Follow by Email

sobota, 06. april 2019

Teden Božje Besede 7. 4. 2019 - 14. 4. 2019


Pavel je bil ponosen Jud tega ni ni koli zanikal, v svojih pismih to večkrat omenja. V pismu Filipljanom na začetku tretje­ga poglavja celo našteva, na kaj vse je lahko ponosen. Kljub temu pa so vse te vrednote zanj izgubile svojo privlačnost in vsebi­no, potem ko je spoznal Kri­stusa. Na sebi lasten način pra­vi, da je zaradi njega »zavrgel vse«, ima vse za »izgubo« in »za smeti«. Povedati želi, da se je z Jezusom Kri­stusom lestvica vrednot obrnila na glavo, zato je zanj to, kar je bilo prej dobiček, izguba. Če je bila prej zanj kot pravovernega Juda postava tista, ki ga je opravičevala, je sedaj 'vera v Kristusa' tista, ki prinaša pravo pra­vičnost.
Ključna vrednota je spoznanje, ki pa ni več samo razumsko dojema­nje, pač pa gre za spoznanje Boga, ki vodi k odrešenju v Jezusu Kristu­su. Spoznati Kristusa pa pomeni biti deležen njegovega trpljenja, dožive­ti njegovo vstajenje. V tem »spozna­nju« pa si Pavel nikakor ne domišlja, da bi že prišel do konca, kakor nekateri Filipljani, ki so se imeli za popolne in so si Kristusa predstavljali po svoje. Preprosto pove, da še ni prišel do popolnosti ali jo dosegel. Zaveda se, da je prejel milost, ko ga je »osvojil Kristus Jezus«, a mu je hkrati tudi jasno, da brez njegovega napora ne bo šlo: »Vendar pa se tru­dim ...« Popoln človek je, kdor je na poti k cilju, kdor je v »Kristusu Jezu­su«. Pavel tu posrečeno uporabi pri­mero, ki je prav tako značilna zanj. V svojem prizadevanju, da bi bil po­poln, pozablja, kar je za njim in se izteguje proti temu, kar je pred njim, ter teče »proti cilju po nagrado«, h kateri ga kliče Bog. Ob tako spod­budni primerjavi nam res ne preo­stane drugega, kot da se mu čimprej pridružimo! Roman Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz postne­ga govora na četrto postno nedeljo škofa dr. Antona Jamnika: Božja beseda današnje 4. postne ne­delje je polna radosti, upanja in ve­selja, da moremo narediti v življenju nov korak, pa naj se zgodi že karko­li na naši življenjski poti. Dobri Oče nas pričakuje, želi, da praznujemo, da se veselimo in smo hvaležni za to, da moremo, tudi če pridejo stranpo­ti, dobiti odpuščanje in se nas on raz­veseli.
Od daleč je videl mlajšega sina. To pomeni, da ga je pravzaprav videl vseskozi, hudo mu je bilo, da je mlaj­ši sin počel to, kar je. Od daleč vide­ti pomeni, da se Bog in Božji pogled nikoli ne ustavi oz. ne pogleda stran. Pa če še tako zaidemo, nas Božji lju­beči pogled spremlja; to ni pogled obsodbe, predsodkov in podobnega. Spreobrniti se pomeni odkriti nje­govo Božje, nežno obličje, ki nam ga Jezus razodeva. Obrniti se k Bogu pomeni preiti od razočaranja nad la­stnim grehom ali od prevzetnosti nad lastno pravičnostjo k veselju, da smo Očetovi otroci. Če pogledamo v svoje življenje, odkrijemo, da je korenina greha slabo mnenje, napačna predstava, napač­na podoba o očetu, ki je skupna tako starejšemu kot mlajšemu sinu. Prvi, mlajši sin, da bi se osvobodil, usta­novi strategijo užitka. Vedno bolj nesrečen je in, hvala Bogu, da gre po­tem končno vase. Še večji problem pa je drugi, starejši sin, ki ustanovi strategijo dolžnosti, s servilno ver­nostjo, ki žrtvuje veselje do življenja.
Misli, da je popoln, v resnici pa je še večji grešnik, ker misli, da ne potre­buje Božjega usmiljenja. Človeški ego, da človek misli, da je popoln, da je on tisti, ki je merilo vsega, je veli­ka ovira za medsebojne odnose in tudi za pravi odnos do Boga. Zakaj? Ker ima Boga nekje poleg, kot re­zervno gumo v avtu. 'Bog, ti si tam, jaz sem tukaj'. Če pa pride stiska ali kaj podobnega, takrat pa se Boga po­kliče.
Ta prilika je za nas vse skupaj veliko upanje. Včasih se najdemo v mlaj­šem sinu, ko bi šli po svoje, iščemo razne nadomestke. Ampak potem, če imamo dovolj ponižnosti, dejan­sko prosimo za odpuščanje in lahko v Bogu odkrijemo novo upanje. Če to prenesemo v svoje vsakdanje življe­nje, naše medsebojne odnose, druž­bo, v kateri živimo, se to kaže tako, da se morda pogosto postavljamo na raven starejšega sina, da smo njemu podobni in rečemo: 'Jaz hodim ves čas k maši, k obhajilu, prejemam za­kramente, pomagam v cerkvi, sem z Bogom. Ta, ki pa je taval in je bil ne vem kje, v kakšni organizaciji, pa: ka­kšno zgodovino ima? Zdaj pa se kar naenkrat pojavi v cerkvi. Kaj dela tukaj? Mi, ki smo vztrajali, mi smo tisti, ki smo ta pravi'. To je temeljna napaka, temeljni greh. Vsakdo, ki se vrne k Očetu, je veselje za nas, radost za nas. Če bomo odklanjali druge lju­di, bližnje, tiste, ki so drugačnih po­gledov, drugih ver, potem ne bomo mogli imeti Očeta za Očeta. Zato, ker odklanjamo brate in sestre. Zato vas vabim, da se danes veselimo, praznujemo z dobrim Očetom. Bodi­mo dobri, veselimo se, da je Gospod tisti, ki nas odrešuje, sprejema, vidi
od daleč, nas ima neskončno rad; in zato je treba praznovati, veseliti se je treba, ker se človek vrne k Bogu. Zelo se lahko veselimo simfonije ve­selja, odpuščanja in ljubezni dobrega Očeta prav do vsakega človeka.
Pietro Liberi se je rodil v Padovi leta 1605, od koder se je leta 1628 odpra­vil na razburljivo in avantur polno potovanje v Carigrad. Leta 1632 so ga zajeli pirati in ga kot sužnja odpelja­li v Tunizijo, od koder je pobegnil na Malto. Najverjetneje kot ilustrator se je udeležil vojaške odprave proti Tur­kom,
Beneški slikar Pietro Liberi
kasneje pa za krajši čas bival v Lizboni, Madridu, Barceloni, Marseillu in Livornu. Leta 1638 je prispel v Rim, ki ga je tako navdušil, da se je popolnoma predal slikarskemu štu­diju. Tri leta je kopiral stare mojstre, nato pa začel samostojno ustvarjati. Leta 1643 se je poln izkušenj naselil v Benetkah in tam živel tako rekoč vse do smrti leta 1687. Tu se je hitro uveljavil in začel vzpenjati tudi po družbeni lestvici. Dož ga je imeno­val za viteza sv. Marka, kasneje pa cesar Leopold za palatinskega grofa. Postajal je vedno bolj priznan in cenjen tudi kot široko razgledan ume­tnik in poliglot. Pomemben je kot začetnik razvoja beneškega baroč­nega slikarstva.
Naročnik naše, dobra dva metra ši­roke in skoraj štiri metre visoke sli­ke je bil tedanji ljubljanski škof Jožef grof Rabatta, ki je umetnika oseb­no poznal. Škof se je v Ljubljani lo­til posodobitve »zastarele« triladijske gotske stolnice. Ni sicer uspel uresničiti vseh velikopoteznih načrtov, je pa v letih 1674-1675 barokiziral poznogotski kor in v monumentalen lesen oltar, ki ga je že okoli leta 1650 izdelal ljubljanski rezbar in župan Ludvik Schonleben, dal vstaviti Liberijevo sliko. O sliki obstaja sicer veliko zapisov in omemb, točnega datuma njene­ga nastanka pa vendarle ne vemo. Z gotovostjo jo smemo datirati z za­ključkom zidarskih del leta 1675 ali kmalu zatem. Slika je namreč nasta­la po naročilu prav za ta glavni oltar, po točno določenih merah in ikono­grafskem konceptu (idejni zasno­vi). Bila naj bi nekak »statusni sim­bol« naročnika, ki si je želel kakšno imenitno delo uglednega beneškega umetnika.
   V ponedeljek, 8. 4., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču sesta­nek članov ŽPS.
   V petek, 12. 4., bo ob 16.00 sveta maša in srečanje starejših in bolni­kov. Pri maši boste lahko prejeli za­krament bolniškega maziljenja, po njej pa bo prijateljsko druženje v župnišču.
7.4.: škof Anton Jamnik 14.4.: škof Franc Šuštar Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
»Vse, kar je moje, je tvoje' (Lk 15,31), pra­vi oče starejšemu sinu. In ne govori samo o materialnih dobrinah, ampak o svoji ljubezni in sočutju. To sta kristjanova največja dediščina in bogastvo. Kajti na­mesto da se ocenjujemo ali klasificiramo na osnovi moralnega, socialnega, etnič­nega ali verskega položaja, lahko vidimo, da obstaja neko drugo stanje, ki ga ne bo nihče mogel ne odstraniti ne uničiti, saj je čisti dar: to je stanje otrok, ki so ljubljeni, ki jih Oče pričakuje in z njimi praznuje.
'Vse, kar je moje, je tvoje', tudi moja zmo­žnost sočustvovanja, pravi Oče. Ne padimo v skušnjavo, da bi svojo pripadnost otrok zvedli na vprašanje zakonov in prepovedi, dolžnosti in izpolnitev. Naša pripadnost in naše poslanstvo ne bosta vzklila iz voluntarizmov, legalizmov, relativizmov ali integrizmov, ampak iz vernih oseb, ki bodo vsak dan s ponižno­stjo in vztrajnostjo prosile: 'Pridi tvoje kraljestvo'.«
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 Lepo vabljeni!
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.