Pavel je bil ponosen Jud tega ni ni koli
zanikal, v svojih pismih to večkrat omenja. V pismu Filipljanom na začetku
tretjega poglavja celo našteva, na kaj vse je lahko ponosen. Kljub temu pa so
vse te vrednote zanj izgubile svojo privlačnost in vsebino, potem ko je
spoznal Kristusa. Na sebi lasten način pravi, da je zaradi njega »zavrgel
vse«, ima vse za »izgubo« in »za smeti«. Povedati želi, da se je z Jezusom Kristusom
lestvica vrednot obrnila na glavo, zato je zanj to, kar je bilo prej dobiček,
izguba. Če je bila prej zanj kot pravovernega Juda postava tista, ki ga je
opravičevala, je sedaj 'vera v Kristusa' tista, ki prinaša pravo pravičnost.
Ključna vrednota je spoznanje, ki pa ni več
samo razumsko dojemanje, pač pa gre za spoznanje Boga, ki vodi k odrešenju v
Jezusu Kristusu. Spoznati Kristusa pa pomeni biti deležen njegovega trpljenja,
doživeti njegovo vstajenje. V tem »spoznanju« pa si Pavel nikakor ne
domišlja, da bi že prišel do konca, kakor nekateri Filipljani, ki so se imeli
za popolne in so si Kristusa predstavljali po svoje. Preprosto pove, da še ni
prišel do popolnosti ali jo dosegel. Zaveda se, da je prejel milost, ko ga je
»osvojil Kristus Jezus«, a mu je hkrati tudi jasno, da brez njegovega napora ne
bo šlo: »Vendar pa se trudim ...« Popoln človek je, kdor je na poti k cilju,
kdor je v »Kristusu Jezusu«. Pavel tu posrečeno uporabi primero, ki je prav
tako značilna zanj. V svojem prizadevanju, da bi bil popoln, pozablja, kar je
za njim in se izteguje proti temu, kar je pred njim, ter teče »proti cilju po
nagrado«, h kateri ga kliče Bog. Ob tako spodbudni primerjavi nam res ne preostane
drugega, kot da se mu čimprej pridružimo! Roman Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz postnega
govora na četrto postno nedeljo škofa dr. Antona Jamnika: Božja beseda današnje
4. postne nedelje je polna radosti, upanja in veselja, da moremo narediti v
življenju nov korak, pa naj se zgodi že karkoli na naši življenjski poti.
Dobri Oče nas pričakuje, želi, da praznujemo, da se veselimo in smo hvaležni za
to, da moremo, tudi če pridejo stranpoti, dobiti odpuščanje in se nas on razveseli.
Od daleč je videl mlajšega sina. To pomeni, da
ga je pravzaprav videl vseskozi, hudo mu je bilo, da je mlajši sin počel to,
kar je. Od daleč videti pomeni, da se Bog in Božji pogled nikoli ne ustavi oz.
ne pogleda stran. Pa če še tako zaidemo, nas Božji ljubeči pogled spremlja; to
ni pogled obsodbe, predsodkov in podobnega. Spreobrniti se pomeni odkriti njegovo
Božje, nežno obličje, ki nam ga Jezus razodeva. Obrniti se k Bogu pomeni preiti
od razočaranja nad lastnim grehom ali od prevzetnosti nad lastno pravičnostjo
k veselju, da smo Očetovi otroci. Če pogledamo v svoje življenje, odkrijemo, da
je korenina greha slabo mnenje, napačna predstava, napačna podoba o očetu, ki
je skupna tako starejšemu kot mlajšemu sinu. Prvi, mlajši sin, da bi se
osvobodil, ustanovi strategijo užitka. Vedno bolj nesrečen je in, hvala Bogu,
da gre potem končno vase. Še večji problem pa je drugi, starejši sin, ki
ustanovi strategijo dolžnosti, s servilno vernostjo, ki žrtvuje veselje do
življenja.
Misli, da je popoln, v resnici pa je še večji
grešnik, ker misli, da ne potrebuje Božjega usmiljenja. Človeški ego, da
človek misli, da je popoln, da je on tisti, ki je merilo vsega, je velika
ovira za medsebojne odnose in tudi za pravi odnos do Boga. Zakaj? Ker ima Boga
nekje poleg, kot rezervno gumo v avtu. 'Bog, ti si tam, jaz sem tukaj'. Če pa
pride stiska ali kaj podobnega, takrat pa se Boga pokliče.
Ta prilika je za nas vse skupaj veliko upanje.
Včasih se najdemo v mlajšem sinu, ko bi šli po svoje, iščemo razne nadomestke.
Ampak potem, če imamo dovolj ponižnosti, dejansko prosimo za odpuščanje in
lahko v Bogu odkrijemo novo upanje. Če to prenesemo v svoje vsakdanje življenje,
naše medsebojne odnose, družbo, v kateri živimo, se to kaže tako, da se morda
pogosto postavljamo na raven starejšega sina, da smo njemu podobni in rečemo:
'Jaz hodim ves čas k maši, k obhajilu, prejemam zakramente, pomagam v cerkvi,
sem z Bogom. Ta, ki pa je taval in je bil ne vem kje, v kakšni organizaciji,
pa: kakšno zgodovino ima? Zdaj pa se kar naenkrat pojavi v cerkvi. Kaj dela
tukaj? Mi, ki smo vztrajali, mi smo tisti, ki smo ta pravi'. To je temeljna
napaka, temeljni greh. Vsakdo, ki se vrne k Očetu, je veselje za nas, radost za
nas. Če bomo odklanjali druge ljudi, bližnje, tiste, ki so drugačnih pogledov,
drugih ver, potem ne bomo mogli imeti Očeta za Očeta. Zato, ker odklanjamo
brate in sestre. Zato vas vabim, da se danes veselimo, praznujemo z dobrim
Očetom. Bodimo dobri, veselimo se, da je Gospod tisti, ki nas odrešuje,
sprejema, vidi
od daleč, nas ima neskončno rad; in zato je
treba praznovati, veseliti se je treba, ker se človek vrne k Bogu. Zelo se lahko
veselimo simfonije veselja, odpuščanja in ljubezni dobrega Očeta prav do
vsakega človeka.
Pietro Liberi se je rodil v Padovi leta 1605,
od koder se je leta 1628 odpravil na razburljivo in avantur polno potovanje v
Carigrad. Leta 1632 so ga zajeli pirati in ga kot sužnja odpeljali v Tunizijo,
od koder je pobegnil na Malto. Najverjetneje kot ilustrator se je udeležil
vojaške odprave proti Turkom,
kasneje pa za krajši čas bival v Lizboni,
Madridu, Barceloni, Marseillu in Livornu. Leta 1638 je prispel v Rim, ki ga je
tako navdušil, da se je popolnoma predal slikarskemu študiju. Tri leta je
kopiral stare mojstre, nato pa začel samostojno ustvarjati. Leta 1643 se je
poln izkušenj naselil v Benetkah in tam živel tako rekoč vse do smrti leta
1687. Tu se je hitro uveljavil in začel vzpenjati tudi po družbeni lestvici.
Dož ga je imenoval za viteza sv. Marka, kasneje pa cesar Leopold za
palatinskega grofa. Postajal je vedno bolj priznan in cenjen tudi kot široko
razgledan umetnik in poliglot. Pomemben je kot začetnik razvoja beneškega
baročnega slikarstva.
 |
| Beneški slikar Pietro Liberi |
Naročnik naše, dobra dva metra široke in
skoraj štiri metre visoke slike je bil tedanji ljubljanski škof Jožef grof
Rabatta, ki je umetnika osebno poznal. Škof se je v Ljubljani lotil posodobitve
»zastarele« triladijske gotske stolnice. Ni sicer uspel uresničiti vseh
velikopoteznih načrtov, je pa v letih 1674-1675 barokiziral poznogotski kor in
v monumentalen lesen oltar, ki ga je že okoli leta 1650 izdelal ljubljanski
rezbar in župan Ludvik Schonleben, dal vstaviti Liberijevo sliko. O sliki
obstaja sicer veliko zapisov in omemb, točnega datuma njenega nastanka pa
vendarle ne vemo. Z gotovostjo jo smemo datirati z zaključkom zidarskih del
leta 1675 ali kmalu zatem. Slika je namreč nastala po naročilu prav za ta
glavni oltar, po točno določenih merah in ikonografskem konceptu (idejni zasnovi).
Bila naj bi nekak »statusni simbol« naročnika, ki si je želel kakšno imenitno
delo uglednega beneškega umetnika.
• V ponedeljek, 8. 4., bo po večerni sveti maši
ob 19.15 v župnišču sestanek članov ŽPS.
• V petek, 12. 4., bo ob 16.00 sveta maša in
srečanje starejših in bolnikov. Pri maši boste lahko prejeli zakrament
bolniškega maziljenja, po njej pa bo prijateljsko druženje v župnišču.
• V soboto, 13. 4., bo po večerni sveti mašiob 20.00 koncert University of Bristol Chamber Choir. Lepo vabljeni!
7.4.: škof Anton Jamnik 14.4.: škof Franc
Šuštar Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
»Vse, kar je moje, je tvoje' (Lk 15,31), pravi
oče starejšemu sinu. In ne govori samo o materialnih dobrinah, ampak o svoji
ljubezni in sočutju. To sta kristjanova največja dediščina in bogastvo. Kajti
namesto da se ocenjujemo ali klasificiramo na osnovi moralnega, socialnega,
etničnega ali verskega položaja, lahko vidimo, da obstaja neko drugo stanje,
ki ga ne bo nihče mogel ne odstraniti ne uničiti, saj je čisti dar: to je
stanje otrok, ki so ljubljeni, ki jih Oče pričakuje in z njimi praznuje.
'Vse, kar je moje, je tvoje', tudi moja zmožnost
sočustvovanja, pravi Oče. Ne padimo v skušnjavo, da bi svojo pripadnost otrok
zvedli na vprašanje zakonov in prepovedi, dolžnosti in izpolnitev. Naša
pripadnost in naše poslanstvo ne bosta vzklila iz voluntarizmov, legalizmov,
relativizmov ali integrizmov, ampak iz vernih oseb, ki bodo vsak dan s ponižnostjo
in vztrajnostjo prosile: 'Pridi tvoje kraljestvo'.«
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni
sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 Lepo vabljeni!
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar