Follow by Email

sobota, 26. september 2020

Teden Božje Besede 27. 9. 2020-4. 10. 2020

Otroka ni treba uvajati v ljubezen do staršev, ker jih preprosto ljubi. Po­dobno je bilo nekoč z ljubeznijo do domovine; otroci so jo ponotranjili z materinim mlekom. Slomšek je ve­del, da ga bodo razume­li, ko je zapisal: »Domo­vina je naša ljuba mati, ki nam daje mnogotere dobro­te, zato smo ji dolžni hvalo, lju­bezen in pomoč.« To je bila obenem tudi njegova državljanska vzgoja.

Komunistična revolucija pa je pred 75 leti pripadnost slovenstvu zame­njala s pripadnostjo delavskemu ra­zredu. Postali smo proletarci, Slo­venci pa samo še na tiho. Domovina delavskega razreda ni bila več Slo­venija, temveč ves delavski svet. Ni­smo se več smeli družiti na narodni osnovi, zlasti v JLA, temveč pod Marxovim geslom: Proletarci vseh dežel združite se.

Ta ideologija je danes sicer preseže­na, a se v novi preobleki trdovratno

nadaljuje. V naši državi je danes po­treben zagovor, apologija domovin­ske ljubezni. Zanjo se moramo skoraj opravičevati in kar naprej pojasnjeva­ti, da z domovinsko ljubeznijo ne mislimo nič slabega, ker nikogar ne izključujemo. Narode razdvaja nacionalizem, ki je izraz narcističnega po­veličevanja lastnega rodu ter podcenjevanje ali celo zaničevanje drugih jezikov, narodov, ver, ras in kultur.

Ljubezen do slovenstva, ki je obe­nem spoštovanje drugih narodov, je neprekosljivo upesnil France Preše­ren: »... Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet, / brate vse, / kar nas je / sinov sloveče matere.« Po­tem pa je zaklical tudi drugim naro­dom: »Žive naj vsi narodi, / ki hrepe­ne dočakat dan, / da koder sonce hodi, / prepir iz sveta bo pregnan, da rojak / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak!« Slomšek in Prešeren, rojena leta 1800, sta ljubeče, vsak na svoj na­čin, izpovedovala pripadnost domo­vini in slovenstvu. Kdo jima ne bi za­upal?    

Milan Knep

Letošnja osrednja slovesnost ob Slom­škovi nedelji bo pod zgornjim geslom potekala to nedeljo na Bizeljskem. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa sveta maša.

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga na pobudo župnika poslali na šolanje iz va­ške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spopri­jateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cer­kvi pri Vojniku. Od tod je šel v ce­lovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pa­stir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem av­strijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Ce­lje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem ime­novanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa. Najpomembnejša Slomškova za­sluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega se­deža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je za­risala narodnostna meja na severu, ki drži še danes.

Slomšek je bil velik kulturni dela­vec. Zavedal se je, da napredek ra­ste s pomočjo pisane besede, zato je tudi sam veliko pisal: od študent­skih pesmi in kratkih pripovedi do pridig, številnih člankov v Drob­tinicah in različnih časopisih ter vzgojnih knjig (npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli). Tako je že za časa njegovega življenja skupaj s ponati­si izšlo kar 50 njegovih tiskanih del. Njegovo pomembno delo na kul­turnem področju je tudi širjenje dobre in cenovno dostopne sloven­ske knjige. Leta 1845 je začel izda­jati zbornik Drobtinice, 1851 pa je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kul­turno in literarno poslanstvo. Močno si je prizadeval tudi za du­hovno in študijsko oblikovanje du­hovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij. Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovin­ski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovin­skih dogodkov je hitro in prodor­no izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Papež sv. Janez Pavel II. ga je 19. septembra 1999 v Mariboru slove­sno razglasil za blaženega.

Freska na oboku glavne ladje - podobe apostolov

Sv. Jerneju sledi sv. Jakob mlajši s kotomerom v roki.

Ime Jakob je hebrejsko, Ja'aakob'el, in pomeni »Bog je varoval«. Do­mnevajo, da je naj bi izhajal iz Naza- reta, saj ga evangeliji omenjajo tudi kot »Gospodovega brata«. Bil naj bi namreč sin Alfeja, ki je bil brat sv. Jožefa in Marije, ene tistih pobo­žnih žena, ki so hodile z Jez

usom in so vztrajale ob njem tudi pod kri­žem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot 'Jakob, Alfejev sin', nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezuso­vem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla oseb­no prikazal. Njegovi bratje so bili Jo­žef, Simon in Juda Tadej. Jezusu naj bi bil po zunanji podobi zelo podo­ben. Apostol Pavel ga prišteva med 'stebre Cerkve'. Zaradi svoje zvesto­be Mojzesovi postavi in zaradi svo­jega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi

škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apo­stolskem koncilu leta 50 v Jeruzale­mu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pa­vla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava. Najvišje merilo mu je bila Božja milost, zato se je ve­dno trudil, da je pomirjujoče posre­doval v sporih med tradicionalisti in kristjani, ki so izšli iz poganstva. Slovel je zaradi svoje pobožnosti in asketskega življenja. Pravijo, da je kleče toliko premolil, da je imel kolena ožuljena kakor kamela. Če­prav je bil zvest Mojzesovi postavi, pa ni bil ozkosrčen, zlasti ne do po­ganov, ki so vstopali v krščansko vero. Mučeniško smrt naj bi prestal okoli velike noči leta 62. Nekateri viri pravijo, da so ga kamnali, dru­gi pa, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar nato pobil s kolom.

Je zavetnik kramarjev, mlinarjev, paštetarjev, strojarjev in lekarnarjev.

Njegovi atributi so poleg kotomera (naj bi bil tesar) še suknarski kol, knjiga in sekira. Častijo ga skupaj s sv. Filipom. Pri nas jima je posveče­nih osem cerkva, godujeta pa 3. maja.

   V sredo, 30. 9., bo po večerni sve­ti maši kratka molitev v čast svete­mu Jožefu.

   V četrtek, 1. 10., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.

VSAK DAN

8.30: rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: rožni venec

NEDELJA

15.30: molitev pred izpostavljenim

Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

DELAVNIKI:

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN:

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI:

6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

  V petek, 2. 10., bo ob 8.30 moli­tev pred Najsvetejšim in posveti­tev Srcu Jezusovemu.
   

Ob 15.00 pa bo ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.

  V soboto, 3. 10., bo ob 8.30 mo­litev pred Najsvetejšim in posveti­tev Srcu Marijinemu.

GODOVI IN PRAZNIKI

  Nedelja, 27. 9.: 26. nedelja med letom - Slomškova nedelja

  Ponedeljek, 28. 9.: sv. Venčeslav (Vaclav), mučenec

  Torek, 29. 9.: Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli

  Sreda, 30. 9.: sv. Hieronim, du­hovnik, cerkveni učitelj

  Četrtek, 1. 10.: sv. Terezija Dete­ta Jezusa, devica, cerkvena učitelji­ca

  Petek, 2. 10.: angeli varuhi

  Sobota, 3. 10.: sv. Frančišek Borgia, redovnik

  Nedelja, 4. 10.: 27. nedelja med letom - rožnovenska nedelja

Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste name­nili za stroške stolnice, naše zapo­slene in prostovoljce. Bog povrni!

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 

sobota, 19. september 2020

Teden Božje Besede 20. 9. 2020-27. 9. 2020

Okoli leta 50 je sv. Pavel v dramatič­nem tonu nagovoril Filipljane: Kri­stus bo poveličan v mojem telesu bodisi z življenjem bodisi s smrtjo. Tako težke besede seveda niso bile zapisane v normal­nih okoliščinah. Prvi Pa­vlov prihod na evropsko celino je bil miren. S Samotrake, otoka pred oba­lo Trakije, je nadaljeval pot v notranjost, v antično Make­donijo, in se ustavil v njeni prestol­nici Filipih, imenovani po Filipu II., očetu Aleksandra Velikega.

Stre­ho nad glavo mu je nudila Lidija, tr­govka s škrlatom. Pavel je vsak dan prihajal v mestno sinagogo in ozna­njal Kristusa. Vendar noben dan ni imel miru pred vedeževalko, ki je z domnevno jasnovidnostjo služila denar za svoje gospodarje. Pavel se je njenega vreščanja naveličal, zato je iz nje izgnal hudega duha. To je ujezilo njene gospodarje, ki so ostali brez dohodka. Prijeli so ga in prive­dli k mestnim poglavarjem. Ti so ga pretepli in vrgli v ječo. Pavlova uso­da je visela na nitki. Ni bilo gotovo, ali se bo rešil.

Tako kot sv. Pavel tudi mi ve­like besede vere – Življenje je zame Kristus ne izre­kamo pogosto, ampak ta­krat, ko so na kocki večje stvari: zdravje, družinski spori, izguba službe, fi­nančna stiska ipd. Če smo v strahu pred izgubo česa ključ­nega, je zavest, da v duši nosimo Kri­stusa, izjemnega pomena. Kajti vse, kar se nam zgodi, mu lahko izroči­mo. A pri tem moramo ostati skro­mni, ker nihče od nas vnaprej ne ve, ali bi res ravnal kot sv. Pavel, ko je bil vržen v temnico. Pavel je v skraj­ni stiski molil in ponavljal: Življenje je zame Kristus. Hkrati pa je bil pri­pravljen na vse. A čas, da sklene svo­je življenje, takrat še ni prišel. Vrata ječe so se odprla. V podobnem ritmu teče tudi naše življenje.

Milan Knep

To nedeljo, 20. 9., bo v cerkvi Svete Tro­jice (pri uršulinkah) praznovanje nede­lje svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. Letos bo v ospredju lik Bož­jega služabnika prof. Antona Strleta, za katerega bo škofijski postopek vsak čas zaključen. Poglejmo na kratko nje­govo življenjsko pot. Rodil se je 21. januarja 1915 v vasi Orehek, župnija Sv. Vid nad Cerkni­co. Večino otroštva je preživel kot pastir, šolo pa je lahko obiskoval le občasno. Župnik Janez Pucelj, nje­gov veliki dobrotnik, mu je poma­gal, da je lahko uresničil svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je na šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki.

Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja in prejel mašniško posvečenje 29. junija 1941. Po novi maši je nadaljeval študij in leta 1944 doktoriral iz dogmatične teologije. Hkrati z doktorsko diser­tacijo je pisal knjigo Mladec Kri­stusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča.

Za­radi te knjige je bil po vojni razgla­šen za »sovražnika ljudstva«. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo že tako slabotno zdravje, njegovega duha pa so še okrepili. Najprej je bil po­leti 1945 dobra dva meseca zaprt v škofovih zavodih v Šentvidu, nato pa bil julija 1947 aretiran in po dvo­mesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapo­ra.

Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študi­ja in vestnega dela.

Vsega skupaj je v zaporu »odsedel« pet let. Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župni­jo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. Že v akademskem letu 1956/1957 je postal najprej ho­norarni, nato pa redni profesor do­gmatike na Teološki fakulteti do leta 1984. Po preselitvi v Ljubljano leta 1959 se je naselil v »puščavniški« sobi v stavbi nekdanjega Alojzijevišča in tam ostal do smrti. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam ku­hal enolončnice, večino denarja pa je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge.

Profesor Strle je tudi ogromno pi­sal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Prevedel je odloke drugega vatikanskega cer­kvenega zbora in jim dodal uvodna pojasnila.

Za knjige Leto svetnikov je napisal obsežne razlage za Jezu­sove in Marijine praznike. Vsa leta je bil tudi v dušnem pastirstvu, od marca 1966 je bil duhovni pomoč­nik v župniji Sv. Trojice pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj in pred nje­govo spovednico je bila vedno dol­ga vrsta.

Še dan pred smrtjo je po svoji navadi »hitel« k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Pla­men njegove svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

Freska na oboku glavne ladje podobe apostolov

Naslednji v vrsti apostolov, naslikanih v nišah med okni na severni strani, je sv. Jernej z nožem v eni in človeško kožo v drugi roki.

Njegovo pravo ime je bilo Natanael, kar pomeni »Božji dar«, ime Jernej pa izhaja iz imena Bartolomej, ki je izpeljanka iz hebrejske besede bar tolmai, »sin orača«. Rojen je bil v Kani v Galileji. O njegovi družini ni nič znanega, bil naj bi sin Tolomajev ali Ptolemajev. Iz izvora njegovega imena sklepajo, da je bil njegov oče orač. Nekateri učenjaki mislijo, da je bil pismouk, drugi pa, da je bil ri­bič. Natanael je bil med prvimi apo­stoli. K Jezusu ga je pripeljal njegov prijatelj Filip in ta ga je že na prvem srečanju izbral za

učenca. Po izročilu je Jernej oznanjal evan­gelij v Indiji, Mezopotamiji, Partiji, Likaoniji, Veliki Armeniji in morda tudi v Egiptu. Njegov najbolj znan čudež je bila ozdravitev hčerke ar­menskega kralja Polimija od obse­denosti od hudega duha. Na otoku Lipari je njegov srebrn kip rešil ži­vljenje številnim meščanom, da jih niso pod seboj pokopale ruševine obzidja. Ko so isti kip, ki je bil težak precej kilogramov, želeli nacisti pre­topiti, je tehtal komaj nekaj gramov.

Brat kralja Polimija, Astiag, ga je ukazal ujeti in zverinsko mučiti, na koncu pa so mu še živemu potegnili kožo s telesa, ga križali, po nekate­rih virih pa obglavili. Pokopali so ga v mestu Albani, kasneje so njegove kosti prenesli na otok Lipari pri Si­ciliji, od tu v Benevent, kasneje pa v Rim. Njegovo lobanjo hranijo danes v stolnici v Frankfurtu. Je zavetnik številnih stanov: rudar­jev, mesarjev, knjigovezov, krojačev, kmetov, vinogradnikov, pe­kov, pastirjev, sedlarjev, strojarjev, čevljarjev, rokavičarjev, štukaterjev, trgovcev z oljem, sirom in so­ljo; priporočajo se mu proti živčnim boleznim, trzanju in kožnim bole­znim.

Upodabljajo ga večinoma s kratki­mi, temnimi in skodranimi lasmi in kratko pristriženo brado, oble­čenega v bel plašč, obut je v sanda­le ali pa je bos. V desnici drži nož, s kakršnim so ga odrli, pogosto drži čez roko svojo odrto kožo ali pa ima v rokah odsekano glavo. Jernejevo je bil včasih velik kmeč­ki praznik. Takrat so se plačevale obresti in računi, kmetje pa so se zahvaljevali za pospravljeno žetev.

Na Koroškem so na ta dan nabira­li zdravilna zelišča, ki naj bi imela takrat posebno moč. Pri nas mu je posvečenih 12 žup­nijskih in 17 podružničnih cerkva, po njem pa nosijo ime tudi nekate­ri kraji. Goduje 24. avgusta.

VSAK DAN

8.30: rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: rožni venec

NEDELJA

15.30: molitev pred izpostavljenim

Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: ura Božjega usmiljenja Prva sobota

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

DELAVNIKI:

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

  Nedelja, 20. 9.: 25. nedelja med letom nedelja svetniških kan­didatov

  Ponedeljek, 21. 9.: sv. Matej (Ma­tevž), evangelist, apostol

  Torek, 22. 9.: sv. Mavricij, mučenec

  Sreda, 23. 9.: sv. Pij iz Pietrelcine, redovnik

  Četrtek, 24. 9.: bl. Anton Martin Slomšek, škof

  Petek, 25. 9.: sv. Sergij Radoneški, menih

  Sobota, 26. 9.: sv. Kozma in Da­mijan, mučenca

  Nedelja, 27. 9.: 26. nedelja med letom Slomškova nedelja 

Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste name­nili za stroške stolnice, naše zapo­slene in prostovoljce. Bog povrni!

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 

sobota, 12. september 2020

Teden Božje Besede 13. 9. 2020-20. 9. 2020

Vsako jezo sem potem, ko sem se po­miril, obžaloval. Nerodno mi je bilo pred samim seboj, ker nisem našel dostojne in izvirne rešitve za

nastali konflikt. V drob­ni knjižici Dvignite se! s podnaslovom Prevzemite štafeto, razjezite se!, pa se srečamo z drugačno iz­kušnjo, ki poziva: »Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Ka­dar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine, zgodovina pa mora teči naprej.« Av­tor knjižice Stephane Hessel (1917­2013) je bil diplomat, sodelavec Charlesa de Gaulla, aktivist franco­skega odporniškega gibanja in eden od avtorjev deklaracije OZN o člove­kovih pravicah.

Preambula Unescove temeljne listi­ne kaže v drugo smer. Pravi, da se vse vojne začenjajo v človekovem umu, kjer je treba zgraditi obram­bo miru. Tako razmišlja tudi Tizia- no Terzani (1938-2004), italijanski mirovnik, vojni poročevalec in pisatelj. V Pismih proti vojni pravi: »Še bolj kot zunaj so vzroki vojne v nas samih. V strasteh, kot so želje, strah, negotovost, pohlep, ponos, nečimrnost. Počasi se jih moramo rešiti. Nare­dimo tisto, kar je prav, name­sto tega, kar se izplača. Civilizacija se z moralno odločnostjo okrepi veli­ko bolj kot z novim orožjem. Ob tem, kar se dogaja, naše življenje ne more, ne sme ostati normalno. Te normal­nosti bi se morali sramovati.« A se je ne. Na nekaterih mediteranskih oto­kih umirajo begunci, na drugih pa zabava teče normalno naprej.

Sirahova knjiga nam danes kliče: »Srd in jeza sta ostudna, grešen člo­vek se jima bo vdal. Odpusti krivico svojemu bližnjemu.«

Milan Knep





 

ŽUPNIKOVA BESEDA

Novo pastoralno leto. Upam, da ste si kljub spremenjenim razmeram in različnim omejitvam v počitniških dneh vsaj malo odpočili in nabrali no­vih moči. Bližajoča se jesen pa pred nas postavlja nove izzive in nove naloge na mnogih področjih, tudi v stolnem obče­stvu. O vsem vas bomo sproti obveščali pri nedeljskih oznanilih in v tednu Bož­je besede.

Predpisi. Vsa dogajanja še vedno »krojijo« omejitve zaradi epidemije. Hvaležen sem vsem, ki jih z razumeva­njem sprejemate, čeprav predpisi za ni­kogar niso prijetni. Tako vas še naprej prosim:

  da v stolnico prihajate z maskami,

  da si pri vhodu razkužite roke in

  sedite na primerni razdalji.

Poleg tega je potrebno do nadaljnjega ob nedeljah in večjih praznikih ob vho­du v posebno škatlo oddati svojo tele­fonsko številko zaradi »sledenja«, če bi bila pri sveti maši navzoča oseba, okužena s koronavirusom. Te številke se hranijo v kuverti mesec dni, nato pa uničijo.

Ob modrem upoštevanju teh navodil ni nobenega razloga, da ne bi redno pri­hajali k svetim mašam in obredom. Vse, ki ste bolni, pa prosim, da ostanete doma, dokler ne ozdravite. Svete maše in spovedovanje. 

Z mese­cem avgustom smo ob nedeljah spre­menili urnik prvih dveh svetih maš: namesto ob 6.00 in 7.00 je poslej sveta maša ob 7.30.

Razmišljamo, da bi po­dobno naredili za sveti maši ob 11.30 in 12.30, a se bomo o tem še posvetova­li in vas pravočasno obvestili.

Vzrokov je več, glavna sta gotovo pomanjkanje mašnikov, ki so redno na razpolago ob nedeljah ter manjšanje števila obi­skovalcev. Sicer pa se v stolnici še ve­dno toliko mašuje, da nihče ne more biti »prikrajšan«: med tednom je re­dno šest maš, ob nedeljah pa trenutno osem.

  v nedeljo, 20. 9., bo v cerkvi Svete Trojice (pri uršulinkah) praznova­nje nedelje svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. Ob 16.00 bo molitvena ura, po njej pa sveta maša, ki jo bo daroval gospod nad­škof. Letos bo v ospredju lik Božje­ga služabnika prof. Antona Strleta. Lepo vabljeni!

  Nedelja, 13. 9.: 24. nedelja med letom

  Ponedeljek, 14. 9.: Povišanje svetega Križa, praznik

  Torek, 15. 9.: Žalostna Mati Božja

  Sreda, 16. 9.: sv. Kornelij in Ciprijan, mučenca

  Četrtek, 17. 9.: sv. Robert Bellarmino, škof

  Petek, 18. 9.: sv. Jožef Kupertinski, redovnik

  Sobota, 19. 9.: sv. Januarij, škof

  Nedelja, 20. 9.: 25. nedelja med letom - nedelja svetniških kan­didatov

Podobne težave se občasno pojavlja­jo tudi pri urniku spovedovanja: ta je sicer določen, a se večkrat zgodi, da je napisan spovednik odsoten ali mora ob tistem času maševati. V takem prime­ru vas prosim, da počakate in za spo­ved prosite duhovnika, ko odmašuje, oz. se osebno dogovorite z določenim spovednikom.

V poletnih mesecih je letos v sicer vedno prepolni stolnici vladal prav »spokojen mir«. Ne samo da je upa­del obisk pri svetih mašah, tudi turistov je bilo le za vzorec. Kljub temu pa smo bili priča dvema lepi­ma dogodkoma. Na praznik apo­stolov Petra in Pavla je zakrament svetega reda prejelo (kar) šest novomašnikov.

Drug, prav tako lep in slovesen do­godek pa je bilo škofovsko posvečenje msgr. Mitja Leskovarja, ki je v tem času že nastopil svojo službo nuncija v Iraku.


8.30: rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: rožni venec

Nedelja

15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

DELAVNIKI

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Papež pri splošni avdienci 2. septembra:

»Sedanja pandemija je razkrila našo soodvisnost: vsi smo povezani drug z drugim tako v slabem kot dobrem. Za­torej, da bi izšli iz te krize boljši, mora­mo to storiti skupaj, vsi, v solidarnosti. Beseda 'solidarnost' se je nekoliko obra­bila in jo včasih razlagajo napačno, a označuje veliko več kakor samo prilo­žnostna velikodušna dejanja. Zahte­va, da ustvarimo novo miselnost, ki razmišlja občestveno in daje prednost življenju vseh. Dobrin si ne smejo pri­laščati samo nekateri. Ne gre samo za vprašanje pomoči drugim, kar je prav početi, gre za več: gre za pravičnost. Soodvisnost za to, da bi bila solidarna in bi rodila sadove, potrebuje močne korenine v človeku in naravi, ustvar­jenima od Boga, potrebuje spoštovanje obrazov in zemlje.«

Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2020/09/02

Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste name­nili za stroške stolnice, naše zapo­slene in prostovoljce. Bog povrni!

Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/