Follow by Email

sobota, 10. november 2018

Teden Božje Besede 11. 11. 2018-18. 11. 2018

32. NEDELJA MED LETOM


Vemo, da so imele daritve v stari za­vezi za Izraelce velik pomen, saj so z njimi izražali svojo vero, svoj od­nos do Boga in hvaležnost za preje­te darove. V svetišču so tako
veliki duhovniki opravljali različne obrede ob različ­nih časih in po natančno določenih predpisih, ki pa so bili zelo zapleteni. Dan za dnem so se vrstile številne žgalne daritve, da­ritve za greh, mirovne, jedil­ne in kadilne daritve. Večinoma so bile to daritve živali, katerih kri je ljudstvo očiščevala, posvečevala in spravila z Bogom. Kljub temu pa so bile pomanjkljive, saj so jih morali nenehno ponavljati; z njimi so sicer izražali svoje kesanje in prošnjo za odpuščanje grehov, ki pa jih te dari­tve niso mogle odvzeti. Na to opozori apostol Pavel v priču­jočem odlomku, ko govori o vse dru­gačni Jezusovi popolni in edinstve­ni daritvi. Jezus kot veliki duhovnik nove in večne zaveze namreč ne vsto­pa več v »svetišče, ki bi ga naredila človeška roka«; nima več opravka s človeškimi podobami, ki so le »od­tis resničnega«, ampak z nebeškimi rečmi samimi, saj je s svojo dari­tvijo vstopil v sama nebesa.

Tudi sam je namreč opravil krvavo daritev, a le enkrat in to tako, da je »s svojo žrtvijo odpravil greh«. Če bi Jezusova daritev ne bila končna in dokončna, bi na­mreč tudi ta zahtevala nepre­stano ponavljanje, kot se je dogaja­lo s starozaveznimi daritvami, in bi moral sebe večkrat darovati in »od začetka sveta večkrat trpeti«. Gre torej za enkratno in edinstveno da­ritev, ki ne potrebuje ponavljanja, ker je trajna, večna. Zato tudi pot k Bogu poslej ne vodi več po starozavezni postavi, obredih in pripadno­sti izraelskemu ljudstvu, ampak po Jezusu Kristusu.
Roman Starc
V mesecu spomina na naše rajne se nam misli večkrat zaustavijo tudi pri razmišljanju o svetnikih in

naši pokli­canosti k svetosti. Ker v teh dneh stopa pred nas lik enega najbolj priljubljenih svetnikov, svetega Martina, naj vam ga na kratko predstavimo: Sveti Martin se je rodil okoli leta 316 v današnjem Sombotelu na Madžarskem v poganski družini. Z dvanajstimi leti je prosil za spre­jem med katehumene in se nato šest let pripravljal na krst. Na oče­tovo željo je vstopil v državno voj­sko in postal časnik. Že takrat je zaslovel kot skromen človek z ve­liko mero ljubezni do bližnjega. Takoj, ko je bilo mogoče, se je po­slovil od vojaške službe in se od­pravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, svojemu vzorniku, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domo­vino, Panonijo, od koder pa se je moral zaradi hudega nasprotova­nja arijanskih krivovercev kasne­je umakniti. Nekaj časa je živel kot puščavnik med menihi blizu Mi­lana, kasneje na otočku Gallinario pri Genovi ter v Ligugeju, kjer je ustanovil znameniti samostan, prvi v Galiji. Leta 371 so ga izvoli­li za škofa v Toursu. Bil je splošno priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu skromnemu, asketskemu načinu življenja. Tri­deset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spre­mljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel ubožno kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, a je bil po vojaško strog in nepopustljiv, ko je bičal njiho­ve razvade in pohlep ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji. Velja za zavetnika številnih sta­nov in rokodelcev, revežev in bera­čev, vinogradnikov in abstinentov. Znana sta zlasti dva dogodka iz njegovega življenja, po katerih ga tudi upodabljajo: prvi je ta, kako z mečem trga svoj vojaški plašč, da bi ga delil z revežem, drugi pa je legenda, kako se je, potem ko so ga verniki in duhovniki izvolili za škofa v Toursu, a se tega ni čutil vrednega, skril med jato gosi, da ga ne bi našli. Gosi pa so ga s svojim gaganjem izdale.
Čas, v katerega je postavljen Marti­nov god, je neke vrste jesenski pust, ko se ljudje veseli­jo dobre letine in slavijo konec se­zonskega dela. V času tlačanstva je bil to čas za odda­jo dajatev. Iz tega izhaja tudi ljudsko verovanje, da se takrat »mošt spre­meni v vino«, pre­govor pa pravi, da če je na sv. Martina dan grdo in oblač­no vreme, bo lepa zima. Pri nas mu je posvečenih kar 83 cerkva in kapel.
Langus, kopija Quaglijeve iluzionistične poslikave kupole
Sledila je poslikava prečne ladje oz. obeh velikih stranskih kapel. V kapeli Svetega Rešnjega telesa je upodobil like in zgodbe o presveti evharistični skrivnosti, nato na­slikal podobe štirih evangelistov na obokanih svodih pod kupolo in se nato lotil še kapele, posveče­ne slavi sv. Dizme. Med tem so odgovorni na dolgo in široko preudarjali in se posvetova­li, kaj naj naredijo s kupolo. Njena gradnja bi namreč zahtevala izur­jenega izvajalca, predvsem pa veli­ko sredstev. Obstajala sta dva načr­ta: po enem naj bi bila bolj plitka (stala naj bi 10.000 gold.), po dru­gem pa visoka (ocenjena na 20.000 gold.). Precejšen strošek in zahtev­na gradnja, saj bi za njeno zidavo potrebovali dve leti, sta bila ra­zlog, da se je Dolničar odločil, da so izvedbo kupole odložili na »bolj prikladen čas«. Namesto tega so se odločili za iluzionistično, navi­dezno kupolo. Prostor so tako po­krili z ogromnimi tramovi in jih ometali, Quaglio pa je v samo še­stih tednih ustvaril umetnino, ki so jo prihajali občudovat ne samo Ljubljančani, ampak tudi ljudje iz tujih krajev. Vsi so se čudili njego­vi spretnosti; Dolničar pripovedu­je, da je bila poslikava tako živa in naravna, da je ptičica, ki je prile­tela v cerkev, hotela zleteti skozi okno, pa je butnila v zid, ker je bilo okno le naslikano. Quaglio je nato nadaljeval slika­nje v prezbiteriju. Naslikal je sim­bola gorečnosti in Božje ljubezni ter cerkveno in svetno umeščanje Žiga Lamberga na škofijo z angel­ci, ki nosijo insignije. V tem času se je zgodila tudi edina nesreča pri zidavi cerkve, ko je delavec padel z okna nad zakristijo, a je k sreči brez poškodbe obvisel na koncu strehe. Quaglio je naslikal še Ma­rijino oznanjenje na zunanji steni ter dve sliki Miklavževih čudežev ob strani velikega oltarja. Preden je 2. novembra odpotoval domov, se je pogodil, da bo čez zimo naslikal oljno podobo za oltar sv. Dizme.
bodo pri sveti maši ob 10.30 sode­lovali ambasadorji zavoda Varna pot. Sveta maša bo za vse žrtve pro­metnih nesreč in njihove svojce.
   V nedeljo, 18. 11., bo v stolnici ob 19.15 koncert duhovne glasbe. Z nami bo klapa Žrnovnica iz pred­mestja Splita, ki praznuje desetlet­nico delovanja. Poleg ostalega prepe­vajo tudi duhovne in ljudske pesmi ter negujejo cerkveno ljudsko petje. Lepo vabljeni k poslušanju!
   Ponedeljek, 12. 11.: sv. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec
   Torek, 13. 11.: sv. Stanislav Kostka, redovnik
   Sreda, 14. 11.: sv. Jožef Pignatelli, redovnik
   Četrtek, 15. 11.: sv. Albert Veli­ki, škof, cerkveni učitelj
   Petek, 16. 11.: sv. Marjeta Škot­ska, kraljica
   Sobota, 17. 11.: sv. Elizabeta Ogr­ska, redovnica
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek med opoldansko mo­litvijo Angel Gospodov: »Ljubezen do Boga in do bližnje­ga sta dva obraza iste medalje. Ko je izbral ti dve Besedi, ki ju je Bog namenil svojemu ljudstvu in ju postavil skupaj, nas je Jezus en­krat za vselej poučil, da sta ljube­zen do Boga in ljubezen do bli­žnjega neločljivi, še več, podpirata druga drugo. Ljubiti Boga pomeni vložiti vse svoje moči za to, da smo njegovi sodelavci pri služenju brez zadržkov svojemu bližnjemu, da skušamo odpuščati brez omejitev in da gojimo odnose občestva in bratstva ... Bližnji je oseba, ki jo srečam na poti svojega vsakdana. Ne gre za to, da bi že vnaprej »iz­bral« svojega bližnjega ... Bog, ki je ljubezen, nas je ustvaril za ljube­zen in zato lahko ljubimo druge in ostanemo povezani z Njim. Varlji­vo bi bilo domišljati si, da moremo ljubiti bližnjega, ne da bi ljubili Boga. Prav tako pa bi bilo varljivo domišljati si, da moremo ljubiti Boga, ne da bi ljubili bližnjega. Za Kristusovega učenca sta značilni dve razsežnosti ljubezni do Boga in do bližnjega v svoji enosti.«
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana Cathedral Q @stolnica
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

nedelja, 28. oktober 2018

Teden Božje Besede 28. 10. 2018-11. 11. 2018


Tudi v tokratnem nadaljevanju pi­sma Hebrejcem beremo o naravi in vlogi velikega duhovnika pri Judih ter poslanstvu, ki ga je nase kot veli­ki duhovnik Nove zaveze pre­vzel Jezus. V Stari zavezi je imelo duhovništvo tri glavne poteze: duhovnik je edini, ki se lahko bliža Bogu (svojo službo opra­vlja znotraj, za zagrinjalom), sprašuje Boga za svet in razglaša njegove odločitve in zakone ter daruje daritve zase in za ljudstvo: »Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe.« S tem sta poudarjeni dve temeljni lastnosti duhovništva: glo­boka povezanost velikega duhov­nika in ljudi pred Bogom (»Je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist«) ter to, da je v polnosti dele­žen človeške narave (tudi njega ob­daja slabost in mora darovati tudi za svoje grehe).

V Stari zavezi imamo več pripove­di o tem, kako Bog kliče ljudi v do­ločeno službo (Mojzesa za voditelja Božjega ljudstva, Izaija in Jeremija v službo preroka), nimamo pa pri­povedi o klicanju v službo duhovništva. Duhovniki so postali takšni po rojstvu, in sicer vsi tisti, ki so bili potomci Aronovega rodu, ki je že od davnih časov opravljal to službo. Nihče si torej ni »te časti vzel sam«, ampak ga je Bog določil in izbral, zato je duhovnik lahko samo, kdor čuti, da je odvisen od Boga in pred njim majhen. Kajti vse, ki so se želeli polastiti duhovništva zato, da bi bili več kot drugi, je Bog zavrgel (prim. 4 Mz 16).
Vidimo lahko, da je odlomek veliko izpraševanje vesti nam, duhovni­kom, kako razumemo in opravlja­mo svojo službo, vsem skupaj pa o naši tesni medsebojni povezanosti in odgovornosti pred Bogom.
Roman Starc
Vsi sveti. V teh dneh bodo ponovno »oživela« pokopališča po naši domo­vini, večina grobov bo zopet lepo ure­jenih in okrašenih, na tisoče lučk bo svetilo in utripalo v hladne jesenske noči. Hvalevreden je tak spomin na naše drage rajne, če le ne ostane samo pri tem enkratnem dogodku, ki se lah­ko hitro sprevrže v neke vrste folkloro prižiganja svečk in sprehode po po­kopališču. Pravi spomin na rajne, ti­sto, kar jim edino lahko še koristi, so namreč naše molitve, darovane svete maše in odpustki zanje. Ne pozabite na to v teh prazničnih dneh! Zahvalna nedelja. Ne samo molitev za rajne, tudi hvaležnost živim je žal pre­večkrat pozabljena. Zahvalna nedelja nas želi zato spomniti na to, da je vse, kar v življenju prejemamo, tako mate­rialne kakor duhovne dobrine, dar, za katerega se moramo vsak dan zahva­ljevati: Bogu in ljudem, ki za nas skr­bijo. Z molitvijo, zahvalo in dobrim de­lom, kadar se za to ponudi priložnost. Vsem sodelavcem in tistim, ki zame kaj dobrega storite z molitvijo ali darovi, se iskreno zahvaljujem; naj vam Gospod obilno poplača za dobroto! Proštova odsotnost. Najbrž ste že opazili, da zaradi bolezni gospod prošt že nekaj časa ne more maševati v stolnici. Gotovo bo vesel vaše molitve­ne podpore, da čimprej okreva.
Slikar Giulio Quaglio je skupaj z na­darjenim 16-letnim učencem Carlom Carlonejem prišel v Ljubljano 30. aprila 1703 in 7. maja že začel z delom. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve in najprej na oboku prezbiterija upodobil sanje cesarja Friderika III. kot legendarno pripoved o ustanovitvi ljubljanske škofije.
1. junija se je po več kot enoletni od­sotnosti iz Salzburga vrnil škof Fer­dinand Kuenburg in 18. junija s slo­vesnim obredom položil temeljni kamen ter ga blagoslovil. Temeljni kamen so vzidali na vogal zvonika, ki gleda na trg. Vanj so vložili na baker vrezan napis, tri srebrne novce in reli­kvije: dva kosa voska, ki sta ga blago­slovila pokojni papež Inocenc XI. in Klemen XI., relikvije sv. Filipa Nerija, svetinjo mučenca Venancija, zavetni­ka zoper potres, drobec skale iz jame, kjer se je prikazal nadangel Mihael, ter nekaj trnja, v katerega se je vrgel sv. Frančišek Asiški. Napis, vrezan na bakreni ploščici, pa se je glasil: »Sveti­šče, posvečeno sv. Miklavžu, nadško­fu v Miri, glavnemu zavetniku Lju­bljane, je, zanemarjeno od starosti, Janez Anton Dolničar pl. Thalberg, dekan in generalni vikar ljubljan­ski, s skupnimi močmi in neverjetno skrbnostjo iz temeljev prenovil leta 1701 po rojstvu Device ali 2924 po ustanovitvi Emone.« Na drugi strani pa se je bralo: »Ko je na Petrovi stolici sedel Klemen XI., ko je vladal Leopold Veliki, ko je bil ljubljanski škof Sve­tega rimskega cesarstva knez Ferdi­nand I., grof Kuenburg, etc. [je bila] na novo zgrajena ljubljanska stolna cer­kev.« Priloženi srebrni novci so bili veliki kot običajna hostija: na prvem je bila podoba nove cerkve, na dru­gem škofa Ferdinanda I., kako kleče daruje novo cerkev sv. Miklavžu, na tretjem pa tloris cerkve.
  V četrtek, 1. 11., na praznik vseh svetih, bodo svete maše po nedeljskem redu. Ob 9.00 bo slo­vesno sveto mašo vodil pomožni škof dr. Anton Jamnik. Ob 17.15 bo molitev vseh štirih delov rožnega venca po oddanih molitvenih na­menih za rajne. Gospod nadškof bo imel slovesno sveto mašo v cer­kvi vseh svetih na Žalah ob 15.00.
  V petek, 2. 11., ko se spominja­mo vseh vernih rajnih, bo obe­nem tudi prvi petek. Ob 8.30 bo molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Jezusovemu. Ure Bo­žjega usmiljenja ne bo, bo pa sveta maša ob 16.00.
  V soboto, 3. 11., bo ob 8.30 mo­litev pred Najsvetejšim in posve­titev Srcu Marijinemu. Ob 9.00 bo sveta maša za nove duhovne po­klice in svetost duhovnikov.
V petek, 9. 11., bo ob 19.30 v župnišču »verouk« za odrasle, mistagogija.
  V nedeljo, 18. 11., bo v stolni­ci ob 19.30 koncert duhovne glas­be. Z nami bo klapa Žrnovnica iz predmestja Splita, ki praznuje de­setletnico delovanja. Poleg ostale­ga prepevajo tudi duhovne in ljud­ske pesmi ter negujejo cerkveno ljudsko petje.
  Nedelja, 28. 10.: 30. nedelja med
letom
  Ponedeljek, 29. 10.: sv. Mihael Rua, duhovnik, redovnik
  Torek, 30. 10.: sv. Marcel, mučenec
  Sreda, 31. 10.: sv. Volbenk, škof
  Četrtek, 1. 11.: VSI SVETI, slo­vesni zapovedani praznik
  Petek, 2. 11.: spomin vseh ver­nih rajnih, prvi petek Sobota, 3. 11.: sv. Viktorin Ptujski, škof, mučenec, prva sobota
  Nedelja, 4. 11.: 31. nedelja med letom, zahvalna
  Ponedeljek, 5. 11.: sv. Zaharija in Elizabeta, starši Janeza Krstnika
  Torek, 6. 11.: sv. Lenart, opat
  Sreda, 7. 11.: sv. Engelbert, škof
  Četrtek, 8. 11.: sv. Gotfrid (Bo­gomir), škof
  Petek, 9. 11.: Posvetitev lateranske bazilike, praznik
  Sobota, 10. 11.: sv. Leon Veliki, papež, cerkveni učitelj
  Nedelja, 11. 11.: 32. nedelja med letom
Papež Frančišek članom Kongregacije trpljenja Jezusa Kristusa (pasijonisti):
»V središču vašega življenja in vašega poslanstva je Jezusovo trpljenje, ki ga je ustanovitelj opisal kot 'največje in najčudovitejše delo Božje ljubezni'. Spodbujam vas, da ste duhovniki duhovne ozdravitve in sprave, zelo potrebne v današnjem svetu, ki je zaznamovan s starimi in novimi ranami... Moč in preprostost vašega sporočila, kar je Božja ljubezen, razodeta na križu, lahko še vedno govorita današnji družbi, ki se je naučila, da se ne zanese več zgolj na besede, ampak se pusti prepričati samo dejstvom. Za mnoge mlade, ki iščejo Boga, je Jezusovo trpljenje lahko vir upanja in poguma ter vsakemu pokaže, da je osebno ljubljen vse do konca.«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Tudi v stolnici boste lahko pred prazniki opravili sveto spoved. Vse tri dni: v ponedeljek, torek in sredo, bo na voljo vsaj en spo­vednik od 6.00 do 12.00 (v torek do 11.00) ter od 14.00 do 19.00.
Cerkev v teh dneh naklanja po­polni odpustek, ki ga lahko da­rujete za rajne. Pogoji so: opra­vljena spoved, prejem obhajila, obisk pokopališča in molitev po namenu svetega očeta za rajne.
Bliža se praznik vseh svetih ter vernih duš. Navada je, da v teh dneh darujete svoje darove tudi za molitve za svoje drage rajne. Tako kot vsako leto boste lah­ko tudi tokrat na posebne zlo­ženke napisali imena tistih, za katere želite, da še posebej mo­limo in darujemo svete maše vsak ponedeljek zvečer. Ime­na skupaj z darom oddajte v po­seben nabiralnik pri kapeli sv. Križa, v kiosku ali v zakristiji.
Boglonaj!
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana Cathedral Q @stolnica
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

ponedeljek, 22. oktober 2018

Teden Božje Besede 21. 10. 2018-28. 10. 2018


Potem, ko Pavel Hebrejce spomni na to, da bomo za vse morali dajati odgovor Bogu, jih najprej spodbu­ja, naj se trdno držijo veroizpove­di, nato pa njihovo pozornost usmeri na Jezusa, (velikega) duhovnika. Pismo Hebrejcem je edina knjiga Nove zaveze, ki Jezusu pripisu­je tako naslov duhovnika kakor tudi naslov velike­ga duhovnika. Vemo, kako pomembno vlogo je imelo pri Judih bogoslužje, obredi, daritve, duhovništvo, in svetišče (tempelj). Čeprav Jezusova oseba in njegovo delo na prvi pogled nimata nič sku­pnega s takim zunanjim izražanjem vere, Jezus ni član duhovniške­ga rodu, tudi kalvarijska »drama« nima na zunaj ničesar obrednega, pa se vendarle počasi začenja pre­bujati zavest, ki vidi v Jezusovem tr­pljenju in vstajenju globoko daritveno naravo. V tej luči so zelo značilne

že besede preroka Izaija, ki govori o Gospodovem služabniku, ki da svo­je življenje kot daritev za krivdo (gl. Iz 53,10). Tudi apostol Pavel o tem večkrat piše v svojih pismih. Ko pisatelj »utemeljuje«, zakaj naj se držimo veroizpovedi, govori o končnem cilju Jezusa, velikega duhovnika, »ki je šel skozi nebesa« bil je torej poveličan, to poveličanje pri Bogu pa daje Kristu­su polno oblast in je zato trdna opora naši veri. Jezu­sa so njegove zemeljske pre­izkušnje približale ljudem, bil je »kakor mi preizkušan v vsem«, zato lahko zaupamo vanj. Preizkušnje ga niso oddaljile od Boga, temveč so ga dvignile k njemu. Ker je poveličani Kristus blizu ljudem in blizu Bogu, je popoln veliki duhovnik, ki »soču­stvuje z našimi slabostmi«, zato se mu lahko z zaupanjem bližamo, ker je usmiljen, njegova milost pa nam »v pravem trenutku pomaga«.
Roman Starc
Misijonska nedelja. To nedeljo obha­jamo že 92. svetovni dan misijonov, ki letos sovpada s škofovsko sinodo o mladih v Vatikanu z naslovom »Mla­di, vera in razločevanje poklicanosti«. Zato je papež Frančišek svojo poslani­co za svetovni misijonski dan naslovil: Skupaj z mladimi ponesimo evange­lij vsem. Papež namreč želi, da bi se v misijonsko delo bolj vključili tudi mladi. Z namenom razločevanja poklicanosti in rasti v darovanju za druge jim pri­poroča prostovoljno služenje v misijonih. Močno poudarja poklicanost vseh krščenih, da zavzamemo misijonsko držo, zlasti v okoljih, kjer vlada »nezainteresiranost za vero ali celo sovraštvo do polnosti življenja v Bogu.« Poseben poudarek misijonske nedelje v Cerkvi na Slovenskem pa bo letos spomin na svetniškega škofa Friderika Baraga ob 150. obletnici njegove smrti. To je naš »misijonski genij«, vzornik mnogih ve­likih slovenskih misijonarjev. Njegova skrb za ljudi in njihovo zveličanje nago­varja vse: mlade, bogoslovce, kaplane, župnike, misijonarje in škofe, družbe­no angažirane kristjane...
Vseslovensko praznovanje mi­sijonske nedelje bo letos v novo­meški škofiji, v župnijski cerkvi
Marijinega vnebovzetja v Treb­njem. Ob 15. uri bo molitvena ura, ob 16. uri pa slovesno somaševanje pod vodstvom novomeškega škofa Andreja Glavana. Pričeval bo Tone Kerin CM, misijonar na Madaga­skarju.
Kako lahko pomagam misijo­narjem?
- Z darovi na misijonsko nedeljo;
-  z botrstvom za šolanje otrok iz misijonskih dežel (že od 12 EUR mesečno);
- z darom za misijonska vozila (ak­cija MIVA ob Krištofovi nedelji in osebno);
-  v adventu z akcijo »Otroci za otroke« (Adventni koledar)
- s trikraljevsko akcijo;
- z rednimi ali občasnimi darovi za izbranega misijonarja;
- z naročilom revije Misijonska ob­zorja;
-  z molitvijo kot član Misijonske molitvene zveze;
-  kot prostovoljec v misijonih za krajši čas;
- kot laiški misijonar za daljši čas (po temeljiti pripravi).

Slikar Giulio Quaglio

Rodil se je leta 1668 v gorski vasi Lainu nad Comskim jezerom, kjer je leta 1751 tudi umrl. Izhajal je iz umetniške družine, saj sta bila oba njegova strica, Giulio in Domenico, slikarja. Giulio se je učil slikar­stva najprej doma pri stricu Domenicu, nato pa se šolal v Parmi, Piacenzi in Benetkah. Kot samo­stojen freskant je začel svojo ume­tniško pot leta 1692 v Vidmu, kjer je skoraj eno desetletje v poletnih mesecih krasil s freskami mno­ge plemiške palače in cerkve. Leta 1702 mu je goriški župnik Janez Križaj dal poslikati strop in slavo­lok povečane škofijske stolnice s freskami. Njegova največja in naj­znamenitejša dela pa so nastala v Ljubljani: v stolnici ter dvorani semeniške knjižnice. Ob času svoje­ga večletnega bivanja v Ljubljani je dosegel vrhunec svojega umetni­škega razvoja, ljubljanska stolnica je višek njegove umetniške delav­nosti, freske pa najodličnejši spo­menik baročnega slikarstva v Slo­veniji. Quaglio je bil tedaj v zrelih moških letih, slikal je skoraj vse la­stnoročno ter žel obilo priznanja.
V soboto, 13. 10., smo bili po ve­černi sveti maši v stolnici priča izjemnemu dogodku: več kot odli­čen zbor iz mesta Mendoze v Ar­gentini, pevci APZ France Prešeren iz Kranja ter naš organist in solist­ka so napolnili naša ušesa in srca s svojimi bogatimi in ubranimi gla­sovi. Hvala.
• V četrtek, 1. 11., na praznik vseh svetih, bodo svete maše po nedelj­skem redu. Ob 17.15 bo molitev vseh štirih delov rožnega venca po odda­nih molitvenih namenih za rajne.
Bliža se praznik vseh svetih ter vernih duš. Navada je, da v teh dneh darujete svoje darove tudi za molitve za svoje drage rajne. Tako kot vsako leto boste lah­ko tudi tokrat na posebne zlo­ženke napisali imena tistih, za katere želite, da še posebej mo­limo in darujemo svete maše vsak ponedeljek zvečer. Ime­na skupaj z darom oddajte v po­seben nabiralnik pri kapeli sv. Križa, v kiosku ali v zakristiji.
  Nedelja, 21. 10.: 29. nedelja med letom, misijonska
  Ponedeljek, 22. 10.: sv. Janez Pavel II., papež
  Torek, 23. 10.: sv. Janez Kapistran, duhovnik
  Sreda, 24. 10.: sv. Anton Marija Claret, škof, redovni ustanovitelj
  Četrtek, 25. 10.: sv. Krišpin in Krišpinijan, mučenca, dan suve­renosti
  Petek, 26. 10.: sv. Lucijan in Marcijan, mučenca
  Sobota, 27. 10.: sv. Sabina Avilska, mučenka
  Nedelja, 28. 10.: 30. nedelja med letom
Papež Frančišek pri kanonizaciji Pavla VI. in šestih drugih svetnikov:
»Jezus nas danes vabi, naj se vrnemo k izvirom veselja, ki so srečanje z Njim, pogumna izbira, da bi tvegali za to, da bi mu sledili, zadovoljstvo, da bi nekaj ustili, da bi objeli njegovo življenje. Svetniki so prehodili to pot. To je storil Pavel VI. po zgledu apostola, čigar ime je privzel.
Kakor on je svoje življenje razdal za Kristusov evangelij, premoščal nove meje ter bil njegova priča pri oznanjevanju in dialogu, prerok navzven usmerjene Cerkve, ki gleda oddaljene in skrbi za revne. Pavel VI. je tudi v naporu in sredi nerazumevanj z navdušenjem pričeval o lepoti in veselju o popolni hoji za Jezusom. Danes nas še vedno spodbuja, skupaj s koncilom, katerega modri krmar je bil, naj živimo svojo skupno poklicanost: vsesplošno poklicanost k svetosti. Ne k polovičarstvu, ampak k svetosti.«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/