»Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev.« S
to ugotovitvijo začenja apostol Pavel svojo razlago o spravi. S Kristusovo
smrtjo smo vsi umrli, a je njegova smrt vsem, ki so z njim umrli, prinesla
novo življenje. Kristjan je nov človek, saj je »staro minilo, nastalo je
novo«. Stari svet greha in nepokorščine je prešel, nastopil pa je čas sprave,
čas Božje milosti in izpolnitve njegovih obljub. Vse je Božji dar, »ki nas je
po Kristusu spravil s seboj«. Ni torej človek tisti, ki bi si lahko s svojimi
molitvami ali daritvami zadobil spravo, pač pa Bog sam tudi tu prevzema pobudo
in prvi odpušča, mi pa mu moramo pri tem slediti in ga posnemati. Kajti s tem,
ko nam je v Jezusu Kristusu dokončno odpustil, nas opravičil in spravil s
seboj, je apostolom (Cerkvi in nam vsem) naložil to »službo« in »besedo sprave«.
Apostoli so zadolženi, da omogočajo Božje odrešilno delovanje v svetu, zato
pravi: »V Kristusovem imenu smo torej poslani.« Cerkev, torej mi vsi, pa to
njihovo delo v svetu nadaljujemo. Kajti po Kristusu Bog ni samo nas, temveč
tudi »ves svet spravil s seboj«, to se pravi, vse človeštvo. Samo čudimo se,
kako spodbujajoče Pavel nagovarja, ko pravi, da Bog »ljudem ni zaračunal
njihovih prestopkov«. Nikakor ne želi podcenjevati greha, le poudariti želi
moč, ki jo ima nad njim Kristusovo odrešenjsko delo, saj je pri tem prišlo do
čudovite zamenjave: »Iz njega, ki ni poznal greha, je za nas naredil greh«.
Človeški greh je postal greh tistega, ki je bil brez njega, da bi njegova
pravičnost postala pravičnost tistih, ki so bili brez nje. A ker je sprava
posameznika krhka stvar, nas prosi in opozarja: »Spravite se z Bogom.«
Roman
Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz nadškofovega
postnega govora na tretjo postno nedeljo:
Kje smo? Smo, ko se postni čas približuje
svoji polovici, bliže veliki noči ali bliže njegovemu začetku? Bliže veliki
noči zaradi tega, ker se naše srce odpira za Božjo besedo, ali pa morda
čutimo, da se vračamo na začetek, ker doživljamo kratki dah svojih dobrih
sklepov in vidimo, da smo pravzaprav spet tam, kjer smo bili. Na začetku. Zato
se mi zdi dragoceno, da danes zelo pozorno prisluhnemo Božji besedi. V njej na
začetku in na koncu srečamo dve rastlini: grm, ki je gorel, a ni zgorel, in
smokvino drevo, ki ni dajalo sadu. V Peti Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog
tisti, ki prebiva v gorečem grmu in zato govori iz gorečega grma. Pravi
takole: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, slišal, kako vpije ... zato
sem stopil dol, da ga rešim.« Sočutni Bog. Ne Bog, ki bi imel oči obrnjene
nekam proč od človeka, ampak ki gleda svoje ljudstvo, ki sliši njegove krike
in se spusti, da mu pomaga. Na nek način bi lahko rekli, da je naš Bog Bog, ki
deli usodo svojega ljudstva, Bog, ki se spusti do dna človeškega, ki gre s
človekom v smrt. In po drugi strani ostane neverjetno vzvišen, božansko lep,
ko v svoji prošnji za odpuščanje in visenju na križu rešuje tudi tiste, ki ga
križajo, ki ga ubijajo, ki so pritisnili trnje na njegovo glavo. In na drugi
strani je figovo drevo, ki ga je vinogradnik obiskoval tri leta, iskal med
njegovimi vejami sadove, pa so bile prazne. Ničesar ne rodi, zato ne more z
njega pobrati sadežev. In zato gospodar reče: »Posekaj ga.« Kolikokrat mi, na
takšen ali drugačen način, posekamo sočloveka! Ne v dobesednem, pač pa v
različnih odtenkih prenesenega pomena: zavračanja, odsotnosti vsakega dialoga naredimo
čezenj križ. Skratka, posekamo ga. Kako drugače ravnamo, kakor je ravnal
vinogradnik! Kako nam ne bi ob tej podobi prišel na misel Jezus sam? Tri leta
hodi med svojim ljudstvom, jih ozdravlja, rešuje hudobnih duhov, jih celo
obuja od mrtvih. In nazadnje, kot da se ni zgodilo nič, kot da ga ni. Vedno
manj ga slišijo, razumejo in vedno bolj ga odklanjajo. Nobenega sadu. In vendar
on prosi še za eno leto. Morda pa bodo potem sadovi. In so bili. Sadovi prve
Cerkve, Svetega Duha. To je naš Bog v odnosu do nas: sočuten in usmiljen. Kaj
pa mi v odnosu do Boga? Najprej smo povabljeni k spreobrnjenju. Spreobrnjenje
pa ni nekaj, kar se zgodi enkrat za vselej, ampak ga je treba obnavljati, iz
dneva v dan.
Spreobrniti se pomeni vsak dan znova zazreti
se v Kristusa in popravljati svojo smer proti njemu, ki jo neprestano motijo
vsemogoči valovi, vetrovi in tokovi, ki jih doživljamo v svoji okolici in
dostikrat tudi v svojem srcu. Če nimamo pred očmi Kristusa, če ni teh
popravkov, spreobrnjenja, zgrešimo smer, zgrešimo Kristusa. In zato je tako
odločilna Jezusova beseda: »Spreobrnite se.«
Kje smo mi v tem povabilu k spreobrnjenju, v
tem pogledu na Kristusa? V trenutku, ko ga bomo srečali,
v trenutku našega gorečega grma, ko bomo
postali ranljivi, ponižni in poslušni pred svojim Bogom, takrat bomo tudi mi
spoznali, kaj je naše poslanstvo, in ga bomo pogumno in ponižno tudi izpolnjevali.
In to je naša pot v veliko noč skozi dneve postnega časa.
Omenil sem že, da so pred posvetitvijo nove
stolnice vanjo prenesli oltarje in nekatere slike, ki so krasile še staro,
gotsko cerkev. Med drugim so tako v »tron« glavnega oltarja prvotno je bil to
samo na steno naslikan nastavek (okvir), ki ga je Giulio Quaglio naredil leta
1704 namestili sliko sv. Miklavža, ki jo je naslikal slavni beneški umetnik
Pietro Liberi. Sliko so naročili za prezbiterij stare stolnice, ki so ga na
novo pozidali le dobrih trideset let prej (1674-1675).
Liberijeva slika je ostala na svojem mestu vse
do leta 1822, ko so jo zamenjali s »kopijo« Matevža Langusa. Langus je
naslikal kar dve podobi: prva, »brezkrvna kopija« se očitno ni obnesla, saj jo
je že leta 1845 tedanji župnik Zorn podaril uršulinkam, Langusu pa naročil
novo, drugače komponirano podobo. Ta prikazuje sv. Miklavža v nebeški slavi,
klečečega na oblaku, pod njim pa je naslikan prizor, kako se mornarji rešijo iz
potapljajoče se ladje. Miklavž je obdan s puti (angelci), ki mu držijo mitro,
pastirsko palico in knjigo z zlatimi jabolki. Sto let za tem so sliko ponovno
zamenjali. Leta 1944 so namreč v glavni oltar vstavili podobo, ki jo je na
slikal Riko Debenjak. Slikar se je poskušal v
baročnem stilu približati Quagliu. Tudi tu je sveti Miklavž prikazan v nebeški
slavi in z atributi (mitra, pastoral sta nad njim, le jabolka, ki ležijo na
knjigi, ki jo drži v levici, niso zlata). Zelo razgibana in barvno zanimiva
slika pa skrbnikom cerkve ni bila všeč, ker naj bi se »izkazala za manj
učinkovito v umetniškem, estetskem in religioznem pogledu«, zato so na njeno
mesto leta 1950 zopet postavili bolj »pravoverno« Langusovo.
• Ponedeljek, 1. 4.: sv. Tomaž Tolentinski,
misijonar, mučenec
• Torek, 2. 4.: sv. Frančišek Paolski, puščavnik
• Četrtek, 4. 4.: sv. Izidor Seviljski, škof,
cerkveni učitelj
• Petek, 5. 4.: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik,
prvi petek
• Sobota, 6. 4.: sv. Irenej iz Srema, škof,
mučenec
• Nedelja, 7. 4.: 5. postna, tiha nedelja
• V sredo, 3. 4., bo po večerni sveti maši
kratka molitev v čast svetemu Jožefu.
• V četrtek, 4. 4., bo po večerni sveti maši
molitev pred Najsvetejšim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
• V petek, 5. 4., bo molitev križevega pota kot
običajno ob 8.30 in po večerni sveti maši (pripravijo ga člani ŽPS), ob 15.00
pa bo ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
• V soboto, 6. 4., bo ob 8.30 molitev pred
Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.
• V soboto, 6. 4., bo v Stični srečanje za
bralce. Začetek bo ob 9.00. Bralce prosim, da se tega srečanja udeležijo!
• V ponedeljek, 8. 4., bo po večerni sveti maši
ob 19.15 v župnišču sestanek članov ŽPS.
• V petek, 12. 4., bo ob 16.00 sveta maša in
srečanje starejših in bolnikov. Pri maši boste lahko prejeli zakrament
bolniškega maziljenja, po njej pa bo prijateljsko druženje v župnišču.
• V soboto, 13. 4., bo po večerni sveti maši ob
20.00 koncert University of Bristol Chamber Choir. Vabljeni!
31.3.: škof Anton Jamnik 7.4.: škof Anton Jamnik
14.4.: škof Franc Šuštar
Lepo vabljeni!
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni
sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 Lepo vabljeni!
»Vsi potrebujemo spreobrnjenje in da naredimo
korak naprej in Božja potrpežljivost in usmiljenje nas bosta spremljala pri
tem. Kljub nerodovitnosti, ki včasih zaznamuje naše bivanje, je Bog potrpežljiv
in nam ponuja možnost za spremembo in da bi napredovali na poti dobrega... Med
postnim časom nas Gospod vabi k spreobrnjenju. Vsak od nas se mora po tem
klicu čutiti nagovorjenega, da kaj popravi v svojem življenju, v svojem načinu
razmišljanja, delovanja ter v tem, v kakšnih odnosih je z bližnjim. Obenem pa
moramo posnemati potrpežljivost Boga, ki zaupa v sposobnost vseh, da lahko
»ponovno vstanejo«in nadaljujejo pot. Bog je Oče in ne ugasne slabotnega
plamena, temveč spremlja in skrbi za tistega, ki je slaboten, da bi se okrepil
in prinesel svoj prispevek ljubezni skupnosti.«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar