Follow by Email

petek, 23. november 2018

Teden Božje Besede 25. 11. 2018-2. 12. 2018


Potem, ko smo bili prejšnjo nedeljo priče 'majanju nebeških sil' ter strašljivim podobam konca sveta, se »razmere« pri tokratnem
branju Božje besede umirijo in dobijo bolj slovesen ton. Še vedno tako prerok Danijel v prvem berilu kakor apostol Janez v knjigi Razodetja govorita o poslednji sodbi in Kristusovem kraljevanju, ki pa tokrat prevzema veličastno in slavnostno podobo. Potem ko predstavi sebe, pozdravi naslovljence in pojasni namen svojega pisanja, pokliče Janez najprej za »zanesljivo pričo« tega, kar bo zapisal, Jezusa Kristusa, saj je »prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje«. Nadaljuje pa s kratko bogoslužno pesmijo njemu v čast, ki ima tri dele: Kristus »nas ljubi«. Ta njegova ljubezen ni stvar preteklosti ali zgolj nekega trenutka, pač pa traja skozi vso zgodovino odrešenja. Zaradi te ljubezni »nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov«. Kakšna je bila ta osvoboditev in kaj pomeni, smo že razmišljali zadnjih nekaj nedelj v odlomkih iz pisma Hebrejcem: daritev, ki jo je enkrat za vselej s svojo krvjo daroval Kristus kot edini pravi veliki duhovnik. Ker nas je z njo osvobodil naših grehov, nas je lahko tudi »napravil za kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta«. Temu Kristusu gre torej »slava in oblast na veke vekov«. Sledi napoved vesolje sodbe, vendar drugače, kot smo morda sicer navajeni: »prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko«. Janez tu ne govori o sodbi kot 'preštevanju in ločevanju' dobrih in slabih, pač pa zgolj o tem, da ga bodo videli tudi tisti, »ki so ga prebodli«, in se bodo zaradi njega kesali (»bili na prsi«) »vsi narodi na zemlji«.
Roman Starc

»NAŠEL JE MESIJA«  Sveti Andrej

Apostola Andreja omenjajo med učenci Janeza Krstnika, navdušenega nad asketskim življenjem v pokori in postu, ki ga je živel. Sicer pa o njem ni veliko znanega. Bil je ribič iz Betsajde v Galileji, njegov oče se je imenoval Jonas, njegov brat pa je bil Simon Peter. Ne vemo, ali je bil reven ali bogat, poročen ali samski. Z Zebedejevim sinom Janezom se je nekoč pridružil Jezusu in ta ga je tako zelo nagovoril, da je k hoji za njim povabil še svojega brata Simona Petra, rekoč: »Našli smo Mesija.« Jezusa je spremljal od začetka njegovega javnega delovanja in mu stal ob strani pri vseh odločilnih dogodkih: bil je navzoč pri prvem čudežu v Kani, z njim je bil na Oljski gori, pri pomnožitvi kruha in rib. Kasneje naj bi oznanjal evangelij med divjimi Skiti, pa v Bitiniji, Trakiji in Grčiji; deloval naj bi torej v južni Rusiji in na Balkanu. Stara leta pa je kot škof preživel v Patrasu, kjer so ga okoli leta 60, za časa cesarja Nerona, privedli pred sodišče, kjer ga je prokonzul Ageas obsodil na bičanje in smrt na poševno postavljenem križu. Na njem je privezan z vrvmi v mukah umiral dva dni. Najprej so njegovi posmrtni ostanki počivali v cerkvi apostolov v Carigradu, kasneje so jih prenesli v Amalfi (južno do Neaplja). Njegovo glavo so do leta 1964 častili v Rimu, nato pa jo je Pavel VI. vrnil vzhodni Cerkvi v Patrasu.
Je zavetnik Škotske, Rusije, Španije in Grčije; Sicilije in Spodnje Avstrije ter več mest: Neaplja, Ravene, Brescie, Mantove, Bordeauxa, Patrasa; častijo ga ribiči in trgovci z ribami, mesarji, rudarji, vrvarji in nosači vode; velja za priprošnjika proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici; priporočajo se mu za dobro poroko. Upodabljajo ga kot starejšega moža z gostimi sivimi lasmi in z dolgo oz. močno brado. Oblečen je v dolgo tuniko ali plašč, večinoma brez obutve. Kadar je upodobljen na križu, je skoraj vedno gol s cunjo okrog pasu. Poleg poševnega križa (Andrejev križ) so njegovi atributi še: riba, ribiška mreža, vrv.
Pri nas je zelo češčen in priljubljen svetnik, saj mu je posvečenih 18 župnijskih in 29 podružničnih cerkva. Je »vremensko pomemben« svetnik. Pregovor pravi: Sneg na Andreja, na polju slaba odeja; Na Andreja sneg  z žitom kreg. Umrl naj bi 30. novembra 60/62.

STOLNICA  NAŠ DOM Dela v letu 1705

Poletje 1704 je bilo suho in vedro, tako da je zidava preostalega dela stolnice hitro napredovala. 13. julija so začeli s pokrivanjem strehe in jo v šesti tednih dokončali; oba zvonika so pozidali do višine strehe ter do 15. novembra dokončali še 16 obokov nad kapelami in dvema stranskima koroma. Naslednje leto so z deli začeli že 16. marca. Najprej so tesarji pripravili les za streho na zvoniku ter nato postavili tramovje za podporo oboka v ladji, da bi bilo vse pripravljeno za slikanje, ko bo zopet prišel Quaglio. 16. aprila so trije štukaterji začeli krasiti kapelo Svetega Rešnjega telesa. Sprva so bile z njimi velike težave, ker so delali tako počasi, da bi se delo zavleklo za več let, ko pa so dobili primerno spodbudo v obliki obljubljenega plačila za celotno delo, so pohiteli in vse hitro dokončali. Med tem časom so zidarji ometavali stene znotraj in zunaj cerkve ter vzidavali vrata pri obeh zakristijah. 8. junija zvečer, ko je že tri dni zvonilo po vseh cerkvah ob smrti cesarja Leopolda, pa je v stolnici na veliko žalost vseh, počil stari veliki zvon. Posvečen je bil sv. Juriju in vlit leta 1404. 21. julija so dokončali dela na zvoniku, ki stoji ob trgu, in na njegov vrh namestili ogromno kroglo s pozlačenim križem. V jabolko sredi križa so vložili relikvije in pergament z napisom: »V hvalo Presvete Trojice, v slavo in čast Jezusa Kristusa, našega Gospoda in njegove presvete [matere], brez madeža spočete Device Marije, vseh svetnikov in zlasti sv. Nikolaja, škofa v Miri, zavetnika te stolne cerkve, je bil sezidan ta zvonik v letu Gospodovem 1705, dne 15. julija, ko je vesoljno Cerkev vladal papež Klemen XI., ko je bil presvetli cesar Jožef, sin Leopolda Velikega, ko je bil ljubljanski  škof prevzvišeni in prečastiti knez gospod Ferdinand baron Kuenburg in je bil voditelj zidave Janez Anton Dolničar pl. Thalberg, dekan te stolne cerkve ter generalni vikar, in ko je bil na vrh hkrati s kroglo nameščen ta križ ter so v njem shranjene naslednje relikvije: pravi karavaški križ, različne druge blagoslovljene svetinje, vosek, ki ga je blagoslovil papež svetega spomina Inocenc XI., košček njegovega bireta in srajce, zlatega jabolka sv. Tomaža Akvinskega, mašnega plašča sv. Filipa Nerija, pepela in obleke bl. Pija V., Kristusovega stebra, ogrinjala bl. Katarine Bolonjske, lesa vrtnic, v katere se je vrgel sv. Frančišek, iz jame sv. nadangela Mihaela. Vse to naj varuje ta stolp, sploh vso škofijo in to ljubljansko okrožje pred vsako nevihto in pred zlom drugih nezgod. Amen.«

DOGODKI PRED NAMI

            V ponedeljek, 26. 11., bodo pri maši ob 18.30 maševali vsi slovenski škofje z gosti ob zasedanju Slovenske škofovske konference. Lepo vabljeni k udeležbi!
             V soboto, 1. 12., bomo v veroučni učilnici v župnišču z otroki izdelovali adventne venčke. Začnemo se ob 10.00, lepo vabljeni!
             V četrtek, 6. 12., na god sv. Nikolaja, bo v stolnici celodnevno češčenje. Vabljeni k molitvi pred Najsvetejšim.
             V petek, 7. 12., bodo ob 18.00 slovesne večernice pred praznikom Brezmadežne. Vodil jih bo škof dr. Franc Šuštar.
             V soboto, 8. 12., bo slovesno bogoslužje ob 9.00 vodil škof dr. Anton Jamnik. Ob 17.00 pa bo v stolnici slovesna akademija v čast Brezmadežni, ki jo pripravljajo bogoslovci.
             V nedeljo, 9. 12., na Miklavževo nedeljo, bo med sveto mašo ob 16.00 nadškof msgr. Stanislav Zore podelil Sveta pisma letošnjim katehumenom.

GODOVI IN PRAZNIKI


             Nedelja, 25. 11.: JEZUS KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA
             Ponedeljek, 26. 11.: sv. Leonard Portomavriški, redovnik misijona
             Torek, 27. 11.: sv. Modest in Virgil, škofa, apostola Karantanije
             Sreda, 28. 11.: sv. Katarina Laboure, redovnica, vidkinja
             Četrtek, 29. 11.: sv. Filomen, mučenec
             Petek, 30. 11.: sv. Andrej, apostol
             Sobota, 1. 12.: sv. Edmund Campion, mučenec
             Nedelja, 2. 12.: 1. adventna nedelja, nedelja Karitas

MISEL TEDNA

Papež Frančišek v poslanici za drugi svetovni dan revnih:
»Pri služenju revnim ne gre za to, da bi se postavljali na prvo mesto, temveč moramo s ponižnostjo priznati, da je Sveti Duh v nas tisti, ki v nas zbuja željo po delovanju, ki je znamenje Božjega odgovora in bližine. Ko nam je dano, da najdemo pot k revnim, spoznamo, da nam je on prvi odprl oči in srca za spreobrnjenje. Revni ne potrebujejo protagonistov, ampak ljubezen, ki zna zamolčati in pozabiti dobro, ki ga je storila. Pravi protagonisti so Gospod in ubogi. Tisti, ki želi služiti, je orodje v Božjih rokah, da bi pokazal njegovo navzočnost in odrešenje.«

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB  stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. 
Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

petek, 16. november 2018

Teden Božje Besede 18. 11. 2018-25. 11. 2018


Pisatelj pisma Hebrejcem nadalju­je v tem odlomku svoj nauk o tem, kakšna je razlika med daritvami stare zaveze, duhovniki, ki so jih opravljali, ter daritvijo, s kate­ro je Jezus enkrat za vselej odpravil vse daritve in žr­tve, »ki nikoli ne morejo odvzeti grehov«. Ne mo­remo trditi, da starozavezne daritve niso dosegale svojega namena, saj so Izra­elce gotovo približale Bogu in bile pristen izraz njihove vere in hvaležnosti. Z njimi so na najboljši možni način, kakor so vedeli in zna­li in s spoznanjem, ki so ga imeli, ter navsezadnje tudi po Božjem naro­čilu in predpisih, častili Boga. Celo daritve za greh, čeprav niso mogle odvzeti grehov, so imele svoj globo­ki pomen, saj so obujale spokornega duha, obžalovanje nad grehi in go­tovo tudi spodbujale k poboljšanju in spreobrnjenju.

S tem, ko je Jezus »za grehe daroval eno samo žrtev«, pa je te daritve ne samo odpravil, ampak tudi dopol­nil ter v sebi tako rekoč »povzel« vse, kar so predstavljale: najdragoce­nejše in najpopolnejše, kar se lahko daruje in kar ima moč odvzema­ti grehe. On je namreč edinorojeni Sin (Izak), ki ga Oče (Abraham) daruje kot ne­dolžno žrtev (jagnje) za odrešenje vseh. Ničesar več ni, kar bi mogli tej da­ritvi še dodati, saj so z njo na široko odprta vrata v ne­besa. Prvi je »za vekomaj sedel na Božjo desnico« Kristus, za njim pa bodo tega deležni vsi, ki s(m)o nje­govi. Razveseljuje nas in nam vedno znova vliva upanje to, da je »naredil popolne tiste, ki so posvečeni« ter da nam je »vse to odpuščeno«. Bog nas je namreč ustvaril zase, njemu smo posvečeni, zato nam v svoji lju­bezni odpušča, da lahko postanemo 'njemu podobni' (popolni).
Roman Starc
Teden zaporov od 18. do 24. 11. Tudi letos nas zaporniški vikar Robert Friškovec vabi k obhajanju tedna zaporov: »Na­men tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali potreb vseh, ki se jih dotika be­seda zapor: zaprte osebe in njihove dru­žine, žrtve kaznivih dejanj, zaposlenih v zaporskem sistemu in vseh drugih, ki skr­bijo za zapornike. Naslov letošnjega te­dna zaporov je Bližajmo se z zaupnostjo. Poziv k zaupnosti odkriva še bolj izzival­no potovanje, na katero se lahko odpravi vsak, posebej še v času preizkušnje. Vsi lahko prepoznajo v sebi klic ali tiho hre­penenje po milosti in usmiljenju, ki bi jim bilo v pravem trenutku v pomoč. V tednu zaporov, ko se z zaupnostjo bližamo Nje­govemu prestolu, stopimo skupaj v moli­tvi, da bi vsi prizadeti spoznali, kaj po­meni odkriti sočutje Božjega usmiljenja in milosti Jezusa Kristusa, ki nas nosi skozi izčrpavajoča in težavna obdobja preizku­šenj. 'Bližajmo se z zaupnostjo ..' kamor so se odpravili mnogi pred nami in kamor se odpravljamo v molitvi skupaj. Naj nas letošnji teden zaporov med seboj poveže v molitvi in skrbi za vse brate in sestre, ki v sebi doživljajo zapor in težo življenja v različnih dimenzijah.« Sv. Cecilija. V četrtek goduje zavetnica cerkvene glasbe, pevcev in organistov. Prav je, da se vsaj ob tej priložnosti tudi s toplo besedo zahvalimo pevcem našega stolnega zbora, našemu regens chori g. Gregorju, organistu Matiju ter ostalim, ki občasno priskočijo na pomoč. Prav tako sem hvaležen tudi vsem, ki zavzeto prepe­vate in sodelujete pri svetih mašah z ljud­skim petjem. Bog naj vam da še naprej zdravja in dobrega glasu, da boste radi prepevali njemu v čast!
Ena najlepših in naj­bolj ganljivih pripo­vedi o svetnikih v krščanskem starem veku govori o mladi

kristjani Ceciliji, ki še danes spada med najbolj priljubljene ljudske svetnike. Zgo­dovinska pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, njena zgodba pa je zapisana v pasijonu iz 5. stoletja. Zanesljivo je le, da ni legendarna oseba, saj so leta 1854 v Kalistovih katakombah poleg kripte papežev našli njen grob, ka­mor jo je dal pokopati papež Urban. Cecilija se je še kot mlado dekle zaob­ljubila, da želi zaradi ljubezni in zve­stobe do Jezusa ostati devica vse svoje življenje. Starši so jo poročili s poga­nom Valerijem, ki jo je spoštoval in imel tako rad, da ni nasprotoval nje­ni zaobljubi. Tudi sam se je odločil, da postane kristjan in za krščanstvo pri­dobil še svojega brata Valerijana. Oba pa sta bila kmalu po krstu izdana, mučena in obglavljena. Prefekt Turcij Almahij, ki se je hotel polastiti njune­ga premoženja, je dal zapreti še Cecili­jo. Postavil jo je pred sodišče in jo silil, da daruje bogovom. Cecilija pa mu je pogumno odgovorila: »Zdi se mi, da si slep, ker jaz in vsi z zdravimi očmi vidimo, da to, kar ti imenuješ bogove, ni nič drugega kot kamen, les in bron ... Stegni svojo roko in zgrabi; čutil boš, če že s pogledom ne zaznavaš, da je to zgolj kamen, in sicer brez koristi. Take kamene podobe so najboljše za v peč, da se iz njih žge apno. Niti sebe niti tebe ne morejo pred plamenom obvarovati. Samo Kristus te lahko reši smrti in večnega ognja.« To so bile njene zadnje besede pred sodnikom, ki jo je nato ukazal sežgati v peči za segrevanje kopeli v njeni lastni hiši. Toda iz plamenov je pri­šla nepoškodovana, nato je Almahij ukazal, da jo obglavijo. A tudi potem, ko je rabelj trikrat zamahnil po njej z mečem, je ostala živa še tri dni in šele nato umrla v velikih bolečinah. Ča­stimo jo kot zavetnico glasbe, saj naj bi, kot pravi pasijon, na poročni slo­vesnosti v svojem srcu opevala Boga: »Medtem, ko so zvenele orgle, je devica Cecilija v svojem srcu pela samo k Bogu ...«

STOLNICA NAŠ DOM

Dela v letu 1704

Pred zimo, do konca oktobra, so do vrha pozidali kapele in jih med se­boj povezali z obokom. Z deli so zo­pet nadaljevali 3. marca 1074 in naj­prej dokončali grobnico v kapeli Sv. Rešnjega telesa, štukaterji pa so za­čeli oblikovati kapitele. Medtem so razpravljali o podiranju zvonika ter se odločili, da ga podrejo in namesto njega sezidajo dva.
Giulio Quaglio se je iz domovine vr­nil 24. aprila in s seboj prinesel sliko sv. Dizme. Najprej se je lotil slikanja fresk na zunanjščini in upodobil Zaharija v templju ter Jezusov krst. Pr­vega julija, ko zaradi praznika niso delali, pa se je zaprl v svetišče in se, na freski na desni steni prezbiterija, kjer sv. Miklavž reši meščane Mire pred la­koto, s pomočjo zrcala upodobil tako, »da je videti, kakor da na sliki živi
in diha«. Sam je razložil, da se je zato postavil tja, kjer ubogim raz­deljujejo kruh, ker je tudi sam prejel zadosti do­ber delež od zave­tnika te cerkve, sv. Miklavža. Medtem se je 27. junija zgodila še ena nesreča pri zidanju, ko se je zgodaj zjutraj
vrh cerkve zlomil viseči mostovž in je eden izmed zidarjev padel, drugi pa se pravočasno rešil in obvisel med dvema tramovoma. Teža tramov, ki so padli na spodnjo streho, pa je na tla vrgla še sedem delavcev, ne da bi bili kakorkoli poškodovani. »Kako čudo­vit čudež!« je zapisal Dolničar. »Komu drugemu kot sv. Miklavžu se je treba zahvaliti, ki je te in vse druge doslej nepoškodovane ohranil in rešil v toli­kih očividnih nevarnostih.«
  V nedeljo, 25. 11., na Kristusa Kralja, bo slovesno bogoslužje ob 9.00 vodil nadškof msgr. Stanislav Zore.
  V ponedeljek, 26. 11., bodo pri maši ob 18.00 maševali vsi slo­venski škofje z gosti ob zasedanju Slovenske škofovske konference.
Lepo vabljeni k udeležbi!
* * *
  V soboto, 1. 12., bomo v veroučni učilnici v župnišču z otroki iz­delovali adventne venčke. Začeli bomo ob 10.00, lepo vabljeni!
   V četrtek, 6. 12., na god sv. Ni­kolaja, bo v stolnici celodnevno češčenje. Vabljeni k molitvi pred Najsvetejšim.
   V petek, 7. 12., bodo ob 18.00 slo­vesne večernice pred praznikom Brezmadežne. Vodil jih bo škof dr. Franc Šuštar.
   V soboto, 8. 12., bo slovesno bo­goslužje ob 9.00 vodil škof dr. An­ton Jamnik. Ob 17.00 pa bo v stol­nici slovesna akademija v čast Brezmadežni, ki jo pripravljajo bogoslovci.
   V nedeljo, 9. 12., na Miklavže­vo nedeljo, bo med sveto mašo ob 16.00 nadškof msgr. Stanislav Zore podelil Sveta pisma letošnjim katehumenom.
   Ponedeljek, 19. 11.: sv. Matilda, redovnica, mistikinja
   Torek, 20. 11.: sv. Edmund, kralj
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
  Sreda, 21. 11.: Darovanje Device Marije
  Četrtek, 22. 11.: sv. Cecilija, de­vica, mučenka
  Petek, 23. 11.: sv. Klemen I., pa­pež, mučenec
  Sobota, 24. 11.: sv. Andrej in drugi vietnamski mučenci
»Vaše poslanstvo je ukoreninjeno v izročilu Svetega pisma, posebej psalmov, ki vabijo, da bi Gospoda slavili s citrami, mu peli in ga hvalili s strunami in flavto (prim. Ps 33; 150). Za dobro petje je potrebno prizade­vanje in dobra volja, vendar pa gre za napor, ki prinaša zadovoljstvo, saj pomaga poslušalcu, da postaja bolj občutljiv za glas Duha. To je posebej pomembno, kadar s svojimi pesmi­mi spremljate bogoslužne slovesnosti in omogočate vernikom, da se bolj in globlje približajo Bogu. Tako pomaga­te izražati veselje, zaupanje, kesanje, ljubezen... Pesem je jezik, ki vodi k občestvu src.«
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 10. november 2018

Teden Božje Besede 11. 11. 2018-18. 11. 2018

32. NEDELJA MED LETOM


Vemo, da so imele daritve v stari za­vezi za Izraelce velik pomen, saj so z njimi izražali svojo vero, svoj od­nos do Boga in hvaležnost za preje­te darove. V svetišču so tako
veliki duhovniki opravljali različne obrede ob različ­nih časih in po natančno določenih predpisih, ki pa so bili zelo zapleteni. Dan za dnem so se vrstile številne žgalne daritve, da­ritve za greh, mirovne, jedil­ne in kadilne daritve. Večinoma so bile to daritve živali, katerih kri je ljudstvo očiščevala, posvečevala in spravila z Bogom. Kljub temu pa so bile pomanjkljive, saj so jih morali nenehno ponavljati; z njimi so sicer izražali svoje kesanje in prošnjo za odpuščanje grehov, ki pa jih te dari­tve niso mogle odvzeti. Na to opozori apostol Pavel v priču­jočem odlomku, ko govori o vse dru­gačni Jezusovi popolni in edinstve­ni daritvi. Jezus kot veliki duhovnik nove in večne zaveze namreč ne vsto­pa več v »svetišče, ki bi ga naredila človeška roka«; nima več opravka s človeškimi podobami, ki so le »od­tis resničnega«, ampak z nebeškimi rečmi samimi, saj je s svojo dari­tvijo vstopil v sama nebesa.

Tudi sam je namreč opravil krvavo daritev, a le enkrat in to tako, da je »s svojo žrtvijo odpravil greh«. Če bi Jezusova daritev ne bila končna in dokončna, bi na­mreč tudi ta zahtevala nepre­stano ponavljanje, kot se je dogaja­lo s starozaveznimi daritvami, in bi moral sebe večkrat darovati in »od začetka sveta večkrat trpeti«. Gre torej za enkratno in edinstveno da­ritev, ki ne potrebuje ponavljanja, ker je trajna, večna. Zato tudi pot k Bogu poslej ne vodi več po starozavezni postavi, obredih in pripadno­sti izraelskemu ljudstvu, ampak po Jezusu Kristusu.
Roman Starc
V mesecu spomina na naše rajne se nam misli večkrat zaustavijo tudi pri razmišljanju o svetnikih in

naši pokli­canosti k svetosti. Ker v teh dneh stopa pred nas lik enega najbolj priljubljenih svetnikov, svetega Martina, naj vam ga na kratko predstavimo: Sveti Martin se je rodil okoli leta 316 v današnjem Sombotelu na Madžarskem v poganski družini. Z dvanajstimi leti je prosil za spre­jem med katehumene in se nato šest let pripravljal na krst. Na oče­tovo željo je vstopil v državno voj­sko in postal časnik. Že takrat je zaslovel kot skromen človek z ve­liko mero ljubezni do bližnjega. Takoj, ko je bilo mogoče, se je po­slovil od vojaške službe in se od­pravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, svojemu vzorniku, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domo­vino, Panonijo, od koder pa se je moral zaradi hudega nasprotova­nja arijanskih krivovercev kasne­je umakniti. Nekaj časa je živel kot puščavnik med menihi blizu Mi­lana, kasneje na otočku Gallinario pri Genovi ter v Ligugeju, kjer je ustanovil znameniti samostan, prvi v Galiji. Leta 371 so ga izvoli­li za škofa v Toursu. Bil je splošno priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu skromnemu, asketskemu načinu življenja. Tri­deset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spre­mljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel ubožno kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, a je bil po vojaško strog in nepopustljiv, ko je bičal njiho­ve razvade in pohlep ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji. Velja za zavetnika številnih sta­nov in rokodelcev, revežev in bera­čev, vinogradnikov in abstinentov. Znana sta zlasti dva dogodka iz njegovega življenja, po katerih ga tudi upodabljajo: prvi je ta, kako z mečem trga svoj vojaški plašč, da bi ga delil z revežem, drugi pa je legenda, kako se je, potem ko so ga verniki in duhovniki izvolili za škofa v Toursu, a se tega ni čutil vrednega, skril med jato gosi, da ga ne bi našli. Gosi pa so ga s svojim gaganjem izdale.
Čas, v katerega je postavljen Marti­nov god, je neke vrste jesenski pust, ko se ljudje veseli­jo dobre letine in slavijo konec se­zonskega dela. V času tlačanstva je bil to čas za odda­jo dajatev. Iz tega izhaja tudi ljudsko verovanje, da se takrat »mošt spre­meni v vino«, pre­govor pa pravi, da če je na sv. Martina dan grdo in oblač­no vreme, bo lepa zima. Pri nas mu je posvečenih kar 83 cerkva in kapel.
Langus, kopija Quaglijeve iluzionistične poslikave kupole
Sledila je poslikava prečne ladje oz. obeh velikih stranskih kapel. V kapeli Svetega Rešnjega telesa je upodobil like in zgodbe o presveti evharistični skrivnosti, nato na­slikal podobe štirih evangelistov na obokanih svodih pod kupolo in se nato lotil še kapele, posveče­ne slavi sv. Dizme. Med tem so odgovorni na dolgo in široko preudarjali in se posvetova­li, kaj naj naredijo s kupolo. Njena gradnja bi namreč zahtevala izur­jenega izvajalca, predvsem pa veli­ko sredstev. Obstajala sta dva načr­ta: po enem naj bi bila bolj plitka (stala naj bi 10.000 gold.), po dru­gem pa visoka (ocenjena na 20.000 gold.). Precejšen strošek in zahtev­na gradnja, saj bi za njeno zidavo potrebovali dve leti, sta bila ra­zlog, da se je Dolničar odločil, da so izvedbo kupole odložili na »bolj prikladen čas«. Namesto tega so se odločili za iluzionistično, navi­dezno kupolo. Prostor so tako po­krili z ogromnimi tramovi in jih ometali, Quaglio pa je v samo še­stih tednih ustvaril umetnino, ki so jo prihajali občudovat ne samo Ljubljančani, ampak tudi ljudje iz tujih krajev. Vsi so se čudili njego­vi spretnosti; Dolničar pripovedu­je, da je bila poslikava tako živa in naravna, da je ptičica, ki je prile­tela v cerkev, hotela zleteti skozi okno, pa je butnila v zid, ker je bilo okno le naslikano. Quaglio je nato nadaljeval slika­nje v prezbiteriju. Naslikal je sim­bola gorečnosti in Božje ljubezni ter cerkveno in svetno umeščanje Žiga Lamberga na škofijo z angel­ci, ki nosijo insignije. V tem času se je zgodila tudi edina nesreča pri zidavi cerkve, ko je delavec padel z okna nad zakristijo, a je k sreči brez poškodbe obvisel na koncu strehe. Quaglio je naslikal še Ma­rijino oznanjenje na zunanji steni ter dve sliki Miklavževih čudežev ob strani velikega oltarja. Preden je 2. novembra odpotoval domov, se je pogodil, da bo čez zimo naslikal oljno podobo za oltar sv. Dizme.
bodo pri sveti maši ob 10.30 sode­lovali ambasadorji zavoda Varna pot. Sveta maša bo za vse žrtve pro­metnih nesreč in njihove svojce.
   V nedeljo, 18. 11., bo v stolnici ob 19.15 koncert duhovne glasbe. Z nami bo klapa Žrnovnica iz pred­mestja Splita, ki praznuje desetlet­nico delovanja. Poleg ostalega prepe­vajo tudi duhovne in ljudske pesmi ter negujejo cerkveno ljudsko petje. Lepo vabljeni k poslušanju!
   Ponedeljek, 12. 11.: sv. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec
   Torek, 13. 11.: sv. Stanislav Kostka, redovnik
   Sreda, 14. 11.: sv. Jožef Pignatelli, redovnik
   Četrtek, 15. 11.: sv. Albert Veli­ki, škof, cerkveni učitelj
   Petek, 16. 11.: sv. Marjeta Škot­ska, kraljica
   Sobota, 17. 11.: sv. Elizabeta Ogr­ska, redovnica
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek med opoldansko mo­litvijo Angel Gospodov: »Ljubezen do Boga in do bližnje­ga sta dva obraza iste medalje. Ko je izbral ti dve Besedi, ki ju je Bog namenil svojemu ljudstvu in ju postavil skupaj, nas je Jezus en­krat za vselej poučil, da sta ljube­zen do Boga in ljubezen do bli­žnjega neločljivi, še več, podpirata druga drugo. Ljubiti Boga pomeni vložiti vse svoje moči za to, da smo njegovi sodelavci pri služenju brez zadržkov svojemu bližnjemu, da skušamo odpuščati brez omejitev in da gojimo odnose občestva in bratstva ... Bližnji je oseba, ki jo srečam na poti svojega vsakdana. Ne gre za to, da bi že vnaprej »iz­bral« svojega bližnjega ... Bog, ki je ljubezen, nas je ustvaril za ljube­zen in zato lahko ljubimo druge in ostanemo povezani z Njim. Varlji­vo bi bilo domišljati si, da moremo ljubiti bližnjega, ne da bi ljubili Boga. Prav tako pa bi bilo varljivo domišljati si, da moremo ljubiti Boga, ne da bi ljubili bližnjega. Za Kristusovega učenca sta značilni dve razsežnosti ljubezni do Boga in do bližnjega v svoji enosti.«
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana Cathedral Q @stolnica
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/