TEDEN BOŽJE BESEDE 1.10.2023 - 8.10.2023

26. NEDELJA MED LETOM Rožnovenska

Rešuje nas Božje usmiljenje, ne naša pravičnost, njegova roka, ki se iz neskončnosti svetosti sklanja k nam. Skušnjava, da se bomo počutili Bogu blizu, če bomo sami sebe naredili moralno neoporečne, je kar pogosta. Je potem prizadevanje za moralnost življenja odveč? Bog varuj! S tem bi izpustili Božjo roko, ki jo steguje k nam. Čeprav je to naše delo v primerjavi z Božjim kakor nič, je vendar dragoceno v Božjih očeh.

Sveti Avguštin razvija misel: Ko se z vso močjo volje in ljubezni trudimo za všečnost Bogu, je to primerljivo z Božjim delom v nas, pa čeprav v samo eni lastnosti: »z vso močjo«. Bog nas namreč ljubi kot svoje stvarjenje, prav kot svoje otroke, z vso močjo svojega bitja. Že to, da smo, nam je podarjeno kot prvi dar od Boga po starših in širini njihove ljubezni.

Vse lastnosti in sposobnosti prav tako. Pa tudi vse znanje, prejeli smo ga od drugih ali ga odkrivamo s pametjo, ki je naša naravna podobnost z Bogom. Od njega je tudi, da nas pritegnejo vrednote vere, njegova je tudi moč in veselje, da jih udejanjamo. Čisto vse je milost, dar. »In kaj je potem na tem škratu sploh originalnega?« se je vprašal Goethe.

Predvsem naša odprtost in sprejemljivost, sodelovanje s temi milostmi. In hvaležnost. In to ni majhna stvar. Iz tega dobi moje življenje svojo vrednost, da se lahko veselim miru svoje duše. Saj mi še tako veliko stvari ne uspeva, a temeljna usmeritev duha na to pa moram paziti mora ostati naravnana k Bogu, k duhu življenja, kot se nam je razodel v Jezusu, našem Gospodu.

 Tu imam potem osnovo, da prihajam pred Boga tudi v grehih in smem upati na njegovo usmiljenje. Rožni venec. Ne vem, zakaj samo v žalostnem delu pravimo: »Ki je za nas ...« Pa je šel Jezus skozi vse te skrivnosti zaradi nas in hodi zdaj z nami v veselju mladosti, v naporih zrele dobe in skozi trpljenje, da bi bili z njim tudi v vstajenju. Eno samo sklanjanje Boga k človeku..

 Anton Slabe

200. obletnica nove maše Friderika Barage

V stolnici je med mnogimi dragotinami kar nekoliko neopazno (zlasti, kadar ga zakriva zaslon s pesmimi) spominsko obeležje Božjega služabnika Friderika Barage. Postavili so ga 23. septembra 1979 v spomin na njegovo novo mašo, ko so v stolnici slovesno obhajali Baragov dan.

Napis na bronasti plošči nam pove: »Tu pri oltarju sv. Rešnjega Telesa je dne 22. 9. 1823 zgodaj zjutraj imel novo mašo Božji služabnik Friderik Baraga, misijonar in škof med Indijanci v Ameriki.« Ob plošči je del lesene zavite popotne palice, ki jo je Baraga uporabljal na svojih poteh. Poleg raznih Baragovih biografov je ta dogodek na svoj umetniški način opisal tudi pisatelj Alojz Rebula v svojem romanu Duh velikih jezer.

Ker torej letos mineva 200 let od tega dogodka, poglejmo, kako ga opiše: »Nova maša je ostala v Sloveniji tudi v samo socialistično epoho dogodek: slavoloki, večdnevno praznovanje, brueghlovske gostije, na katerih padajo celo teleta.

Zato je v tišini Baragove nove maše nekaj elegičnega. Imel jo je dan po posvečenju, v isti vlažno otožni stolnici, pri njenem drugem oltarju sv. Rešnjega telesa, v katakombski uri, ob pol petih zjutraj. Nova maša brez orgel in brez kadila, skrčena v gol kalvarijski misterij, v poltemi prazne stolnice, v tišini na meji noči.

In namesto rodnega Trebnjega v slavnostnih mlajih je bilo ob njem le šest ljudi: sestri Amalija in Antonija, stric Ignacij s hčerama in profesor Dolinar. Anice ni bilo. Ker bi bila morala gledati na celebranta skozi solze? Ta melanholična nova maša ni bila proslavljena niti s čajanko. Čez kakšno uro se je šesterica zbrala na hodniku pred Baragovo sobo v semenišču, on ji je podelil novomašniški blagoslov in dal poljubiti zlat križec, in to je bilo vse.

Človek bi si v tem primeru želel manj asketske vezanosti, več odprtosti, več prisrčnosti. Je bilo to ravnanje izraz samotarske nature? Ali je tistemu srečnemu jutru pripevala od daleč, kakor se rado dogaja, pretekla tragika, ob odsotnosti obeh staršev? Ali pa mu je bila notranjost vsa v slavolokih in pogrinjkih, tako da bi mu bil vsak zunanji pridatek v breme?«

(Alojz Rebula, Duh velikih jezer, MD, Celje 1997,30-31).

DOGODKI PRED NAMI

• V torek, 10. 10., bo v stolnici ob 18.30 sveta maša ob začetku akademskega leta. Študentje lepo vabljeni

STOLNICA NAŠ DOM Kapela svete Marije Magdalene oltar

Oltar sv. Marije Magdalene je dvojnik Barbarinega, saj se z njim po obliki in materialu v celoti ujema. Iz črnega marmorja ga je izklesal in z raznobarvnimi inkrustacijami (»intarzijami« iz raznobarvnih kosov marmorja) olepšal Luka Mislej leta 1719, kakor nam pove napis s kronogramom (poudarjene črke, ki tvorijo letnico), vklesan na oltarni predeli: »Sveta Magdalena je srečna, ker toči solze« (S. Magdalena felix quia flebilis).

Tudi ta nastavek je bil prvotno brez kiparskega okrasja, leta 1883 pa so na lesena in marmorirana podstavka, ki ju je ob straneh dostavil Ozbič iz Kamnika, namestili belo pobarvana kipa sv. Avguština in sv. Martina, izdelek rezbarske šole v Grodnu.

Temačna, vendar barvno izredno ubrana osrednja slika kaže sv. Marijo Magdaleno kot spokornico in hkrati mistično zamaknjenko. Sedi pred pečino, okoli nje pa leže razprte svete knjige. Z levico oklepa razpelo, z desnico si podpira glavo, po licih ji polze solze, usta ima rahlo odprta, pogled dviga k nebu, kjer poletavajo angelci.

Na ramena ji padajo pretanjeno naslikani razpuščeni zlati kodri. Odeta je v vijolično obleko z globokim belo obrobljenim izrezom ter zavita v rjav plašč iz grobega sukna, ki se ji v globokih gubah ovija okoli nog, na katerih nosi jermenasto obuvalo.

Zraven nje stoji angelski mladenič, ki drži mrtvaško lobanjo in trnjevo krono, simbola minljivosti in trpljenja ter hkrati globoke meditacije. Njegovo zelenkasto oblačilo kontrastira z intenzivno rdečim plaščem, ki mu vihra za hrbtom.

Osredotočen je na svetnico, ta pa je videti povsem zazrta v nebeške skrivnosti. Umetnik se je zgledoval pri Guidu Reniju (znanem italijanskem baročnem slikarju iz Bologne), dodal pa asistirajočega angela, ki predstavlja pomemben likovni in vsebinski element ljubljanske kompozicije. Sliko je signiral z napisom na platnicah knjige, ki zaprta leži ob svetničinih nogah.

Podpis JM Lichtenreiter razkriva, da je slika nastala v delavnici goriškega slikarja Janeza Mihaela Lichtenreita, akademski slog pa, da ne gre za njegovo osebno delo, temveč za izdelek. 

OKTOBER  ROŽNOVENSKI MESEC

Skupna molitev rožnega venca bo vsak delavnik:  ob 8.30 pred izpostavljenim Najsvetejšim ter  ob 18.00.

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan 8.30 in 18.00: rožni venec

Nedelja 15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

Prvi četrtek po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

Prvi petek 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim 15.00: ura Božjega usmiljenja

Prva sobota 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim 

MISEL TEDNA

»Zdrava Marija, govorijo ustnice in šepeta srce, nauči me, moja Mati, spoznavati in ljubiti Jezusa, kakor si ga ti spoznala in ljubila.« (Blažena Marija Berenice Duque Hencker)

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 24. 9. 2023 - 1. 10. 2023

25. NEDELJA MED LETOM  Slomškova

Trditev ali celo resnična zavest, da so moje misli enake Božjim, je res predrzna, odsev revnega spoznanja Boga. Boga vedno lahko le iščemo, ga odkrivamo tja v neskončnost večnosti  se čudimo in ga občudujemo.

 Bog je Oče in vzgojitelj našega duha in srca. Pozna naše zmožnosti in njih meje, spoznanje in njegovo nepopolnost, čase moči in slabosti in vse to upošteva v svoji presoji. Mi še sebe le počasi spoznavamo, razumevanje življenja se nam le počasi bistri in naša volja in tudi čustva se zelo počasi krepijo.

Kaj v priliki pomenijo ti, ki postajajo na trgu? Morda jih lahko primerjamo z ljudmi, ki ne vedo, za kaj naj se trudijo, za kakšno poslanstvo jim je Bog dal talente, zato tudi nimajo za delo in napore ne motiva ne volje. Pa ima čisto vsak v sebi bogastvo, ki naj bi ga razvil in porabil zase in za skupnost. Navadno mora priti nekdo, ki vidi sposobnosti ljudi in potrebe človeštva, da povabi v svoj vinograd  v delo za občestvo družino, narod, Cerkev.

Ko se razodene, kaj jim je bilo dano, bo njihovo življenje dobilo vrednost, smisel in prineslo veselje. Kako po človeško vse presojamo, kaže zaplet ob koncu dneva, ko ne ločimo med legalno pravičnostjo in dobrotnim usmiljenjem.

Blaženi Anton Martin. V mladosti so mu drugi zelo širokogrudno kazali, kaj mora delati. To lahko napravi človeka trmastega, lahko ga zapre v okvir majhnega sveta, vendar ga lahko tudi nagiba in spodbuja, da se trudi, si pridobi znanje in spretnost  in veliko srce, pa bo bogatil množice ljudi. Župnik ga je opazil in mu pokazal to pot.

To je v resnici teženje v rodovitnost Božjega kraljestva. Da vinograd svojega življenja skrbno obdelamo, je le eden prvih pogojev, da bo do tega prišlo, ni pa edini. Poleg tega je potrebno še marsikaj, za kar pa lahko le prosimo. Ko smo naredili, kar smo mogli, naj bo v poklicu, vzgoji, odnosih, lahko le molimo za Božji blagoslov svojega dela in za edinost, pa bo vse to ostajalo v Bogu in v Cerkvi. 

Anton Slabe

STALIŠČE KATOLIŠKE CERKVE DO PREDVIDENIH SPREMEMB ZAKONA O VERSKI SVOBODI

Gotovo ste zasledili že nekaj časa načrtovano spremembo Zakona o verski svobodi, s čimer naj bi bil ukinjen status splošno koristne organizacije verskih skupnosti ter znižan delež državnega nadomestila za plačilo prispevkov verskih uslužbencev.

Člani parlamentarnega odbora za kulturo so na 6. seji 7. septembra 2023 sklenili, da načrtovane spremembe podprejo. Po besedah tiskovnega predstavnika SŠK obe spremembi  tako sprememba statusa organizacije kot nižanje prispevkov  zvenita kot posmeh vsem našim dosedanjim iskrenim prizadevanjem za skupno dobro vseh prebivalcev naše domovine.

Po domače povedano, po mnenju »naših« trenutnih političnih »predstavnikov«, ne Cerkev z vsemi svojimi organizacijami in ne duhovniki, redovniki, redovnice in verniki za naš narod in ljudi ne naredimo nič dobrega in koristnega. Naši škofje so zato izdali posebno izjavo, ki se (v skrajšani obliki) glasi: »Slovenski škofje želimo še enkrat poudariti, da se s predlaganimi spremembami zakona ne strinjamo [...]

Od napovedi sprememb Zakona o verski svobodi smo ves čas opozarjali na nujnost dialoga, ki ga predvideva tudi mednarodni sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem. Še vedno ne vemo, kaj so razlogi za trenutne predloge sprememb. Napovedane spremembe niso bile dogovorjene tudi z nobeno drugo versko skupnostjo.

Vse odločitve so bile enostranske in odločene že vnaprej. Verskih delavcev iz Katoliške cerkve, ki koristijo pomoč države, je trenutno 707. Zneski, ki jih država nameni za njihovo socialno zavarovanje, pa se zdijo v primerjavi z ostalimi samozaposlenimi v kulturi, ki jih prav tako pokriva država, teh je, denimo, preko 3200, majhni. Delo verskih delavcev na področju skrbi za kulturo, izobraževanje in duhovne pomoči je prostovoljno, hkrati pa za našo družbo neprecenljivo.

Še posebej nerazumno je, da se spremembe zakona, kjer se Cerkvi odreka status splošno koristne organizacije, sprejemajo v času, ko je Cerkev prizadetim v vodnih ujmah in naravnih nesrečah prek Karitas in drugih struktur in posameznikov nudila veliko materialno in duhovno pomoč.

Pričakujemo pravično vrednotenje našega dela in enakovredno obravnavo z ostalimi subjekti v družbi. Napovedane spremembe Zakona o verski svobodi nimajo stvarne podlage. Na to je opozorila tudi pravna stroka.

Poslabšujejo dosežene standarde verske svobode. So negativno znamenje tako verskim delavcem kot tudi vernikom v naši domovini, ne nazadnje pa vsem ljudem, tudi nevernim, ki cenijo in spoštujejo plemenite človeške, narodne in kulturne vrednote, ki jih v Katoliški cerkvi poudarjamo in širimo.

Od vlade Republike Slovenije zato pričakujemo, da predlog sprememb zakona o verski svobodi umakne z dnevnega reda in ga zavrne.«

Celotno besedilo je na: https://katoliskacerkev.si/izjavaslovenskihskofovobspremembahzakonaoverskisvobodi

STOLNICA NAŠ DOM 

Kapela svete Barbare - oltar

Marmorni oltar je delo ljubljanskega kamnoseka Luke Misleja iz leta 1717. Gre za tip črnega, z oblogo iz barvitega marmorja okrašenega oltarnega nastavka in prav takšnega podstavka. 

Na podiju stoji menza s tremi pisanimi kartušami, za njo se stopničasto v ozadje zamika oltarni podstavek, predela nad njim, zaključena z volutama, pa se s stebrnima podstavkoma pomika naprej v prostor. Nišo v centralnem delu obdaja intarziran okvir, obstopajo pa črni stebri, po dva na vsaki strani. Segmentni lok ogredja se nad nišo prekine, zato se osrednji del oltarja prek ozkega ločnega okvirja brez vidnejših ovir prelije v atiko (zaključek na vrhu oltarja).

Njeno osrednje polje zavzema trilistni okvir s sliko, prekriva pa jo pri vrhu trikotno sklenjeno in ob straneh usločeno ogredje. Nastavek je bil prvotno brez kiparskega okrasja, leta 1883 pa so ob straneh namestili kipa sv. Lucije z mučeniškim vencem in očmi na knjigi ter sv. Neže z jagnjetom v naročju, oba v barvi belega marmorja.

Izdelali so ju v rezbarski šoli v Grodnu (Gardena, Grodnertal), podstavka zanju pa je iz lesa, ki z barvo imitira črn in pisan kamen, napravil Matija Ozbič iz Kamnika. Barbarina mučeniška smrt je kot motiv oltarne slike v kapeli vsebinsko posebej izpostavljena. Ko je sodnik ukazal, naj mladenko pokončajo z mečem, je obsodbo izvršil oče, gnan od silnega besa.

Odpeljal jo je vrh gore (na sliki ponazorjene z znižanim ozadjem, iz katerega se prizorišču bližata dve osebi) in jo tam obglavil. Njegovo krutost simbolizirata rdeč turban in plašč, ki mu vihra za hrbtom. Pravkar surovo zamahuje z mečem, hči, tudi likovno pravo nasprotje njegovega lika, pa mirno, vdano in vedro sprejema udarec, ko upira pogled v angela, ki ji iz nebes prinaša krono zmage.

Slika s klasicističnim nadihom v svetlih barvah je delo Giulia Quaglia, nastala je verjetno med letoma 1721 in 1723. Slika v atiki je poznejša in kaže mučenca v belem oblačilu s palmovo vejico v rokah. Leta 1849 je Langus za menzo oltarja naslikal sv. Joahima in sv. Ano z Marijo (sliki je uokviril Matija Tomc), danes pa stoji na njej podoba sv. Ane, delo dunajskega slikarja Josefa Planka iz leta 1870, ki je bila prvotno namenjena za oltar sv. Janeza Nepomuka.

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 27. 9., bo v stolnici koncert Glasba za mir. Prisluhnili boste lahko vrhunskim instrumentalistom, sopranistki Martini Robenšak in tenoristu Klemenu Torkarju. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 24.9.: 25. nedelja med letom, Slomškova nedelja

• Ponedeljek, 25.9.: sv. Sergij Radoneški, menih

• Torek, 26.9.: sv. Kozma in Damijan, mučenca

• Sreda, 27.9.: sv. Vincencij Pavelski, ustanovitelj lazaristov

• Četrtek, 28.9.: sv. Venčeslav, mučenec

• Petek, 29.9.: sv. Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli

• Sobota, 30.9.: sv. Hieronim, cerkveni učitelj

• Nedelja, 1.10.: 26. nedelja med letom, rožnovenska

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 OKTOBER  ROŽNOVENSKI MESEC

Skupna molitev rožnega venca bo vsak delavnik:  ob 8.30 pred izpostavljenim Najsvetejšim ter  ob 18.00.

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan 8.30 in 18.00: rožni venec

Nedelja 15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

Prvi četrtek po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

Prvi petek 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim 15.00: ura Božjega usmiljenja

Prva sobota 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

MISEL TEDNA

»Ko želi naš Gospod uporabiti dušo za svojo slavo, jo najprej spravi skozi preizkušnjo nasprotovanj, ponižanja in trpljenja; brez tega človek ne more biti koristno orodje.« (sveta Marija Terezija Couderc)

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 17. 9. 202324. 9. 2023

24. NEDELJA MED LETOM

»Srd in jeza sta ostudna.« Človeka nihče ne more žaliti in mu delati krivice, pa ostati brez kazni. Vsak, čisto vsak ima svoje dostojanstvo, je človek. Sirah je imel ogromno spoznanj iz srečanj z ljudmi, pa veliko Božjega duha. Njegova misel tu skoraj popolnoma soglaša z Jezusovo v evangeliju, a sta med njima časovno vsaj dve stoletji. Kar nemogoče je, da ne bi nikoli doživeli in občutili krivice. Ne mislim na tisto, ki nastaja zaradi socialnih razlik, s temi se človek celo sprijazni, pač pa tako, ki zadene srce, še posebej če pride od nekoga, ki nam je blizu.

Včasih je dovolj ena nepremišljena beseda, nepreverjena sodba ali pa namerna žalitev. Naenkrat prebudi celo vrsto čustev: od prizadetosti, užaljeno sti, razočaranja, občutka sramote, pa tja do jeze, prezira, obsojanja, lahko prav do sovraštva. Če pustimo, da se v nas zarastejo, jih nekateri niti v dolgih letih ne znajo izpuliti iz duše. Prizadetost je pač treba pokazati, jo izpovedati. Odpuščanje ni preprosto, je ena najtežjih odločitev, je pa potrebno obema: temu, ki je prizadel, da se more vrniti v odnos, in onemu, ki ga je krivica prizadela, da obnovi v sebi mir. Razodeva duhovno moč in zmago pozitivnega. Vemo, da brez ke sanja ni odpuščanja.

A to se ne nanaša toliko na nas, na naše odpuščanje, ampak na Božje. Tudi če se oni drugi ne kesa, je najbolje izročiti zadevo Bogu. Če je odpuščanje resnično, je brez maščevalnih misli. Vsako maščevanje poniža človeka na duhovno raven onega, ki je krivico storil, in nas vrača daleč nazaj v staro zavezo, tja v Hamurabijevo pojmovanje: da je zlo treba povrniti z zlom.

Skoraj neskončno daleč od odrešenja. Nam bo pomagala misel na svetniške kandidate in na njihovo presojanje življenja skozi Božji pogled? Bog daj, potem smo jih prav razumeli, da so premišljeno molili očenaš: »Odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo.« Celo veselimo se odpuščanja, a nedvomno se ga Bog še bolj. 

Anton Slabe

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Preteklo soboto, 9. septembra, je bil na Brezjah vsakoletni molitveni dan za duhovne poklice pod geslom »Poklicani, da bi živeli«. Molitveni dan je predvsem spodbuda za nas vse, da se ne bi utrudili v svojih molitvah in prošnjah za mlade, ki v sebi čutijo Gospodov klic.

Tudi v stolnici se vsako prvo soboto v mesecu ob 8.30 zbiramo k molitvi in sveti maši v ta namen.

Nekaj misli iz nadškofove pridige na Brezjah: Povabim vas, da bi v srce sprejeli temeljno misel današnjega molitvenega dneva: »Poklicani, da bi živeli.« Poklicani, da bi živeli. Ne poklicani, da bi životarili. Ne poklicani, da bi se odpovedali vsem svojim sanjam in prihodnosti. Ne poklicani, da bi zatajili samega sebe in se položili na žrtvenik nekoga drugega.

Pretrese me, ker duhovni poklic, ne glede na to, ali gre za duhovništvo ali redovništvo, tolikokrat prikazujemo zgolj kot odpoved. Skoraj bi človek rekel, da vedno govorimo o tem, da poklicani za razliko od Izaka, ki ga je Abraham položil na oltar po Božjem ukazu, sam leže na dračje, da bi se odpovedal vsemu, svojim domačim, svojim prijateljem, morebitni družini. Kako ne bi ob takih predstavah zmrazilo tako poklicanega kot tudi njegovih najbližjih, da začnejo iskati izgovore, da te daritve ne bi bilo.

Ne! Nismo poklicani, da bi ležali na oltarju in čakali na smrt. Nismo poklicani v smrt. Poklicani smo, da bi živeli. Jezus je namreč zelo jasno in razločno pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Malo prej pa v istem evangeliju iz Jezusovih ust slišimo besede: »Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje« (Jn 5,40). Morda pa gre ravno za to.

Ker Jezusov klic, njegovo povabilo, naj hodimo za njim, doživljamo kot odpoved vsemu, bežimo pred tem in iščemo izgovore, da ne bi bilo treba reči: Tukaj sem, ker si me klical. Ne. Tolikokrat se nam dogaja, da iščemo izgovore, odločitev skušamo odložiti na jutri, na konec nekega šolskega obdobja; na čas, ko bomo bolj dozoreli za sprejemanje odločitev.

Velikokrat se oprimemo vsake slamnate bilke, da bi Boga odvrnili, naj ne kliče naših sinov in naših hčera; v sebi nosimo misel, da smo jih rodili zase, da bi po njih dobili vnuke in pravnuke. Da bi po njih naša naročja ne ostala prazna, ampak bi zibali njihove otroke in nanje prenašali svoje življenjske modrosti. In ti, Mati Marija, si vse svoje življenje spremenila v odgovor na Božje povabilo in si do konca ponavljala svoj: Zgodi se mi po tvoji besedi.

Ponesi našo prošnjo pred Očeta, da se bo ozrl na našo krajevno Cerkev in nam poslal oznanjevalcev, ki bodo oznanjali iz krstne poklicanosti, in tistih, ki bodo na klic odgovorili v eni od oblik posvečenega življenja. Marija, Kraljica duhovnikov, prosi za nas

STOLNICA  NAŠ DOM

Kapela Kristusa Odrešenika  nadaljevanje

Na oltarni sliki, ki je delo Giulia Quaglia, je upodobljen vstali Zveličar s sledovi ran na rokah in nogah. Odet v rdečo obleko in temnomoder plašč, se plavajoč dviga nad modrikasto zemeljsko oblo, na katero se naslanja spremljajoči angel s križem na rami. Kristus kot »novi« Adam je s svojo žrtvijo na križu premagal smrt in satana ter s tem človeka, »starega« Adama, odrešil posledic izvirnega greha.

Umetnik je to odrešenjsko dejanje prikazal v drami, ki se odvija pod zemeljsko oblo, kjer si Smrt v
podobi okostnjaka ob Kristusovem zmagoslavju zatiska »uho« in zato izpušča iz objema padlega mladeniča, Adama, ležečega na oblačni gmoti. Tudi satan, stara kača, popušča obroč, v katerem je držal mladeniča, temu pa se iz ust izvija dim kot simbol greha, ki ga je dotlej imel v oblasti. Giulio Quaglio je v liku vstalega Zveličarja in angela, ki mu asistira, ponovil kompozicijo z oltarja sv. Dizme, tokrat v slogu baročnega klasicizma in zato manj slikovito.

Po tem sodeč je delo nastalo v času njegovega drugega bivanja v Ljubljani med letoma 1721 in 1723.

Leta 1851, ko je oltarni nastavek obnavljal Matija Tomc, je Langus dopolnil slikarski okras z manjšima slikama sv. Alojzija in sv. Katarine Sienske na predeli, slednjo pa so pozneje zamenjali s sv. Marjeto Kortonsko z nasprotnega oltarja (obe sliki sta trenutno v zakristijskem depoju in čakata na restavriranje). Leta 1862 so oltar zlatili, današnjo hladno svetlosivo umetno marmorno prevleko pa so mu nadeli v zadnji četrtini 19. stoletja. V grobnici pred oltarjem so pokopani ljubljanski škofje: Wolf (umrl l. 1859), Pogačar (1884) in Pogačnik (1980).

MISEL TEDNA

»Bog, ki se žrtvuje za človeka, in človek, ki se žrtvuje za Boga  to je skrivnost Cerkve in hkrati skrivnost ljubezni.« (sveti Sigismund Felinski)

DOGODKI PRED NAMI

• V nedeljo, 17. 9., bomo v Sodražici obhajali letošnjo nedeljo svetniških kandidatov. Letos bo v ospredju lik Božje služabnice Magdalene Gornik.

• V sredo, 27. 9., bo v stolnici koncert Glasba za mir. Prisluhnili boste lahko vrhunskim instrumentalistom, sopranistki Martini Robenšak in tenoristu Klemenu Torkarju. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 17. 9.: 24. nedelja med letom, nedelja svetniških kandidatov

• Ponedeljek,18. 9.: sv. Jožef Kupertinski, duhovnik, redovnik

• Torek, 19. 9.: sv. Januarij, škof

• Sreda, 20. 9.: sv. Andrej Kim in korejski mučenci

• Četrtek ,21. 9.: sv. Matej, evangelist, apostol

• Petek, 22. 9.: sv. Mavricij, mučenec

• Sobota, 23. 9.: sv. Pij iz Pietrelcine, redovnik, spovednik

• Nedelja, 24. 9.: 25. nedelja med letom

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

URNIK SVETIH MAŠ

Od 1. septembra dalje so svete maše po ustaljenem urniku!

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan 8.30 in 18.00: rožni venec

Nedelja 15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

Prvi četrtek po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

Prvi petek 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim 15.00: ura Božjega usmiljenja

Prva sobota 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim