sobota, 17. februar 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 18. 2. 2024 - 25. 2. 2024

1. POSTNA NEDELJA

Spomin na Noetovo barko je bil v Jezusovem času star že okrog deset tisoč let, zajet kot zgodba o Utnapištimu v Epu o Gilgamešu. Babilonec je v tem videl naravno katastrofo, ki je bila iz nje rešena le ena družina. Veren Izraelec je v njej razbral znamenje, kako Bog sklepa zavezo s tistimi, ki mu verjamejo, in jim zagotavlja, da bo tudi poslej reševal pravične in po njih življenje na zemlji. Peter pa, kot razlagalec besed svojega Učitelja, Božjega Sina, vidi v tem predpodobo skrivnosti, ki se uresničuje v zakramentu krsta, kjer se po vodi izničuje moč greha in začenja sredi opustošene, a očiščene dežele v duši ustvarjati novo življenje na temeljih pravičnosti in svetosti. Zato se zdi čudno in kar težko nerazumljivo, da je Sveti Duh Jezusa takoj po krstu povedel v puščavo, kjer je bivanje izredno zahtevno in ga zmorejo res le izredno močne osebnosti, ki so pripravljene tudi na izredne napore. Vendar to nakazuje tudi vsebine, skozi katere bo moral kristjan, ko se zave danosti, ki živijo v njem po krstu. Tudi preizkušnje so zares potrebne v njih se kalita moč duha in prava samozavest.

»Bival je med zvermi.« Zlasti tri bi rade oropale človeka njegove svobode, lastne pameti in posebej Božje milosti. Prva zato boža njegovo samovšečnost in samoljubje, druga ga nagovarja k všečnosti ljudem, tretja pa naravnost poudarja pravico do greha in njegovih prijetnosti. Kljub moči milosti krščen in veren človek ne bo živel brez skušnjav; celo močneje se bodo zaganjale vanj, kajti ob močnejši luči nastaja ostrejša tudi senca. Tu se potrjuje, da zlo ni samo odsotnost dobrega, pač pa delo duha s pretanjenim razumom, izredno močno voljo, pa z negativno temeljno usmerjenostjo v uničevanje dobrega v dušah. Kdor dobro spozna bistvo skušnjav in greha, bo na koncu posta bolje razumel tudi lepoto in veličino vstajenja in novega življenja. Iz tega pa se hrani zdravo zaupanje.

»In angeli so mu stregli.« Tudi to izkušnjo si pridobimo na poti vere. Kjer se vpliv greha poveča, naj bo v človeku ali v svetu, zraste toliko bolj moč milosti. Ker je le Jezus moč sveta premagal.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Tretja kateheza: Skrivnost stvarjenja

Življenje, dejstvo, da obstajamo, odpira človeško srce za molitev. Prva stran Svetega pisma spominja na veliko hvalnico. V opisu stvarjenja se nenehno poudarjata dobrota in lepota vsega, kar obstaja. Bog s svojo besedo kliče v življenje in vse začne bivati. Z besedo loči svetlobo od teme, izmenjuje dan in noč, menja letne čase, z raznolikostjo rastlin in živali odpre paleto barv. V tem prepolnem gozdu, ki naglo premaga kaos, se kot zadnji pojavi človek. In ta dogodek sproži navdušenje, polno zadovoljstva in veselja: »Bog je videl vse, kaj je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31).

Molivec opazuje skrivnost življenja okoli sebe, vidi zvezdnato nebo, ki je nad njim, ter se sprašuje, kakšen načrt ljubezni mora biti v tem tako mogočnem delu! In kaj je človek v tej brezmejni prostranosti? Zelo krhka stvaritev, majhno bitje, ki se rodi in umre, ki danes je in ga jutri ni, pa je vendar v vsem vesolju edino bitje, ki se zaveda takšnega obilja lepote. Človekova molitev je tesno povezana z njegovim občutkom za čudenje. Veličina človeka je v primerjavi z razsežnostjo vesolja neskončno majhna, njegovi največji dosežki se zdijo zelo majhni. Toda: človek ni nič. Človekova veličina je njegov odnos z Bogom: njegovo poveličanje. Po naravi smo majhni, po poklicanosti pa smo otroci velikega Kralja! Če utegnejo življenjski dogodki včasih z vso grenkobo zadušiti dar molitve v nas, je dovolj, da občudovanje zvezdnatega neba, sončnega zahoda, cvetlice v nas ponovno prižge iskrico hvaležnosti.

Ko je nastala velika svetopisemska pripoved o stvarjenju, izraelsko ljudstvo ni preživljalo srečnih dni. Deželo so zavzeli sovražniki, mnogi so bili izgnani in postali sužnji. Ni bilo več domovine, templja, družbenega in verskega življenja, ničesar. Pa so vendar ravno v tej pripovedi nekateri našli razloge za zahvaljevanje in hvaljenje Boga za obstoj. Molitev je prva sila upanja. Moliš in upanje raste. Molitev odpira vrata upanju. Kajti ljudje molitve so tisti, ki ponavljajo, najprej sebi in nato vsem drugim, da je to življenje kljub vsem težavam in preizkušnjam, kljub težkim dnevom napolnjeno z milostjo, ob kateri se je treba čuditi. In kot takega ga je treba vedno braniti in varovati. Možje in žene, ki molijo, vedo, da je upanje močnejše od obupa. Verjamejo, da je ljubezen močnejša od smrti in da bo nekega dne zagotovo zmagala, čeprav v času in na načine, ki jih ne poznamo. Molitev te razsvetli: razsvetli tvojo dušo, razsvetli ti srce in obraz. Tudi v najtemnejših časih, tudi v času največje bolečine.

Vsi smo sposobni prinašati veselje. To življenje je dar, ki nam ga je dal Bog in prekratko je, da bi ga preživeli v žalosti in grenkobi. Slavimo Boga in bodimo zadovoljni s tem, da obstajamo. Glejmo vesolje, glejmo lepoto, pa tudi svoje križe in recimo: "Toda Ti obstajaš, Ti si nas ustvaril takšne zase." Treba je občutiti nemir v srcu, ki človeka vodi k zahvaljevanju in slavljenju Boga.

»Kristusov glas mora biti glavno

vodilo našega delovanja. Svoje bolečine darujte za odrešenje duš, zlasti za tiste, ki prihajajo pred sodišče vrhovnega sodnika in so morda zelo slabo pripravljeni!«

(Blažena Marija od Jezusa (Emilija) dOultremont, redovna ustanoviteljica)

PEPEL

Pepel je v mnogih pokrajinah in kulturah znamenje krivde in greha. V svetopisemski pripovedi o prvem grehu pravi Bog Adamu: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš« (1 Mz 3,19). Cerkveno bogoslužje ponavlja te besede vsako leto na pepelnično sredo. Duhovnik jih izgovarja pri obredu pepeljenja, da bi se kristjani spomnili na smrt in na prihodnjo Božjo sodbo. To znamenje pepela pa ne opozarja na dokončno smrt, temveč kliče k spreobrnitvi kot pogoju za vstop v večno življenje. Besedilo pri pepeljenju bi morali pravzaprav izreči v celoti: »Pomisli, o človek, da si prah, toda določen za vstajenje v večno življenje«. Drugo polovico te resnice oznanja Cerkev na koncu postnega časa, o veliki noči.

Pepel umaže, je pa lahek, manj se prijemlje kakor zemlja ali ilovica. Pepel je z ognjem očiščena snov zemlje. Iz pepela vstaja po antični zgodbi ptič Feniks v novo življenje in pepel pusti za sabo. Kristjan pa veruje, da bo ob vstajenju vzel svojo zgodovino zemljo kot pepel s seboj za večno k Bogu, vendar očiščeno z ognjem sodbe.

Iz: Egon Kapellari, Sveta znamenja

DOGODKI PRED NAMI

• V petek, 23. 2., bodo križev pot po večerni sveti maši oblikovali člani ŽPS. Lepo vabljeni k udeležbi!

GODOVI IN PRAZNIKI

Nedelja, 18. 2.: 1. postna nedelja
Ponedeljek, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
Torek, 20. 2.: sv. Jacinta in Frančišek Marto, fatimska pastirčka
Sreda, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
Četrtek, 22. 2.: Sedež apostola Petra
Petek, 23. 2.: sv. Polikarp, škof, cerkveni učitelj
Sobota, 24. 2.: sv. Matija, apostol
Nedelja, 25. 2.: 2. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

sobota, 10. februar 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 11. 2. 2024 – 18. 2. 2024

6. NEDELJA MED LETOM

Kuga, lakota in vojne so spremljevalci človeka skozi vso zgodovino. Pa vsakovrstne bolezni. Ko se odkrije zdravilo za ene, se pojavijo druge. Dolgo, dolgo je bila gobavost bolezen, ki je bolj kot druge vzbujala pravo grozo zaradi svoje neozdravljivosti. Pomenila je izobčenost iz družbe, popolno odvisnost od skrbi domačih, pa počasno umiranje. Dovolj razlogov za zagrenjenost, brezvoljnost in obup.

O teh človeških usodah bi nam največ vedel povedati bl. misijonar p. Damijan de Veuster (10. maj), ki je na otoku Molokaj, kamor so v osamo vozili tovrstne bolnike, konec 19. stoletja med njimi živel skoraj trinajst let in tam od gobavosti tudi umrl. Pravila za ravnanje so bila povsem enaka onim iz Mojzesovega časa.

Vendar je v njihovo obsojenost in obup vnesel človečnost, vračal jim je občutek dostojanstva ter jim pomagal k vrednotenju življenja. Ni čudno, da se je sama po sebi ponudila primerjava te bolezni iz sveta umrljivosti s smrtnim grehom, ki podobno prizadene večno življenje, da ga prevzame ona druga smrt.

Z neko razliko sicer, v bolezen človek navadno ne gre radovoljno, v smrtni greh pa v veliki stvari zavestno in prostovoljno. V stari zavezi so vsaj tri stvari veljale za smrtni greh: nevera, uboj in zakonska nezvestoba; te grehe so tudi dejansko kaznovali s smrtjo, ne da bi presojali vzroke in okoliščine.

Mar s tem strašimo z grehom? Nikakor. Vemo pa, da smrtni greh tako razje, zastrupi človekovo mišljenje in čutenje, da milost večnega Božjega življenja v njem usahne, zamre. Človeka loči od živega Kristusovega telesa, da ostane brez upanja na večnost življenja. Iz bolezni dostikrat rešujejo zdravila, iz smrti pa lahko le čudež, poseben, izjemen Božji poseg. Ljudje grešimo in s tem kaznujemo sebe in druge.

Bog vedno išče pot rešitve. In zato je Jezus Kristus moral darovati Očetu svoje človeško in božansko življenje, da iz te daritve znova ustvari v takem človeku skrivnost svojega za nas novega življenja. Milost kesanja in zakrament spovedi, sprave z Bogom, je dar Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, dar in dokaz njegove ljubezni.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Druga kateheza: Kristjanova molitev

Molitev je lastna ljudem vseh verstev in verjetno tudi tistim, ki jim ne pripadajo. Molitev se rodi v globini nas samih, v tistem notranjem prostoru, ki ga duhovni avtorji imenujejo »srce«. Moliti torej ni nekaj postranskega, ampak je najgloblja skrivnost nas samih.

Molijo tako čustva, razum, kakor tudi telo. Če moli človekovo »srce«, je torej ves človek tisti, ki moli. Molitev je polet, je klic, ki gre onkraj nas samih: nekaj, kar se rodi v notranjosti naše osebe in se izteguje naprej, ker zazna hrepenenje po srečanju.

Tisto hrepenenje, ki je več kot potreba, več kot nujnost; je pot, je hrepenenje po srečanju. Molitev je glas nekega jaza, ki hodi negotovo, ki gre naprej tipaje, v iskanju Ti-ja.

Kristjanova molitev vstopa v odnos z Bogom, ki ima izredno nežno obličje, ki ne želi vlivati ljudem nikakršnega strahu. To je prva lastnost krščanske molitve. Če so bili v stari zavezi ljudje navajeni, da so se Bogu približevali prestrašeni zaradi njegove strašljive skrivnosti in ga častili s hlapčevsko držo, pa se kristjani nanj obračamo tako, da si ga upamo klicati zaupno z imenom »Oče«.

Krščanstvo je iz odnosa z Bogom odpravilo vsakršen »fevdalen« odnos. V dediščini naše vere niso prisotni izrazi, kot so podložnost, sužnost ali podložništvo, ampak besede, kot so zaveza, prijateljstvo, obljuba, občestvo, bližina.

V svojem dolgem poslovilnem govoru če ga ljubezen vodi na Kalvarijo. Bog je vedno blizu vrat našega srca. Čaka, da mu odpremo. In včasih trka na srce, vendar pa ni vsiljiv, čaka. Vedno je blizu našega srca in ko potrka, to stori nežno in z veliko ljubezni.

Poskusimo vsi moliti tako, da vstopimo v skrivnost Zaveze. V molitvi se postavimo v usmiljene Božje roke, da se bomo čutili ogrnjene s tisto skrivnostjo sreče, ki je življenje Svete Trojice. In ponavljajmo Bogu, začudeni v molitvi: ali je mogoče, da Ti poznaš samo ljubezen?

On ne pozna sovraštva. On je osovražen, vendar pa ne pozna sovraštva. Pozna samo ljubezen. To je Bog, h kateremu molimo. To je žareče jedro vsake krščanske molitve. Bog ljubezni, naš Oče, ki nas čaka in spremlja.

»Naš križ ni tako težak kot Njegov in če ga nosimo v ljubezni z Njim, postane sladek. Zlahka rečemo, da ljubimo križ, a ko ga je treba dejansko nositi ali se sprijazniti s kakšno majhno nevšečnostjo, se umaknemo. Gospod nam je jasno povedal: »Če hoče kdo iti za menoj, naj vzame svoj križ in mi sledi« (Mt 16,24). »Jaz sem bil križan s Kristusom!« (Gal 2,19). To pomeni ljubiti križ!

(Blaženi Jožef Allamano, redovni ustanovitelj)

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 14. 2., na pepelnico lepo vabljeni k sveti maši in obredu pepeljenja. Zvečer bo maševal škof msgr. dr. Franc Šuštar. Ta dan je strogi post.

• V četrtek, 15. 2., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču predavanje g. Denisa Poniža. Lepo vabljeni!

• V petek, 23. 2., bodo križev pot po večerni sveti maši oblikovali člani ŽPS. Lepo vabljeni k udeležbi!

POSTNA POSTAVA

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta. Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Strogi post je na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta.

GODOVI IN PRAZNIKI

Nedelja, 11. 2.: 6. nedelja med letom

• Ponedeljek, 12. 2.: sv. Humbelina, redovnica

• Torek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, redovnik

• Sreda, 14. 2.: pepelnica, strogi post

• Četrtek,15. 2.: sv. Klavdij, redovnik

• Petek, 16. 2.: sv. Julijana, mučenka

• Sobota, 17. 2.: sedem ustanoviteljev reda servitov

• Nedelja, 18. 2.: 1. postna nedelja