TEDEN BOŽJE BESEDE 12. 3. 2023-19. 3. 2023

3. POSTNA NEDELJA

»Ali je Bog med nami?« je vpraša­nje čisto na začetku duhovne poti. Človek se na čase obilja hitro nava­di, vendar v njih zlahka postaja do­mišljav in razvajen, nesposoben za napore, posebej za odpovedi in veli­kodušnost. In Bog ostaja mnogim ne­znanec in tujec. Čudno, prav taki časi porajajo v ljudeh kar neverjetno ne­zadovoljstvo. Če umanjka ena stvar, koliko kritike, jeze, protestov in zah­tev. 

Zmanjša se vrednost in pomen duhovnih kvalitet, preveč sili naprej zahteva po zadovoljevanju telesnih, zemeljskih potreb ali celo samo prije­tnosti. Izginjajo solidarnost, odgovor­nost in poštenost, rasteta pa sebičnost in poželjivost. 

Odvadimo se prositi in zahvaljevati. Pa ne opazimo, da s tem sami sebi pripravljamo čas krize. V času pomanjkanja pa je človek hvale­žen za vsako dobro malenkost in se je veseli ter jo tudi čisto drugače ceni in varuje. Ker se mora boriti za življenj­ske vsebine, postaja v sebi močnejši, bolj potrpežljiv in tudi bolj razumen. 

Tudi sposobnosti biti zadovoljen in srečen se je treba učiti. Skala na Horebu, za katero je bilo skrito pravo malo jezero, je podoba Božjih zakladov, ki jih odkrivata pa­met in vera. Treba jih je iskati, se za­nje truditi in Boga prositi. Je to potem potrdilo, da je Bog z nami? Komu naj­brž je. Pa bi raje dejal: »Ker vem, da je Bog z nami, se rad sam trudim in rad trkam na zakladnico njegove do­brote.« 

Samarijanka je Božjo bližino iskala na gori, Judje v templju. A to je le prostor, okvir in znamenje svete­ga, ki nas vzgaja v zavesti, kako zelo nam je Bog blizu, bolj kot si moremo misliti. Blagor tistemu, ki razume, da je v trkanju na Božjo dobroto najbolj pomemben duh ponižne zavesti, da Bog v vsem ravna z nami kot najboljši oče, in ker ve, da je najmanjša milost iz skale Božjega Duha dragocenejša kot največje, kar ponuja svet.

Anton Slabe

POKORA V STARI ZAVEZI

V Stari zavezi je vedno jasneje pou­darjen verski pomen pokore. Tudi takrat, ko se ljudje k pokori zatečejo v glavnem zato, da bi po storjenem grehu potolažili božjo jezo, ali pa v velikih nesrečah ali zato, da bi preje­li od Boga pomoč, moremo vendarle ugotoviti, da zunanja dejanja poko­re spremlja notranje stanje spreobr­njenja k Bogu. 

Ljudje si pritrgujejo v jedi, se odpovedujejo premoženju, dajejo miloščino, množijo in pogla­bljajo molitev tudi še potem, ko je bil greh že odpuščen, in ne prosijo več za kakšno posebno milost. Postijo se in oblačijo v raševino, da svoje duše pokorijo, da se ponižajo pred Go­spodovim obličjem, da se obrnejo k Bogu. Postijo se, da bi Boga lažje iska­li v molitvi, da bi ga lažje razumeli in se pripravili na srečanje z njim. 

Po­kora je torej v stari zavezi versko in osebno dejanje, katerega cilj je Boga ljubiti in se mu bolj osebno izročiti. Dalje moremo ugotoviti, da se po kora pojavlja že pred Kristusom kot sredstvo in znamenje svetosti. Spo­mnimo se Judite, Daniela, preroki­nje Ane in toliko drugih izbranih ljudi, ki so služili Bogu noč in dan v postu in molitvi, in to z velikim veseljem. Prav tako moremo iz Sta­re zaveze spoznati, kako so pravični ljudje z osebno pokoro zadoščevali za grehe občestva. 

Izmed teh naj ome­nimo Mojzesa, ki se je štirideset dni postil, da bi potolažil Gospoda zara­di grehov nezvestega ljudstva (prim. 5 Mz 9, 9; 2 Mz 24, 18). Tako se nam predstavlja podoba Božjega služab­nika, ki je nosil naše trpljenje in ki je Gospod naložil nanj pregrehe nas vseh (prim. Iz 53, 4-11). Vse to pa je le znamenje prihodnjega. Kajti pokora, ki je potreba notranjega življenja, potrjena z verskim izkustvom vsega človeškega rodu, in je predmet po­sebne zapovedi Božjega razodetja, dobi v Kristusu in Cerkvi povsem nov in kar najgloblji pomen.

 POKORA V NOVI ZAVEZI

Kristus, ki je to, kar je učil, vedno najprej sam izvrševal, je pred na­stopom svoje službe prebil štiride­set dni in štirideset noči v postu in molitvi in začel svoje javno poslan­stvo z veselim oznanilom: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeli­ju« (Mt 1,15).

 

Te besede so nekak povzetek in vse­bina vsega krščanskega življenja. V kraljestvo, ki ga oznanja Kristus, moremo vstopiti samo po takšni no­tranji spremembi vsega človeka (metanoji), da ta začne misliti, soditi in živeti v tisti svetosti in ljubezni do Boga in bližnjega, ki nam jo je raz­odel Kristus in sta nam bili v njem v polnosti podeljeni. 

Kristusovo povabilo k spreobrnjenju je še toli­ko bolj obvezno in nujno, ker nas ne vabi samo z besedo, temveč nam daje tudi zgled spokornosti, ker je hotel trpeti ne za svoje grehe, tem­več za grehe drugih. Kristus člove­ka razsvetljuje z novo lučjo, da mmu podeljuje odpuščanje grehov. Zato mora vsak kristjan v hoji za njim zatajevati sam sebe, nositi svoj križ in biti pridružen Kristusove­mu trpljenju. Zato odslej ne sme ži­veti več sebi, ampak Bogu, ki ga je vzljubil in dal zanj sam sebe. 

Živeti pa mora tudi za brate in sestre, da dopolnjuje v svojem telesu, kar pri­manjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24).

Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA NAS DOM

Portretno poprsje Janeza Antona Dolničarja

Nikogar ne bi smelo presenetiti, da je v stolnici na »častnem« mestu postavljen tudi spomenik graditelju cerkve in zaslu­žnemu dekanu, čigar pogum, vztrajnost in vizionarstvo lahko še danes občuduje­mo v lepotah stolne cerkve. Naročnik markantnega poprsja Ja­neza Antona Dolničarja z odločnim profilom in slikovito obdelano draperijo je bil njegov naslednik Jurij An­drej Gladič. 

Kar nekaj časa se je med strokovnjaki kot avtorja kipa ome­njalo Francesca Robba, kasneje pa Ja­koba Contierija, kiparja, ki je v tem času prav tako delal v Ljubljani. Da­nes pa je znano, da je poprsje leta 1715 izklesal Angelo Putti iz Padove, epitaf (napis) z ovalno školjčno nišo iz črnega marmorja in belo marmorna­to napisno ploščo pa je šele leta 1721 napravil kamnosek Luka Mislej. 

Spo­menik so najprej postavili v kapeli sv. Jurija, ko pa so se odločili kapele poslikati, je bil prestavljen k Dizmovemu oltarju. Napis na volutni kartuši sporoča:

»Janezu Antonu Dolničarju, doktor­ju teologije, dekanu in ljubljanskemu generalnemu vikarju ter odborniku slavne dežele Kranjske, slovečemu po pobožnosti in izobrazbi, ker je to presveto stolno cerkev otel starostne iznakaženosti in jo v tej lepi obliki od temeljev zgradil s sredstvi, ki so jih prispevali duhovniki, cerkve, verni­ki in on sam iz svojega premoženja. 

Začel je leta 1700 in jo v razdobju še­stih let z največjo skrbnostjo in tru­dom dovršil ter naposled izvrstno poskrbel za vse, kar služi pobožnosti, bogoslužju in sijaju hiše božje. Svojemu sobratu, pobožno premi­nulemu dne 19. aprila leta 1714 v sta­rosti 52 let, iz hvaležnosti postavil ljubljanski kapitelj leta 1721.« S tem plemenitim spomenikom so se tako kanoniki primerno oddolžili za­služnemu dekanu in graditelju stolne cerkve.

DOGODKI PRED NAMI

•  V petek, 17. 3., bodo križev pot po večerni sveti maši pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

•  V petek, 17. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v dvorani v stolnem župnišču v okviru predavanj, ki jih organizira SKI, predstavitev knjige Boštjana M. Turka, Vojna za mir.

GODOVI IN PRAZNIKI

Nedelja, 12. 3.: 3. postna nedelja

Ponedeljek, 13. 3.: sv. Leonard Seviljski, menih, škof

Torek, 14. 3.: sv. Matilda, kraljicaSreda, 15. 3.: sv. Ludovika de Marillac, redovnica

Četrtek, 16. 3.: b.sl. Danijel Halas, duhovnik, mučenec

Petek, 17. 3.: sv. Jedert (Jerica), devica, opatinja

Sobota, 18. 3.: sv. Jožef, Jezusov rednik, liturgično praznovanje

Nedelja, 19. 3.: 4. postna nedelja

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 5. 3. 2023-12. 3. 2023

 2. POSTNA NEDELJA

»Blagoslovil te bom in napravil iz tebe velik narod.« Kakšna obljuba, kako čudovito in vzvišeno. Potem pa: enoličnost vsakdanjega dela, reševanje spora z Lotom, kjer se že pokaže, da Abram bolj ceni mir in dobre odnose kot svojo uspešnost, pa reševanje tega nečaka, ki je padel v ujetništvo zaradi poželjivosti. V zavest pa mu nenehno sili misel, kakšen smisel ima vse to, ko nima ne potomca ne domovine, ker je poslušal Boga, naj zapusti domovino in njemu prepusti, da ga vodi v drugo, kjer ga bo obilno blagoslovil. 

Slišal je, verjel in sprejel. To je res upanje proti logiki človeškega upanja. Ima le skrivnostno Božje znamenje, ki ga je doživel v globokem snu. Niti ni vprašal, kdaj mu bo Bog dal, kar je obljubil. Verjel mu je. Le žena z njim trpi, razmišlja in moli; tudi svetuje mu, pa po človeško, tako da mora reševati še spor med dvema ženama. In kot vrhunec vsega doživi nedoumljivo preizkušnjo vere, Božjo zahtevo, naj mu daruje najdražje, svojega sina. In bi naredil tudi to, ko mu ne bi angel razodel, da gre le za preizkušnjo. 

Velikost naroda je v številu, veličina pa v duhu vere in svetosti. Učitelj vere za vse čase. Abrahamovo umevanje Boga je tako veliko, da mu ob tem postanejo manjše vse pomembnosti vsega človeškega. Tako se je izognil veliki zmoti, da bi si Božjo voljo razlagal po svojih predstavah in s tem svojo voljo razumeval kot Božjo, kar se tako rado prilepi ljudem, ki menijo, da duhovno življenje ustvarja zanesena molitev, množitev pobožnosti in iskanje čudežnih znamenj. 

Bog vzgaja in oblikuje človeka zlasti skozi preizkušnje in trpljenje, a nikoli ga ne pusti samega. Ko iščemo povezanost z njim, se učimo vere, ki je predvsem popolno zaupanje Bogu, kaže pa se v zvestobi in ljubezni vsakdanjemu poslanstvu. Zato izzveni psalm v misel: »Tvoja dobrota, Gospod, naj bo nad nami, saj zaupamo vate!« Da bomo znali breme vsakega dneva vzeti iz Božje roke - z zaupanjem.  

Anton Slabe

RAZVOJ POSTNEGA ČASA - nadaljevanje

Na odločitev, da traja čas pokore prav štirideset dni, so gotovo vplivala svetopisemska poročila o dogodkih iz zgodovine odrešenja. Štirideset let je izvoljeno ljudstvo potovalo skozi puščavo v obljubljeno deželo. Štirideset dni in štirideset noči je bil Mojzes na sveti gori v Jahvetovi bližini in slavi, da mu je dal kamniti tabli s postavo in zapovedmi za pouk ljudstva (prim. 2 Mz 24, 12-18). Štirideset dni je Goljat izzival Izraelce, dokler ga ni štirideseti dan premagal David (prim. 1 Sam 17).

Prerok Elija je štirideset dni in noči potoval okrepljen s kruhom do božje gore Horeb, kjer se je srečal z Bogom (prim. 1 Kr 19, 8). Bog je zahteval po preroku Jonu štirideset dni pokore, da bi bili Ninivljani rešeni (prim. Jon 5). Štirideset dni in noči se je Kristus postil v puščavi in zavrnil skušnjavca, preden je začel z javnim delovanjem (prim. Mt 4, 1-3).

Štirideset dni se je Kristus prikazoval svojim učencem po vstajenju in štirideseti dan odšel k Očetu. Tako je čas štirideset dni postal Božjemu ljudstvu znamenje duhovnega boja in zmage, preizkušnje in blagoslova, žalosti in vesele tolažbe. Začetek postnega časa je bil odvisen od datuma velike noči.

K postnemu času niso šteli svetega tridnevja. Postni čas se ni povsod začel isti dan. V začetku je bil post tudi ob nedeljah (v postnem času). Sčasoma je prevladal juridični vidik postnega časa, zato so post z nedelje v 6. in 7. stoletju - nedelja je mala velika noč, ta dan ni posta - prenesli na druge dneve in tako se je štiridesetdnevni postni čas začel na pepelnično sredo, da so nadomestili nedeljski post.---

NAMEN POSTNEGA ČASA

 Postni čas je bil od vsega začetka čas intenzivne duhovnosti. Papež Leon Veliki je postni čas imenoval velike duhovne vaje vse Cerkve. Vse spokorne vaje so bile usmerjene na doživljanje Kristusove velikonočne skrivnosti. V tem času so skrbeli ne samo, da so več molili, temveč tudi, da so bolje molili. Veliko so brali in razlagali Sveto pismo. Posebna značilnost so bile postne pridige, ki so bile duhovno poglobljene in so dale Cerkvi velike govornike.

Namen postnega časa zelo dobro izraža ureditev Rimskega misala. Štiridesetdnevni postni čas je namenjen pripravi na obhajanje velike noči. V tem času naj bi poglobili krščansko življenje, bolj pristno zaživeli tisto življenje, ki smo ga prejeli pri krstu. Uspešno sredstvo za to pa je tudi pokora, ki po večstoletnem izkustvu ureja strasti; dviga duha, vliva moč in zagotavlja zmago. Pokoro imajo v vseh časih skoraj v vseh religijah v časti in jo tesno povezujejo s človekovim notranjim verskim čutom. Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

DOGODKI PRED NAMI

•V ponedeljek, 6. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.

•V petek, 10. 3., bodo križev pot po večerni sveti maši pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

•V petek, 17. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v dvorani v stolnem župnišču v okviru predavanj, ki jih organizira SKI, predstavitev knjige Boštjana M. Turka, Vojna za mir.

STOLNICA - NAŠ DOM

Emonski škofje pod kupolo - napisi na ploščah

Poglejmo še, kaj so graditelji stolnice zapisali na kamnite plošče (do leta 1911 so bile lesene) pod posameznimi škofi. Prevod povzemamo iz knjige Ane Lavrič, Ljubljanska stolnica, umetnostni vodnik: Pod Maksimom beremo: »Sv. Maksim, škof v Emoni, zavetnik te stolnice in mesta, apostol domovine, po vladanju velik, po kreposti stanovitnosti večji, po svetosti največji.

Ko so ga v Asisiji zaradi vere kamnali, si je pridobil mučeniški venec. Praznuje se 29. maja. Nastopil leta 242, umrl leta 252.« Dostavek »Lesen [napis] postavljen 1712, kamnit postavljen 1911« se ponovi tudi na drugih treh ploščah. Florij je opisan takole: »Sv. Florij, škof v Emoni. Te prebivalce je razsvetljeval nič manj z naukom kot svetostjo.

Domovina mu vrača sprejeto vero, ki jo je širil. Svete ostanke škofa časti Pula, kjer je umrl v apostolski službi. Praznuje se 27. oktobra. Nastopil [leta] 332 umrl 397.« O Kastu piše: »Kast, škof v Emoni, Maksimov naslednik v pastirski službi, slaven po kreposti in trdni veri, v kateri je poučeval ljudi. Na rimskih sinodah ga je sprejel papež Damaz.

Njegove zasluge vredno označuje ime Čisti. Nastopil leta 349. umrl leta 368.« Genadija nam napis predstavi takole: »Bl. Genadij, škof v Emoni. Emonsko čredo, ki se je razkropila zaradi Atilovega besnenja, zbere, zbrano ohranja v Gospodovi postavi, utrjuje z apostolsko gorečnostjo in jo počasi na čudovit način množi. Bil je navzoč na 5. rimski sinodi.

Nastopil leta 485, umrl leta 503.«

Podatki, ki so jih naročniki v velikem navdušenju nad Emono kot predhodnico Ljubljane dali zapisati pod niše, seveda (kot smo videli) ne zdržijo presoje sodobnega kritičnega zgodovinopisja. Zaključimo lahko, da je po današnjem vedenju kot emonski škof izpričan le Maksim, Florij ostaja na meji med legendo in zgodovinskim izročilom, Kast in Genadij sta celo povsem legendarna, kljub temu pa njihove simbolične podobe s svojo veličino in notranjo močjo še naprej neokrnjeno odigravajo vlogo antičnih temeljev in opornikov ljubljanske škofije.

Nikjer pa ni rečeno, da ne bi kakšna nadaljnja raziskava ne mogla prinesti kakšnih zanesljivejših podatkov, na koga bi se lahko nanašale zapisane trditve o emonskih škofih

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 5. 3.: 2. postna nedelja

• Ponedeljek, 6. 3.: sv. Fridolin, opat

• Torek, 7. 3.: sv. Perpetua in Felicita, mučenki

 • Sreda, 8. 3.: sv. Janez od Boga, redovni ustanovitelj

• Četrtek, 9. 3.: sv. Frančiška Rimska, redovnica

• Petek, 10. 3.: sv. 40 mučencev iz Armenije

• Sobota, 11. 3.: sv. Benedikt, škof

• Nedelja, 12. 3.: 3. postna nedelja

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

 

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 26. 2. 2023-5. 3. 2023

 1. POSTNA NEDELJA

V vrtu se je začela zgodovina človeškega rodu. Življenje, navdihovano z ljubeznijo med možem, ženo in Bogom. Človek je razumel, da je vse, kar vidi, njegovo, pa tudi, da je vse Božji dar. Otroška osrečenost ob ljubezni in obdarovanosti. 

Tak duh navdaja z veseljem, prebuja hvaležnost in spodbuja k odgovorni ustvarjalnosti. In drevo življenja se nenehno razrašča. V takem je tudi obilje vsega, kar človek potrebuje. Vse je dobro, ni pa popolno, kar izraža simbol drevesa dobrega in hudega. Ena človekovih osnovnih nepopolnosti se je pokazala prav v človekovem premajhnem zaupanju in hvaležnosti Bogu. Tako je začel nastajati svet, kot ga imamo.

Odtlej se v zgodovini človeštva in v vsakem človeku prepletata dobro in zlo, vsako s svojimi sadovi. Zlo in z njim hudo ni zraslo v človekovi zamisli, če pa človek pusti, da ga prevzame, ga krepko oplazi in zasvoji s svojimi miki. Zamegli mu pogled na bistveno in nebistveno, na lepo in grdo, na začasno in večno. Prav lahko postane tudi sam orodje zla. V nekem drugem vrtu se bo znova dopolnila veličina in dostojanstvo človeka. V njem bo Magdalena iskala njega, saj je občutila njegovo čisto ljubezen in ga bo hotela objeti v neizrekljivem veselju.

Ob prtu, ki je objemal mrtvo telo, se bo učencema odkrila nova razsežnost življenja, ki se je na vratih raja pretrgala. Tu je konec hudega, grdega in začasnega, vsega, kar privablja smrt, tu je začetek polnosti življenja. Postni čas je usmerjen v ta drugi vrt, v spoznavanje zakonitosti duha življenja in duha smrti. Je odločitev za dobro, čeprav je zahtevno, in proti hudemu, čeprav je prijetno.

Zato je post v bistvu borba z zlom in njegovo zlaganostjo v nas in v svetu ter hrepenenje in teženje k Bogu. Pavel se je o tem kar razpisal v drugem berilu, Jezus pa nam je ob lastnem izkustvu skušnjav pokazal, kako velika je moč Božje besede, če ji pustimo vstopiti v srce in mišljenje.

Anton Slabe

POSTNI ČAS IN NJEGOV RAZVOJ

Bogoslužno leto doseže vrhunec in središče v svetem tridnevju Gospodovega trpljenja in vstajenja in se nadaljuje v velikonočnem času. Na praznovanje te skrivnosti se pripravljamo s štiridesetdnevnim postnim časom. Začne se na pepelnično sredo s pomenljivim obredom pepeljenja, ki ga spremljajo resne besede: Spreobrnite se in verujte evangeliju! ali: Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!

Pepeljenje ni, kakor bi si morda kdo predstavljal, podcenjevanje in napad na človekovo dostojanstvo, temveč je trdna osnova zanj. Spomni nas, da je prišel čas, ko naj obnovimo življenje, da bo čimbolj podobno vstalemu Kristusu. Pepeljenje je znamenje minljivosti in smrti, križ pa znamenje življenja. Res smo prah in bomo morali umreti.

Vendar smo po Kristusovi zmagi na križu poklicani k novemu, boljšemu življenju. Postni čas je naravnan na veliko noč. Od nje dobiva svoj smisel in svojo pomembnost. V veliki noči je obsežena vsebina vseh praznikov, ker živo povzema vso skrivnost odrešenja. Zato je povsem razumljivo, da ta praznik zahteva tudi temu primerno in ustrezno pripravo.

RAZVOJ POSTNEGA ČASA

S postom so se Judje pripravljali na praznovanje pashe. Ker se je judovski post časovno ujemal s Kristusovim trpljenjem, je kristjane ta post spodbujal k žalosti nad grehi in k spokornosti. Namen krščanskega posta je bilo prostovoljno osebno sodelovanje pri Kristusovem trpljenju. Bil je iskrena priprava na praznovanje Kristusove velikonočne skrivnosti, ki ne pomeni samo smrti, temveč predvsem življenje, torej življenje skozi umiranje.

Najprej so se kristjani postili samo v petek, ko so se spominjali Kristusove smrti. Tako sv. Irenej in Tertulijan pričata, da so se v 2. stoletju postili na veliki petek, nekateri tudi na veliko soboto, ko je Gospod ležal v grobu in so pričakovali njegovega vstajenja.

V. 3. stoletju so se že v raznih krajih postili ves veliki teden, ponekod tudi več tednov. Aleksandrijski škof sv. Atanazij je v prazniškem pismu leta 329 takole napovedal post velikega tedna: »V ponedeljek pred veliko nočjo začnemo post. Postili se bomo šest svetih in velikih dni. V soboto zvečer, ko nam bo zasijala sveta nedelja, bo konec posta.«

Post so raztegnili na današnjih štirideset dni, ker so se verniki s postom in spokornimi vajami pridružili ka-tehumenom: ti so se začeli neposredno pripravljati na krst, ki so ga prejeli med velikonočno vigilijo. V 3. stoletju je postni čas trajal štirideset dni tudi zato, ker je bilo določeno, da mora toliko časa trajati čas pokore in posta za javne grešnike in spokorni-ke: od dne, ko so bili sprejeti med spokornike (pepelnična sreda), do dneva sprave z Bogom in Cerkvijo (veliki četrtek dopoldne). Postni čas so torej oblikovali trije duhovni dejavniki: priprava na praznovanje velikonočne skrivnosti, katehumenska priprava na krst in pokora velikih javnih grešnikov, ki so se pripravljali na spravo z Bogom in Cerkvijo.

 Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA NAŠ DOM Emonski škofje pod kupolo blaženi Kast in blaženi Genadi

Ostaneta nam še škofa Kast (Castus) in Genadij (Gennadius). Še največ je o njima zapisal Janez Vajkard Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske. V osmi knjigi, kjer piše »o svetnikih, patriarhih, škofih«, namreč piše tudi o emonskih škofih. 

»Castus, škof v Emoni, je načeloval tamkajšnji skupnosti kristjanov okoli leta Kristusovega 368 in se ga pohvalno omenja v dekretih papeža Damaza, kakor izpričuje Inchoferus (Melchior Inchofer:, jezuit, 1584-1648, op. R.S.).

Da pa je bil ta Castus navzoč na obeh sinodah, ki sta tedaj potekali v Rimu in na katerih je bilo prisotnih devetdeset škofov, deloma iz Italije, deloma iz Francije, pa ne stoji na tako trdnih nogah, da ne bi bilo prej verjetna domneva kakor pa potrjena gotovost. Kako dolgo je škof Castus vladal emonski cerkvi, ne moremo vedeti; vendar pa se zdi prav verjetno, da je v škofovski službi neposredno sledil sv. Maximusu. 

 

 Gennadius

Po tem, ko je krvoločnež Atila uničil mesto Emona, je to občutilo opustošenje tako v svoji duhovni kot tudi posvetni in materialni zgradbi ter tudi nekaj let ni imelo škofa.

A čeravno še dolgo časa ni ponovno zraslo iz prahu in se povzpelo do svoje prejšnje krasote, pa je v naslednjih letih spet dobilo škofe in so tamkaj postopoma spet zgradili nekaj stanovanjskih stavb. Pri tem pa je nato počasi spet naraslo tudi število vernikov.

 A ti škofje so sčasoma prišli pod nadškofa v Lorchu, vendar pa ni znano nobeno njihovo ime in se zdi
, da se je ta vrhovni nadzor metropolita iz Lorcha nad emonskimi škofi začel v šestem seculo; vzrok za to pa je bil poleg drugega v različnem izmenjevanju posvetnih gospostev in premeščanju njihovega dvornega sedeža.

Bodisi pred nastopom pravkar omenjenega šestega stoletja ali pa prav točno z njegovim začetkom je Gennadius prevzel emonsko cerkev v svojo učno oskrbo in nadzor. 

Ta naj bi v letu Kristusovem 503 prišel zraven na rimsko peto sinodo, kakor omenja D. Schonleben iz manuskripta generalnega vikarja mesta Citta nova, Jacobusa Bru-tusa, ki mu ga je ta poslal. In če je res tako, je moral ta škof Gennadius (kot dodaja taisti Schonleben) prav kmalu zatem, namreč še v istem 503. letu, preminiti, saj je bil takoj drugo sledeče leto že najden nov škof.«

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 26. 2.: 1. postna nedelja

• Ponedeljek, 27. 2.: sv. Gabrijel Žalostne Matere Božje, redovnik

• Torek, 28. 2.: sv. Roman, opat

• Sreda, 1. 3.: sv. Albin (Zorko), škof

• četrtek, 2. 3.: sv. Neža (Agnes) Praška, klarisa, opatinja

• Petek, 3. 3.: sv. Kunigunda, kraljica

• Sobota, 4. 3.: sv. Kazimir, poljski kraljevič

• Nedelja, 5. 3.: 2. postna nedelja

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 19. 2. 2023-26. 2. 2023

7. NEDELJA MED LETOM

Nekajkrat so apostoli dejali Jezusu: »To je pa nemogoče.« Zlasti ko je govoril o odnosu med možem in ženo ter o odpuščanju. In jim je priznal: »Pri ljudeh je res nemogoče, ne pa pri Bogu; pri njem je vse mogoče.« Je mogoče vzljubiti človeka, ki nam ni všeč? Je mogoče z veseljem opravljati delo, ki nam ne leži? Je mogoče odpustiti nekomu, ki se niti ne kesa, da nas je prizadel?

Človeški pogled na zakon se je spreminjal, njegovo bistvo pa je ostajalo isto: telesna in duhovna edinost moža in žene. Maščevanje so ljudje uvedli kot zakonitost pravičnosti, kar je skregano že s človeško logiko, ker le veča in uzakonja nasilje. Človeška pamet ne prodre pod zunanjo pojavnost življenja in se zato ravna po občutku. Zato Bog govori Mojzesu, on pa naj govori vsemu narodu o boljšem, globljem razumevanju življenja in narave stvari. To je vloga in naloga preroka in voditelja naroda. »Jaz pa vam pravim.« Božja beseda ne temelji najprej na oblasti, ampak na njegovi modrosti, na poznanju vse resnice.

Popolnost je le Bog v svoji neskončni svetosti. In Kristus, ki je polno razodetje Boga v človeku, je sebe v polnosti podaril Cerkvi; Cerkev nosi v sebi vsega Kristusa. Ta resnica ni odvisna od njene grešno-sti: je pa toliko prepričljiva v svojem delu, kolikor ga živi, kolikor razodeva njegovo svetost. Resnice ne določamo, naj gre za tisto o Bogu ali o človeku ali o stvarstvu, le odkrivamo jo, se z njo soočamo, jo sprejemamo.

To je pot svetosti. Pa je enako prav od človekove svetosti tudi odvisno, koliko in kako globoko bo kdo resnico spoznal. Zato je teženje k svetosti glavna poklicanost vernega človeka, ker je celovitost vseh kreposti in ustvarja resnično podobnost Bogu, dela iz človeka svetišče, prav bivališče Boga.

Anton Slabe

PREPOZNAVAMO SE KOT CERKEV SKUPAJ NA POTI Iz pastirskega pisma naših škofov za postni čas - II. Del

Apostolska dela nam poročajo, da je prva Cerkev nastala, ko je Sveti Duh povezal zbegane Jezusove učence in jih zbral v gornjih prostorih jeruzalemske hiše, kjer so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.

Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah (Apd 1.14; 2,42). To je osnovna oblika življenja Cerkve vse do danes: občestvo mož in žena, ki jih povezuje nauk apostolov, dejavna medsebojna ljubezen in molitev, ki nas povezuje z vso Cerkvijo z našimi živimi in že poveličanimi brati in sestrami. Škofje vas prosimo, da se tudi danes v Svetem Duhu povežemo v občestvo Cerkve in se odpremo za njegovo besedo, ki nas usmerja na skupni poti.

V prvem letu sinodalne poti so bila različna srečanja v okviru škofij in župnij, v redovnih ustanovah, laičnih gibanjih in združenjih. Škofje se zahvaljujemo vsem, ki ste sodelovali in prispevali svoj delež. Vabimo vas, da vztrajate na poti, da se učimo hoditi skupaj in tako živeti Cerkev.

K temu nas spodbuja tudi današnja Božja beseda. Jezus nas v evangeliju poziva, naj se naš pogled in naša krščanska ljubezen ne ustavita pri tistih, ki nas imajo radi, ki nas spoštujejo, ki so z nami. Vabimo vas, da v tem novem sinodalnem letu vsi skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki po vsakem izmed vas govori naši Cerkvi, našim občestvom in skupnostim. Sveti Duh nas na konkretne načine spodbuja za dobro in ustavlja pred slabim. A prisluhniti mu moramo z ljubeznijo.

Poslušanje je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo, zato jo je papež Frančišek poudaril kot prvo vajo vsakega, ki stopa na sinodalno pot. Poslušanje je po Frančišku oblika nežnosti, ki nam pomaga, da se lahko res zgodi srečanje z Bogom in z resnico o samem sebi. Zares pa lahko resnično poslušam samo tistega, ki ga imam rad.

Vera je iz poslušanja, pravi apostol Pavel (Rim 10,17). Dovolite, dragi verniki, da vas škofje ob koncu tega pisma tudi sami prosimo odpuščanja, ker vas premalo poslušamo. Zavedamo se in zaupamo, da lahko Duh spregovori po vsakem človeku, a pogosto nas skrb in strah zapreta, da se zapremo in ne slišimo.

Zato prosimo za odpuščanje vas in Gospoda, naj nam odpusti, ko nismo dovolj poslušali, ko smo gledali stran, ko smo molčali, ko bi morali spregovoriti. Žal nam je, če vam nismo bili dovolj v oporo, če ste bili razočarani ob srečanju z nami in ste zaradi našega ravnanja izgubili vero v Božjo pravičnost, ljubezen in usmiljenje.

Prosimo vas, molite za nas, da bomo lahko med vami pogumno opravljali službo Dobrega pastirja in pričevali zanj. V molitvi za sinodo vsi skupaj priznavamo, da smo šibki in grešni, in prosimo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered. Naj nam in vsej Cerkvi podarja svojega Svetega Duha in ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.

STOLNICA NAŠ DOM
Emonski škofje pod kupolo sveti Florij

Antonio Moreschi,
"Prestol milosti s sv. Florijem
in sv. Fančiškom Asiškim",
Loborika, župnijska
cerkev sv. Flora

Ko raziskujemo zapise o svetem Maksimu, povsod naletimo na dve glavni dilemi: za katerega svetnika gre v resnici, saj se v njegovem življenjepisu ves čas prepletajo različni podatki, ki po vsej verjetnosti pripadajo vsaj dvema različnima svetnikoma (zlasti podatek o mučeništvu), kar pa ni nič nenavadnega, saj se pri marsikaterem svetniku pojavljajo različna izročila in celo legende. Druga dilema pa je (če sploh je) naziv episcopus Emonensis in s tem povezano vprašanje, za katero Emono gre. Tu smo, kot že rečeno, lahko z veliko verjetnostjo prepričani, da prav za našo Ljubljano.

A ne glede na to nam dejstva in izročilo dovolj jasno povedo, da ne gre za izmišljeno osebo, pač pa škofa, ki je za seboj pustil vsaj eno sled: podpis med udeleženci na koncilu v Akvileji. 

Na podobne težave naletimo tudi, ko se sprašujemo, kdo je bil naslednji v vrsti naših škofov, o katerih imamo vsaj nekaj podatkov.

Gre za svetega Florija, katerega češčenje je prav tako izpričano. Poglejmo najprej, kaj o njem zapišejo nekateri viri. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (izšla je leta 1689, torej pred zidavo naše stolnice in izdelavo kipov v njej) opiše devet emonskih škofov, med njimi tudi vse štiri naše.

O svetem Floriju pove pravzaprav zelo malo: »Da je ta škof negoval emonsko cerkev, ni negotovo; vendar pa je neznano, v katerem času je živel. Njegove relikvije spoštljivo hrani mesto Pulj v Istri. Njegov letni praznik pa se slavnostno obhaja 27. oktobra.« O njem lahko več preberemo v članku Dragutina Nežica, Sveti Flor, biskop romanskog opitergiuma, vjerovjesnik Istarskih Hrvata? v časopisu za cerkveno zgodovino Croatica Christiana periodica, ki je izšel pred dvema letoma.

Dejstvo je, da je češčenje svetega Florija dovolj zanesljiv dokaz za obstoj tega svetnika, ne glede na to, da tudi pri njem naletimo na podobno dilemo kot pri Maksimu, kaj v resnici pomeni izročilo, da je bil škof v Emoni. Relikvije sv. Florija so skupaj z relikvijami nekaterih drugih svetnikov pod glavnim oltarjem katedrale v Pulju, kjer je škof Marcello leta 1487 posvetil oltar v čast tem svetnikom.

Zapis iz leta 1415 pa govori, da je že takrat v katedrali stal njemu posvečen oltar. Njegovo češčenje se je razširilo po vsej puljski škofiji, pa tudi širše. Med drugim mu je posvečena cerkev v Loboriki, kraju blizu Pule. Njegovo upodobitev pa najdemo tudi na freski v cerkvici iz 11. stoletja v naselju Pomer

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 22. 2., na pepelnico, lepo vabljeni k sveti maši in obredu pepeljenja. Ta dan je strogi post.

• V četrtek, 23. 2., bo ob 9.00 v stolnici sveta maša ob 30-letnici ustanovitve Slovenske škofovske konference. Lepo vabljeni!

• V petek, 24. 2., bodo križev pot po večerni sveti maši oblikovali člani ŽPS. Lepo vabljeni k udeležbi!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 19. 2.: 7. nedelja med letom

• Ponedeljek, 20. 2.: sv. Sadot in perzijski mučenci

• Torek, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj

• Sreda, 22. 2.: Pepelnica, strogi post

• Četrtek, 23. 2.: sv. Polikarp, škof, mučenec

• Petek, 24. 2.: sv. Matija, apostol

• Sobota, 25. 2.: sv. Valburga, opatinja

• Nedelja, 26. 2.: 1. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

bo v stolnici vsak 

petek ob 8.30 in po večerni sveti maši 

ter ob nedeljah ob 15.30.

Lepo vabljeni!

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 12. 2. 2023-19. 2. 2023

6. NEDELJA MED LETOM

Še vedno smo pri začetnih, načelnih vprašanjih hoje za Kristusom. In kakšna naključnost: Prvo berilo je iz knjige, ki jo je napisal Sirahov sin Jezus. Dobro je študiral, naučil se je opazovati ljudi in njihovo ravnanje, a tudi posledice takih ali drugačnih življenjskih izbir; učil se je odkrivati zakonitosti življenjskih odločitev, ki človeka osrečujejo.

Pravila in zapovedi so nujno potrebni, kjerkoli ljudje sobivamo ali se srečujemo med seboj ali z Bogom. Saj ne gre za omejevanje svobode duha, pač pa za njeno urejanje. Zato so resnično dobri le tisti zakoni, ki so po duhu usklajeni z Božjimi zapovedmi.

Samo človeški zakoni morda enim koristijo, vsej skupnosti in tudi človeškemu duhu pa zagotovo ne, ker so nepopolni, večkrat zgrešijo pravičnost in vsebujejo pristranskost. Pravičnost pa je osnova miru. Zato je prava vera, ki zajema iz božjega, tako temeljnega pomena za življenje človeka in človeštva.

Človek je svoboden. To je ena od potez njegovega dostojanstva. Zato je lastno odločanje ena tako visoko cenjenih vrednot. Lahko se odloči, da bo ravnal po Božjih zapovedih, sposoben pa jih je tudi prezreti. Toda od tu naprej ne odloča več sam.

Vsaka pot bo rodila svoj sad. Saj vere ne ohranjamo zato, ker so jo naši starši in predniki. Dokler se nam ne posveti, da je prav vera temeljnega pomena za naše življenje, je ta bolj breme kot luč. Zato je ne le od vsebine, ampak tudi od načina verske vzgoje - naj bo v družini ali v cerkveni skupnosti - v veliki meri odvisno, ali bodo mladi prav odkrili in vzljubili vrednote duha.

O kulturi, ki raste iz vere, pa v evangeliju govori Jezus, Božji Sin. Odnose v zakonu, družini in družbi le prestavlja na višjo raven, od lepih manir na spoštljiv medsebojni odnos, ki postaja tudi medsebojna odgovornost. In tu človek doživi svoje dostojanstvo. Ljudje smo enakovredni, različno vrednost imajo le naša ravnanja in odnosi.

Anton Slabe

 

PREPOZNAVAMO SE KOT CERKEV SKUPAJ NA POTI
Iz pastirskega pisma naših škofov za postni čas - I. del

 Že drugo leto živimo v vesoljni in naši krajevni Cerkvi poseben čas prenove. Papež Frančišek je oktobra 2021 povabil vso Cerkev, da stopimo na skupno pot prenove svoje vere in poglobitve svoje podobe o Cerkvi. Odkrili smo, da so lahko lepe stvari zelo preproste, da se je lepo srečati, se poslušati in podeliti drug z drugim svoja spoznanja, svoje skrbi in svojo vero. Ugotovili smo, da je tudi med nami veliko neznancev in oddaljenih.

A ti nenadoma postanejo bližnji, če se jim približamo s prijazno besedo, če iskreno spregovorimo o sebi in o svoji veri. Potrebujemo veselje nad tem, da smo kristjani, veselje nad tem, da verujemo in smo Božji otroci. Takrat se bomo zavedali daru vere, bomo zanj hvaležni in ga bomo privoščili še drugim ljudem.

Postni čas je zato idealna priložnost, da se pustimo nagovoriti spoznanjem, ki so dozorela v tem prvem sinodalnem letu. Škofje se zavedamo, da s sinodo, ki smo jo začeli lani, nismo odpravili ali nadomestili vseh dosedanjih načrtov in prizadevanj za prenovo Cerkve, ampak jim želimo dati novega zagona.

Poglobiti namreč želimo svoje zavedanje o nas samih, o tem, kaj in kdo smo Cerkev in kakšno je naše poslanstvo v tem konkretnem času in prostoru. Papež Frančišek se ne utrudi poudarjati, da je glavni voditelj in usmerjevalec sinode Sveti Duh.

O prepoznavanju Svetega Duha govori apostol Pavel danes v berilu. Slišijo ga tisti, ki ga z ljubeznijo iščejo. Modrim tega sveta je namreč težko razumeti, da Bog ljubi človeka in vztraja ob njem, tudi če ga ta prezira in žali. Kot pravi Pavel Korinčanom, se takemu Bogu eni posmehujejo, ker ne stopi s križa in ne pokonča svojih zasramovalcev, drugi se pohujšujejo, ker se daje v roke grešnikom in onečašča svetost Edinega in Vsemogočnega (prim. 1 Kor 1,23).

Vendar jih Pavel na nek način tudi zagovarja, ko pravi, da Jezusa gotovo ne bi križali, ko bi poznali, kdo Bog je in kakšen je njegov načrt za človeka. To spoznanje presega človeške moči, saj pravi Pavel: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Samo Sveti Duh, ki prihaja od Očeta, ki »preiskuje vse, celo Božje globine« (v. 10), nas lahko uči o tej resnični podobi Boga in njegove Cerkve. Zaslišali ga bomo, ko ga bomo klicali, ko bomo vztrajali z Božjo besedo, ko bomo iz vere in hvaležnosti delali vsaj majhne korake ljubezni.

Škofje vas na začetku postnega časa spodbujamo, da poživimo svojo odločitev, da želimo biti živi člani občestva Cerkve, v katero smo bili vcepljeni s svetim krstom. Moč tega občestva ni človekova popolnost, ampak Kristus in novo življenje, ki je sad njegove daritve na križu. Po poti prenove ne more nihče uspešno hoditi sam.

Povezuje nas vera v Boga Očeta, ki nas ljubi; povezuje nas Sveti Duh, ki nam ga daje Oče, da bi lahko živeli njegove darove; in povezuje nas naša prošnja, da bi se prepoznali kot njegovi ljubljeni sinovi in hčere.

STOLNICA - NAŠ DOM
Emonski škofje pod kupolo - sveti Maksim

O svetem Maksimu smo nekaj zapisali že v tednu Božje besede leta 1919 v številki 2086. Čeprav je od vseh štirih emonskih škofov edini najbolj zanesljivo izpričan, se tudi okoli njega hagiografi (pisci svetniških življenjepisov) ne morejo zediniti.

Tokrat objavljamo del zapisa iz zbirke Bibliotheca sanctorum, ki je osnovna in najbolj obširna

enciklopedija svetniških življenjepisov. Takole zapiše o svetem Maksimu: Določenih podatkov o njegovem življenju je malo; med podpisi koncila v Akvileji leta 381 je Maximus episcopus Emonensis, ki ga enačijo z našim svetnikom, čeprav je topografska lokacija njegovega sedeža težavna in niha med Aemonia (Ljubljana), Aemona (Novigrad v Istri) ali Nona v bližini Zadra. Tradicionalni škofijski katalogi od Ughellija do Gamsa ga pripisujejo sedežu v Cittanovi, trenutno pa se nagibajo k Ljubljani.

Po drugi strani pa ni gotovo, da je bil prisoten na sinodi v Milanu leta 390, saj je naziv episcopus Emoniensis, ki ga omenja, le ena od različic, le domneven. Napis v njegovo čast, ki ga je leta 1146 v novigrajski katedrali postavil škof Adam, je treba umestiti v kontekst zgodovine njegovega češčenja.

Zdi se, da je to prvi dokument o češčenju Maxima, čeprav ga Adam ne šteje za škofa, svetnika ali mučenca. Na podlagi tega napisa so poznejši hagiografi, ki so menili, da je Aemona enaka Novigradu, Maxima samoumevno naredili za protoškofa; dejansko so mu pripisali dejanja mučenca Maksimilijana z dne 30. aprila ali pa so ga zamenjali z istoimenskim škofom iz Verone.

Ko je bila novigrajska škofija leta 1443 združena s poreško, se je svetnikov kult razširil tudi tu. Po začasni združitvi Poreča z beneškim patriarhatom leta 1451 je mučeniške relikvije v prestolnico lagune prenesel patricij družine Badoer, ki je živel v župniji svetega Canciana in jih je želel postaviti v tamkajšnjo cerkev.

Izročilo pravi, da so leta 1588 ukradli mučenčevo telo in ga prepeljali v Reggio. Do vračanja je prišlo šele 21. novembra istega leta po posredovanju beneškega senata. Leta 1638 mu je družina Widmann postavila kapelo, ki jo krasi Molijev kip

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 12. 2.: 6. nedelja med letom

• Ponedeljek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, redovnik

• Torek, 14. 2.: sv. Valentin (Zdravko), duhovnik, mučenec

• Sreda, 15. 2.: sv. Klavdij, redovnik

• Četrtek, 16. 2.: sv. Julijana, mučenka

• Petek, 17. 2.: sedem ustanoviteljev reda servitov

• Sobota, 18. 2.: sv. Frančišek Regis Clet, duhovnik, mučenec

• Nedelja, 19. 2.: 7. nedelja med letom

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 5. 2. 2023 12. 2. 2023

5. NEDELJA MED LETOM

Ni čudno, da je luč postala sinonim za vse dobro, lepo, resnično, plemenito, vzvišeno. In tema, zloba ni samo odsotnost tega, ampak je druga resničnost, ki na mnoge načine preprečuje človeku, da bi rasel v svet luči. Človekova dobrota srca je gotovo eno največjih bogastev. Oko ni luč, zdravo oko le zaznava luč in v njeni svetlobi gleda stvari, jih občuduje, jemlje v roke, jih ima rad. Komur je Bog podaril še zvedavost, mu bo svet in življenje polno zanimivosti, saj vsaka stvar odseva nekaj božanske ustvarjalne dobrote.

Tudi razum ni luč, ima pa v sebi sposobnost razumevanja, odkriva vrednost stvari in dogajanj, vse ocenjuje in presoja; tako pripravlja človekove odločitve. Vendar nanj vplivajo mnogi ljudje in dogodki, zato vsak človek isto stvar vidi in čuti nekoliko drugače.

 Vera pa je resnično luč, ker je dar Boga, je že odsev njegove svetosti, v nas pa ustvarja sposobnost sprejemati resničnosti take, kot v resnici so, pa tudi tiste, ki presegajo okvire človeškega in obzorja zemeljskega. Izaija govori, kako »napoči človekova luč kakor zarja in se njegovo zdravje razcveti«. Posredno tudi telesno, saj velik del njegovih bolezni izhaja iz napačnih usmeritev duha. Juvenalovo misel: »Moliti je treba, da bi bil zdrav duh v zdravem telesu« je čutil že Izaija.

Znal je moliti, z vero poslušati Boga. In je videl, da je čuteče srce prva poteza Božjega duha v človeku. Z njo se druži neposrednost odnosa z Bogom: »Klical boš in Gospod ti odgovori.« Sad tega pa je odnos, ki »odpravi zatiranje« in »kazanje s prstom«. Ta nova kultura je moč duha in širi srce, z njo nastaja živo Božje ljudstvo. Tega ne rešujejo zakoni.

Ne moremo pred Boga s prošnjami, če ne iščemo njegovega pogleda na življenje, in ne moremo pričakovati, da nas bodo ljudje spoštovali in cenili, če ne iščemo tega, kar ustvarja v nas njegov svet luči.

Anton Slabe

GNIDOVČEV DAN

Janez Gnidovec se je rodil 23. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec. Že v domači družini je dobil zgled žive vere. Bil je zelo nadarjen za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Že kot gimnazijec je bil znan kot molivec pred Najsvetejšim. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 23. julija 1896 posvečen v mašnika. Tri leta je bil kaplan v Idriji in zatem dve leti v Vipavi.

Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, ker je potreboval izobražene profesorje za nastajajočo gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Na Dunaju je leta 1904 diplomiral iz klasičnega jezikoslovja in doktoriral iz filozofije. Ob odprtju Škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano jeseni leta 1905 je bil imenovan za njenega ravnatelja.

Bil je uspešen profesor, mentor dijakom in odločen ravnatelj. Leta 1919 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov in bil imenovan za ravnatelja semenišča v Grobljah. Papež Pij XI. ga je 29. oktobra 1924 imenoval za škofa v Skopju.

Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924, za škofovsko geslo pa si je izbral besede apostola Pavla: »Vsem sem postal vse.« Njegov škofovski položaj je bil zelo izpostavljen, saj je bil vedno med dvema ognjema: med pritiski oblasti v Beogradu in propagando albanskih voditeljev. Stanje v škofiji je v težkih razmerah uspel prenoviti s svojim oznanjevanjem, obiski župnij in družin, s pastirskimi pismi in gradnjami cerkva.

Največ pa je storil z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo, skromnostjo, zatajevanjem, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in češčenjem Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Posebnost škofa Janeza Frančiška Gnidovca je bila njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč, pri čemer ga je vodila gorečnost za duše.

Življenje mu je bilo služenje Bogu. Močna je bila tudi njegova izkušnja temne noči vere in trpljenja. Bil je blizu oddaljenim in ubogim in je tako živel edinost s pravoslavnimi in muslimani. V Skopju je zgradil zavetišče za najbolj zapuščene otroke.

Makedonci, pravoslavni in muslimani so ob opazovanju Gnidovčeve ljubezni do revežev in njegove pobožnosti že takrat govorili, da je njegovo življenje svetniško. Izčrpan od naporov je 3. februarja 1939 umrl v Leonišču v Ljubljani. V okviru postopka za beatifikacijo so njegovo telo prenesli v cerkev Srca Jezusovega na Tabor.

PREŠERNOV DAN KULTURNI PRAZNIK

»Umetnost ni namenjena temu, da bi korigirala svet ali odpravila naše tegobe v njem. Njena naloga je prej v tem, da bi nam svet in tegobe pomagala prenašati. Da bi svet in naše stiske napolnila s svojo osmišljajočo, presegajočo in katarzično navzočnostjo.

Saj je umetnost 'namenjena spoznanju, ne zabavi, poveličevanju ali igri'.« /iz lanskoletnega govora prof. dr. Jožeta Muhoviča na Prešernovi proslavi/

STOLNICA NAŠ DOM 

Emonski škofje pod kupolo 

Monumentalne kipe štirih emonskih škofov je v letih 1712-1713 izklesal kipar Angelo Putti (Pozzo) iz Padove in sodijo med njegova najbolj dovršena dela. Stoje v nišah pod kupolo kot idejni oporniki stavbe in škofije.

V vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. Dinamične in psihološko okarakterizirane figure, ki izžarevajo notranjo napetost in zanos, izražajo dostojanstvo škofovske cerkve in hkrati poveličujejo Ljubljano.

Putti jih je v suverenem obvladanju kiparske materije postavil pred gledalca v samozavestni drži, sproščenem gibanju in razkazovanju občutij, ta pa variirajo tako, da je mogoče v škofih prepoznati tudi predstavnike štirih temperamentov. Slavni umetnik se je na podstavku pod kipom škofa Genadija ovekovečil z napisom: Angelo Putti je izklesal (Angelus Putti insculpsit). palmovo vejo, ker so ga tedanji kranjski zgodovinopisci istovetili z maloazijskim mučencem iz 3. stoletja. Kljub mučeniškemu atributu je spokojnega videza, z roko lagodno naslonjen na bralni pult in zatopljen v razmišljanje. Korpulentni Florij je energičen, odločen zrel mož, ki s prstom kaže na knjigo, obrača se h gledalcu, poteze njegovega obraza pa so precej grobe.

V nasprotju z Maksimom, ki nosi kratko pristriženo brado, je gladko obrit. Genadij, upodobljen kot starec z dolgo kodrasto brado, se v sunkovitem zasuku odvrača od gledalca in skriva knjigo pod plaščem. Najmlajši od vseh je Kast, ki golobrad in vedrega izraza s pomirjajočim gibom roke vzpostavlja stik z okolico. Razlagalci njihovih značajev si niso povsem edini: medtem ko večina v Maksimu prepoznava flegmatika in v Kastu sangvinika, pa Florija in Genadija izmenično tolmačijo bodisi kot kolerika bodisi kot melanholika.

Po oblačilih in atributih so si škofje zelo podobni, starostno pa nekoliko diferencirani. Vsi nastopajo v bogatem ornatu z vezenimi mitrami, štolami in plašči z okrasno borduro in vsi imajo ob sebi knjige. Sv. Maksim je edini, ki drži v rokah tudi

DOGODKI PRED NAMI

 • V sredo, 8. 2., na slovenski kulturni praznik, bo gospod nadškof ob 10.30 daroval sveto mašo za vse žive in pokojne umetnike in kulturnike. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

·         Nedelja, 5. 2.: 5. nedelja med letom

·          Ponedeljek, 6. 2.: sv. Pavel Miki in japonski mučenci

·         Torek, 7. 2.: sv. Nivard, redovnik

·         Sreda, 8. 2.: sv. Jožefina Bakhita, sužnja, Prešernov dan

·         Četrtek, 9. 2.: sv. Apolonija, devica, mučenka

·         Petek, 10. 2.: sv. Sholastika, redovnica

·         Sobota, 11. 2.: lurška Mati Božja, svetovni dan bolnikov

·         Nedelja, 12. 2.: 6. nedelja med letom

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim