Follow by Email

sobota, 29. februar 2020

Teden Božje Besede 23. 2. 2020-1. 3. 2020


7. NEDELJA MED LETOM

Domoljubje ni nič drugega kakor upravičena in potrebna narodna za­vest, ko vemo, kdo smo, od kod prihajamo in kaj moramo
tudi v prihodnosti biti in ostati. Zrel človek se vese­li svojega življenja, je po­nosen in vzravnan, sebe sprejema in pričakuje, da ga sprejemajo in spoštujejo tudi drugi. K tej spoštovanja vredni vrednoti spada tudi njegova vera. Enako velja za njegovo pripa­dnost narodu in državi, katere drža­vljan je. Ne samo da to pričakovanje ni pretirano, ampak je celo nujno potrebno, da v zdravi narodni zave­sti in ponosu vzgajamo tudi mlade. O nacionalizmu govorimo le, če kdo ošabno in podcenjevalno prezira pripadnike drugih narodov, česar pa domoljuben človek ne dela. Do­moljubna čustva so častna, in kdor ne spoštuje sebe in svojega naroda, tudi drugih ne bo znal prav spošto­vati.
Posebno pa se domoljubje nanaša na lastno kulturo. Z besedo kultura ne mislimo samo na umetniško ustvar­jalnost, ampak na vse duhovne zna­čilnosti, zaradi katerih smo to, kar smo, in so torej bistvene za našo identiteto. Brez nje je človek razklana oseb­nost. Gre samo za to, ali bomo ohranili identiteto, ki nam je bila položena v zibelko, ali pa se bomo pre­levili v nekaj drugega, ki pa bo vedno ostal samo ponaredek.
Naša prihodnost je usodno povezana z zdravim in naravnim družinskim življenjem. Mnogi danes družino omalovažujejo ali jo celo zavračajo kot obliko oblastnosti in medseboj­nega podrejanja. Cerkev jo ponosno brani kot Božjo ustanovo in od ver­nikov pričakuje, da bodo sklepali za­konske zveze in na njih gradili trdne družine. Podobno velja za spoštova­nje človeškega življenja od naravne­ga spočetja do naravne smrti. Iz pastirskega pisma slovenskih škofov za postni čas 2020.
Pepelnica. Začetek postnega časa je zaznamovan s posebnih obre­dom pepeljenja, ki nas želi opomni­ti na minljivost našega zemeljskega življenja in spodbuditi k temu, da resno vzamemo čas, ki ga živimo in v njem naredimo čimveč dobrega. Postne spodbude slovenske Karitas. S svojimi postnimi prizadeva­nji se lahko vključite tudi v različne akcije, ki jih skozi vse leto organizi­ra Karitas. Najprej je tu seveda po­buda »40 dni brez alkohola«, ali pa: Klic dobrote, Otroci nas potre­bujejo, Zaupanje, Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja. Z denarjem, ki ga privarčujete, ko se odpoveste kakšni stvari ali razvadi in ga darujete v te namene, lahko naredite veliko dobrega. Križevi poti. Vsako leto nas v po­stnem času nagovarja tudi pobožnost križevega pota. Lepo ste pova­bljeni, da se ga večkrat udeležite in ob premišljevanju Kristusovega tr­pljenja poglobite svojo vero in hvale­žnost za Jezusovo daritev na križu. Postni govori naših škofov. Navada je tudi, da nas na postne nedelje s svojimi izbranimi govori nagovorijo naši trije škofje. Vablje­ni, da jim prisluhnete vsako postno nedeljo ob 16.00.
Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milo­sti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potre­be Cerkve in vsega sveta. Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Stro-
gi post je na pepelnično sredo (le­tos 26. februarja) in na veliki petek (letos 10. aprila). Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta. Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bli­žnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta. Kadar je praznik (cerkveni ali dr­žavni) na petek ali je kakšna slove­snost v družini (poroka, pogreb ...), post in zdržek odpadeta. Za duhovnike, redovnike in redov­nice, ki se hranijo doma, ne velja olaj­šava za petke zunaj postnega časa.
Južno krilo prečne ladje, naspro­ti kapele sv. Rešnjega telesa, se po tam stoječem oltarju imenuje tudi kapela sv. Dizme. Dizma je bil de­sni razbojnik, ki je bil križan skupaj z Jezusom in mu je, potem ko se je skesal, Jezus obljubil raj. Na Dizmo se nanašajo tri podobe na obočnem pasu nad oltarjem, ki jih je Quaglio naslikal leta 1703. Leva kaže Sveto družino na begu v Egipt, v ozadju pa razbojnika z mečem ter drugega, kako ga zaustavlja, da ne bi popotni­kom storil kaj hudega. Zgodbo pri­
poveduje okoli leta 600 nastali apokrifni Arabski evangelij Jezusovega otroštva, po njem pa so jo pov­zeli Peter Damiani in drugi cerkveni pisatelji. Ker je za­nimiva in poudarja Božje usmiljenje in odpuščanje, si jo po­glejmo.
Ko sta Marija in Jo­žef potovala skozi egiptovsko deželo in iskala kraj za začasni dom, so ju domačini opozorili na nevarnost roparjev v puščavi. V upanju, da bosta ta nevarni del poti prehodila neopazno, sta se odločila, da bosta potovala ponoči. Toda naenkrat sta jima zaprla pot dva roparja. Po ome­njenem apokrifnem evangeliju je bilo enemu ime Dizma, drugemu pa Gestas.
Gestas je hotel begunsko Sveto dru­žino oropati, Dizma pa ga je usta­vil: »Pusti, naj gredo naprej, tako ju najini tovariši, ki spijo v bližini, ne bodo niti opazili.« Ta nenavadna prošnja zakrknjenega razbojnika Gestasu ni ugajala in ni maral od­nehati. Zato je Dizma šel še naprej. Rekel je Gestasu: »Dam ti štirideset drahem, če jih pustiš pri miru.« Vr­gel mu je tudi svoj dragoceni pas. Drahme in pas sta bila lep dar, ki ga Gestas ni mogel zavrniti, zato je pustil Sveti družini, da je šla mirno naprej.
Preden so nadaljevali pot, je Marija napovedala Dizmu: »Obljubljam ti, da si bo to tvojo velikodušnost Go­spod Bog zapomnil in ti podelil od­puščanje grehov.« Mali Jezus pa je
rekel: »Čez trideset let, o mati, bosta ta dva razbojnika križana skupaj z mano. Dizma na moji desnici, Gestas pa na moji levici. In še tisti dan bo Dizma šel z menoj v raj.«
  V ponedeljek, 24. 2., bo po ve­černi sveti maši ob 19.30 kon­cert oddelka za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo. Program bodo oblikovali Deški zbor Schellenburg in Komorni zbor »AVE«. Lepo vabljeni!
   V sredo, 26. 2., na pepelnico, začenjamo letošnji postni čas. Pri vseh mašah bo obred pepeljenja. Večerno sveto mašo bo daroval škof dr. Franc Šuštar.
   V petek, 28. 2., bodo križev pot pripravili in vodili člani Župnij­skega pastoralnega sveta. Lepo va­bljeni!
  V nedeljo, 15. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.30 v stolnici go­stoval študentski zbor Univerze iz Utrecha na Nizozemskem. Zbor bo z orkestrom in solisti izvajal Ba­chov pasijon po Janezu. Lepo va­bljeni!
Mnogi najbrž že veste, da po težki operaciji v bolnišnici okreva upo­kojeni nadškof Alojz Uran. Njego­vo stanje je zelo resno. V bolnišni­ci je tudi g. Peter Kvaternik, ki se že dlje časa bori z boleznijo. Na opera­cijo srca pa se pripravlja tudi g. Vin­ko Vegelj. Vse tri vam priporočamo v molitev, v postnem času pa lahko zanje namenite tudi kakšno žrtev ali dar za sveto mašo za zdravje.
   Nedelja, 23. 2.: 7. nedelja med le­tom
   Ponedeljek, 24. 2.: sv. Matija, apostol
   Torek, 25. 2.: sv. Valburga, opatinja
   Sreda, 26. 2.: Pepelnica, zače­tek postnega časa
   Četrtek, 27. 2.: sv. Gabrijel ŽMB, redovnik
   Petek, 28. 2.: sv. Roman, opat
   Sobota, 29. 2.: sv. Antonija Firenška, vdova, prestopni dan
   Nedelja, 1. 3.: 1. postna nedelja
Papež na pepelnico lansko leto:
»Da bi ponovno našli smer, nam je da­nes podarjeno znamenje: pepel na glavi. Gre za znamenje, ki nas vabi, naj premislimo, kaj imamo v glavi. Naše misli pogosto sledijo stvarem, ki so bežne, ki grejo in pridejo. Tanka plast pepela, ki jo bomo prejeli, je zato, da bi nam obzirno in odkrito rekla: od mnogih stvari, ki jih imaš v glavi, za katerimi tekaš in se tru­diš vsak dan, ne bo ostalo nič. Zemeljske stvarnosti izginejo, kakor prah v vetru. Dobrine so začasne, oblast mine, uspeh zaide. Kultura zunanjosti, ki da­nes prevladuje in nas zavaja, da bi živeli za stvari, ki minejo, je veliko slepilo. Je namreč kakor plamen: ko ugasne, ostane samo pepel. Post je čas, ko smo poklica­ni, da se osvobodimo utvare, da živimo, medtem ko se poganjamo za prahom. Post pomeni ponovno odkriti, da smo ustvar­jeni za ogenj, ki vedno gori in ne za pepel, ki takoj ugasne; za Boga, ne za svet; za večnost Neba, ne za prevaro zemlje; za svobodo otrok, ne za suženjstvo stvarem.«
bo v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
na postne nedelje ob 16.00:
1. 3.: škof Franc Šuštar
8. 3.: škof Anton Jamnik
15. 3.: škof Franc Šuštar
22. 3.: škof Anton Jamnik
29. 3.: nadškof Stanislav Zore Lepo vabljeni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 15. februar 2020

Teden Božje Besede 16. 2. 2020 - 23. 2. 2020


Med lepe spomine na dogodke iz­pred treh desetletij spada spomin na našo takratno zavzetost, druž­beno odgovornost in eno­tnost večine prebivalcev Slovenije. Lotili smo se skoraj nemogočih in ne­verjetnih nalog osamo­svojitve in demokratiza­cije. Uspešni smo bili, ker smo v to verjeli in bili enotni. Skoraj nihče ni stal ob strani, skoraj nihče ni rekel: »Kaj me briga!« Nih­če tudi ni izključeval drugega. Celo Cerkvi ni takrat nihče očital, da se »vtika v politiko«. To je dragocena izkušnja, na katero ne bi smeli po­zabiti. Če bi bili danes tako enotni in ne bi nikogar izključevali, bi po poti sodobnega in demokratičnega razvoja šli veliko hitreje naprej. Ka­kor smo se množično udeležili gla­sovanja na plebiscitu za samostojno Slovenijo, bi se morali enako mno­žično udeleževati vseh poznejših vo­litev in referendumov ter odločneje izraziti voljo bolj prepričljive večine državljanov.
Škofje želimo ob tem poudariti, da smo vsi odgovorni za to, kar se doga­ja v naši samostojni domovini. Kljub vsem pomanjkljivo­stim imamo demokratič­no državo, v kateri se o prihodnosti odloča na vo­litvah. Le udeležba je po­gosto nizka, kar pomeni, da je med nami preveč lju­di, ki rečejo: »Kaj me briga!« V Svetem pismu beremo o Kajnu, da je na Božje vprašanje, kje je njegov brat Abel, odgovoril: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). To je, kakor bi rekel: »Kaj me briga moj brat!« Takšna drža pa ni združljiva s krščansko zavestjo odgovornosti zase in za druge
.
Tudi letošnje obletnice potrjujejo pravilnost besed, ki nam jih je na srce položil sv. Janez Pavel II., ko je mladim v Postojni zaklical: »Korajža velja!«

Iz pastirskega pisma slovenskih škofov za postni čas 2020
Iz pridige nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na kulturni praznik pri maši v stolnici:
Smrtni dan Franceta Prešerna je za našo državo slovenski kulturni pra­znik. Edini v Evropi in najbrž kar na vsem svetu imamo državni pra­znik, v katerem se oziramo na svoje kulturne dosežke, kulturne ustvar­jalce in vsako leto znova preverja­mo svojo identiteto. Pred dobrimi petnajstimi leti je Michel Pochet o tem prazniku zapisal tole misel: »V primeru, da bi moral zamenjati dr­žavljanstvo, bi si izbral slovensko. To mislim iskreno. Narod, ki si je v trenutku tako dolgo pričakovane samostojnosti po stoletjih zatiranj izbral za svoj državni praznik oble­tnico smrti pesnika, in to proslavlja brez vojaških parad s tanki in pro­tiletalskimi raketami, ter ob priso­tnosti predsednika države, vlade, diplomatskega zbora podeljuje na­grade svojim najboljšim slikarjem, kiparjem, glasbenikom, pesnikom ..., tak narod, čeprav številčno maj­hen, je velik narod.« Pochet ima prav. Skozi zgodovino se namreč nismo mogli postavljati ob bok večjim in močnejšim naro­dom, ki so premogli vojaško moč, ki so vzpostavljali kraljestva in ce­sarstva, ki so premikali meje in oblikovali države. Čeprav nas tudi na tem področju ni treba biti sram. Ko se namreč oziramo v zgodovi­no evropskih dosežkov, pogosto naletimo tudi na Slovence, ki so se odlikovali na različnih področjih življenja.
Dejstvo pa je, da nas ti dosežki na diplomatskem, znanstvenem, vo­jaškem in še toliko drugih podro­čjih niso oblikovali v to, kar smo danes. Živeli smo in še vedno živi­mo na preveč prepišnem svetu, na križišču vzhoda in zahoda, severa in juga, da bi se mogli zanesti zgolj na dosežke posameznikov. Potreb­nega je bilo nekaj bolj strnjenega, bolj trdno med seboj povezanega in tudi nekaj, kar je ljudi, vasi, kraje in narod tesneje povezovalo, da je moglo kljubovati velikim politič­nim tvorbam in jezikovnim skupi­nam v naši okolici. Nedvomno je bila to naša naro­dova kultura, ki se je oplajala z vseh strani in obenem ostajala in ustvarjala kot resnično naša, slo­venska. Kultura, ki je rasla iz nas, in obenem kultura, s katero smo rasli kot narod, kot Slovenci, pa se­veda tudi kot kristjani. Oblikovala je našo identiteto, ki je bila dovolj svetovljanska, da zaradi zaprtosti vase ni postala jalova in nerodo­vitna, obenem pa je pognala tudi dovolj globoke korenine samoniklosti v naše bregove in doline, pa tudi v naša srca, da je ni moglo od­plaviti valovanje vplivov in moč pritiskov, ki jih je doživljala z vseh strani.
Kje pa je ta v najboljšem pomenu besede naša kultura zajemala svoj navdih in svoj izraz? Mislim, da lahko upravičeno rečemo, da se je navdihovala ob lepem in dobrem. Če se morda kaj ni navdihovalo pri lepem in dobrem, potem to ni preživelo preizkusa časa. Kultura, ki raste iz resnice in lepote, ne pa iz prizadevanja, da bi šokirala, ne izgine v pozabo. Ustvarjalci te kul­ture ne iščejo sebe, ampak resnico. Kopljejo po globinah duše in se bo­jujejo z vprašanji, ki se rojevajo v svetu in v njih samih, da bi se do­kopali do odgovorov ali vsaj do sle­di odgovorov, po katerih hrepeni­jo. Ti ljudje so svečeniki resnice. Njim ne gre za videz, za nastopaštvo. Zavedajo se, da edinole resni­ca odpira človeka za življenje svo­bode duha in srca, čeprav morebiti skozi preizkušnjo in tragiko.
V duhu današnje Božje besede mora zato umetnik v sebi živeti dvojno držo: po zgledu kralja Salo­mona se mora zavedati svoje majh­nosti in nezadostnosti ter zato prositi »za razumno srce«, da bi mogel biti služabnik daru, ki ga je prejel; hkrati pa mora hoditi v sa­moto, kjer se v tišini odpira dialo­gu z Bogom, da more potem spre­govoriti skozi svoje ustvarjanje. To nam pomaga, »da se čutimo blizu Bogu in da hodimo po poteh lepo­te, ki nas bodo nekega dne prive­dle do kontemplacije neskončnega Dobrega, ki nas priteguje k sebi s svojimi vezmi ljubezni.« Umetnik tako postane posrednik tiste lepo­te, ki verniku pomaga izraziti nje­govo ljubezen do Boga. Zato se s papežem Frančiškom obrnimo na Marijo, ki jo v molitvi imenujemo »tota pulchra vsa lepa«, in jo prosimo: »Daj nam sve­to drznost za iskanje novih poti, da bo do vseh prišel dar lepote, ki ni­koli ne ugasne.«
Sv. Gregor Veliki (zgoraj) in sv. Hieronim

»Kapela« sv. Rešnjega telesa sv. Gregor Veliki in sv. Hieronim



V    času drugega Quaglievega pri­hoda v Ljubljano (1721-1723) so do­polnili poslikavo prečne ladje. V tem času so nasta­le freske štirih ve­likih cerkvenih učiteljev Zahoda, po dve v vsakem krilu, a so kvali­tetno šibkejše in kažejo na to, da so pri njih sodelova­li pomočniki. Ob oltarju Sv. Rešnjega telesa je tako nad vhodom v stransko zakristijo naslikan sv. Gregor Veliki pri pi­sanju. V pluvialu, sedeč za zeleno pogrnjeno mizo na bogato okraše­nem stolu, se s peresom v desnici obrača k Svetemu Duhu v podobi goloba nad seboj. Miza je obložena s knjigami, ob njenem vznožju pa angel drži tiaro.
Nasproti, pod balkonom stranske galerije, pa v skalnati puščavi kle­či v spokorni obleki pred razpe­lom sv. Hieronim z levom ob sebi.
V  levici drži odprto knjigo (Sveto pismo), s kamnom v desnici pa se tolče po golih prsih. Nad upodobit­vijo svetega Gregorja nad vhodom v stransko zakristijo je naslikan
iluzionističen balkon. Tu pod odgrnjenim zastorom na preprogi, ki je razgrnjena čez balustrado, sloni mladenič v ministrantski obleki, kar nakazuje, čemu naj bi bila na­menjena ta zakristija.
   V četrtek, 20. 2., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču predavanje dr. Igorja Bahovca Razmišljanja pape­ža Frančiška o pripadnosti narodu in državi. Lepo vabljeni!
   V ponedeljek, 24. 2., bo po ve­černi sveti maši ob 19.30 kon­cert oddelka za sakralno glasbo na Akademiji za glasbo. Program bodo oblikovali Deški zbor Schellenburg in Komorni zbor Ave. Lepo vabljeni!
          V nedeljo, 15. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.30 v stolnici go­stoval študentski zbor univerze iz Utrecha na Nizozemskem. Zbor bo z orkestrom in solisti izvajal Ba­chov pasijon po Janezu. Lepo vab­ljeni!

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
  Nedelja, 16. 2.: 6. nedelja med le­tom
  Ponedeljek, 17. 2.: sv. Sedem ustanoviteljev reda servitov
  Torek, 18. 2.: sv. Frančišek Regis Clet, duhovnik, mučenec
  Sreda, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
  Četrtek, 20. 2.: sv. Jacinta in Frančišek, fatimska pastirčka
  Petek, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
  Sobota, 22. 2.: sedež apostola Pe­tra, praznik
  Nedelja, 23. 2.: 7. nedelja med letom
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 08. februar 2020

Teden Božje Besede 9. 2. 2020-16. 2. 2020


Sekularno okolje obvladuje prepri­čanje, da ne moremo govoriti ne o krščanski umetnosti ne krščan­ski filozofiji, temveč kvečjemu o umetnosti in filozofiji kristjanov. Pogled na odnos med vero in ume­tnostjo je sumničav. In če odnos med vero in ume­tnostjo še vedno obstaja, je po mnenju mnogih neavtentičen, zato se mora umetnost od vere radikalno emancipirati.
Še vedno se spopadata dva nazora, ki sta v temelju napačna, zato je govor o odnosu med vero in umetnostjo en sam velik nesporazum.
Laicistična stran je prepričana, da vera ume­tnost vedno inštrumentalizira, jo ima za svojo deklo; ars ancilla theologiae so nekoč govorili. Umetnost, ki je tako podrejena veri, je, tako pra­vijo, lahko samo pedagoška, poučna in moralistična.
Nasprotna stran pa poenostavljeno trdi, da prave ume­tnosti brez odnosa do transcendence preprosto ni. Dialog med tema dvema naziranjema ni možen. A ne iz moralnih razlogov, ker bi bili predstavniki enega in drugega na­zora zakrknjeni aprioristi, temveč zato, ker sta oba pogleda napač­na.
Odgovor: umetnost je lahko umetnost, tudi če nima odnosa do transcendence. To stališče je v skladu z načeli konci­la o avtonomiji zemeljskih stvarnosti. Krščanska umet­nost in krščanska filozofija nista namreč v nikakršni načelni podob­nosti z, denimo, socialističnim rea­lizmom, ko je komunistična partija po vzoru nacistične stranke določa­la kriterije in cilje umetnosti. O kr­ščanski filozofiji, pravi Gorazd Kocijančič, in o krščanski umetnosti govorimo takrat, ko je umetnik ali mislec v molitvi in živem duhov­nem izkustvu, kot Andrej Rubljov (+1430), v Kristusovi misli in večni Lepoti, ju duhovno umeva, in iz te skrivnostne božje - človeške interak­cije ustvarja.  
Milan Knep

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal po­čitek« (Mt 11,28), je naslov poslani­ce, ki jo je papež Frančišek napisal za letošnji svetovni dan bolnikov, ki bo kot vsako leto 11. februarja, na god Lurške Matere Božje. Pri nas bo osrednja slovesnost v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brez­jah v torek, 11. februarja, ob 10. uri. Vodil jo bo murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf SDB. »Svetovni dan bolnikov in njego­vo bližino naj zaznamuje naša večja pozornost do bolnikov in trpečih. K temu spodbujajmo tudi tiste, ki so blizu bolnikom in vsem, ki zanje skrbijo. Pozornost in hvaležnost pa pokažimo v teh dneh tudi do vseh zaposlenih v zdravstvu in v drugih ustanovah.
Spodbujen ob papeževi poslanici za svetovni dan bolnikov in Lurški Materi Božji se vam zahvaljujem za vašo bližino bolnim, ko že uresniču­jete papeževe besede v letošnji posla­nici: 'Ko enkrat prejmemo počitek in Kristusovo tolažbo, smo poklicani tudi sami postati počitek in tolažba za brate, s krotko in ponižno držo, po zgledu Učitelja,'« pa je zapisal msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK.

Iz pridige škofa dr. Franca Šuštarja na svečnico v stolnici: Najprej se postavimo v vlogo, o kateri smo

slišali v današnjem evangeliju: Kako sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v tempelj. Kaj mi lahko iz teh dogodkov, evangeljskih besed, potegnemo za svoje življenje? Najprej to da smo, kakor Jožef, Marija in Jezus, tudi mi poslušni Božji besedi, ki nam je oznanjena, da bi dosegli zveličanje, da bi živeli Gospodovo prijateljstvo in ga ohranjali vso večnost. Druga stvar, ki je posebej značilna v današnjem evangeliju je to, da je bil Simeon napolnjen s Svetim Duhom ter da je po navdihnjenju Svetega Duha prišel v tempelj, sicer ne bi med množico otrok prepoznal ravno Jezusa, Božjo besedo. Pa tudi prerokinja Ana, ki je bila vse življenje posvečena Bogu, je ravno takrat – ni bilo slučajno – prišla v tempelj in sprejela Boga v Svetem Duhu.
Tudi to je za nas spodbuda in izziv, da bi vedno znova prosili Svetega Duha, da bi znali prepoznati pravi trenutek našega življenja, ko se srečamo z Bogom; da bi prosili Svetega Duha, da bi prepoznali Boga: v človeku, v dogodkih sveta, v življenju Cerkve, še posebej pa v molitvi in zakramentih. Jezus je predstavljen od starčka Simeona kot luč, kot luč v razsvetljenje ne le izraelskega ljudstva, pač pa za razsvetljenje vseh narodov, tudi nas. Hkrati pa starček Simeon pove Mariji, da bo ta otrok tudi znamenje nasprotovanja.
To se dogaja Jezusu, pa tudi nam. To je del Jezusovega življenja in njegovega poslanstva, to spada zraven tudi k življenju vsakega kristjana. Po eni strani je lahko znamenje Gospodove bližine, po drugi strani pa tudi znamenje nerazumevanja: človek, ki je drugačen, ki vznemirja in ne pusti človeštvu ali svetu, da bi se zadovoljili s samim seboj. Ker smo zagledani v Gospoda, ker želimo poslušati Svetega Duha, smo drugačni. In prav je, da smo drugačni in da smo znamenje.
Prosimo Gospoda, da bi lahko bili znamenje, da se ne bi poplitvili, ampak da smo zares znamenje, luč in priče odrešenja. Ana in Simeon sta oznanjala svetu to, kar sta doživela, tega nista mogla ohraniti samo za sebe. Oznanjala sta velika dela in oznanjala sta Jezusa kot Odrešenika.
Tudi mi smo povabljeni, da oznanjamo, da to kar sami doživljamo in spoznavamo v srečanju z Gospodom, tudi drugim povemo, da jim razložimo, kako smo se mi srečali z Gospodom, kako je On za nas zveličar sveta in kako smo tudi mi napolnjeni z Božjim. Pomislimo na današnjo sveto mašo, na evharistijo: Simeon je Jezusa sprejel v naročje in se neskončno veselil.
Rekel je: zdaj pa lahko umrjem, doživel sem cilj svojega življenja. In ko gremo mi k obhajilu, pomislite, naredimo še več. Ne samo, da bi Jezusa sprejeli v naročje, ampak sprejmemo tudi Gospodovo telo, zaužijemo evharistijo, živega Boga, živega Jezusa, ki je rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. Zahvaljujmo se mu in hvalimo Gospoda za ta dar.

Oltarno sliko poklona sv. treh kra­ljev nad tabernakljem uokvirj a bogat »kamnit« nastavek, ki ga je Quaglio naslikal na steno leta 1705. Na viso­kih trebušastih podstavkih, okra­šenih s cvetli­čnimi venci (girlandami), stojita krilata atlanta (podo­bi človeka), ki držita venec »spuščen« z vrha slike oz. okvirja.
V atiki (zgornji za­ključek oltar­ja) dva majhna puta (dečka) pridržujeta rdeč zastor, pod katerim dva večja angela držita z vencem ob­robljeno ovalno sliko. Na njej je upodobljen Kristus, ki v levici drži križ, v desnici pa vladarsko žezlo. Iz njego­ve prebodene strani teče v kelih sve­ta Rešnja kri. Rdeč zastor se nato spu­šča ob sliki vse do naslikane oltarne menze, na kateri »stojita« dva velika svečnika s plamenom na vrhu. Nad atiko je pod zidnim vencem v kartuši grb bratovščine sv. Rešnjega telesa, ki je skrbela za oltar. Grb sestavlja s trnjevo krono ovito Kri­stusovo srce s petimi ranami in nad njim kelih s hostijo. Ob njem je trak z napisom: »Zagotovilo ljubezni Varni« (Pignus Amoris Securi). Z bratovščino sta bili povezani tudi upodobitev sv. Simona in Juda niže ob nastavku, ki pa ju je Langus leta 1846 nadomestil z omenjenim nasli­kanim klasicističnim zastorom in svečnikoma (kandelabroma).

• V ponedeljek, 24. 2., bo po večer­ni sveti maši ob 19.30 koncert od­delka za sakralno glasbo na Aka­demiji za glasbo.

  Nedelja, 9. 2.: 5. nedelja med letom
   Ponedeljek, 10. 2.: sv. Sholastika, devica, redovnica
  Torek, 11. 2.: Lurška Mati Božja, svetovni dan bolnikov
   Sreda, 12. 2.: sv. Humbelina, redov­nica
   Četrtek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, re­dovnik
   Petek, 14. 2.: sv. Valentin (Zdravko), duhovnik, mučenec
  Sobota, 15. 2.: sv. Klavdij, redovnik
   Nedelja, 16. 2.: 6. nedelja med le­tom


Papež redovnikom med pridigo ob dnevu posvečenega življenja: »Moje oči so videle tvoje zveličanje.« To so besede, ki jih vsak večer ponavljamo pri sklepni molitveni uri. Z njimi zaključujemo dan rekoč: »Gospod, moje zveličanje prihaja od Tebe, moje roke niso prazne, ampak polne tvoje milosti.« Znati videti milost je izhodiščna točka. Gledati nazaj, ponovno brati lastno zgodovino in v njej videti zvest dar Boga: ne le v pomembnih trenutkih življenja, ampak tudi v krhkostih, v šibkostih, v bedi … Bog nas namreč vedno ljubi in se nam podarja, tudi v naši bedi. Mislim, da je bil Hieronim, ki je veliko dal Gospodu in Gospod je zahteval še več. In mu je rekel: »Toda Gospod, vse sem ti dal, vse, kaj še manjka?« »Tvoji grehi, tvojo bedo, daj mi svojo bedo.« Kadar je naš pogled uprt Vanj, se odpremo odpuščanju, ki nas prenavlja in potrjuje nas njegova zvestoba. Danes se lahko vprašamo: »Na koga jaz usmerjam svoj pogled: na Gospoda ali nase?« Kdor zna videti predvsem Božjo milost, odkrije protistrup za nezaupanje in posveten pogled. Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2020/01/02


Delavniki:

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/