Follow by Email

sobota, 30. marec 2019

Teden Božje Besede 31. 3. 20197. 4. 2019



»Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev.« S to ugotovitvijo začenja apostol Pavel svojo razlago o spravi. S Kristusovo smrtjo smo vsi umrli, a je njego­va smrt vsem, ki so z njim umrli, prinesla novo ži­vljenje. Kristjan je nov člo­vek, saj je »staro minilo, nastalo je novo«. Stari svet greha in nepokorščine je prešel, nastopil pa je čas sprave, čas Božje milosti in izpolnitve njegovih obljub. Vse je Božji dar, »ki nas je po Kri­stusu spravil s seboj«. Ni torej člo­vek tisti, ki bi si lahko s svojimi molitvami ali daritvami zadobil spravo, pač pa Bog sam tudi tu pre­vzema pobudo in prvi odpušča, mi pa mu moramo pri tem slediti in ga posnemati. Kajti s tem, ko nam je v Jezusu Kristusu dokončno odpu­stil, nas opravičil in spravil s seboj, je apostolom (Cerkvi in nam vsem) naložil to »službo« in »besedo sprave«. Apostoli so zadolženi, da omogočajo Božje odrešilno delovanje v svetu, zato pravi: »V Kristusovem imenu smo torej poslani.« Cerkev, torej mi vsi, pa to njihovo delo v svetu nadaljujemo. Kajti po Kristusu Bog ni samo nas, temveč tudi »ves svet spravil s seboj«, to se pra­vi, vse človeštvo. Samo čudimo se, kako spodbujajoče Pavel nago­varja, ko pravi, da Bog »ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov«. Nikakor ne želi podcenjevati greha, le poudariti želi moč, ki jo ima nad njim Kristusovo odrešenjsko delo, saj je pri tem prišlo do čudovite za­menjave: »Iz njega, ki ni poznal gre­ha, je za nas naredil greh«. Človeški greh je postal greh tistega, ki je bil brez njega, da bi njegova pravičnost postala pravičnost tistih, ki so bili brez nje. A ker je sprava posamezni­ka krhka stvar, nas prosi in opozar­ja: »Spravite se z Bogom.«
Roman Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz nadškofovega postnega govora na tretjo postno nedeljo:
Kje smo? Smo, ko se postni čas pri­bližuje svoji polovici, bliže veliki noči ali bliže njegovemu začetku? Bliže veliki noči zaradi tega, ker se naše srce odpira za Božjo bese­do, ali pa morda čutimo, da se vra­čamo na začetek, ker doživljamo kratki dah svojih dobrih sklepov in vidimo, da smo pravzaprav spet tam, kjer smo bili. Na začetku. Zato se mi zdi dragoceno, da danes zelo pozorno prisluhnemo Bož­ji besedi. V njej na začetku in na koncu srečamo dve rastlini: grm, ki je gorel, a ni zgorel, in smokvino drevo, ki ni dajalo sadu. V Peti Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog tisti, ki prebiva v gorečem grmu in zato govori iz gorečega grma. Pra­vi takole: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, slišal, kako vpije ... zato sem stopil dol, da ga rešim.« Sočutni Bog. Ne Bog, ki bi imel oči obrnjene nekam proč od človeka, ampak ki gleda svoje ljudstvo, ki sli­ši njegove krike in se spusti, da mu pomaga. Na nek način bi lahko re­kli, da je naš Bog Bog, ki deli usodo svojega ljudstva, Bog, ki se spusti do dna človeškega, ki gre s človekom v smrt. In po drugi strani ostane ne­verjetno vzvišen, božansko lep, ko v svoji prošnji za odpuščanje in vise­nju na križu rešuje tudi tiste, ki ga križajo, ki ga ubijajo, ki so pritisnili trnje na njegovo glavo. In na drugi strani je figovo drevo, ki ga je vinogradnik obiskoval tri leta, iskal med njegovimi vejami sadove, pa so bile prazne. Ničesar ne rodi, zato ne more z njega pobrati sadežev. In zato gospodar reče: »Po­sekaj ga.« Kolikokrat mi, na takšen ali drugačen način, posekamo so­človeka! Ne v dobesednem, pač pa v različnih odtenkih prenesene­ga pomena: zavračanja, odsotnosti vsakega dialoga naredimo čezenj križ. Skratka, posekamo ga. Kako drugače ravnamo, kakor je ravnal vinogradnik! Kako nam ne bi ob tej podobi prišel na misel Jezus sam? Tri leta hodi med svojim ljudstvom, jih ozdravlja, rešuje hudobnih du­hov, jih celo obuja od mrtvih. In na­zadnje, kot da se ni zgodilo nič, kot da ga ni. Vedno manj ga slišijo, ra­zumejo in vedno bolj ga odklanjajo. Nobenega sadu. In vendar on prosi še za eno leto. Morda pa bodo potem sadovi. In so bili. Sadovi prve Cer­kve, Svetega Duha. To je naš Bog v odnosu do nas: sočuten in usmiljen. Kaj pa mi v odnosu do Boga? Naj­prej smo povabljeni k spreobrnje­nju. Spreobrnjenje pa ni nekaj, kar se zgodi enkrat za vselej, ampak ga je treba obnavljati, iz dneva v dan.
Spreobrniti se pomeni vsak dan znova zazreti se v Kristusa in po­pravljati svojo smer proti njemu, ki jo neprestano motijo vsemogo­či valovi, vetrovi in tokovi, ki jih doživljamo v svoji okolici in dosti­krat tudi v svojem srcu. Če nima­mo pred očmi Kristusa, če ni teh popravkov, spreobrnjenja, zgreši­mo smer, zgrešimo Kristusa. In zato je tako odločilna Jezusova be­seda: »Spreobrnite se.«
Kje smo mi v tem povabilu k spreo­brnjenju, v tem pogledu na Kristu­sa? V trenutku, ko ga bomo srečali,
v trenutku našega gorečega grma, ko bomo postali ranljivi, ponižni in poslušni pred svojim Bogom, takrat bomo tudi mi spoznali, kaj je naše poslanstvo, in ga bomo pogumno in ponižno tudi izpolnjevali. In to je naša pot v veliko noč skozi dneve postnega časa.
Omenil sem že, da so pred posveti­tvijo nove stolnice vanjo prenesli oltarje in nekatere slike, ki so krasi­le še staro, gotsko cerkev. Med dru­gim so tako v »tron« glavnega oltar­ja prvotno je bil to samo na steno naslikan nastavek (okvir), ki ga je Giulio Quaglio naredil leta 1704 namestili sliko sv. Miklavža, ki jo je naslikal slavni beneški umetnik Pietro Liberi. Sliko so naročili za prezbiterij stare stolnice, ki so ga na novo pozidali le dobrih trideset let prej (1674-1675).
Liberijeva slika je ostala na svojem mestu vse do leta 1822, ko so jo za­menjali s »kopijo« Matevža Langusa. Langus je naslikal kar dve po­dobi: prva, »brezkrvna kopija« se očitno ni obnesla, saj jo je že leta 1845 tedanji župnik Zorn podaril uršulinkam, Langusu pa naročil novo, drugače komponirano podo­bo. Ta prikazuje sv. Miklavža v ne­beški slavi, klečečega na oblaku, pod njim pa je naslikan prizor, kako se mornarji rešijo iz potapljajoče se ladje. Miklavž je obdan s puti (angel­ci), ki mu držijo mitro, pastirsko pa­lico in knjigo z zlatimi jabolki. Sto let za tem so sliko ponovno za­menjali. Leta 1944 so namreč v glav­ni oltar vstavili podobo, ki jo je na­
slikal Riko Debenjak. Slikar se je poskušal v baročnem stilu približa­ti Quagliu. Tudi tu je sveti Miklavž prikazan v nebeški slavi in z atribu­ti (mitra, pastoral sta nad njim, le ja­bolka, ki ležijo na knjigi, ki jo drži v levici, niso zlata). Zelo razgibana in barvno zanimiva slika pa skrb­nikom cerkve ni bila všeč, ker naj bi se »izkazala za manj učinkovito v umetniškem, estetskem in religi­oznem pogledu«, zato so na njeno mesto leta 1950 zopet postavili bolj »pravoverno« Langusovo.
  Ponedeljek, 1. 4.: sv. Tomaž Tolentinski, misijonar, mučenec
  Torek, 2. 4.: sv. Frančišek Paolski, puščavnik
  Četrtek, 4. 4.: sv. Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj
  Petek, 5. 4.: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik, prvi petek
  Sobota, 6. 4.: sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec
  Nedelja, 7. 4.: 5. postna, tiha ne­delja
  V sredo, 3. 4., bo po večerni sve­ti maši kratka molitev v čast svete­mu Jožefu.
  V četrtek, 4. 4., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
  V petek, 5. 4., bo molitev križevega pota kot običajno ob 8.30 in po večerni sveti maši (pripravijo ga čla­ni ŽPS), ob 15.00 pa bo ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
  V soboto, 6. 4., bo ob 8.30 moli­tev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.
  V soboto, 6. 4., bo v Stični srečanje za bralce. Začetek bo ob 9.00. Bralce prosim, da se tega srečanja udeležijo!
  V ponedeljek, 8. 4., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v župnišču sestanek članov ŽPS.
  V petek, 12. 4., bo ob 16.00 sveta maša in srečanje starejših in bolni­kov. Pri maši boste lahko prejeli za­krament bolniškega maziljenja, po njej pa bo prijateljsko druženje v župnišču.
  V soboto, 13. 4., bo po večerni sveti maši ob 20.00 koncert University of Bristol Chamber Choir. Vabljeni!
31.3.: škof Anton Jamnik 7.4.: škof Anton Jamnik
14.4.: škof Franc Šuštar
Lepo vabljeni!
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 Lepo vabljeni!
»Vsi potrebujemo spreobrnjenje in da naredimo korak naprej in Božja potrpe­žljivost in usmiljenje nas bosta spre­mljala pri tem. Kljub nerodovitnosti, ki včasih zaznamuje naše bivanje, je Bog potrpežljiv in nam ponuja možnost za spremembo in da bi napredovali na poti dobrega... Med postnim časom nas Go­spod vabi k spreobrnjenju. Vsak od nas se mora po tem klicu čutiti nagovorjene­ga, da kaj popravi v svojem življenju, v svojem načinu razmišljanja, delovanja ter v tem, v kakšnih odnosih je z bližnjim. Obenem pa moramo posnemati potrpe­žljivost Boga, ki zaupa v sposobnost vseh, da lahko »ponovno vstanejo«in nadalju­jejo pot. Bog je Oče in ne ugasne slabotne­ga plamena, temveč spremlja in skrbi za tistega, ki je slaboten, da bi se okrepil in prinesel svoj prispevek ljubezni skupno­sti.«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.