausmiljenja in sveta maša. 
• V soboto, 23. 4., je ob godu sv. Jurija, zavetnika mesta Ljubljane, ob 17. 00 sv. maša na ljubljanskem gradu. 
• V nedeljo, 24.4. je ob 15.00 svetoletno romanje bolnikov in ostarelih v ljubljansko stolnico. Zbrali se bomo na škofijskem dvorišču, v procesiji poromali skozi sveta vrata, bolni in ostareli bodo prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Romanje bomo zaključili s sveto mašo, ki jo bo daroval msgr. Miro Šlibar, in s prijateljskim druženjem. Informacije dobite tudi na spletnem naslovu stolnica.com. 

Misel tedna 

Papež Frančišek: Sveti »Štefan je /…/ končal kakor vsi preroki in kakor Jezus. To je nekaj, kar se ponavlja v zgodovini Cerkve. Ta nam pripoveduje o mnogih ljudeh, ki so bili ubiti, sojeni, čeprav so bili nedolžni: sojeni so bili z Božjo Besedo in proti Božji Besedi. Sveti oče je spomnil na lov na čarovnice, na sv. Ivano Arško in na številne druge, ki so bili zažgani, obsojeni, ker se po mnenju sodnikov niso ravnali po Božji Besedi. Njihov zgled je Jezus, ki je umrl na križu, ker je bil zvest in poslušen Očetu. 'S kakšno nežnostjo Jezus učencema iz Emavsa reče: 'O nespametna in počasna v srcu!' Prosimo danes Gospoda, da bi z isto nežnostjo pogledal tudi na majhne in velike neumnosti našega srca, da bi nas pobožal in nam dejal: 'O nespameten in počasen v srcu' ter nam začel razlagati stvari.'« Vir: http://sl.radiovaticana.va/news/2016/04/11/