Follow by Email

petek, 31. maj 2019

Teden Božje Besede 2. 6. 2019 - 9. 6. 2019

7. VELIKONOČNA NEDELJA


Pred nami je še zadnji odlomek iz knjige Razodetja. Potem, ko Janez popiše vsa svoja videnja poslednjih dni in s tem povezane dogodke, vključno s sodbo in dopolnitvijo časov, sledi sklep, v katerem povzame besedo sam Jezus. »Glej, pridem kmalu, « naznanja svoj prehod, ki ga je napovedoval učencem pred svojo smrtjo, o njem je pisal apostol Pavel in ga je že v Stari zavezi napovedal prerok Izaija. Prišel bo, da povrne »vsakomur po njegovem delu«, zato blagruje tiste, ki bodo oprali »svoja oblačila v jagnjetovi krvi« in bodo »imeli pravico do drevesa življenja«. Krog stvarjenja bo torej s tem dokončno zaključen: ko je človek grešil, je bil izgnan iz raja
in mu je bilo odvzeto drevo življenja; izvoljenci, ki bodo nosili bela oblačila (prim. Raz 7,14), pa bodo zopet smeli »stopiti skozi vrata v mesto « (novi raj, nebeški Jeruzalem) in bodo zopet »imeli pravico do drevesa življenja«. Takrat bo izpolnjeno tudi hrepenenje »Duha«, ki je govoril po prerokih, in neveste Cerkve, ki odgovarja Kristusovemu klicu s hrepenečim: »Pridi!«
V sklepnem stavku Jezus še enkrat ponovi obljubo, ki jo je dal svojim učencem,
da bo kmalu prišel. S to mislijo, ki je tudi glavna misel vsega Janezovega razodetja, lepo zaključi besede Svetega pisma. Zgodovina odrešenja bo namreč sklenjena
s Kristusovim prihodom v vsej njegovi slavi, zato na koncu vse stvarstvo zazveni v povabilu Jezusu: »Pridi, Gospod Jezus!« ali po aramejsko: »Marana'ta«. Naj ta vzklik vsak dan znova odmeva tudi v naših srcih in v njih budi hrepenenje po srečanju
z njim: na skrit način tu na zemlji, v blaženem zrenju pa nekoč v nebeškem
Jeruzalemu.
Roman Starc

Binkošti in birma. Binkoštni dogo­dek, kije »prebudil« člane prve Cerkve, da so zapustili svoja varna zavetišča in začeli pogumno pričevati za Kristusa in oznanjati njegov nauk, se na poseben način ponavlja v teh dneh, ko škofje po­deljujejo zakrament svete birme števil­nim odraščajočim fantom in dekletom. Tako kot so bile prve binkošti radosten dogodek za Cerkev v Jeruzalemu, naj bo tudi letošnje praznovanje vzrok ve­selja in zahvaljevanja za vse naše obče­stvo, ki se zbira v stolni cerkvi. Zato vas vse povabim, da se na binkoštno nedeljo ob 16. uri udeležite svete maše, ki jo bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore in pri njej potrdil v veri šest naših mla­dih. Skupaj z njimi prosimo Svetega Duha, naj jim podari obilje svojim da­rov in milosti, da bodo mogli živeti kot dobri in odgovorni kristjani. Prosimo Gospoda, naj jih spremlja na njihovi ži­vljenjski poti, Marijo pa, naj jih usmer­ja, da v življenju ne bodo zašli.
sveti Bonifacij, škof in mučenec

Bonifacij, ki ga upravičeno ime­nujejo tudi apostola Nemčije, je za seboj zapustil ogromne sado­ve svojega misijonska delovanja. Spreobrnil in krstil je nepregledno množico poganov, uredil števil­ne cerkvene pokrajine in škofije, ustanovil pomembne samostane (npr. v Fuldi) in poskrbel za versko obnovo in poglobitev krščanstva. Rodil se je okoli leta 675 v kraju Crediton v Devonshiru v Angliji, umrl pa 5. junija 754 v Dokkumu v Friziji, danes Nizozemska. Leta 722 ga je papež v Rimu posvetil v škofa in ga deset let zatem imenoval za nadško­fa in legata, z nalogo, da kanonično uredi Cerkev na Bavarskem in Turinškem. Leta 745 je postal prvi nad­škof škofije v Mainzu. Bil je človek velikega duha, z občutljivo in čutečo dušo, ponižen in preprost, pa tudi junaške in ne­zlomljive volje. Pripisujejo mu oko­li 150 ohranjenih pisem, 15 pridig, še kot profesor pa je napisal tudi slovnico in več pesnitev. Mučeniško smrt je pretrpel na poti v Dukkum, kjer je namera­val birmati večje število spreobr­njencev. Njega in njegovih 52 spre­mljevalcev so napadli pogani in jih pobili z meči. Njegovo truplo so prepeljali v Fuldo, kjer še da­nes počiva v tamkajšnji katedra­li. Na kraju njegovega mučeništva so kmalu postavili cerkev. Upoda­bljajo ga kot škofa, s sekiro, s kate­ro je posekal hrast, ki so ga poga­ni častili, ter s knjigo, prebodeno z mečem. V stolnici v Fuldi namreč še danes hranijo knjigo, oškropljeno z njegovo mučeniško krvjo in od morilca z mečem presekano prek roba. Je zavetnik Nemčije, mesta Fulda, pivovarjev in krojačev. Goduje 5. junija. »Cerkve, ki kot velika ladja plove po morju tega sveta in vanjo butajo raz­lični valovi skušnjav v tem življenju, ne smemo zapustiti, ampak jo moramo vo­diti... Ne bodimo nemi psi čuvaji, ne bo­dimo molčeči opazovalci, ne bodimo na­jemniki, ki zbežijo pred volkom, ampak kot skrbni pastirji bedimo nad Kristu­sovo čredo!«
Sv. Miklavž rešuje mornarje viharnem morju
Miklavževi čudeži rešitev mor­narjev na viharnem morju
Druga slika na levi steni prezbiterija prikazuje, kako Miklavž rešuje mornarje na viharnem morju. Potem, ko se je zaradi rešitve nedol­žnih meščanov vse bolj širil glas o Miklavževi svetosti, so se ljudje začeli zatekati k njemu po pomoč. Tako so storili tudi mornarji, ki jih je zajel strašen vihar. V stiski so prosili Boga, naj jih s pomočjo Mi­klavža reši. Na naslikanem prizoru vidimo sredi črnih, besnečih valov krhko ladjico s polomljenim ja­drom, kako jo ti valovi premetava­jo. Grozi ji, da bo treščila v skalnato čer in se popolnoma razbila. Mor­narji se borijo z vesli, oklepajo se ladje in dvi­gajo roke v pro­šnji proti nebu. Tam se med šviganjem strel med temnimi oblaki pojavi leteča podoba Miklavža z mitro na glavi, ki bo čudežno po­miril vihar in jih rešil.
Pisatelj Ribanenneira opisuje, da so se mornarji, potem, ko so bili rešeni, takoj odpravili v Miro, da bi se Miklavžu zahvalili za izkazano dobroto. Našli so ga v koru pri pe­tju psalmov, ob njihovi hvali pa je skromno zardel in dal slavo Bogu. Oba čudeža, rešitev meščanov in mornarjev, sta se zgodila še za časa Miklavževega življenja, ostala dva (na desni strani) pa po njegovi smrti.
V petek, 31. 5., začenjamo z binkoštno devetdnevnico.
V torek, 4. 6., bo ob 17.00 v župnišču v Baragovi dvorani sreča­nje g. nadškofa z letošnjimi birmanci, njihovimi starši in botri.
V sredo, 5. 6., bo po večerni sve­ti maši kratka molitev v čast svete­mu Jožefu.
V četrtek, 6. 6., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
V petek, 7. 6., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu, ob 15.00 pa ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
V soboto, 8. 6., bo ob 8.30 moli­tev pred Najsvetejšim in posveti­tev SrcuMarijinemu.
  V nedeljo, 9. 6., na binkošti, bo nadškof pri sveti maši ob 16.00 v veri potrdil letošnje birmance.
  V ponedeljek, 16. 6., bo ob 20.30 v stolnici koncert Augsburških pojočih dečkov. Lepo vabljeni!
  V soboto, 22. 6., boste v stolnici ob 20.30 lahko prisluhnili Mozarto­vemu Requiemu v izvedbi zbora iz ZDA in domače orkestrske zasedbe.
  Nedelja, 2. 6.: 7. velikonočna nedelja
  Ponedeljek, 3. 6.: sv. Karel Lwanga in ugandski mučenci
  Torek, 4. 6.: sv. Peter Veronski, redovnik, mučenec
  Sreda, 5. 6.: sv. Bonifacij, škof, mučenec
  Četrtek, 6. 6.: sv. Norbert, škof, redovni ustanovitelj
  Petek, 7. 6.: sv. Robert Newminstrski, opat, prvi petek
  Sobota, 8. 6.: sv. Medard, škof, prva sobota
  Nedelja, 9. 6.: BINKOŠTI

MISEL TEDNA

»Naloga Svetega Duha je spomniti, dati razumeti v polnosti in voditi v konkretno uresničitev Jezusovega nauka. Ravno to pa je tudi poslanstvo Cerkve, ki ga uresni­čuje z določenim stilom življenja, za kate­rega so značilne nekatere zahteve: vera v Gospoda in spolnjevanje njegove Besede; dojemljivost za delovanje Duha, ki neneh­no kaže na živega in navzočega vstalega Gospoda; sprejem njegovega miru in pri­čevanje o njem z držo odprtosti in sreča­nja z drugim.
Za uresničitev vsega tega pa Cerkev ne more ostati statična, temveč je z dejavno udeležbo vsakega krščenega poklicana de­lovati kot skupnost na poti, ki jo poživlja in jo podpira luč in moč Svetega Duha, ki dela vse stvari nove. Gre za to, da se osvo­bodimo posvetnih vezi, kot so naši pogledi, naše strategije, naši cilji, ki pogosto otežu­jejo pot vere, ter se postavimo v dojemljivo poslušanje Gospodove Besede.«
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim. 18.00: rožni venec (vodijo bogoslovci)
Sobota
8.40: hvalnice (vodijo kanoniki)
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
Prvi četrtek
po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu.
Prvi petek
8.30: Molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: Molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (ra­zen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

četrtek, 30. maj 2019

Teden Božje Besede 26. 5. 2019- 2. 6. 2019


Opisovanju novega neba in nove zemlje, o katerem smo brali prej­šnjo nedeljo, sledi zapis o vi­denju novega Jeruzalema. Na dolgo in široko, lahko bi rekli tudi zelo natanč­no, opisuje mesto, ki ga je v prejšnjem odlomku že nakazal. Vsi vemo, kakšen pomen je imel (in še ima) za Jude zemeljski Jeruzalem, njiho­vo politično in versko središče, ter kako so nanj navezani. Že iz Stare za­veze pa je znan tudi pojem nebeške­ga Jeruzalema, kjer se bodo ob koncu sveta zbrali vsi narodi zemlje in bo prevzel mesto zemeljskega Jeruzale­ma.
Ob opisu tega mesta v Razodetju lah­ko hitro ugotovimo, da »na zunaj« ostaja v marsičem podobno zemelj­skemu: z obzidjem in dvanajstimi vrati, njegov sijaj pa se z njim ne more primerjati. Ima namreč »Božje veličastvo« in sijaj »najdražjega kamna«. Je popolno nasprotje Babilona, ki ga opiše tri poglavja prej. Babilon, veli­ka vlačuga, je v eni uri doživel svoj konec in uničeno je bilo vse njego­vo silno bogastvo in sijaj (prim. Raz 18). Da bi mogel videti Babilon, ga je angel odnesel v duhu v puščavo, zdaj pa ga je angel »v duhu odnesel na veliko in visoko goro«, da bi mu pokazal sveto mesto Jeru­zalem, ki je Jagnjetova ne­vesta. To mesto se blešči v nepopisnem sijaju in je napol­njeno z Božjim veličastvom. Berilo izpusti natančen opis mer in dragocenosti tega nebeškega Je­ruzalema, s katerimi hoče pisatelj pokazati na njegovo popolnost in nadaljuje: »svetišča nisem videl v njem«. V nasprotju z zemeljskim Je­ruzalemom, ki je imel za svoje sre­dišče tempelj, pa v nebeškem tega ni več, »kajti njegovo svetišče je Go­spod Bog«. Nebeški Jeruzalem živi v popolni skupnosti z Bogom, zato ne potrebuje več posebnega prostora za njegovo navzočnost, celo posebne svetlobe ne, saj ga »razsvetljuje Bož­je veličastvo«.  
Roman Starc
Celodnevno češčenje. V sredo bo­mo obhajali god prvega emonskega škofa, sv. Maksima. Na ta dan je v naši stolnici celodnevno češčenje, ki bo letos združeno z uličnim misijonom, ki ga pripravljajo bogoslovci, skupaj s člani Skupnosti Emanuel. S češčenjem bomo začeli ob 11.00, ko bo molitev vodila 1. katehumenska skupnost, od 12.00 do 13.00 bodo molili kanoniki, od 13.00 do 14.00 člani ŽPS, od 14.00 do 15.00 sestre redovnice, od 15.00 do 16.00 pa ostale katehumenske skupnosti. Od 16.00 pa do sklepa, ki bo ob 18.00 z litanijami Srca Jezusovega, pa bodo češčenje oblikovali sodelujoči na uličnem misijonu. Vabim vas, da si vzamete čas za molitev pred Najsvetejšim. Stolnica bo ta dan zaprta za turistične oglede.

VEDNO IN POVSOD ZAVZET ZA PRAVOVERNOST 

sveti Maksim Emonski, škof Do leta 1961 je bil sveti Maksim (za sv. Mohorjem in Fortunatom) dru­gotni zavetnik ljubljanske škofije. Velja za prvega zanesljivo izpri­čanega škofa v Emoni, rimskem mestu na tleh sedanje Ljubljane. Kljub temu pa o njem nimamo kaj dosti zgodovinskih poročil. Njegovo ime beremo med ude­leženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381. V istem letu se je zaključil 2. vesoljni cerkveni zbor (koncil) v Carigradu, ki je zatrl arijansko krivoverstvo na ozemlju rimske države. Kljub temu pa je tu in tam še ostalo nekaj na pol arijancev, ki niso priznavali sklepov carigrajskega koncila. Da bi temu
uporu naredili konec, je papež Damaz I. v maju in juniju 381 sklical po­krajinsko sinodo v Ogle­ju. 5. septembra je bila prva javna seja, ki jo je vodil milanski nadškof sv. Ambrož. Prišlo je 32 škofov iz severne Itali­je, šest iz Galije in dva iz Afrike. Zaslišali so škofa Paladija in Sekundina, ki nista hotela zavreči arijanstva. Oba so odstavili. Med glasovanjem je iz­rekel svojo sodbo emonski škof Maksim in de­jal: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov ga je obsodila.« Te besede so bile premišljene in po­menljive.
Poleg te oglejske sinode beremo podpis škofa Maksima še na novi sinodi v Milanu, ki se je sešla leta 390, da obsodi Jovinijana, ki je učil zmote glede sv. krsta in Mariji­nega devištva. Sinodo je vodil sv. Ambrož in spet ga je podprl emonski škof Maksim, vedno in povsod zavzet za pravovernost. O prvi si­nodi leta 381 je znano, da je bilo na njej navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili »vsi sveti možje, učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporoča­mo«. Tako prištevamo tudi škofa Maksima iz Emone med svetnike. Ker se njegovo ime po letu 390 ne­posredno več ne omenja, sklepa­mo, da je umrl nekje po tem letu. Njegova mučeniška smrt pobit naj bi bil s kamni pa ni izpriča­na. Goduje 29. maja.
Miklavževi čudeži rešitev na smrt obsojenih meščanov
Sv. Miklavž rešuje na smrt obsojene
nedolžne meščane
Steni prezbiterija prekrivajo veli­ke podobe štirih znamenitih Mi­klavževih čudežev. Quaglio je za predlogo vzel zgodbe iz znane zbir­ke življenja svetnikov, Flos Sanctorum, ki jo je napisal španski jezuit Pedro di Ribadeneira. Prva slika prikazuje, kako Mi­klavž reši na smrt obsojene mešča­ne nekega kraja, ki je bil pod obla­stjo mesta Mire. Po pripovedi naj bi se tamkajšnji prebivalci zoperstavili roparskim vojakom, ki so bili pod vodstvom vojaških tribunov (častnikov) Napotiana, Ursa in Herpilia na poti v Frigijo, da bi tam na ukaz cesarja Konstan­tina zatrli upor. Med ropanjem so se jim meščani postavili po robu in obetal se je krvav spopad. Po­sredoval je Miklavž, ko je tribune povabil na svoj dom, jih prijazno sprejel, medtem pa so mu prišli povedat, da je mestni načelnik Evstahij zaradi denarja na smrt obsodil tri ugledne nedolžne me­ščane. Miklavž se je v spremstvu tribunov takoj odpravil tja in zve­del, da so obsojence že odpeljali na morišče. Sledi prizor, ki ga je nasli­kal Quaglio.
Na osrednji ka­mniti plošča­di, potisnjeni na rob, klečijo trije obsojenci zvezanih rok in zavezanih oči, ob njih pa stoji rabelj zloveščega pogle­da in zamahu­je z mečem. Pod ploščadjo stoji ljudstvo in žalujoče že­ne: ena vije roke proti prizoru z obsojen­ci, druga pa opazuje prizor sede z otrokom v naročju. Medtem se prikaže Miklavž, ki plane k rablju, za­drži njegovo roko in s tem prepre­či pokol. V ozadju prizora je poleg neba, prepletenega s težkimi obla­ki, naslikana veličastna mestna ku­lisa: različne stavbe s kupolo, balko­nom. Prizor dopolnjuje še skupina tribunov na stopnicah, ki vodijo proti ljudstvu, v medsebojnem ži­vahnem pogovoru z rokami, ki ka­žejo na osrednji prizor.
  V sredo, 29. 5., na god svetega Maksima Emonskega bo v stol­nici celodnevno češčenje.
  V četrtek, 30. 5., bomo obhajali slovesni praznik Gospodovega vnebohoda. Svete maše bodo po prazničnem redu, slovesno sveto mašo ob 9.00 bo imel nadškof.
  Nedelja, 26. 5.: 6. velikonočna nedelja
  Ponedeljek, 27. 5.: bl. Alojzij Grozde, mučenec
  Torek, 28. 5.: sv. German Pari­ški, škof
  Sreda, 29. 5.: sv. Maksim Emonski, škof
  Četrtek, 30. 5.: Gospodov vnebohod, slovesni praznik
  Petek, 31. 5.: Obiskanje Device Marije, praznik
  Sobota, 1. 6.: sv. Justin, mučenec
  Nedelja, 2. 6.: 7. velikonočna nedelja
Papež Frančišek med opoldansko moli­tvijo o zapovedi ljubezni: »V čem je torej novost te zapovedi, ki jo je Jezus izročil svojim učencem? Za­kaj jo imenuje nova zapoved? Starodav­na zapoved ljubezni je postala nova, ker je bila dopolnjena s tem dodatkom: »Kakor sem vas jaz ljubil«. Ljubite, kakor sem vas jaz ljubil. Vsa novost je v ljubezni Jezusa Kristusa, s katero je On dal življenje za nas. Gre za vse zajemajočo brezpogojno in neomejeno ljubezen, ki doseže svoj višek na križu. Jezus nas je prvi ljubil in nas je ljubil kljub naši krhkosti, naši omejenosti in človeškim slabostim. On je to napravil, da smo postali vredni njegove ljubezni, ki ne pozna meja in nikoli ne mine. S tem, ko nam je dal novo zapoved, od nas zahteva, da se ljubimo med seboj ne samo in ne toliko z našo ljubeznijo, temveč z njegovo, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, če ga z vero prosimo. Na ta način in samo tako se lahko ljubimo med seboj, in ne samo kakor ljubimo samega sebe, ampak kakor nas je On ljubil, torej neizmerno bolj. Bog nas namreč neizmerno bolj ljubi, kot mi ljubimo sebe. Tako lahko širimo povsod seme ljubezni, ki prenavlja odnose med osebami ter odpira obzorje upanja.«
»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«
je v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30


Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 18. maj 2019

Teden Božje Besede 19. 5. 2019- 26. 5. 2019


Tokratni odlomek je vzet iz predzadnjega poglavja Razodetja, kjer se Janezovo opisovanje »izte­če« v videnju novega neba in nove zemlje ter novega Jeruzalema. Opis novega stvarstva je vrhunec vse­ga Janezovega Razodetja, zaključek njegovih videnj in dokončna izpolnitev Bož­jega stvariteljskega dela. Če prvi stavek Svetega pisma pravi, da je »v začetku Bog ustvaril nebo in ze­mljo« (1 Mz 1,1), pa Janez na kon­cu zapiše, da je »videl novo nebo in novo zemljo«. Pri njem se tako po­novi videnje preroka Izaija, kjer Bog prav tako govori o stvarjenju novega neba in nove zemlje, ki bosta osta­la za vse večne čase. Pri tem bosta »prvo nebo in prva zemlja izginila«, Janez pa posebej doda, da tudi »mor­ja ni bilo več«. Morje so namreč v antiki doživljali kot kaotično prvi­no, kraj nereda, v katerem prebivajo
predvsem zlobne duhovne sile. Vse­ga tega v novem stvarstvu ne bo več, ker se bo dokončno umaknilo nove­mu Jeruzalemu.
Opis tega svetega mesta poda v drugem delu poglavja, tu pa prestavi njegov »izvor« in njegove prebivalce. Prihaja namreč z neba od Boga in predstavlja Cer­kev v njenem poveličanju in lepoti. Imenuje se novi Jeruzalem, ker je kraj, kjer se zbira novo Božje ljudstvo in prihaja iz neba, ker ga ni sezidal, ustanovil človek, ampak Bog sam. To mesto je »prebivališče Boga med ljudmi«, kraj, kjer bo človek zopet lahko pre­bival z Bogom, kakor na začetku v raju. »Kajti prejšnje je minilo«, z njim pa vse posledice greha: žalost in jok, smrt in žalovanje, vpitje in bolečine. Na začetku vsega novega in s Kristusovim križem odrešene­ga pa stoji tudi nova Božja stvariteljska beseda: Glej, vse delam novo!«
Roman Starc
Romanje na Brezje. Mnogi ste že kar nestrpno pričakovali naše vsako­letno romanje na Brezje, k Mariji Po­magaj, na njen god, 24. maja. Prav gotovo, da je namen tega romanja tudi naša hvaležnost in vdanost, da s(m)o jo smeli v težkih vojnih časih kot»be­gunko«« častiti na našem stranskem oltarju v stolnici, kjer ima njena podo­ba še danes častno mesto. Odhod av­tobusa bo s Streliške ob 13.00. Na Brezjah bomo imeli sveto mašo in litanije pri njenem oltarju ob 15.00, nato pa se bomo odpeljali še do Bleda, kjer nas bo sprejel domači župnik in nam razložil lepote njihove župnijske cer­kve. Cena prevoza je 8 €.
Grob svete Rite v Cascii v umbrijskih gorah še danes na leto obišče na tisoče romarjev, saj je v Italiji
zagotovo najbolj znana in češčena svetnica. Rodila se je ostarelima staršema okoli leta 1381 v vasici Rocca Porena v Umbriji v Italiji. Že od mladih nog je v sebi nosila željo, da bi postala redovnica, a je kljub temu spoštovala željo staršev, ki sta jo še mlado poročila z možem, ki je bil znan po svoji surovosti, nasilnosti in togoti. V osemnajst let trajajočem zakonu je prestala veliko žalitev in ponižanj, rodila dvojčka, ki sta kmalu zapadla pod očetov kvarni vpliv. Malo pred na­silno smrtjo pa jo je mož vendarle prosil odpuščanja za vse, kar ji je hudega storil. Sinova sta se sklenila maščevati za oče­tov umor, Rita pa je v stiski prosila Boga, naj ju raje pošlje v smrt, ka­kor da bi postala morilca. Bila je uslišana, saj sta kmalu oba umr­la za neozdravlji­vo boleznijo. Ko je ostala sa­ma, je želela ure­sničiti svojo mladostno željo, zato je zaprosila za vstop v bližnji samo­tan avguštinskih puščavnic v Cascii. Kljub večkratni prošnji ni bila uslišana, saj samostanska pravila vdovam niso dovoljevala vstopa. Na čudežen način, na priprošnjo svetnikov, ki jih je posebej častila, pa je bila kasneje le sprejeta (pono­či so jo skozi zaklenjena vrata pri­peljali v samostan). Kot redovnica je veliko premišljevala Jezusovo tr­pljenje, se ostro pokorila, bičala in postila. V samostanu je bila zadol­žena za negovanje bolnikov. Bila je deležna raznih zamaknjenj in ču­dežnih uslišanj. Tako se je leta 1443 med zamaknjenjem odtrgala bodi­ca z Jezusove trnove krone in se ji zapičila v čelo, da je iz nje krvavela. Umrla je po daljši bolezni, 22. maja 1457, v svoji samostanski celici. Častijo jo kot zavetnico bolniških negovalk in vdov, priporočajo se ji zoper neplodnost in proti osamlje­nosti, k njej se zatekajo kot k po­močnici v brezupnih zadevah, ob težavah pri izpitih, je priprošnjica proti kozam, je tudi zavetnica starševstva. Goduje 22. maja.
Osrednje polje na stropu prezbiterija kaže sv. Miklavža, kako v sa­njah opozori cesarja Friderika III.
Strop v prezbiteriju
Habsburškega pred zasedo, ki mu jo je pripravila Katarina, vdova celjskega grofa Ulrika II. ter njen vojskovodja Jan Vitovec v t. i. boju za celjsko dediščino. Cesarju so namreč po smrti zadnjega Celja­na po dedni pogodbi pripadle vse posesti in imetje celjskih grofov, česar pa vdova seveda ni hotela sprejeti, zato se je vnelo kar nekaj oboroženih spopadov. Cesar na upodobitvi brezskrbno počiva na ležišču pod rdečim zastorom, z levico si podpira glavo, cesarsko krono pa je odložil po­leg sebe. Ob njegovem vznožju, na stopnišču, spijo nič hudega sluteči stražarji. Zunaj za stebriščem pa je v zasedi zbrana skupina voja­kov, ki jih vodi Katarina. Z desni­co kaže na cesarja, ob njej je povelj­nik Vitovec s sulico, nad njima pa vihra rdeča bojna zastava. Z neba se nad celotnim prizorom na obla­kih spušča sv. Miklavž proti speče­mu Frideriku z blagim pogledom in svarilno kretnjo: desnico zašči­tniško steguje proti cesarju, z levi­co pa kaže na »zarotnika«. V zra­ku nad sv. Miklavžem lebdi angel in mu pridržuje škofovsko palico. Levo in desno od tega osrednjega prizora sta v poljih naslikana pri­zora ob ustanovitvi škofije: po iz­ročilu naj bi namreč cesar Friderik v spomin na rešitev iz zasede usta­novil ljubljansko škofijo. Desno je upodobljen cesar v slavnostni dvo­rani s krono na glavi, kako sedeč na prestolu izroča ustanovno li­stino prvemu ljubljanskemu ško­fu Žigu Lambergu. Ta sklonjen v korni obleki sprejema dokument iz njegovih rok. Nasproti temu pa je prizor iz Rima, kjer papež Pij II., prav tako sedeč na prestolu in s tia­ro na glavi, izroča klečečemu Lam­bergu roket. Štirje angeli (puti) ob obeh podobah nosijo znamenja škofovskega in mašniškega dosto­janstva: mašno knjigo in štolo ter pektoral (naprsni križ) in mitro.
  V petek, 24. 5., na god Marije Pomagaj, bo tradicionalno župnij­sko romanje na Brezje. Prijavite se v kiosku.
  V četrtek, 30. 5., bomo obhaja­li slovesni praznik Gospodovega vnebohoda. Svete maše bodo po prazničnem redu, slovesno sveto mašo ob 9.00 bo imel gospod nad­škof.
  Nedelja, 19. 5.: 5. velikonočna nedelja
  Ponedeljek, 20. 5.: sv. Bernardin Sienski, duhovnik
  Torek, 21. 5.: sv. Krištof Megallanes in drugi mehiški mučenci
  Sreda, 22. 5.: sv. Marjeta (Rita) Kasijska, redovnica
  Četrtek, 23. 5.: sv. Servul (Socerb) Tržaški, mučenec
  Petek, 24. 5.: Marija Pomagaj, praznik
  Sobota, 25. 5.: sv. Beda častitlji­vi, duhovnik, cerkveni učitelj
  Nedelja, 26. 5.: 6. velikonočna nedelja
Papež Frančišek med opoldansko molitvijo:
»Dobri pastir Jezus je pozoren na vsakega od nas, išče nas in nas ljubi, namenja nam svojo besedo, v globine pozna naše srce, naše želje in naša upa­nja, kakor tudi naše polome ter naša razočaranja. Sprejema nas in ljubi takšne, kot smo, z vsemi našimi odlikami in našimi pomanjkljivostmi. Vsakemu od nas On »da večno življe­nje«, ponudi nam torej možnost, da živimo polno življenje brez konca. Nadalje nas z ljubeznijo varuje in vodi ter nam pomaga prekoračiti neprehodne steze in tvegajoče poti, ki se pojavijo na poti našega življenja... Ne pozabimo, da je Jezus edini Pastir, ki nam govori, nas pozna, nam da večno življenje in nas varuje. Mi smo njegova čreda in se moramo samo potruditi prisluhniti njegovemu glasu, ko z ljubeznijo preiskuje iskrenost naših src. In iz te stalne domačnosti z našim Pastirjem izvira veselje hoje za njim, v tem pogovoru z Njim in to da se pustimo voditi k polnosti večnega življenja.«
»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«
je v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/