4. VELIKONOČNA NEDELJA nedelja Dobrega pastirja

»On je kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli.« V vseh časih so narodi imeli vladarje, tudi velike in mogočne, a redkokdaj resnične pastirje. Lik dobrega pastirja je ideal voditelja vsakega občestva, ne le duhovnih, tudi svetnih skupnosti.

Njegov lik zbledi v časih, ko življenjski standard zelo zraste in se ga ljudje navadijo, se v njem razvadijo, tako da niso več sposobni za večje napore, sploh ne za odpovedi, in je skromnost le neljub spomin na težke čase.

Takrat zrastejo zahteve do družbe, naj poskrbi za čim več človekovih potreb, tudi vrsto nepotrebnih. Vedno več ljudi tudi zahteva, da se njihove pravice zakonsko postavijo; in če vlada ne zna več gledati na to, kaj je za ves narod in za človeka prav in dobro, postaja področje pravic vedno širše, področje dolžnosti in odgovornosti pa vedno manjše.

Tako podrto ravnovesje med pravicami in dolžnostmi pač ne more roditi velikih osebnosti, trdnih značajev in velikodušnih ljudi. Zato v takih časih tudi ni veliko duhovnih poklicev, pa tudi ne veliko ljudi, ki bi bili sposobni voditi človeško družbo v duhu dobrega pastirja; poraja pa se veliko spretnih voditeljev gospodarskih združenj in kar nekaj politikov s samodržnimi zadržanji.

Peter ima v sebi vodstvene sposobnosti; le nekaj let je bilo potrebno, da jih je znal obvladovati in prav usmerjati. V njem, potem ko je prejel darove Svetega Duha, ni več strahu pred ljudmi. Govori mirno, premišljeno in odločno. Prej je moral spoznati vso resnico, ki naj jo pove ljudem. To mu je dala Jezusova šola. Ne le slišal, doživel jo je, postala je njegovo izkustvo in s tem prepričanje. Ne premišljuje, kaj bo on imel od svojega poslanstva in dela, zelo pa, kako bo svojo nalogo dobro opravil.

Ker ve, kaj dela družbo zdravo, enovito in trdno, se ne boji jasno povedati, kaj je v njej skvarjeno, kje so bile odločitve le sebično preračunljive, ravnanje pa nepošteno. Govori, ker je potrebno govoriti, in to tako, kot ve, da je res. Že kar nekaj resničnih pastirjev, cerkvenih in svetnih, je zato doživelo nasilno smrt, vendar jim je zgodovina postavila nepreklicen in spoštljiv spomenik.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE Osma kateheza: Davidova molitev

Kralj David je bil že kot deček Božji ljubljenec, izbran za edinstveno poslanstvo, ki bo imelo osrednjo vlogo v zgodovini Božjega ljudstva in naše vere, saj bo iz njegovega potomstva prišel Mesija. Davidova zgodba se začne na gričih okoli Betlehema, kjer na prostem pase čredo očeta Jeseja.

Predstavljamo si ga lahko kot prijatelja vetra, zvokov narave, sončnih žarkov. V tolažbo svoji duši ima samo eno družbo: citre. V dolgih dneh samote rad igra in poje svojemu Bogu. David je torej predvsem pastir: človek, ki skrbi za živali, ki jih brani pred nenadno nevarnostjo, ki poskrbi za njihovo hrano. Ko bo po Božji volji moral skrbeti za ljudstvo, bo opravljal podobno nalogo.

Zato se v Svetem pismu tako pogosto pojavlja podoba pastirja. Iz svojega prvega poklica se je David veliko naučil. Ko mu bo prerok Natan očital njegov veliki greh (glej 2 Sam 12,1-15), bo David takoj spoznal, da je bil slab pastir, da ni bil več ponižen služabnik, ampak bolan od oblasti, divji lovec, ki ubija in pleni.

Druga značilna Davidova poteza je njegov pesniški duh. Iz tega lahko sklepamo, da David ni bil nek prostaški človek, pač pa rahločutna oseba, ki ljubi glasbo in petje. Citre ga bodo vedno spremljale: včasih bo k Bogu dvigni slavilno pesem, spet drugič bo izrazil tožbo ali pa izpovedal svoj greh.

Svet, ki se kaže njegovim očem, ni nek nem prizor: njegov pogled v ozadju dogajanja zaznava večjo skrivnost. Molitev izvira ravno od tu: iz prepričanja, da življenje ni nekaj, kar nas doleti, ampak je presunljiva skrivnost, ki v nas izzove poezijo, glasbo, hvaležnost, hvalnico ali pa tožbo, prošnjo. Ko osebi manjka poetična dimenzija, ko ji manjka poezija, njena duša šepa. Zato izročilo pravi, da je David velik avtor psalmov. Poglejmo Davida: svetnik in grešnik, preganjanec in preganjalec, žrtev in celo krvnik. Gre za protislovje, a David je bil vse to skupaj.

Tudi mi v svojem življenju pogosto zaznavamo nasprotujoče si poteze. Obstaja samo ena rdeča nit v Davidovem življenju, ki daje enotnost vsemu, kar se dogaja: to je njegova molitev. To je glas, ki nikoli ne ugasne. David svetnik moli, David grešnik moli, David žrtev moli, tudi David krvnik moli. To je rdeča nit njegovega življenja. Je človek molitve.

To je glas, ki nikoli ne utihne: ne glede na to, ali je v tonih veselja ali žalovanja, vedno gre za isto molitev, le melodija se spreminja. Na ta način nas David uči, naj vse vključimo v dialog z Bogom: tako veselje kot krivdo, tako ljubezen kot trpljenje, tako prijateljstvo kot bolezen. Vse lahko postane beseda, namenjena Njemu, ki nas vedno posluša.

David, ki je poznal osamljenost, v resnici nikoli ni bil sam. V tem je

moč molitve pri vseh, ki ji dajo prostor v svojem življenju. Molitev ti daje plemenitost in David je plemenit, ker moli. Molitev nam daje plemenitost. Z njo lahko vzpostavimo odnos z Bogom, ki je resnični tovariš na človekovi poti sredi tisočih življenjskih nadlog, tako dobrih kot slabih. Plemenitost molitve nas namreč prepušča v Božje roke. V tiste roke, ki so ranjene od ljubezni in so edine varne roke, ki jih imamo.

»Živimo v zelo težkih časih, v katerih smo podvrženi številnim preizkušnjam. Vedno bolj je treba biti dober in pripravljen na vse odgovoriti z velikodušnostjo. Zdi se mi, da si le malo lahko obetamo od stvari, zato je treba biti v vseh svojih dejanjih tesno povezan z Bogom in imeti za cilj samo Jezusa in njegovo slavo«

(Blažena Terezija Marija od Križa Manetti, redovna ustanoviteljica)

»PROSITE GOSPODA ŽETVE«

Pod tem geslom od 14. do 21. aprila 2024 v Sloveniji obhajamo teden molitve za duhovne poklice. Poklicanost je Božji dar, ki ga določena oseba prepozna in nanj odgovori ali pa ga zavrne. Lahko pa Božjega klica nekdo ne sliši dovolj razločno in tako niti ne ve, da je poklican. Živimo v svetu, kjer je okrog nas veliko glasov in hrupa, zato je klic v duhovništvo, redovništvo ali v misijonsko poslanstvo pogosto težko prepoznati. Tudi zunanje okolje danes duhovnim poklicem ni naklonjeno. Ovira pri odločitvi je tudi strah in nezaupanje. Ali bom zmogel? Sem res poklican?

Teden molitve za duhovne poklice je zato priložnost za okrepljeno molitev, da bi poklicani prepoznali Božje povabilo in nanj odgovorili pritrdilno. Gospod kliče tudi po drugih ljudeh, zato pomislimo, ali je kdo v našem okolju, ki kaže znamenja Božjega klica. Nagovorimo ga in spodbudimo k razmisleku, odločitev pa mora biti vedno njegova, svobodna in osebna. Molitev Cerkve je le priprošnja Bogu, da poklicanim da svojega Duha razločevanja, poguma in trdne vere ter vztrajnosti na poti. Molimo vztrajno in z vero ter zaupajmo, da nam bo nebeški Oče dal novih poklicev, ki jih Cerkev in naša domovina potrebuje.

DOGODKI PRED NAMI

• V torek, 23. 4. ob 17.00, bo na gradu sveta maša ob godu sv. Jurija, zavetnika mesta. Lepo vabljeni!

• V petek, 26. 4. ob19.30, bosta v stolnici zbor in orkester Slovenske filharmonije ob 200. obletnici rojstva Antona Brucknerja izvajala njegova dela. Lepo vabljeni!