Follow by Email

petek, 25. maj 2018

Teden Božje Besede 27. 5. 2018-3. 6. 2018


V 8. poglavju pisma Rimljanom apo­stol Pavel razvija misel o tem, kako Duh vodi življenje kristjana: po njem postane Božji otrok, njegov končni cilj pa je poveličanje. Oživljajoča moč Svetega Duha kristjanu ne daje samo novega življenja, ampak mu poda­ri tudi dostojanstvo Božje­ga posinovljenja in polno­pravnega dediča: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« S tem nastopi med Bogom in nami popolnoma nov odnos: ni več razlogov za strah ali ob­čutek suženjske pripadnosti, Božji Duh nam ne dovoli, da bi se obnaša­li kot sužnji, ker smo svobodni. »Saj niste prejeli duha suženjstva,« pravi, »ampak duha posinovljenja, v kate­rem kličemo: 'Aba, Oče!'« Duh nas torej usposablja, da kot »de­diči pri Bogu« kličemo Boga za Oče­ta. Vemo, kakšno »revolucijo« je be­seda Aba povzročila, ko je Jezus z njo prvič poimenoval Boga. Vzeta je iz otroškega govora in je preveč doma­ča in nespoštljiva, da bi z njo klicali Boga! A prav ta beseda je za Jezusa pravi izraz njegovega in našega od­nosa do Boga. Gre v resnici za otro­ško zaupen, sinovski odnos, ko se popolnoma izročimo in zatečemo v Božji objem, v kate­rem se počutimo varne. Pavel o Božjem otroštvu razvije pravo teologijo. To zajema vse ljudi, ki po veri v Jezusa Kristusa postanejo eno, med njimi ni več razlik in vsi so deležni izpolnitve obljub iz Stare zaveze. Božje otroštvo osvo­baja od postave in nam po Duhu daje delež pri položaju in naravi Božjega Sina.
In ker je Bog naš Oče in smo mi Božji otroci, »smo tudi dediči« in zato de­ležni Božjih dobrin, ki jih Oče izroča svojemu Sinu in po njem vernikom. Pogoj pa je, da gremo po Sinovi poti: »Če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.«       Roman Starc
Celodnevno češčenje. Še enkrat vas po­vabim, da si v torek, 29. maja, vzamete čas in pridete v stolnico počastit Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Molitev bodo oblikovale posamezne skupine, do­volj priložnosti bo tudi za tiho osebno molitev. Da boste bolj zbrani, pridite v prednje klopi pod kupolo. Praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi je prav tako lepa priložnost za češčenje in zahvalo Jezusu, da prebiva med nami pod podobama kruha in vina ter da ga lahko prejemamo kot duhov­no hrano za večno življenje. Svete maše bodo po nedeljskem redu, večerno s pro­cesijo po stolnici bo imel gospod nadškof.
Besednemu bogoslužju sledi evharistično. Tu Cerkev preko svetih znamenj trajno ponavzočuje dari­tev nove zaveze, ki jo je Jezus za­pečatil na oltarju križa. Križ je bil namreč prvi krščanski oltar, zato se med mašo, ko pristopamo k ol­tarju, spominjamo oltarja križa, kjer se je zgodilo prvo darovanje. Duhovnik, ki pri maši predstavlja Kristusa, dela isto, kar je Gospod naredil in izročil svojim učencem med zadnjo večerjo: vzel je kruh in kelih, se zahvalil, dal svojim učen­cem in rekel: »Vzemite, jejte, pij­te, to je moje telo, to je kelih moje krvi. To delajte v moj spomin.«
Cerkev, poslušna Jezusovi zapove­di, je evharistično bogoslužje ure­ uredila tako, da ustreza Jezusovim be­sedam in dejanjem, ki jih je naredil na predvečer svojega trpljenja. Med pripravljanjem darov zato na oltar prinesemo kruh in vino, dve prvi­ni, ki ju je Kristus vzel v svoje roke. Z evharistično molitvijo se Bogu zahvalimo za delo odrešenja, daro­vi pa postanejo Kristusovo telo in kri. Sledita lomljenje kruha in ob­hajilo, s čimer obudimo izkušnjo apostolov, ki so evharistične daro­ve prejeli iz rok samega Kristusa. Prvo Jezusovo dejanje, ko vzame kruh in kelih z vinom, ustreza pri­pravljanju darov. To je prvi del evharističnega bogoslužja. Prav je, da duhovniku kruh in vino prinesejo verniki, saj predstavljata duhovno darovanje Cerkve, zbrane pri evharistiji. Kljub temu, da danes lju­dje za bogoslužje ne prinašajo več svojega kruha in vina kot nekoč, pa obred prinašanja darov ohranja svojo duhovno vrednost in pomen. Pomenljivo je, kako pri posvečenju novega duhovnika škof pri izroči­tvi kruha in vina pravi: »Sprejmi darove svetega ljudstva za evharistično daritev.« Zato je prinašanje darov kruha in vina, ki ju prinese Božje ljudstvo, tako pomembno!
Po znamenjih kruha in vina ver­no ljudstvo svoje darove položi v duhovnikove roke. Duhovnik pa jih položi na Gospodov oltar, ki je središče celotnega evharističnega bogoslužja. Središče je torej oltar in oltar je Kristus. S sadom zemlje in
z delom človeških rok je darovano prizadevanje vernikov, da bi po­slušni Božji besedi iz samih sebe naredili »Bogu Očetu vsemogočne­mu všečno daritev«, »v blagor vsej svoji sveti Cerkvi«. Tako so življe­nje vernikov, njihovo trpljenje, mo­litev, delo pridruženi Kristusove­mu življenju, trpljenju, molitvi in delu ter njegovi popolni daritvi; na ta način dobijo novo vrednost.
Res je, da je ta naša daritev majh­na, a Kristus tudi ne potrebuje veli­ko. Gospod nas prosi za malo, sam pa nam daje veliko. V vsakdanjem življenju nas prosi za dobro voljo in odprto srce, za to, da postanemo boljši, da bi ga lahko sprejeli v evharistiji, kjer se za nas daruje. Prosi nas za simbolične darove, ki nato postanejo Njegovo telo in Njegova kri. Podoba te daritvene drže pred­stavlja kadilo, ki s tem, ko izgoreva na ognju, daje prijeten vonj, ki se dviga kvišku. Kajenje darov, križa, oltarja, duhovnika in ljudstva vid­no izraža daritveno vez, ki vse te stvarnosti združuje s Kristusovo žrtvijo. Ne pozabimo, da je oltar, ki predstavlja Kristusa, vedno v odno­su s prvim oltarjem, ki je križ. Na ta oltar torej prinašamo svoje skrom­ne darove, kruh in vino, ki pa posta­nejo »veliko«: Jezus sam, ki se daje za nas.
Vse to izraža tudi »molitev nad darovi«, s katero duhovnik pro­si Boga, naj sprejme darove, ki mu jih prinaša Cerkev, pri čemer prosi
za »sad te čudovite izmenjave med našo revščino in njegovim boga­stvom«. S kruhom in vinom mu prinašamo dar svojega življenja, da bi ga Sveti Duh spremenil v Kristu­sovo žrtev in bi postali z Njim ena sama duhovna, Bogu všečna da­ritev. S tem se pripravljanje darov sklene, sledi evharistična molitev. Naj duhovnost darovanja samega sebe, ki nas je uči ta del svete maše, razsvetli naše dni, odnose z drugi­mi, vse, kar počnemo, in trpljenje, na katero naletimo, ter nam poma­ga graditi mesto na zemlji v luči evangelija.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet
  V torek, 29. 5., na god sv. Maksima Emonskega, bo v stolnici celo­dnevno češčenje. S češčenjem bo­mo začeli po sveti maši ob 10.30. Sklep z litanijami, blagoslovom in sveto mašo bo ob 18.00.
  V sredo, 30. 5., bodo ob 18.00 slo­vesne večernice pred praznikom Svetega Rešnjega telesa in krvi. Vodil jih bo g. škof Šuštar.
V četrtek, 31. 5., na praznik Svete­ga Rešnjega telesa in krvi, bo slove­sno sveto mašo s procesijo po stol­nici ob 18.30 vodil gospod nadškof.
  V ponedeljek, 4. 6., bo ob 19.30 v stolnici koncert mešanega cerkve­nega zbora iz župnije Saltsjobaden na Švedskem. Lepo vabljeni k po­slušanju.
Jezusovega, bodo svete maše po prazničnem redu.
  Nedelja, 27. 5.: SVETA TROJICA
  Ponedeljek, 28. 5.: sv. German Pariški, škof
Torek, 29. 5.: sv. Maksim Emonski, škof
  Sreda, 30. 5.: sv. Kancijan in dru­gi oglejski mučenci
  Četrtek, 31. 5.: SVETO REŠNJE TELO IN KRI, slovesni zapove­dani praznik
  Petek, 1. 6.: sv. Justin, mučenec, prvi petek
  Sobota, 2. 6.: sv. Erazem, škof, prva sobota
  Nedelja, 3. 6.: 9. nedelja med le­tom
Mnogi se radi zaustavite v kapeli Marije Magdalene in tam počastite relikvije blaženega Alojzija Grozdeta. Prav je, da se ob njegovem godu obrnemo nanj in ga še pose­bej prosimo za našo mladino in nove duhovne poklice:

Nebeški Oče, v blaženem Alojziju Grozdetu si nam razodel zgled lju­bezni do Kristusa in doslednega živ­ljenja po evangeljskih načelih, za katere je v moči evharistije živel in deloval vse do svojega pogumnega pričevanja v smrti. Njegova kri naj bo resnično seme za našo zvestobo, edinost, odpuščanje in spravo. Nebeški Oče, na priprošnjo blažene­ga Alojzija Grozdeta mi podeli mi­lost, za katero Te prosim ... (tiho iz­rečem prošnjo). Amen. Oče naš ..., Zdrava Marija..., Slava Očetu...

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«
Šmarnična pobožnost
  • je v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob
  • 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.
  • Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

petek, 11. maj 2018

Teden Božje Besede 13. 5. 2018-20. 5. 2018


V apostolu Janezu lahko brez dvoma vidimo velik vzor in glasnika ljube­zni do Boga. O tem se lahko prepriča­mo ob prebiranju njegovega pisma, ki nas spremlja zadnjih nekaj nedelj. Zlasti zadnja dva od­lomka prejšnjo nedeljo in današnji predstavlja­ta celoto, v kateri doseže to pismo svoj vrhunec.
V  obeh ponovi najlepšo opredelitev Boga v Novi za­vezi in Svetem pismu nasploh,
da je Bog ljubezen, kajti vsaka ljube­zen prihaja od Boga in odseva življe­nje Božjih oseb v Sveti Trojici. Stavek: »... če nas je Bog tako vzlju­bil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj,« se nanaša na misel, ki smo jo slišali zadnjič, namreč da nas je Bog »vzljubil in poslal svo­jega Sina v spravno daritev za naše grehe«. Našo človeško, medsebojno ljubezen tako postavlja v odnos do Božje ljubezni. Ljubezen do druge­ga ni naša izbira, ampak imperativ, ki nam ga narekuje dejstvo, da smo vsi ljubljeni od Boga. Zunaj 'ljube­zenskega odnosa' Boga ne moremo razumeti in ga ne videti. Vidimo ga lahko le, če ravnamo in živimo po zgledu Božje ljubezni. Zato tudi pravi Janez v sklepu uvoda v svoj evangelij: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog (Sin), ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.«
Ljubezen kristjana torej te­melji na oprijemljivi in zgo­dovinski resničnosti: Jezusu Kristusu. V njem se je namreč razodela popolna Božja ljubezen do nas. Vera (vanj) in ljubezen se torej povezuje­ta v enovito celoto. Ni prave ljube­zni brez prave vere, kot ni prave vere brez prave ljubezni. Bistvo in temelj krščanskega življenja je torej ljube­zen, ljubezen pa je Bog, zato »tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«.
Roman Starc

ŽUPNIKOVA BESEDA

Binkošti. Velikonočni čas je v resnici eno samo praznovanje, ki bo v teh dneh doseglo svojo »potrditev«. Pred nami je namreč binkoštni praznik, na katere­ga se, tako kot učenci v dvorani zadnje večerje, pripravljamo s posebno devetdnevnico. Kljub temu da ta »sovpada« s šmarnično pobožnostjo, vas vabim k bolj zavzeti osebni molitvi v čast Sve­temu Duhu. Ponekod za binkošti okna in vrata hiš okrasijo z lipovimi veja­mi, da Sveti Duh sede nanje. Mi pa ga prosimo, naj »sede« v naše življenje ter nas vedno vodi in razsvetljuje. Slovesne večernice. Na predvečer ve­čjih oz. pomembnejših praznikov ima­mo v stolnici tudi slovesne večernice, ki jih prepevamo skupaj z bogoslovci in kanoniki. To je lepa in doživeta obli­ka molitve, zato je še toliko bolj žalo­sten pogled na skoraj popolnoma pra­zno stolnico. Vabim vas, da si kdaj pa le vzemete pol ure časa in se teh večernic udeležite. Prepričan sem, da vam ne bo žal.

MAŠA EVANGELIJ IN HOMILIJA 9. papeževa kateheza Pogovor med Bogom in ljudstvom

Pogovor med Bogom in njegovim ljudstvom, ki se razvije med bese­dnim bogoslužjem, doseže svoj vrh z branjem evangelija. Pred tem s petjem aleluje (v postnem času pa kakšnega drugega speva) skupnost vernikov sprejme in pozdravi Go­spoda, ki bo govoril v evangeliju. Tako kakor Kristusove skrivnosti osvetlijo celotno svetopisemsko
razodetje, tako med besednim bo­goslužjem evangelij predstavlja luč za razumevanje smisla svetopisem­skih besedil Stare in Nove zaveze, ki so pred njim. Kristus je namreč središče in polnost vseh spisov in vsega bogoslužnega slavja.

Kristus nam govori

Zato tudi liturgija loči evangelij od ostalih beril in ga obda s poseb­no častjo in spoštovanjem. Branje evangelija je namreč pridržano po­svečenemu služabniku, ki na kon­cu branja poljubi knjigo. Poslušamo ga stoje, na začetku pa naredimo znamenje križa na čelu, ustih in pr­sih. Sveče in kadilo so v čast Kristu­su, ki po evangeljskem branju daje odmev svoji učinkoviti besedi. Po teh znamenjih skupnost prepozna navzočnost Kristusa, ki ji sporo­ča 'veselo novico', ki spreobrača in spreminja. Gre za neposreden go­vor, kakor potrjujeta odpeva »Slava tebi, Gospod« in »Hvala tebi, Kritus«. Ne vstanemo zgolj zato, da bi poslušali evangelij, ampak ker nam govori Kristus. Moramo biti zbrani, saj gre za neposreden pogovor, sam Gospod nam govori.
Med mašo torej ne beremo evan­gelija, da bi izvedeli, kako so se od­vijali dogodki, ampak da bi se za­vedali, da to, kar je Jezus enkrat storil in rekel, še naprej opravlja in sedaj govori nam. Jezusova bese­da v evangeliju je živa in vstopa v moje srce, zato je zelo pomembno, da ga poslušamo z odprtim srcem. Sv. Avguštin je zapisal: »Evange­lij so Kristusova usta. On kralju­je v nebesih, a ne neha govoriti na zemlji.« Če je res, da med bogo­služjem Kristus še vedno oznanja evangelij, potem mu s tem, ko se udeležimo maše, moramo dati od­govor v svojem življenju.
Da bi do nas prispelo sporočilo, se Kristus poslužuje tudi duhovni­kove besede, ki ima po evangeliju homilijo. Drugi vatikanski kon­cil jo toplo priporoča kot del bo­goslužja. Homilija ni priložnostni govor, ni kateheza, ni neka kon­ferenca ali predavanje, temveč je nadaljevanje pogovora, ki se je že začel med Gospodom in njegovim ljudstvom in naj bi se izpolnil v ži­vljenju. Pristna eksegeza evange­lija je naše sveto življenje! Gospo­dova beseda sklene svojo pot, ko v nas postane meso, se spremeni v
dela, kakor se je zgodilo pri Mari­ji in svetnikih. Enako kot Gospo­dova beseda vstopi skozi ušesa, za­tem pa pride v srce in gre v roke, v dobra dela, tudi pridiga sledi Go­spodovi besedi in opravi enako pot, da bi ji pomagala prispeti do našega srca in v roke.
Kdor pridiga, duhovnik ali diakon ali škof, mora dobro opravi­ti svojo službo za tiste, ki so se udeležili maše. A tudi tisti, ki po­slušajo, morajo opraviti svoj del. Predvsem morajo biti zbrani in za­vzeti pravilno notranjo držo brez subjektivnih zahtev, zavedajoč se, da ima vsak pridigar odlike in omejitve. Če se včasih z razlogom dolgočasimo zaradi dolge, neosredotočene ali nerazumljive homilije, je spet drugič lahko ovira naš predsodek. Kdor pridiga, se mora zavedati, da ne dela nekaj svojega. Pridigar daje glas Jezusu, pridiga o Jezusovi besedi. Homilija mora biti dobro pripravljena in kratka, nanjo pa se je treba pripraviti z molitvijo in proučevanjem Božje besede.
Pri besednem bogoslužju se preko evangelija in homilije Bog pogovar­ja s svojim ljudstvom, to pa ga po­sluša z zbranostjo in češčenjem, obenem pa ga prepoznava kot nav­zočega in delujočega. Če torej poslu­šamo 'veselo novico', nas bo ta spre­obrnila in preoblikovala, da bomo tudi mi sposobni spremeniti sebe in svet.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radiu Vatikan / splet
  V ponedeljek, 14. 5., bo po maši ob 19.15 v župnišču sestanek ŽPS. Člani lepo vabljeni!
  V četrtek, 17. 5., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvora­ni v stolnem župnišču predstavi­tev dveh knjig. Milanka Dragar bo predstavila knjigo Dediščina mol­ka, v kateri opisuje različna tabori­šča, morišča in povojne poboje, Bo­štjan M. Turk pa knjigo Kota 101, ki govori o dediščini titoizma v Slove­niji.
  V soboto, 19. 5., bodo ob 18.00 slo­vesne večernice pred binkoštnim praznikom. Vodil jih bo škof Šuštar.
  V nedeljo, 20. 5., na binkošti, bo ob 16.00 slovesna sveta maša, ki jo bo vodil gospod nadškof.
  V četrtek, 24. 5., na god Marije Pomagaj, bo tradicionalno župnij­sko romanje na Brezje. Prijavite se v kiosku. Točna ura odhoda (okrog 12.00, maša na Brezjah ob 15.00) bo še oznanjena.
  V soboto, 26. 5., bo v stolnici zvečer ob 20.00 koncert zbora Con Brio iz ZDA.
  V torek, 29. 5., na god sv. Maksima Emonskega, bo v stolnici celo­dnevno češčenje.
  V sredo, 30. 5., bodo ob 18.00 slo­vesne večernice pred telovim. Vo­dil jih bo škof Šuštar.
  V četrtek, 31. 5., na praznik Sve­tega Rešnjega telesa in krvi, bo slovesno sveto mašo s procesijo po stolnici vodil škof Šuštar.
   Ponedeljek, 14. 5.: sv. Bonifacij, mučenec
   Torek, 15. 5.: sv. Izidor, kmet
   Sreda, 16. 5.: sv. Janez Nepomuk, duhovnik in mučenec
   Četrtek, 17. 5.: sv. Jošt, puščavnik
   Petek, 18. 5.: sv. Janez I., papež in mučenec
   Sobota, 19. 5.: sv. Krispin, redov­nik
»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«
je v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/